V Prago, Homotov, Berlin in na Dunaj
| V Prago, Homotov, Berlin in na Dunaj Jakob Aljaž |
Spisal Jakob Aljaž.
| |||||||||||||
II.
urediPeljal sem se z izvoščekom po sredi mesta, da sem več videl, v Smihov, kjer sem hotel prenočiti. V Smihovu, ki ima, dasi se drži Prage, svojo upravo in svojega župana, stanuje tudi dr. Chodounskv, prof. zdravilstva na Praškem vseučilišču in znamenit turistiški pisatelj, Slovencem dobro znan. Lani in letos je bil na Triglavu. Preteklo leto je spisal tudi brošuro „0 slovanskih alpah" ter mi jo poslal, letos pa me osebno počastil; spodobilo se je torej, da mu vrnem obisk.
Sprejel me je prav prisrčno. Da bi me razveselil, mi je povedal, da njegovi otroci že pojo mojo pesmico „0 Triglav, moj dom", katero je bil priobčil „Plan. Vestnik". Pokazal mi je skozi stereoskop moje župnišče, Dovško vas, Mojstrano,
*) Kamenopisna slika Sv. Višarij se nahaja v „Jahrbueh des osterr. Alpenvereines" 1. 1865., delo Pernhartovo; einkogiafija Mangarta od Sv. Višarij v „Zeitschrift des D, u. 0. A.-V." 1. 1888 , delo Zoffovo. Panoramo Sv. Višarij je risal in imena določil prof Julij vitez pl. Siegl, izdalo pa jo „Nemško in avstr. plan. društvo". Priložena je tudi v „Jnhresbericht des Steirisehen Gebirgsvereines" 1. 1896., ki ima na str. 12.—13. kratek popis „Der Luscliariberg" iz peiesa prof. dra. J. Frisehaufa.
več prizorov s Triglava, tako da sem se čutil doma. Vse to je letos mimogrede fotografoval njegov sin. Tudi njegova gospa in hči sta izvrstni turistinji. „ Bolj ko po gorah hodimo (seveda zmerno), lože hodimo in bolj smo trdni", mi je rekel dr. Chodounsky; „lenobo in pokoj je hudič iznašel". Poslušajte sodbo izkušenega zdravnika tisti nasprotniki slovenske turistike in našega planinskega prizadevanja, ki vedno tičite le v sobi, ali pa sedite pri kozarcu vina! Jaz poznam le vrlo može turiste, katere dičijo najlepše lastnosti. Da se ne bi-primerile nesreče, zato popravljamo pota in stavimo koče. Sicer pa potone pri kopanju dvajsetkrat toliko ljudi, kot se jih ponesreči po gorah. Mnogim čisti, jasni, od bacilov neokuženi zrak na planinah več koristi, nego drage toplice. Naj še dostavim, kar sem nekje bral: „Warst nicht aufeg'stiegen, vvarst nicht obeg'fallen", je dejal nizkoten človek; turist pa mu je odgovoril: „Warst du aufeg'stiegen, warst gesund geblieben; aber weil du unten g'soffon, hat dich der Schlag getroffen". O krasoti Božjega stvarjenja in izrednem dušnem užitku na planinah pa more govoriti le tisti, kdor je to sam občutil.
„Pošljite svojega izvoščeka domov", mi je rekel dr. Chodounsky; „popeljeva se skupaj v češki deželni muzej, kjer Vam pokažem reči, ki jih je sicer težko videti". Kako je gosp. profesor po mestu znan in priljubljen, sem videl med potjo, ko se mu je vsa gospoda odkrivala.
Češki deželni muzej! Krasna nova stavba, še lepše pa so dragocenosti, ki so v njej shranjene. Videl sem tudi najstarejše slovanske rokopise. V knjižnici sem našel Slovenca, znanega mi s Triglava, ki je letos zapustil Celovško bogoslovnico in prišel v Prago slavistiko študirat. Tu ga je Chodounskj prijazno sprejel. „Prav ste storili", sem rekel g. dijaku; „vsakdo naj si izvoli tisti stan, ki mu ugaja. Dobro znamenje je to, da sem Vas našel v biblijoteki."
Dr. Chodounsky me je povabil, naj ga še popoldne obiščem, da se zopet kam popeljeva, pa ker nisem utegnil, sem mu odgovoril: „Na svidenje drugo leto na Dovjem"!
