V Smrlinju

V Smrlinju. Narte Velikonja

Izdano:	Mladika 21/13, 14, 15/16, 17/18, 19/20, 21/22, 23/24 (1921)
Viri:	dLib 13, 14, 15/16, 17/18, 19/20, 21/22, 23/24
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Kot suhi konjski hrbet se dvigajo gore nad dolino spredaj in še višji konjski hrbet, poraščen in nagrban, varuje dolino zadaj. Če pravim dolina, to ni res, kajti to je kraška planota, razjedena in razdolbena s hrbti in jamami in okroglicami, kraj naše povesti, ki se mu pravi Smrlinje.

Tu vidi sosed soseda le takrat, ko se ž njim krega radi koz, ki so ušle čez zid, govori prijazno, le ko ga prosi za pogrebca, orača ali botra in obgovoriti se moreta le ob nedeljah, ko gresta v cerkev ali pa ko slučajno med tednom kopljeta ob obmejnem obronku, kajti hiše so se razbežale po osredkih in mejicah in sosed ima do soseda v najbližnjem slučaju dober streljaj. Zdi se, da je tudi Bog pozabil za vse bajte v kraju, samo potovka, ki maslo kupuje, tu rifek tam fifek, le ta obere kraj v štirih dneh.

Toda ljudje imajo domišljijo razvito: županu, ki ima dve kravi v hlevu in v rebri devet koz, pravijo, da je bogat.

V ta kraj drži iz doline trikrat okoli pobočij zavita cesta s tremi tuneli skozi apneno školje; cesta je kovačem v dolini neobhodno potrebna in velika dobrota: vsak tretji voznik, ki vozi po teh skripah, stre kolo. Peto kolo pa je voznikom dobrota, a reci Smrlincu, da ti je potreben kot peto kolo, pa ti ne gre za botra, temveč k sodniku.

V oktobrski noči — luči so žarele skozi meglo kot široki meseci — se je sklanjala nad črno stvarjo v jarku ob cesti črna postava.

»To ni panj!« je rekla, ko je otipala stvar. »To je človek. Bog ve, kakšen človek?« je ugibala in vrgla sveženj na tla. »Ali je bolan ali je pijan: živ je še.«

Zasvetilo se je in žveplenka je osvetlila dva obraza. Obraz, ki se je pripogibal, je bil začuden obraz fanta. Na tleh je ležal neobrit in pijan obraz moža. Videlo se je, da so se noge spuntale in oči brez povelja zaprle k spanju. Fant je spoznal bajtarja Zvirka.

»Hej, stric!«

Stric se je nekoliko zganil in spal naprej.

Fant je sunil drugič, da se je stric obrnil na obraz, nato v polsnu zagodrnjal:

»Kar mir!«

»Nak!« je rekel fant in sunil pijanca v tretje. Ta je odprl oči in jih takoj zaprl, ker ga je ščemela svetloba.

»Vstanite!«

Trepalnice so se odprle; pijani stric se je topo zazrl v fanta.

»Kaj smrkočeš, fant!« je po valil po ustih in skušal vstati. »Ne tišči me! Čemu me tiščiš nazaj, fant?« se je pijanec jezil, ko ga je fant dvigal po koncu.

»Pojdiva naprej!«

»Kdo? Kaj pojdiva: kadar sam hočem, prsalo ti!«

»Saj nič ne pravim!« je fant dejal, ki je nekoliko jecljal. »Jaz pra-pravim, da je mraz!«

»He hop!« je dejal pijanec in se dvignil na noge. »No vidiš, ali nisem dejal!« Še preden je izgovoril, je že bil zopet na tleh.

»Ali nisem rekel; ne tlači me. Če ne pomagaš, vsaj pusti!« Sedel je na cesto in trdil: »Ti pojdi, jaz lahko počakam, če hočem, ali pa pojdem. In če misliš, da sem pijan; če sem pijan, sem pijan. Vražja cesta! Pusti nogo vendar.«

Fant ga je dvignil in prijel pod pazduho; noge se mu ni dotaknil.

»Tak pusti nogo, saperment! Fant, zakaj me tlačiš nazaj!«

Fant ga je spustil; pijanec se je opotekel in padel čez cesto.

»Posveti vendar, da vidim, kaj je in kako. V temi še trezen nisi varen, pa jaz, jaz sem se opil za nebeško glorijo. Kaj misliš, kaj?«

Ko se je vzpel, je začel šepati na desni nogi. Njegova senca je pošastno kinkala na useki in glas mu je vreščal.

Fant se je ujezil. Deveta ura je bila, megla se je gostila in naletavala je pišota. Preko grebenov je vlekla zástava.

»Pojdite; tako ne sme - mete ostati.«

»Ej, mari se zdi, fant, da me boli noga, sam vrag me je vrgel. Prižgi vendar, da pogledava.«

Ogledala sta nogo, ki jo je pokazal pijani stric. Hlač ni bilo treba odvihovati, bile so preparane od kolen do pete. Noga je bila otekla in koža je na kolenu vsa odrta.

»Ali nisem dejal, fant, da me ne meči po cesti? Vražja cesta, kakšna je!«

Bolečina je vplivala na njegovo pijanost in ga treznila, toda tembolj je rastel občutek bolečine. Ozrl se je na fanta in šla sta počasi dober streljaj. Nato se je pijanec razjezil in sedel na zid.

»Tako ni nič, samo še hujše je. Ko bi ne bil le tako neusmiljeno neroden. In pa žejen sem.« Naletavalo je vedno močneje. Fant je čutil, da mu je premočilo že na hrbtu. Zajel mu je v klobuk vode v školavnici in pijanec jo je popil v globokih požirkih.

»A!« si je oddahnil. »Ti si dober dečko! In kakor je meni ime Zvirk, ti si dober človek. Kaj meni pomaga, če si ti dober dečko, če jaz ne morem s teboj. Presneta noga! In pa da se ga tako navlečem!«

»Pripravite se; četrt ure vas lahko nesem.«

Pijani stric je ves ginjen padel fantu okoli vratu.

»O, ti dečko, kako si ti dober fant!«

»Saj ni da-daleč!« je fant menil ves v zadregi.

Oprtal je pijano breme: na hrbtu je postal stric Zvirk zgovoren. Po cesti skozi meglo je šla čudna prikazen dveh glav na enih nogah.

»Haha, se je smejal, »haha, kako se bo jima dobro zdelo, smeha bosta jokala, fant.«

»Kdo?« je vprašal.

