V Koromandijo
| Trst v žepu V Koromandijo Marko Kravos |
| |||||||||
Samo najmlajšemu sinu, tistemu, ki je najbolj šibek in kratke pameti, je dano, da pride v kristalni grad, v Deveto deželo ali Indijo Koromandijo.
Tako sem se odpravil tja, kjer se s hriba vidi, da se začenja morje.
Najprej je treba skozi mesto, ki ima nešteto ulic in velike hiše. Nič strašnega,
do obale ne more bit daleč. Na uho mi prihaja lajanje sosedovega Bobija
in tako se mi zdi, da sem še vedno na dosegu domačega Klanca.
Ko se pri Rotondi ozrem, je krajček svetivanskega zvonika še lepo
tam, kjer mora bit. Tu, na malem trgu, je ogromna platana. V njeni
senci kuri pod črnim kotlom ženica, ki prodaja mušole. Do tu sem že bil z
očetom, ki mi je razložil, da se iz kotla ne kadi od kostanjev, ampak od
poparjenih školjk, ki jih lahko kar tam poješ.
Ženski z mušoli pada zamaščen pramen las prek očesa, z drugim pa
gleda mrko kot gusar …
Grem naprej. Ulica je širša in tlakovana z velikimi kamnitimi kvadri.
Po njej so speljani tiri. Tod seveda peljejo tramvaji, vem, da je njihova
končna postaja pri Sv. Ivanu. Zgubil se torej ne bom, samo lepo ob
strani je treba, po pločniku. Tudi če so mi hiše in ceste zdaj neznane, si je
treba samo zapomnit tisto veliko drevje: od daleč ga je mogoče videt.
Tudi tale spomenik z dolgolasim možem, ki ga obdaja nekaj nagih žensk,
mi bo kazal pot, ko se bom obrnil nazaj iz Devete dežele.
Malo me stisne pri srcu: Bobija ni nič več slišat. Tudi domačega
zvonika ni videt. Hrupa je vedno več in hiše so vedno višje.
Ampak če sem že tako daleč, je do morja gotovo samo še dva koraka.
Potem se znajdem na robu gromozanske ceste. Stoji povprek na smer,
iz katere prihajam. Na njej je šele pravi vrvež: tramvaji zavijajo na eno in
drugo roko, z obeh strani tudi prihajajo in se zlivajo spet v drevored, od
koder – aha! – sem prišel. Po ulici velikanki drvijo avti, vmes par vozov
s konjsko vprego, kolesarji, tudi kak ročni voziček.
Ljudje postavajo na robu ulice, potem pohitijo čez. Pritaknem se ženskemu krilu in sem kmalu na oni strani …
Tu je izložba z igračami, ne, to so glasbila! Kmalu ob njej še ena z
znamkami, potem slaščičarna, kjer tako diši in so na polici torte,
piškoti in pocukrano sadje. Tik zraven je izložba z orodjem: orodje se sveti in
je zelo lepo. Če bi imel jaz takega …
To bo gostilna, ker močno diši po kislem. Spet pekarna. Ob vratih
dviguje nogo mali pesek, ki se ne zmeni dosti, ko ga pobožam. Zgleda, da
ima veliko opravkov.
Dobro je, če gre človek kdaj po svetu. Koliko vsega je v mestu. Oče je
rekel, da veliko teh stvari pritovorijo parniki.
Ah, kdaj bo že morje! Noge bi najraje stekle, ko bi vedele, kam.
Orjaške hiše v vrstah in na vse strani. Spet bo treba ali na sem ali na
tja. Grem na sem. Obračam glavo. Vse je tako veliko in daleč. Prislonim
se k izložbi, v kateri so krvava stegna: očitno mesnica. Ne, ne bo me strah!
To je narobe, ker se ne znam odločit, kam. Stečem čez ulico, do
vogala. Še okrog njega pogledam. Nič. Same ulice naprej in naprej.
Do morja moram. Potem, z barke, bom imel lep razgled! skušam oh-
raniti v svoji glavi trden namen, srce pa me tišči.
Lahko bi povedal mami. Morda bi šla z mano tudi čez morje. Tako
razmišljam, vem pa, kako težko je prepričat starše, da bi šli kdaj na
kakšno res imenitno reč.
Niti sanja se mi ne, kje sem. Nič ne pomaga jokat. Je, kar je!
Stečem v smer, iz katere se mi zdi, da sem prišel. Ne daleč. Tu gotovo
še nisem bil. Neka drevesa so tu, a kje je kip z golimi gospodičnami? To
sploh ni to.
Tečem nazaj. Tod bom gotovo prišel do morja. Tam, ob morju, se bom
odločil: nazaj k hribu nad Sv. Ivanom ali pa … Tako si dajem korajžo in
skušam mislit na kaj drugega.
Zdaj mi že gori pod nogami, srce mi bije kot lokomotiva. Okrog oči
se mi nabira mokrota.
»Vien qua, picio. Te se ga perso, povareto?«1 se je oglasila nad mano
strašno okrogla ženska z zariplim obrazom.
Naj bežim? Kaj se vtika zdaj tale vame! Do morja grem in bašta! – se
z zadnjo trmo oklepam svojih sklepov.
Nisem se dovolj hitro odločil za smer, to je! Ženica me prime za roko:
»Dove xe tua mama?«2
Molčim, ker imam cmok v grlu. Ne, ne bom zajokal.