O Praških znamenitostih mi ni treba veliko govoriti, saj jih vsakdo najde v knjigah popisane. Prelep je pogled z mosta na široko, mirno Vltavo in njene otoke. Ogledal sem si jako lepo novo baziliko v Smihovu s slikanimi okni. Edino to mi ni dopadlo, da je cerkev pretemna, kar sem tudi grajal vpričo g. kaplana. „Arhitekt je tako hotel, ker zahteva slog", mi je pojasnil. Pojdite se solit, arhitekti, ki govorite „o svetem tajinstvenem mraku, v katerem je mogoče moliti". V nobeni knjigi o umetnosti ne najdem tega, in pamet mi pravi, da po dnevi nam ni treba v temi biti. Isto napako ima sicer prekrasna votivna cerkev na Dunaju. Ljubljanska lazaristovska cerkev, Kranjska, Radovljiška, Dovška, vse te imajo tudi slikana okna, pa so zadosti svetle, in tako je prav. — Bil sem tudi v staroslavni gotični (francoska gotika) cerkvi sv. Vida na Hradčinu. Nje sprednji del je bil pred petsto leti dodelan, zadnji del pa poslednjih trideset let dozidavajo z dvema stolpoma. Veličastna cerkev, nič manj lepa, nego votivna cerkev na Dunaju, pa zadosti svetla.
Povsod v Pragi in po drugih čeških mestih najdeš sledove husitskih in drugih vojska. Na-lesenih rezbinah okoli velikega altarja sv. Vida se vidi, kako Husiti plenijo cerkev in odnašajo iz nje dragocenosti. Na desni strani je znamenita kapela sv. Vaclava, ki ima v stene vzidane najdražje kamene in bisere češke dežele. Izmed petdesetih cerkva v Pragi naj omenim le še kapucinske z loretsko kapelo in z dragoceno zakladnico. V tej zakladnici, v katero spremlja strežaj, drugi strežaj pa čuva pri vratih, sem videl mimo druge lepe cerkvene oprave monštranco, nakičeno z demanti, vredno štiri milijone. Vse te reči je darovalo visoko češko plemstvo; narejene so večinoma iz nevestnih lišpov. Tudi jezuviti so v Pragi veliko zidali, večinoma v svojem baroknem slogu, postavim cerkev sv. Nikolaja z mogočno kupolo, znotraj skoraj preobloženo z mramorjem, zlatom, pisanimi freski in kipi.
Kaka pa so gledališča? Oboje, češko in nemško je izvrstno; še boljše je češko, to je naravno; kajti v Pragi je 82% Čehov in le 18% Nemcev. Ker v češkem tisti večer ni bilo opere, sem šel v nemško, kjer so peli Wagnerjevo opero „der fliegende Hollander". Prav lepa predstava, pa skoraj polovico sedežev v parterju je bilo praznih v tem jako prostornem gledališču. Tukaj mi je ugajalo, da ni le orkester niže skrit (kakor v Ljubljani), ampak tudi kapelnik, tako da se njegovega mahanja z rokami nič ne vidi; med kapelnikom in gledalci je namreč okrogla stena (rakovina).
Naročil sem v Pragi dva venca iz svežih Cvetlih za Schmidtov spomenik v Homotovu, enega v svojem imenu in enega v imenu „Slov. plan. društva", ker drugi dan popoldne se je imel odkriti slovesno ta spomenik. Če še omenim, da so me Schmidtovi stariši v Smihovu preprijazno sprejeli, naj zapustim Prago, da se odpeljem v Homotov.
Prosili so me bili, naj naznanim, kedaj da pridem, ker me bodo na kolodvoru čakali; pa ker sem imel dojti šele ob ½11. zvečer, nisem nič sporočil in storil kakor Ribničan, ki je rekel: „Vsaj dobro vem, da je izgubljeni konj v oni dolini, pa grem vendarle v to dolino". Tudi jaz sem izstopil na najbližji postajici pri mestu, na glavnem daljnjem kolodvoru pa so me čakali. Toda kmalu smo se sešli v gostilnici, kjer so me s petjem in z govorom pozdravili.
Homotov je čedno, snažno mestece s 14.000 prebivalci, ima veliko šol (šolsko mesto) in železnic. Tu imam že več znancev, ki so bili že na Triglavu. Ljudje so rekli o meni: „Podoben je Kneippu", ki je nekaj mesecev poprej tu predaval o vodi, pa razen debele glave nimava s Kneippom menda nič skupnega. Dijaki, v vrsto postavljeni, pa so dejali: „To je tisti župnik, ki je našega pokojnega profesorja tako častno pokopal".
Drugi dan opoldne smo šli v izprevodu iz mesta v lepo dolino, najljubše izprehajališče rajnega načelnika Schmidta, kjer se mu ima spomenik odkriti, od mesta poldrugo, uro daleč. Z odborniki Erzgebirgsvereina smo stopali naprej, za
nami pa 2000—3000 gospode. Parkrat so mi rekli: „Gospod župnik, prosimo Vas, da bi nekoliko bolj počasi hodili, ker ne dohajamo", pa mislil sem si: „Bosto vsaj vedeli, kaj so kranjski turisti izpod Triglava".
(Konec prihodnjič.)