»Kdo? — Kdo naj se smeje? Moro in Polonca, posebno Moro. Kdo je še kdaj videl, da pijanca prineso na hrbtu domov. Moro me bo po rami potrepljal in rekel: »Daj, Polonca, vina in kruha, pogrni očetu ob peči, da bo spal. In dala bo in pogrnila bo. In rekel bom: Še fantu daj, ki me je pobral kot usmiljeni Samaritan, pa še živinčeta nimaš. Kako ti je ime, fant?«

»Fi-filip sem!«

»Lipe, Lipe! Daj Lipetu, Polonca,« bom rekel. »In na svatbo te povabi, ko se poročita?«

»Kdo se poročita?« je naglo vprašal in začutil v licih kri.

»Kdo se poroči! — Ti fant si trapast, rečem ti. Dva moška ne, dve babnici tudi ne. Moro in Polonca, bratec moj!«

»Moro in Po-Polonca!« je ponovil fant tiho in skrčil pesti. »Kdaj pa?«

»Kdaj? V kratkem. Moro ima oko zanjo. Polonca je deklina kot naslikana. V kratkem, pravim.«

Mlasknil je z jezikom v znamenje, da je neznansko zadovoljen. Izkušal je zažvižgati fantovsko pesem, pa je prenehal.

»Zdaj vem, zakaj ni pisala!« je zaključila spodnja glava čudne prikazni. Ko sta zavila s ceste v klanec skozi smrekov gozdič, je položil pijanca na deblo, ki je ležalo do poti.

»Ali misli tudi Polonca na to?«

»Na kaj?« se je vzdramil pijanec iz svojih prijetnih premišljevanj.

»Na Mora?«

S prikritim srdom je izpregovoril in stopil blizu Zvirka, da je čutil vso težko vinsko sapo iz njegovih ust.

»I kajpak, bratec; seveda misli!« je trdil Zvirk. »Zakaj bi ne mislila? Moro ima krčmo in les gre. Moro ima lire ... Moro ima ... saj veš, kaj ima še vse ta bogati Talijan. In kaj naj branim, če ga Polonca mara. Ali naj jo dam bajtarju, ki ima toliko kakor jaz. Ali pa Gravnarjevemu Lipetu, ki nima toliko, da bi si zamašil škrbo v zobu. Pravijo, da je priden, pa kaj pomaga, priden. Dve kozi ima, dve kokoši, dve glavi zelja. Otrok pa je že dovolj pri hiši. Bajta pa je kakor poveznjen koš. In kam naj jo Lipe spravi potem?« Fant je stisnil roke v žep in se obrnil.

»Z Bogom!«

Odšel je po klancu navzdol proti vasi in pustil Zvirka samega na deblu.

»Hej, fant. počakaj in pomagaj mi. Ti si res trapasti Lipe. O, saj si ti Lipe, presneti merkaj ti. In da te nisem prej spoznal. Ej, Zvirk, ta pa je dobra; pa boš tu nočeval. Presneta noga! Ljudje božji, hej!«

Zvirk je začel vpiti; klic je slišal tudi Gravnarjev Lipe, ki se je plazil k Morovi hiši. V sobi je gorela luč, pogledal je vanjo. Kakor da ga je kdo udaril po glavi, se mu je zdelo. Oprijel se je plota pred hišo in buljil v okno: Moro in Polonca sta bila sama; dekle je krčmarju sedelo v naročju.

II.

Take so bajte. Majhna sobica je zraven kuhinje. V kuhinji na tleh gori ogenj in na verigah visi noč in dan kotel. Soba je tako velika, da stoji v enem kotu peč, v drugem postelja, v tretjem miza, v četrtem na strani sklednik. Kjer je velika družina, leže v podstrešju, na peči in na skrinjah. Drugega bogastva ni kakor ograbek otrok; kakor stožci so drug drugemu podobni in navadno jih je več kakor devet, da se ti oko in srce razveseli, ko jih zagledaš okoli ognja.

Predzadnji Gravnarjev stožec je zlezel zjutraj na podstrešje, da bi dal kozi frovlja. Ni dobro odprl vrat, pa je zapazil, da visi iz sena dvoje blatnih čevljev. Prvi hip mu je zastala sapa, v zadregi je vtaknil palec v usta, na to pa naglo zbežal nazaj k viru vse svoje modrosti.

»Mama, v senu so čevlji!« je rekel materi-vdovi, ki je brisala mizo in tožila o megli.

V kotu se je zdramila suha jetična starka, zakašljala in nato zvedavo vprašala s hreščečim glasom:

»Kaj praviš, Nande?«

»Da so v senu čevlji!« je odgovorila snaha.

Starka se je pomirila, vprla svoj pogled spet v strop in zašepetala zadovoljno:

»A tako!«

Nande ni bil zadovoljen z vtisom, ki ga je napravilo njegovo odkritje. Kajti mama je brisala mizo nemoteno dalje.

»Pač niso samo čevlji, ampak tudi mož. Vsaj hlače so; pojdite gledat!«

Povlekel jo je za krilo iz sobe. Ko je zavila okoli vogla, je obstala presenečena. Kajti hlače in čevlji, ki jih je Nande videl, so bili že na lestvi.

»Filip!« je spoznala sina in se prestrašila njegovega prepadenega obraza.

Podal ji je roko, kratko odzdravil in sedši na nizki stolček v kuhinji le nemo strmel predse.

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

IV.

Filip je zavil v seno. Zalka je osupnjena obmolknila, šele čez dolgo je vprašala:

»Ali sem mu kaj naredila?«

Njen glas je bil žalosten in plašen. Tiha, prikrita bol je zvenela iz njenega vprašanja.

Zalka je bila najstarejša hči Žiznova; bila je vajena moliti in trpeti. Pet otrok, mlajših od nje, je bilo v hiši živih, porednih in zmerom lačnih. Vsem tem je bila Zalka varuhinja, učiteljica in oskrbnica. Mati je zmerom skrbela, da hči ni bila brez posla. In hči je vso otročad več pestovala nego mati in tudi ubogali so jo bolj.

»Mislim, da ne!« je rekla Lojza. »Bog ve, kaj mu ni prav.«

In tisti večer je Zalki pošla beseda; čez čas se je poslovila.

»Radi mene ni hotel v kuhinjo,« si je rekla in ni imela druge opravičbe v srcu.

Doma jih je našla, ko so sedeli okoli ognja. Oče Žizen je sušil čevlje, tožil, da ga trže po kosteh in bil neznansko čmeren, Žiznovka je čmažila v ponvi zabelo.

»Kod pa hodiš?« se je zadrl oče nad hčerjo.

Hči je kratko in zamišljeno odgovorila.

»Seveda!« je nato potrdil nevoljno.

Več je imela povedati mati:

»Ko te drugi iščejo, te ni od nikoder!« je dejala, obrisala si s čadasto roko usta in tehtno položila polovico na ogenj. »Škvarčev Polde je dolgo sedel pri nas!«

»In vse očikal!« je rekla sestra Tončka.

