V Garniških skalah

V Garniških skalah
P. J.
Izdano: Planinski vestnik novembra 1904, letnik 10, št. 11, str. 190–195
Viri: dLib 11
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Meseca julija t. l. sem preživel nekaj dni v Šmohorju, ki leži ob slovensko-nemški jezikovni meji sredi Ziljske doline. Kraj sam na sebi mi ni ugajal, tudi ljudje, potujčeni Slovenci, mi niso bili povsem simpatični. K temu je največ pripomogla čudna nemška govorica, ki je nisem skoro nič razumel. Šmohorska okolica pa mi je bila zelo všeč. Povsod se dvigajo proti nebu visoke gore, ki obdajajo Ziljsko in tudi stransko Gičko dolino od obeh strani. Namenil sem se polesti na marsikaterega teh ziljskih velikanov, ali znano slabo koroško vreme in kratko odmerjeni čas sta mi dopustila, da sem napravil turo le na Garniške skale (Gartnerkofel 2198 m).

Severno od Šmohorja vidiš pogorje, ki ga venča ogromno skalovje. V nebo štrli navpično nekaj skalnatih vrhov, ki se ti zde docela nedostopni. In res! S šmohorske strani se boš zaman trudil premagati skalnatega orjaka — Garniške skale; le od pontafeljske strani se ti želja lahko izpolni.

Na te skale sem hotel polesti. Po neki deževni sredi se mi je zdel četrtek najprikladnejši dan za to. Mislil sem, da tura ne bo pretežavna, saj sem čital v nemškem vodniku po Ziljski dolini, da je pot od Nemškega planinskega društva dobro zaznamenovana. Ali varal sem se.

Ob treh zjutraj sva odkorakala s prijateljem Ivanom iz Šmohorja po državni cesti, ki vodi v gornjo Ziljsko dolino. Da nama ni bilo treba hoditi po prašni cesti in da sva si okrajšala pot, sva krenila črez presek in začela takoj lesti v hrib. Ali komaj sva hodila dobre četrt ure, je zapazil moj tovariš, da je izgubil daljnogled. Zaman sva iskala, v gostem praprotju ga ni bilo najti. Naposled sem le prepričal Ivana, da je pustil daljnogled doma, ko je kuhal čaj. In to je pomagalo. Čvrsto sva stopala zopet dalje, hoteč prihiteti pri iskanju zamujene pol ure.

Po informacijah, ki sva jih dobila v Šmohorju, bi morala kreniti pri »Šmonu« z glavne ceste na levo, kjer vodi most na desni breg Zilje. V dobri uri prideva tudi do hišice, ki stoji na samem, in misleč, da je to Šmonov dom, zavijeva na levo. Ker sva videla v daljavi črez Ziljo most, sva mislila, da hodiva pravo pot. Nikjer ni bilo žive duše, da bi jo mogla vprašati, če vodi najina pot v »Troglgraben«.

Zilja se je leno vila po svoji strugi. Najina pot je vodila na travnike. Ker pa je bila Blaška planina (Watschiger Alpe) pred nama in sva za njo zazrla Garniške skale, sva stopala dalje, saj smer je bila prava. Pot pa se je vedno bolj ožila in je postajala nekam zelo močvirnata. No, prva duša, ki sva jo zagledala s tovarišem, je bil kosec, ki je nekam čudoma gledal možakarja s kratkimi hlačami. Pa kar nama je povedal, nama ni bilo kar nič pogodu. Šla sva črez prvi namesto žrez drugi most in morala bi ali nazaj in s tem izgubiti dobro uro, kar se pri štirinajsturni turi zelo pozna, ali pa dalje po ozki stezi in širnem močvirju. Odločila sva se za poslednje, saj malo sva se že itak zmočila. Neustrašeno sva korakala torej dalje in skakala črez mnogoštevilne jarke, tako da naposled nisva vedela, kdo je bolj moker, močvirje pod nama ali midva. Moj tovariš je nekam resignirano dejal: »Še hudič ni bil tako moker, ko ga je Krjavelj posekal in je reklo v morje štrbunk, štrbonk!« —