»Come te se ciami, creatura mia bela?«3 mi prigovarja šjora in oči se
ji bleščijo, kot bi ona zagledala Indijo Koromandijo. Razumel sem
toliko, da bi mi rada pomagala, a kako naj ji razložim, da bi rad samo do
morja? Ali pa nazaj, domov.
Njene oči žarijo kot ogenj. Kdo ne pozna izraza, ki ga dobijo ženske,
ko zagledajo otroka na cesti! Potem te božajo, poljubljajo, te stiskajo v
objem. Oh, jej, ubogi jaz!
Kje si, mama? se je vdrlo v meni. Na glas pa sem zahlipal samo: »Mama ...« Solze mi tečejo po licih, a se ne bom jokal. Stiskam usta.
Okrog mene se je nabralo še nekaj odraslih: »Dime, cocolo, chi xe tua
mama? Dove te sta ...?«4
Moja mama je moja mama, ne?! Kaj tako sprašujejo. Tudi če bi se spomnil,
da ji je ime Evfrazija, kaj bi jim to pomagalo? ln kako naj jim
povem, kje sem doma? Če rečem Sv. Ivan, po naše …
»Stago vicin de Claudio ...«5 spravim iz sebe. Zdi se mi zelo pametno,
da sem jim povedal, da stanuje Klavdio blizu mene. On je Talijan kot
oni, torej bodo vedeli, kje stanuje. Če me peljejo do njega, jim – frc – utečem
in sem v hipu doma.
Eden od odraslih se zareži, drugi pa zine: »Bisonia ciamar una guardia ...«6
Čisto k tlom zlezem. In debela matrona me stiska, poljublja in se mi
spakuje z materinskim nasmeškom. Za umret.
Ma kaj bojo rekli doma, če se vrnem z vso to gručo ljudi ali, še hujše,
z guardio! Saj se guardio pokliče samo za tiste, ki kradejo ali ki preveč tepejo
svojo ženo.
Obupano se ozrem okrog. In nenadoma zagledam v daljavi košček
pobočja in v njem srčasto beli kamnolom nad Sv. Ivanom. Nikjer ne more
biti še kaj podobnega. To vedno gledam, ko grem od trgovine ali od
maše domov.
»Tam ...« zajecljam in pokažem z roko, »... mia casa ...«7
Od nekod pokličejo prodajalko, ki je od Sv. Ivana. Pokima, da me je
res kdaj videla okrog cerkve. Da ne bo težko najti, kje sem doma.
»Venio anca mi … Povara creatura mia ...!«8 je cmokala z usti rdečelična
debeluhinja.
»Sta bona, Gigia!«9 ji reče suh možic, ki mu je iz ust dišalo po vinu. »Zdaj
ko si ga vsega oblizala, bi ga rada še pojedla, ne ...« Tako nekako ji je rekel.
Mene stisne, da bi bilo lahko to tudi res. Saj pravijo, da je v mestu nevarno.
Tudi čarovnice gotovo kje živijo in gotovo so tako debele, ker so
pojedle Janka in Metko.
Do Sv. Ivana se s tisto punco peljeva s tramvajem. Zame ni stroška,
ker še nimam metra v višino.
Zdaj se počutim odrešenega. Samo da sem daleč od tistega klobčiča
ljudi, od tiste bab'nce … Da niso poklicali guardie.
Z obema rokama se držim dekleta. Od vseh prestanih tegob še hlipam
A obenem mi je toliko odleglo, da bi tej muli najraje predlagal, da
jo poročim: tako jo imam ta trenutek rad. In tudi ona me očitno ima že
rada, ko pa se mi nasmiha in pogleduje po meni z žarečimi očmi. Kot
ženske, ko hočejo pokazat, da se jim topi srce.
»Ta gotovo ne more biti čarovnica, ker je lepa in mlada,« me prešine,
ko se zavem, da je v njenih očeh isti lesk kot pri Gigi tam dol, v peklenskem
mestu.
Da bi prišel do morja in potem v Deveto deželo, mi tokrat torej ni bilo
dano. Še kak čas bom moral potrpet doma, kjer nam mala sestra noč
in dan para bobniče s svojim jokom.
Ah, bojim se, da se mi nikoli ne posreči do Koromandije! Pri nas smo
trije: dve sestri in jaz. A jaz sem samo drugi sin. In čeprav je tudi drugi
sin v pravljici kdaj droben, smešen in nespameten, nikoli ne pride do
srečnega cilja.
Kvečjemu naleti kdaj na prijazno dekle, ki pa nima kraljevskega očeta in tudi na poroko z njim ne misli.
Saj one punce ne bi poročil zaradi kraljestva. Če po pravici povem, bi
predvsem rad videl tisti sloviti ognjemet, ki ga v Indiji Koromandiji uprizorijo ob veselici na koncu pravljice, ko se junak in princeska poročita.
mušole - vrsta školjk
bašta - konec
šjora - ženica, gospa
guardia - mestni stražnik
1 Pridi sem, fantek. Si se zgubil, ubožček?
2 Kje je tvoja mama?
3 Kako se kličeš, otroček moj lepi?
4 Povej, srce moje, kdo je tvoja mama? Kje si doma ...?
5 Doma sem blizu Klavdia …
6 Treba bo poklicati policaja.
7 Tam … moj dom …
8 Grem še jaz Revček moj mali …
9 Pomiri se, Giga …