»In smrdel kakor vdeb!« je pristavil Jože, štirinajstletni bodoči gospodar Žiznove bajte.

Začela sta se smejati; oče Žizen je zagnal stol proti njima.

»Tiho, pravim, otročija! Čemu se smejeta!?«

Otročija je bila užaljeno utihnila in se smejala le pod kožo; kajti materina kuhalnica se je svareče dvignila iz ponve.

»Rekel je, da bi te vzel!« je povzela mati, »kaj praviš?«

Zalko je stresel občutek ogabnosti in ni v hipu našla besede. Kakor da se ji kri ne pretaka po žilah in po hrbtu, ji je lezel mraz.

»No, deklina, ali ti raste divje meso v ušesih? Kaj praviš?« se je razkoračil oče Žizen na pručici in premaknil noge, ker ga je žerjavica pekla.

»Nikdar ne preklinjaj, Jernej!« ga je potolažila žena, ki ni trpela, da bi se mož razburjal v hiši. In zadnjo besedo pri ognjišču je imela sama. Mimo grede povedano: drugod itak nista sklepala o dobrobiti svoje družine.

»No, hočem reči, ali ne slišiš?«

Zalka bi morala biti gluha, če ne bi slišala.

»Pač moraš gledati kaj za življenje! Saj nimaš nobenega fanta?« je nadaljeval oče.

»Kaj bi!« se je vmešala mati. »Kako vprašuješ! Če ima, no, bo že povedala. In kar tako za življenje tudi ne gre. Živela je dosedaj, pa bi lahko tudi pozneje. Toda prilike ni zamuditi. In fanta nima. No, pa kar povej, če ga imaš, kaj te bo sram!«

Zalka je šarila po pepelu in odkimala:

»Nimam!«

»Vidiš, pa Škvarčev te ima rad!« je pripomnil oče.

»Ima rad, ima rad! Kaj vezeš: če jo snubi, jo ima rad!« je popravljala mati.

»Saj sem rekel!« je malodušno dejal Žizen. »Kaj se dregata, pamža!« je potolkel s polenom in zagodrnjal nad Tončko in kratkohlačnikom Petrom. Peter je bil tretji otrok Žiznove matere.

»Oh ti križani Bog, tako kolneš,« ga je spet spomnila žena. »Zalka ne more čakati grofa in tudi ne kaj drugega.

Ko stara Dora pa tudi ne more ostati in Polde je sam v hiši in ima nekaj njiv.«

»In ima bolhe!« je pristavil Jože.

»Pa se zmerom čohlja!« je zamrmrala Tončka.

»Kaj se krpavsata vidva!« se je slednjič razkačil oče Žizen. »Vun pojdita!«

»Kam zdaj v meglo!« se je potegnila mati zanju. »Tukaj ostanita in dajta mir!«

Zalka pa se je dela na jok.

»Poldeta ne maram!«

»Vidiš, pa se ti dere!« se je ojunačil Žizen.

»Oh, pazi, da te ne opečem!« mu je rekla mati in odlila zabelo na žgance. »In zakaj ne maraš?« je vprašala hčer in trdo vrgla ponev na tla.

»Zakaj ne?« je zaihtelo dekle. »Zakaj ne! Ker ga nimam rada!«

»Saj je smrkav!« je zašepetal Jože in se začel na glas krohotati.

»Kaj ti je?« je zavpil oče nad njim.

»O, nič; čebinklja je tekla po tleh! Ubij jo, Zalka!«

Ko se je obrnila, se ji je nagnil do ušesa in zašepetal: »Nič ni. Nikar ga ne jemlji; surov krompir je in nezabeljeno repo!«

Oče Jernej se je pripravljal, da bi spustil dolg govor, pa ga ije prehitela žena.

»Nimaš rada — ali misliš, da sem ga imela jaz! Pa sem ga vzela in se nisva skregala!«

Kako je bil oče Jernej zadovoljen s tem odkritjem, se ni dalo razvideti. V toliko je pač mogel potrditi, da se on sam nikoli ni skregal.

»Da, in če ga nimam rada, ga nimam rada!«

»Pa ne drži se pri tem kakor narekavica, če si že tako trmasta. Kaj pomaga?« je dejala mati.

»In res, kaj ti pomaga?« je vprašal oče.

Tistikrat je Zalka vstala, udarila z nogo po tleh in stisnila razihčena in odločna:

»Škvarče ne vzamem. Če ima zlat prestol in je sam zlat, ga ne vzamem!«

Zalka je izginila skozi vrata v meglo.

»In če bi bil zlat, bi ne mogel nihče k njemu,« si je mislil Jože, na glas pa je skoviknil:

»Vdeb, vdeb!«

»Kaj praviš, paglavec?« je padla po njem materina roka.

»Nič! — S Tončko devetkava. — Devet!«

Pa je metal fižol v zrak.

V.

Megla se je bila tekom dni pretrgala. Ko so šli v nedeljo k maši, je Škvarča dohitel Filipa na poti v cerkev.

»Kaj te je prineslo, Filip?« je vprašal in mu ponudil roko, s katero si je bil ravno kar obrisal nos.

»Delajo ne. Štrajk je.«

»Šrajk, e, vrag, še štrajk. In ali pojdeš nazaj?«

»Če bo mogoče. Šel bi tudi drugam, a ravno zdaj ne še.«

»Ti, tukaj?« in Škvarča je iskal po žepu in izvlekel par raztrganih lir. »Če takoj greš, pa še nekaj dobiš.«

»Sam ne vem zakaj!« se je čudil Filip.

»Saj nisi nič dolžan, Polde.«

»Dolžan? Reci, koliko hočeš, da odideš?«

»Pa res ne vem, čemu —« se je branil.

»Čemu! — Če pravim, koliko, ne vprašuj, čemu. Reci samo,« in si je brisal svoj nos i prste. »He, he, pa da ne boš mislil, da nimam robca! O, saj ga imam, pa ga je škoda, tri nedelje ga že imam in je še snažen. Če nisem pri ljudeh, hranim.« In res je izvlekel iz žepa še lepo zvit žepni robec. »Kako hitro se raztrže taka stvar! Tako hitro kakor bi trenil. Ti, zdaj povej, koliko hočeš, da odideš; jaz sem zmenjen!«

Švarča ga je zagrabil za ramo in ga resno ustavil.

Filip se je tudi zresnil in vprašal:

»S katero si zmenjen?«

»S punco ne, toda z materjo!«

»Kaj boš mater vzel?«

»Hihi,« se je smejal Škvarča, »hihi — sam križani greh sodomski. Punca me ne mara; pravijo, da gleda tebe!«

Filip je bil še bolj v zadregi.