Dobro uro sva tako močvirila in kaj zadovoljna sva bila, ko sva začutila pod seboj trdna tla. Dospela sva v gozd, ki se razteza tja do Garniških skal, in četrt ure dalje sva zagledala Blače, kjer se pričenja markirana pot. Pa zopet nova zapreka, toda to pot slajša! Celo polje rdečih jagod se je razprostiralo pred najinimi očmi in privoščila sva si jih pošteno. Še četrt ure sva hodila pod znožjem Blaške planine in srečno sva našla markacijo, ki naj bi naju vodila na vrh Garniških skal.

Prišla sva zopet iz gozda na travnik. Divila sva se krasnemu pogledu. Solnce je pravkar vzhajalo in obsevalo mogočne Dolomite z rdečkastim svitom. Spomnil sem se krasnih Ruppejevih slik in razglednic, samo da je bilo to še bolj divno, saj je bilo vse naravno.

V takozvani »Troglgraben« vodi lepa kolovozna pot. Krasen bukov gozd se razprostira daleč na okoli. Tajinstvena tišina povsod. Nič ne moti mladega jutra; le sopenje mojega tovariša, ki nosi nekam težko nahrbtnik, in pa najini koraki odmevajo v tihi gozd.

Le tupatam zapustiva bukovje, a to le za par korakov, toliko, da lahko pogledava v gornjo Ziljsko dolino, ki se razprostira pred najinimi očmi, potem pa zopet nazaj v senčnati gozd. Pot se vije vedno bolj kvišku in šele črez dobri dve uri prideva do planinice pod Repško steno. Ali tu, kjer se križa več potov, preneha naenkrat markacija. Zaman je iščeva in na dobro srečo kreneva proti levi. Seveda ni bila prava, ker se v kratkem izgubi; gorska jezera pod Repško steno (1461 m) pa nama značijo, da nisva daleč od prave poti. Ta mala jezerca, tri po številu, so kaj mična. Obkrožujejo jih stare bukve in v temnozeleni vodi se zrcali Repška stena. Marsikatero deblo je že vrgel vihar v jezerca in zdaj štrle napol strohnela iz vode ali pa plavajo po njej. Pod njimi in med njimi pa švigajo velike postrvi semtertja.

Ali kje je vendar nadaljna pot? Zaman je iščeva dobre četrt ure, ali ko jo udariva črez drn in strn, prideva na stezo, ki se črez malo časa izkaže kot prava, markirana. Ob znožju Repške stene korakava dalje skoz takozvani »Schwandlwald«, in zdaj je markacija dobra. Črez pol ure prideva na rob gozda in zdajci zaslišiva pastirjev rog in zvonjenje kravjih zvoncev — bližava se Blaški planini. V daljavi zazreva kočo na Mokrem polju; zato pospešiva korake, da prideva čimpreje do svojega cilja. Kmalu srečava čredo krav ob spremstvu dveh razmršenih starih pastirjev, ki bi se ju gotovo ustrašil, če bi hodil po Blaški planini sam.

Gozd preneha in pravi planinski svet se odpre najinim očem. Na levi se dvigajo v nebo Garniške skale, na desni strani pa vidimo Pontafeljske gore. Vsak korak zapaziva drugo planinsko cvetko. Kmalu se strne pot iz Ziljske doline s potjo iz Pontaflja. Odtod je še dobre pol ure do koče. Četudi bi ne vedela, da leži na Mokrem polju, spoznala bi to lahko iz zares mokrega sveta. Povsod je hitela voda na dan in posebno zadnji del steze je bil zelo močvirnat.

Ob desetih sva bila pri koči Nemškega planinskega društva (1525 m). Našla sva v njej prijaznega Dunajčana, ki je iskal tu v prostem zraku zaželjenega zdravja. Oskrbnica koče nama je prav dobro postregla. Z Ivanom sva počivala dobro uro. Ogledala sva si v družbi z Dunajčanom francoske okope [1] blizu koče, potem pa sva nadaljevala svojo pot. Pridružil se nama je uradnik iz Pontaflja, ki je že v drugo lazil na Garniške skale.