»Zdaj vem še manj!«

»Ali ne gleda za teboj Žiznova?

»Jaz ne vem nič!«

»Kaj, ne veš? Če ne veš, pa lahko zaradi mene ostaneš!«

Filip je postal pozoren in kakor v hipu, je videl Zalkin obraz pred seboj.

»Zalka ni napačna!« je potrdil.

»Kajneda? Vidiš, pravim, da ni.« Po kratkem pomišljanju pa je vendar zagrabil Filipa za roko in mu potihem rekel:

»Če greš še ta teden, ti dam desetak!«

»Kam pa boš, ko ni dela. Kontrabantil bom!«

»I, glej, saj res, kar kontrabanti, še največ nese!« je silil vanj in se pri tem hudobno smejal predse. »Kar kontrabanti in še pamet kupi.« Vzel je iz žepa še par raztrganih lir in mu jih potisnil v roko. »Ne kake tobačne trave, boljšega kupi.«

Prišla sta do cerkve. Možje so stali v gručah; kakor bi mignil, je zbor obmolknil, ko je stopil Švarča med nje.

Filip se je pomešal med fante. Bregarjev hlapec Jaka ga je povlekel na stran in dejal na tihem:

»Pazi se, Škvarča je ovaduh!«

Začela se je maša. Filipu pa je vse, kar je slišal, šlo skozi možgane v divjem vrtincu. Pred Škvarčo ga je obhajal stud, kadar je pomislil na Mora, ga je stresla groza. Stara mati mu od prvega svidenja nikoli drugega ni rekla, kakor samo ponavljala: »Moro je tisti.«

In ko so šla dekleta v cerkev, je zaman iskal med njimi Polonco. Tam spredaj pri Marijinem oltarju je klečala njegova sestra in tik nje Zalka.

Po evangeliju se je župnik obrnil proti vernikom in dejal:

»Danes bom kratek, kakor bo kratka sodba božja. In pri sodbi božji bo Bog sodil vse irfulje in vse pohujšljivce in vse matere in očete, ki trpe pohujšanje, da se pase greh v vasi. In pri božji sodbi bo poslal Bog ogenj nad grešne strehe, kjer se koti naslada in ošabnost. Bog ni nikogar ustvaril samo njemu in ženski v slast, temuč če si odrasel kristjan, pridi po blagoslov božji in pusti, da se po krstu množi kraljestvo božje. Ne delaj Sodome, da ne boš deležen iste sodbe.«

Župnik je imel solze v očeh in se je obrnil.

Verniki so plašno zrli v tla in zbirali misli.

Ko je Filiip stopil pred cerkev, se je Jaka nasmehnil in dejal:

»Škvarča, bu takoj nesel Moru na nos.«

»Kaj?«

»Pridigo!«

»Kako?« se je oglasil za njim bajtar Zvirk. »Kaj Moru mari?«

VI.

Filipa je vrglo iz snanja o polnoči. Sanjal je strašne sanje: Polonco je vlekel krvav polnag dedec za kite, Zalka je grizla dedca v lopataste roke.

»O, saj so le sanje!« si je prigovarjal in videl, da leži z glavo navzdol. Ko je sedel, se je spomnil župnikove pridige. »Ali uganja skoro res tako pohujšanje? In zakaj je Lah prišel v kraj? Polonca pa tudi ni taka, da bi ne šla, ko vidi, da bodo ljudje pljuvali za njo. Dopovem ji, saj sama ne ve, kako jo sramotè.«

In odpravil se je kakor v sanjah. Zavihal si je ovratnik in potisnil klobuk na oči. Zunaj je bila tema in mrzla sapa mu je dahnila v obraz. Zaškrobotal je po opolzki skripi s svojimi podkovanimi čevlji, z drevja so padale kaplje kakor žvenket drobne verižice. Vej se je oprijemalo ivje. Tipal je mimo mokrih debel in se lovil čez razrastle korenine.

»Nocoj ne bo konca,« si je rekel in obstal. V glavi mu je gorelo, na licih je čutil pekoč mraz. Čudna omotica se ga je lotevala, sedel je in v hipu se mu je zdelo, da se mu iz megle smehlja Polončin obraz. Zaječal je bolesti in segel v temo. Nasmehnil se je bolestno, potegnil si z roko preko čela in se spomnil:

»Kakšne roke! kakor lopar!«

»Tepec neumni, kam hočeš?« se je jezno otresel. Obrnil se je, da bi se vrnil, ko je zaslišal za seboj škrobotanje. Rad bi se bil umaknil, pa ni bilo več časa. Počakal je na mestu. Vasovalec se je pridrsal po skali naravnost vanj.

»Oho, stran! Ali si naš?« je zaklical oni v temi in ga že držal za ramo. »Kar zini!«

Filipu je šlo vsled prevelike gorečnosti vasovalca na smeh. Preden je mogel odgovoriti, mu je puhnila pod nos žvenlenka in se ugasnila:

»Vrag, odkar so te škatle in poskok, še gori ne!« se je jezil in prižgal drugo voščenko. Ko ga je osvetil, se je tudi v temi razlegel obraz v smeh. Bil je Bregarjev Jaka.

»Ti si naš,« je potrdil. »Pa bi vsaj zinil!« Ali iščeš netopirje? Ali si hotel k Polonci? — Pusti vraga na miru, naj jo ima Moro na vesti.«

Nato si je oddahnil in počakal. Voščenka ga je spekla v prste in Jaka se je razjezil:

»Odkar imaš te kratke, si zmerom osmodiš prste.«

Prižgal je drugo »na poskok« in posvetil Filipu tik pred nos.

»Veš, Filip, to ti pa povem, da si omelo in šema, če laziš za Polonco. Če je Lah med polizal, naj še drožje požre.«

»Saj nihče nič ne ve!«

»Nihče nič ne ve? Ali bi bil fajmošter kaj golsnil, če ne bi vedel? Ti si salamensko vreteno. Še tja pojdi in Moru roko poljubi in reci: Naj ne zamerijo, hvala lepa, ker so moje vzeli na posodo, zdaj bi pa rad nazaj.«

»Kaj ba-bajuliš?« je trmasto odvrnil Filip.

»Kaj bajulim? Nič ne bajulim! Omelo si, če si videl, da jemlje, pa ne udariš. Presekal bi ušperno, pa konec!«

»Kaj bi vi-videl!«

Tistikrat je Jaka stopil bliže in mu zašepetal v uho:

»Moro ti je deklino pokvaril!« Škoda je je. In tudi nocoj mu je obvezovala vrat! Tako!« je na koncu potrdil in pokazal, kakor da objema. »Jaz bi ga obvezal na čelu!«

»Čemu? Da me zapro!«

»Čemu? Za čast! Vidiš, za čast!«

Jaka je ves razburjen mahal okoli sebe in mahnil Filipa po glavi.