Ker je bila markacija na Mokrem polju zelo slaba, sva se rada vdala njegovemu vodstvu. Ali vendar smo precej zašli in stalo nas je mnogo truda, da smo zopet prispeli na pravo pot. V eni uri smo bili na zahodnem sedlu pod Garniškimi skalami. Že tu je bil razgled prekrasen in komaj sem čakal, da pridemo na vrh. Moj tovariš pa je bil preutrujen od naporne hoje; tudi ga je pekoče solnce docela izmučilo. Zmenila sva se torej, da se tu odpočije, potem pa pojde črez sedlo v Škovsko planino (Kühweger Alpe), kamor sem hotel tudi jaz črez vzhodno sedlo. Poslovili smo se in midva s Pontafeljcem sva začela boj s skalovjem. To je bilo skakanja s skale na zemljo, z zemlje na skalo! Julijsko solnce je neusmiljeno žgalo, hoteč naju morda prisiliti, da bi šla za Ivanom. Pa sva le zmagala. Oprezno sva stopala dalje, skale pod nama so se namreč rušile in treba je bilo podvojene previdnosti, ker sva videla naokrog precej prepadov. Prekoračila sva malo snežišče in kmalu sva bila na vzhodnem sedlu. Tu se je začela šele huda pot, ki je postajala vedno strmejša. Hvala Bogu, da ni trajalo predolgo, zakaj ob eni uri sva bila na vrhu.

Razgled z Garniških skal je mogočen. Na severu vidiš Visoke Ture in Veliki Klek, na jugu se razprostira Beneško pogorje in neštete gore se dvigajo v nebo. Za njimi se razprostira širna Beneška dolina. Na zapadni strani se dvigata Kollinkoffel in Kellerwand, na zahodu pa zazreš naše domače planine, Julijske Alpe in Karavanke. Mangart te prijazno pozdravlja, Triglav se ti ponaša z Aljaževim stolpom. Pod tabo pa se razprostira prijazna Ziljska dolina, posejana z neštetimi vasicami. Trg Šmohor bi skoraj lahko prijel, v Preseškem jezeru se svetlikajo solnčni žarki, Dobrač se ponosno dviga v nebo, Zilja pa se leno vije po dolini, dokler se ne združi z mogočno svojo sestro Dravo.

Nehote se ti milo stori, ko se spomniš, da je prebival tod pred nedavnim časom zdržema slovenski rod s svojimi knezi. Nemški naval pa nam je odvzel to zemljo in zdaj se bije tu boj na življenje in smrt. Dal Bog, da izide naš narod iz tega boja zmagonosno!

Tu z vrha bi moral tudi zagledati Ivana. Zaman pa ga iščem in zastonj trobim v svoj rog, nihče se ne oglasi. Pontafeljca pustim na vrhu in krenem sam proti vzhodnemu sedlu. Kmalu sem tam, ali snežišče, ki se razprostira do Skovške planine, mi brani do steze, ki vodi v dolino. Ker sem sam, si kar nič ne upam črez snežišče, saj ne vem, če bi me držala snežena odeja. Pa tam vidim razpoko, skoz katero mi bo mogoče priti do steze. Res vodi nekaka kozja steza navzdol. Pogumno, pa oprezno stopam dalje. Kamenje se mi pod nogami močno ruši in paziti moram zelo, da ne zdrsnem po pesku v dolino. Prva zapreka je majhen prepad, ker pa je potem steza zopet ravna, vržem palico v globočino in skočim za njo. Toda le pet minut se veselim tega čina, zakaj zopet sem pri prepadu, ki pa je to pot približno 20 m globok. Razočaran obstojim. Kaj naj začnem? Močna stena loči prepad v dva dela, od katerih je eden komaj 1/2 m širok. Ako bi si upal prestopiti nizko steno, ki me loči od tega dela, bi se lahko spustil v globočino, opiraje se z rokami in nogami ob prepadovo steno. Pogum velja! Z eno nogo se tedaj spustim na drugo stran, ali zaman iščem trdnih tal. Nekaj minut tako visim nad prepadom in še vedno bi si rad skrajšal pot. Tu se mi pa začno tresti noge in z vso močjo skočim na staro stezo. Z bližnjico že ne bo nič, treba bo po tej preklicani kozji poti nazaj!