»Udaril sem te,« se je zdrznil. »Ali te boli?«

»Saj ne bo-boli!« je dejal Filip, ki je čutil buško na čelu.

»E, če sem udaril, te gotovo boli!« je dokazoval Jaka.

Filip se mu je bil umaknil in nemo strmel v smer, kjer jc govoril Jaka.

»Pa ti imaš z Morom še hujše račune. — Kje si vendar, da se ne ganeš. Ali spiš?« — je vprašal.

»Ne spim!« je dejal Filip.

»Dobro. Ti imaš še večje račune, pravim. Ali veš, kaj je z očetom?«

»Samo, da ga je ovadil!«

»Kaj ovadil? Uničil ga je! Bil sem zraven, ko sta se pogajala Moro in Filec za gozd. Pa stopi zraven oče: »Sram te bodi, Filec. Ali ni domačih ljudi? Les kupim jaz za pol lire dražje nego Moro.« — Moro je stisnil pest in rekel: »Čakaj, kanalja!«

In drugi dan so ga vlekli orožniki: da je kradel Moru trame. Trami so res manjkali, pa jih je nekdo drugi vzel in jih bo še. Očeta so pa še tožili, da hujska proti oblasti!

Dokazali! Seveda niso. Trame sem jim pokazal jaz. Vendar ječa ga je le uničila. In Moro je tudi vedel, da oče ni tramov kradel. Saj zato pa pravim, ali bomo to žloto pustili v vasi, da bo ljudi preganjala? Kaj oblast, taka golazen nam sedi na vratu in je ne smeš ubiti! Ti pa imaš vzroka dovolj!«

Jaka ga je potegnil za rokav:

»Škrobotaj! In ker smo zdaj že pri tem, ti povem, da se za fajmoštra bojim. Moro bo lopnil!«

»Kako?«

»I no, radi pridige.«

»Ali misliš?

»Mislim? Jaz prisežem. Toda to ti povem, da se fajmoštra ne bo nihče dotaknil, če smo fantje in nismo mevže! In njega se še Moro boji! Napravil bo čisto za hrbtom. Jaz vem, da bo Škvarča tisti Judež: danes je bil pri njem.«

»Škvarča? Škvarča se zdaj ženi!«

»Ženi?«

»Da, pri Filcu!«

»Z Zalko?«

»Zalko!«

»Strela, fant! Zdaj pa ti novem. Če ti Zalke ne vzameš, vprašam jaz! Kaj Polonca, Zalka, to je dekla! Če je tri orožnike in dva financarja oblila, ko so voglarili tam okoli, pa ne bi pognojila Škvarče! To pa rečem: Zalka je taka, da ne boš brisal prstov ob njo.«

In Jaka je Filipa pograbil za ramo in ga stresel.

»Zdaj pa pojdi naravnost z menoj. Pa še to: — Jaka se je za hip slovesno ustavil — »če bi kdo kaj fajmoštru hotel, tukaj obljubi: midva in drugi: udarimo! Ali imaš drugega. ki bi zate kdaj kaj zinil? Koga? Učitelj nam je zbežal, pa sem se nekoč pri volitvah tako vlekel zanj. Ti si bil druge stranke, zdaj smo pa skupaj. Naj kdo kaj hoče, pa udri!«

Jaka je udaril po Filipovi rami in nato stresel desnico. Filip je uganil, da je Jaka pil.

»Tako, zdaj pa jc končano. Ti reci samo: udri.«

»Udri!« je dejal Filip.

In sta si segla v roko. Obstala sta pred Morovo hišo in Jaka je dejal:

»Zdaj si pa dovolimo šalo. Pojdi k oknu!«

Filiip je stopil k oknu.

»Zdaj posluhni!«

Filip je vlekel na ušesa.

»Ali se ne hiheta?«

»Nič ne slišim! — Pač, hiheta se!«

»Zvirk pa drnoha na klopi v kuhinji, še luči ni vpihnil. Saj je bil že prej pijan. Za polič jo je dal, beravs!« je godrnjal Jaka. »Pojdi stran!«

Filip se še ni odmaknil za korak, ko je zazvenčalo v oknu in se je šipa sesula. Istočasno je utihnilo hihetanje.

Trenutek je bil čisto mrtev mir.

Umaknila sta se do hruške.

»Da ne bova plačevala šipe!« je menil Jaka.

Vrata v hiši so se odprla. Moro je oprezno pokukal na prag.

»Kdo je?«

»Miii!« je visoko zategnil Jaka.

»Kdo je?«

»Miii!« je ponovil v basu.

Moro je zaklel in zaprl vrata za seboj.

»Dobro!« je modroval Jaka. »Zdaj sam vidiš. Zdaj šele bo veselje. In ti, mislim, si ozdravljen: če ne, ti ne pomaga niti jazbečeva mast.«

Filipa pa je žgalo v hrbtu in srcu in glavi kakor s plamenom. Polaščala se ga je grozna utrujenost in paleča omotica.

»Pojdiva!« je dejal.

»Pojdiva! To ti pa rečem, kadar pojde za fajmoštra, pozabi tudi Zalko; jaz vem, da boš vzel Zalko, toda takrat jo pozabi in udri!«

Pomolil mu je roko vrhu grička in pokazal v jamo. ki je temno ležala pod njima: »In če jih je polno to jamo, udri!«

»Udri!« je dejal Filip. »In še nekaj! — K Moru ne gre nihče na delo. Tako je sklenjeno. In če vse lakote pogine. Tudi Moru bo les segnil! Cela vrsta je obljubila in ti tudi! Obljubi pri tej globoki jami!«

»Obljubim—«

»Pri tej globoki jami!«

»Pri tej globoki jami!« je ponavljal Filip za njim ves zmeden od vsega, kar je slišal to noč.

VII.

Mati Jera je vsa objokana hodila po veži. Odstavček se je drl in tašča je krehala in vzdihovala v izbi.

»Kje je Filip?« je hreščala starka.

»Kje je, da bi vsaj on bil tu. Nande, pokliči ga! Saj nikogar ni. Le midva sva tu; ti v zibelki, jaz na postelji in nihče se ne spomni naju ...«

Toda sredi besedi je ujela z očmi črno piko na lesenem stropu in se začudila, da je ni videla prej. Od črne pike so ji oči šle do Kristusovega življenja v slikah in od tam v kot, kjer se je prašilo razpelo. Domislila se je, da bi moralo biti razpelo v omarici:

»Filip! Oh, nikogar ni in lahko bi umrla, pa nikogar ni.« Poizkusila se je dvigniti, pa je omahnila nazaj in se tolažila, da bo takrat, ko bo zunaj solnce. »O, ti moj Bog, da človek tako oslabi.«

Filip je pa ravno zunaj odbijal ranto, ki jo je privlekel iz erarnega gozda: kaj bi ljudje kurili ako bi ne bilo tega. Kadar kaj manjka lesenega pri hiši, gre gospodar iskat v erarni gozd. Velik je in gozdarjev je malo v njem; z eno ranto se lahko zmerom uide. In kadar fant nima lire v žepu, gre po platišča in jarme. Nihče nima za greh; saj je kralj zato na svetu, da žive ob njegovi milosti ubogi.

Filip je videl objokano mater in poiskal Lojzo. Ta je drobila kuhano otavo za prašička.

»Kaj je materi?«

»Bergamaška ji je včeraj zvečer pokazal iz štacune vrata in dejal, da ne da na knjižico nič. Če fant lahko okoli rogovili, bi tudi lahko služil, ji je dejal.«

»Saj bi,« se je opravičeval Filip, »a zdaj res ni dela. Samo Moro ima tesanje, in k Moru ne pojdem!«

»In Moro je nahujskal Bergamaško. O, saj se poznamo, drži z Lahom.«

»Če ne bo imel Rupar dela, pojdem pa ko-kontrabantit,« se je bolestno nasmehnil Filip. »Saj gredo nocoj.«

In res, še tisto noč se je dvignilo dvajset fantov, ki so si dali besedo, da ne gredo Lahu tesat, če jim plača kubik z zlatom. Z njimi je šel Filip. Šli so čisto po vojaško s predstražo in obljubili poveljniku pokorščino.

Ko so stopali mimo Škvarčeve bajte, je eden izmed objestnežev sunil v vrata in dejal:

»Rilec, zdaj pa vohaj za nami!« 

In odvriskali so proti vzhodni strani. Tihotapcu gre pot čez drn in strn, po grdi rebri navzgor in lepi cesti navzdol. Oprezno, lahko kakor mačka se rije skozi grmovje, lega v žito in koprive in je zmerom zvitejši nego financarji, ker ga nevarnost in sila uči tuhtati si in misliti na nove zvijače.

Odšli so in pustili so plaha srca za seboj in matere cele noči brez spanja.

Preteklo je štiri dni. Škvarčev Polde si je nataknil na bose noge brezpetnike in se stisnil oprezno skozi smrekov gozdiček k finančni postaji.

»Pridejo!« je potiho pokimal starejšemu stražniku. »Danes pridejo čez Ledenik, sem izvedel.«

»Per bacco,« se je nasmejal stražnik. »Če je tako, potem ne pridejo čez Ledenik. Ti si osel, un vero asino!« odšel je v hišo.

Polde je ostal osupel pred vrati. Mencal je z nogami in nato vstopil v vežo:

»Gravnarjevega ujemite, ta je z njimi in nosi še meni tobak.«

»Per bacco, pa dobro!«

Stražniki so sneli puške.

»Kaži pot!«

Polde je pobledel in grizel trsko, ki jo je pobral na tleh.

»Če me vidijo?«

»Se bomo skrili!«

»Samo, če se bomo skrili. In Gravnarjevega ujemite prvega.«

Ravno tisti čas pa je dva dobra streljaja pred njimi naglo sopel Jaka.

»Čakajte, vragi, ta bo spodletela!«

Mislil je pri tem Poldeta in financarje. Preštel jih je in dejal: »Premalo vas je in tepec vas vodi!«

Umaknil se je s poti v grmovje in jih pustil naprej. Nato pa jo je ubral naravnost na vrh hriba in legel za skalo. Ko so financarji prelezli greben, je izvlekel izpod skale veliko rdečo cunjo in dvakrat zamahnil z njo. Iz precejšnje daljave je odjeknil preko jam in goličav oster strel.

»Razumejo!«

Nato je zamahnil še enkrat in menil:

»Pustiti morajo!«

Iz daljave sta zabobnela dva strela hkrati. »Dobro. Ej, Polde, zdaj bomo pa tebe potegnili!«

Zvil je cunjo zadovoljno pod skalo in šel za financarji. Dohitel jih je na drugem grebenu in vprašal, če so videli kje belega psa.

Polde se je bil skril za grmovje, a Jaka ga je takoj zapazil in planil k njemu:

»O, ne zameri. Iščem belega psa. Odkdaj si pa leblajtar, Polde?«

Govoril je glasno, da se je čulo daleč na okoli.

»Pst!« 

Financarji so polegli za skale in Jake niso pustili naprej. Polde se je izkušal izmuzmiti, Jaka ga je potegnil nazaj in dejal:

»Počakaj, zdaj dobiva tobaka!«

Na drugi strani so na preseki zagledali fante s polnimi nahrbtniki, ki so se spuščali v dolino.

»Presneti okleščenci!« se je razjezil sam pri sebi Jaka. »Ali niso razumeli, da vlačijo polne vreče s seboj. Vse bi pretepel! Ti, Polde,« je potihem zagrozil, »ti si Judež, toda to ti pa povem, da boš sedel živ v mravljišču za to svoje delo. Vse si izdal!«

Polde je otresel njegovo roko.

»Koga bi izdal?«

»Bomo že govorili!«

Fantje so sopihali po poti naravnost financarjem v roke. Jaka je stiskal pesti in grdo gledal predse, da se ga je Polde bal in se mu umikal vedno bolj v hrib. Za njim se je potiskal Jaka.

Fantje so že bili v jami in začeli testo navkreber.

Jaka se je ozrl in videl, da Polde sedi na kamnu, rahlo pritisnjenem na pobočje. Šinila mu je rešilna misel. V dveh skokih je bil nad njim in se potem, kakor da se mu je spodrsnilo, zaletel vanj. Polde je zavpil in se zavalil po grmovju, čez njega je v močnem skoku butnil kamen v dolino.

Fantje so za hip posluhnili, a se niso nič zmenili za krik; Jaki je postalo vroče.

»S pahom jim pamet vbijaš, pa so cepci!«

V tistem hipu so planili tudi financarji pokoncu in obkolili fante.

»Roke kvišku! Nahrbtnike dol! Kaj je v njih?«

»Kaj je v njih? Mah za jaslice!« je povlekel poveljnik Lazkar. »Zdaj je še čas, dokler ni snega. Saj veste, kako je hudo, če otroci nimajo jaslic!«

»Maledetto!«

In prevrgli so vse nahrbtnike. Povsod samo mah.