Črez dobre pol ure sem bil zopet na vzhodnem sedlu, in ker sem Ivana zaman klical, sem moral po prejšnji poti nazaj do zahodnega sedla. V največji vročini — bilo je dve črez poldne — sem hitel dalje, in ko sem naposled dospel na zahodno sedlo, ni bilo Ivana zopet nikjer. Vznevoljen sem stopal črez drugo snežišče. Klical sem in trobil, toda zaman. Tu zagledam mladega pastirja in ga prijazno vprašam, če ni videl Ivana. Ali vrag vedi, za kaj me je smatral! Kaj ga je prestrašilo, ne vem: ali moja razbeljena lica, ali moj rog ... Urnih krač je stekel in zastonj sem ga klical nazaj.

Tako sem hodil zopet pol ure sam, in ker se je začel še želodec oglašati po Ivanovem nahrbtniku, sem začel trobiti še močneje. Garniške skale pa so se norčevale iz mene, vračale so vsak moj glas, celo večkratno.

Prišel sem že nekako v sredino Skovške planine, ko sem šele zagledal Ivana. Tudi on me je dolgo časa klical, potem pa je legel in malo zaspal. Zbudivši se, se je nazobal jagod in nabral je dva šopka krasnih cvetic. Godilo se mu je torej mnogo bolje nego meni in kar zadovoljen je bil, da mi ni sledil v Garniške skale.

Okrepčal sem se pošteno, in če bi se bil utegnil dovolj odpočiti, bi se mi bila zdela nadaljna pot še mnogo lepša in zanimivejša. Ves svet je bil posut z najpestrejšimi cvetkami, izmed katerih mi je posebno ugajala znana Wulfeniana carinthiaca, ki raste samo na Skovški planini in v Pontafeljskih gorah.

In zopet naju je sprejel krasen gozd pod svoje okrilje in zopet sva hodila ob bistri vodi Garnici. V daljavi sva čula Garniški slap, globoko pod nama pa se je rasprostirala majhna gorska dolina.

Mimo pastirskih koč vodi pot nizdolu. Predno sva prišla na obširno planjavo na Črnem vrhu (Schwarzkogel), sva morala še močno lesti navzgor, pa ker je skoraj vedno gozd, nisva čutila vročega dne. Ker sva že zopet hodila dve uri, sva si privoščila na omenjeni planoti kratek počitek. Vso srednjo in spodnjo Ziljsko dolino sva gledala pred sabo.

Na tem kraju je zmanjkalo markacije. Zaman je iščeva, in ker je ni in ni, jo udariva po prvem kolovozu navzdol. Ker pa vodi pot vedno bolj na levo, Šmohor pa leži na desni strani, zapustiva kolovoz in jo ubereva črez drn in strn v dolino. Računala pa pri tem nisva s čudno formacijo črnovrške planine in tudi ne z neprodirnim gozdom, ki jo krije. Morala sva si delati sama pot in le premnogokrat naju je ustavil globok jarek. Koliko prepadov sva morala obiti, koliko zaprek odstraniti v teh dveh urah, ko sva se bližala Ziljski dolini!

Po Belem jarku (Weissgraben) sva naposled dospela na lepo gozdno pot, odkoder sva imela še eno uro hoda do Modrinje vesi (Möderndorf). Tam sva se sešla s svojci in jima pravila, kako se nama je godilo. Tura je bila lepa in bi nama bila še bolj ugajala, če bi vsled pomanjkljive markacije ne bila zašla na tako peklensko pot.

  1. Francozi so l. 1809. vdrli tudi v zgornjo Ziljsko dolino in na Mokrem polju postavili svoje topničarstvo. Tako so obvladali Ziljsko in Pontafeljsko dolino.