Financarji so grdo gledali in zagrozili: »A rivederci!« in so odšli, ne da bi se zmenili za Poldeta, ki je stokal pod grmom. Jaka je bliskal z očmi in ves srd se mu je stopil v smeh. Ko so izginili financarji v grmovju, je pokazal:

»To je pa Polde! Ta novi leblajtar!«

Filip je stopil k njemu in dejal:

»Tvoj de-denar za to-tobak sem izgubil, pa nimam drugega! Kar toži!«

»Duša Judeževa!« mu je zapretil Jaka.

»Sreča, da je bil mah!«

In so ga pustili pod grmom.

Ko se je zvečer privlekel po klancu, so šli za njim otroci:

»Škvarča, ta šantavi leblajtar!«

VIII.

Zalka je imela tiste dni težke ure.

Tretji dan po srečanju s financarji, so peli fantje po klancu in razločila je dobro med njimi Filipov glas. Veseli so bili, kajti po noči so prinesli tobak v vas in drugi dan so že romali s šolarskimi torbicami od hiše do hiše in barantali s prepovedanim listjem. In po vseh sosednjih vaseh na okoli so prodajale sestre »repno« zelje. Tista o mahu za božične jaslice je šla preko dežele.

Ljudje so se smejali, toda Zalka je tiste dni jokala. In jokala je tudi tretji dan do ponesrečenem napadu financarjev na fante. Po dnevu je bil spet Škvarča pri hiši in prinesel materi škrnicelj kave in očetu Jerneju klobaso tabaka. Jože mu je bil v hipu, ko je sedel, izpodmaknil stol, da se je zvrnil in udaril po kotlu s pomijami:

»O, ne sedati, je umazan!«

Na to so ga vzdignili in prvo, kar ga je Jože vprašal, je bilo:

»Kako je s financarji?«

Škvarča je grdo pogledal in mati Žiznova je zavihtela poleno. Očeta Jerneja ni bilo doma, tesal je Moru trame.

Ko je prišel zvečer tudi oče, je slišala Zalka novo pridigo, ki se je končala:

»Če ne bo drugega, ravno vzela ga boš, še pred adventom ga boš in še rada ga boš!«

Mati je stresla koruzne žgance v skledo in jih polila z zabelo.

»Pojdite večerjat!«

Otroci so sedli okoli sklede na gola tla. Ogenj jim je svetil. Takoj je nastal krik radi zamenjanih žlic. Mati je rekla:

»Moli!« in oče Jernej se je pokrižal. Še preden so napravili zadnji križ, je izbruhnila vojska radi ocvirkov: udarili so si po žlicah in po preteku nekaj sekund je najmlajši stal v sami srajci in kričal, da so mu izbili žlico.

»Svojat!« je otresel oče Jernej.

»Ne kolni otrok!« ga je pogledala mati ter potegnila jokavčka k sebi. Pobrala mu je žlico in mu dala žgance v ponev.

Pri skledi so se muzali, ker je bili eden manj. Jože je menil: »Zato. ker ta otročaj vse oslini in okefta!« 

Zalka pa je strmela v kotu in ni večerjala.

»Trma!« je dejala mati. »Pitali te ne bomo!«

Ko so dali še mački večerje, se je oče Žizen pretegnil na stoličku in dejal:

»Zdaj pa spat in molit!«

»Kaj boš gonil, saj gredo še sami prezgodaj!« je rekla mati.

»No, mislim za reda voljo!«

In so šli: eden k peči na skrinjo, eden na peč, Jože in še eden na seno. Zalka je spala v kuhinji. Najmlajši med očetom in materjo. Pravzaprav na očetovem mestu, kajti mati je zavzela zmerom več nego pol postelje — ostalo sta delila oče in sin. Nato sta šla še oče in mati.

Zalka je ostala pri ognju in zrla v žerjavico. V oči jo je pekla čudna bridkost in vriskanje fantov, ki se je razlegalo od daleč, ji je burkalo dušo.

Med tem pa je bil v izbi sledeči pogovor:

»Kaj misliš; če ga ne mara, je ne moreva siliti?« je dejal oče Jernej in sezul čevelj.

»Saj sama ne ve, kaj hoče. Kam pa naj z njo? Dvajset let že ima. In Polde ima precej premoženja!« je rekla mati.

»Pa tisto o leblajtarju tudi ni prijetno. Meni se zdi nekoliko trčen!«

»Trčen!« — je oponesla mati. »Bo vsaj ona gospodinja v hiši. O leblajtarju se pa takoj pozabi, če ima ženo. In kar je poglavitno: enega lahko vzame k sebi. Da mu le da jesti in ga obleče!«

»To je pa res!«

»No, in če ni trčen, ga ne bi mogla ustrahovati. Zmerom bii gospodarili in stiskal.«

»To je pa prav res!« je rekel ves vesel, da njega nihče ne strahuje. »Potemtakem bosta kar dva naenkrat z glave!« je pripomnil z glasom, ki je pričal, da ima veliko očetovsko skrb do otrok.

»Dostikrat tudi vsi!«

»A?« — to mu je očividno ugajalo. Ko je legel, je prekrižal roke pod glavo in dejal tehtno in s poudarkom:

»Torej ga mora vzeti!«

»Kako mora?« mu je oporekala žena. »Če ga pa noče!«

»Mora!« Vzpel se je na postelji in udaril po suhem kolenu: »Hudir, bomo videli, ali bo ubogala!«

»Ne preklinjaj!« je rekla žena. »Kar tako otroka ne smemo zavreči. Najina je.«

»To je pa res!«

»Pa slabo bi ji ne bilo.«

»To je pa tudi res! Kaj praviš, ali ga bo vzela?« je skrbno povprašal.

»Seveda ga bo!«

Oče Žizen se je očividno zadovoljen pritisnil k steni in zaspal čez par trenutkov.

V tistih hipih ipa je Zalka sklenila v svojih mislih:

»Nikoli!«

In strmela je v žarjavico in mislila trudne misli: Ogel za oglom je zamrl in ko se je v kuhinji popolnoma stemnilo, so jo ščemele oči in v zraku je migljala zelena lisa. Potegnila je slamnico iz kota in šla zapirat vrata.

Po stezi skozi gozdič je nekaj škrobotalo. Zalka je vztrepetala čudnega pričakovanja in posluhnila. Koraki so se približevali; spoznala je hojo in srce ji je začelo burno biti. Toda na ovinku so se koraki obrnili in oddaljevali, dokler niso vtonili v temi. Kakor bi ptiču porezal krila, je vse upadlo v nji. Zaprla je vrata in se nato vrgla na obraz na slamnico:

»Ali prideš, ali prideš kdaj?« je jecljaje vzklikala v blazino in ni mogla zaspati.

Koraki so bili Filipovi.

Neki glas ji je šepetal na uho:

»Ne pride nikoli, neumnica ti!«

Zalka je jokala in jokala.

IX.

Zvirk je sedel pri Bergamaški in vlekel že četrti polič. Zraven njega sta sedela Žizen in Škvarča.

»Če si ženin, Škvarča, pa bi dal še za polič? Držiš se kakor kosmulja; kar zagrabiš, ne izpustiš. Veš, Jernej, takega zeta bi pa jaz ne pogledal.«

Škvarča se je premikal na stolu in razlagal, da ga boli noga.

»Noga? Ali boli tebe, Jernej, grlo? To je važno in ne noga. Zakaj pa ne tožiš falotov, radi noge?«

»Saj bi, pa je sodnik rekel, da sem sam kriv, če si kamen izpodvalim.«

»Ali so ti kaj dali financarji?«

»Niso. Zagrozili so mi, češ, da sem jih potegnil!«

»O, saj si jih tudi, pa še prav potegnil!« Žizen je pogledal na uro in menil, da bo treba iti.

»Kaj boš hodil; Škvarča bo še plačal. Sram te bodi, stiskač; jaz bi te tepel.«

»Pa naj bo!« je Škvarča potegnil izza nogavice štiri lire. »Kar liter, Bergamaška!«

In Bergamaška si je pogladil brado in stopil po vino.

»Vidiš,« se je razgrel Zvirk, »ali si ti Žizen prej kdaj pil? Nikoli! Zdaj ko so prinesli Lahi denar, zdaj lahko plača Škvarča. Ali je njemu kaj mar, odkod je? Božji denar je in če zasluži, zasluži. Koliko ti dajo financarji, če se posreči!« Zvirk je pogledal izpod obrvi pomenljivo.

»E, malo, če ne bi bilo domačije!« —

»Bilo, bilo! Izplača se!« se je smehljal Zvirk in si že nalival iz polnega litra.

»Škvarča je pa le ženin!«

»Kaj bi!« se je branil Škvarča in dobro se mu je zdelo.

Pri drugem kozarcu iz novega litra, je pa Zvirk postajal otožen, naglo je pil tretjega in postal otožen.

»Veš,« je začel čez nekaj časa, »ampak če prav pomisliš, je to vendar svinjarija, Žizen! Daj, stopi tja k tisti uri in reci, naj stoji. Čez tri ure bo spet devet in vse je svinjarija, kar počneš.«

Žizen je preplašeno zrl vanj.

»Da,« je topo strmel Zvirk vanj, »da, čisto gotovo, da si ti podel človek, navadna baraba, ki piješ in piješ in nič ne pomisliš. Ali si kdaj kaj pomislil: čez tri ure bo spet devet in ti boš pijan za Škvarčev denar!«

»Saj ne bo za vašega,« se je pritaknil Škvarča.

»Molči ti, ti si leblajtar!« Zvirk je grdo pogledal in zamahnil z roko. »Toda to pa napravi: ustavi uro, da ne bo devet.«

Nihče ga ni razumel, kaj hoče.

»Bergamaška, zdaj ti povej, ali je to pošteno ali ne, da pijem pri teh dveh, teh dveh ...« zamahnil je z roko in se opotekel.

»Na, prinesi za moj denar in ustavi vse ure v hiši. Ob devetih, Žizen, ti bom dejal, da si lump! In čez tri ure bo in kako naj grem jaz domov!«

Naslonil se je na mizo in začel jokati.

»Zdaj pa še to povej, Žizen, tisto o pridigi. Kako je mislil in koga je mislil? Škvarča, spravi se, če govorita poštenjaka, kar spravi se, zajedača vražja,« grabil je za kozarec, da mu ga vrže, pa si je vino razlil po mizi. »Spravi se, Škvarča, uš, ti grda, od najine mize!« in Zvirk je bil po mokri mizi, da je vse pršelo na okoli. »In pri vratih povej, kako je mislil in koga je mislil?«

»Kdo je mislil?« je vlekel Škvarča.

»Uš, ti si uš! Tja stopi, uro ustavi in potem povej! Ali te ni sram, da tu plačuješ in to zaradi dekleta. O, Žizen, tudi tebe je mislil, le nikar ne zavijaj oči in domov me pelji!«

Žizen je videl, da je Zvirk pijan in pomignil Škvarči, naj pomaga. Toda Zvirk se je otresel in poudaril:

»Samo Žizen! Škvarča, pojdi naprej!

Toda če misliš, Žizen, da si nedolžen, si še zelen. In ta salamenska ura še zdaj ne stoji!« Udaril je s palico po uri, da je zabrnelo v nji: »Na, zdaj bo pa le konec!« in omahnil pod drobce, ki so leteli s stene.

Bergamaška je prestrašen prihitel iz kuhinje in videl tri pijance ležati ob steni, na njih je ležal leseni obod stare ure.

»Boste plačali, boste plačali!«

»E, pa bomo plačali!« se je razžalostil Zvirk. »Bo vsaj konec!« in vrgel je na mizo denarnico in dejal: »Tu je in plačaj si!« Bergamaška je pijance posadil na klop in štel denar.

»Premalo!«

»Jaz, jaz ...« je mencal Žizen, »jaz nimam!«

»O, ima pa Škvarča!«

»Za kozo, za kozo,« je blodno kimal z glavo Škvarča.

»Ali slišiš, Žizen?« je sunil Zvirk, »to se tebe tiče. Tvojega dekleta!«

Bergamaška je tudi Škvarči pobral denar, denar za kozo. Nato je prijel trojico in jo postavil pod kap.

In šli so.

Dober streljaj od Morove hiše pa je Zvirk postal oblasten:

»Škvarča, ti kar pojdi. Zdaj povej, Žizen, ali je uš ali ni?«

»Ne vem, kaj misliš?« je ugibal Žizen.

»Skloni se bliže!« je veleval Zvirk.

Žizen je nagnil uho:

»Pri meni se začenja ob devetih in to je mislil, kaj tajiš. Ti si tak lopov kakor jaz, enakovredna bratca!« 

In pograbil ga je z zobmi za uho, da je Žizen zavpil in udaril Zvirka po glavi. Ta je omahnil pijano in ponavljal:

»... enakovredna bratca ...«

X.

Bregarjev Jaka je zavil z vozom na dvorišče velike trške gostilne »Pod skalo« in postavil konja v hlev. Ni še dobro sedel v mračen kot v gostilni, ko je pridrčal velik avtomobil. Z njega je poskakala desetorica mladih gospodov, zavitih v široke pelerine.

Jaka se ni zanimal za nje; brezbrižno je srkal iz poliča, grizel kos klobase ter stegoval svoje noge daleč mimo mize.

»Porcheria!« je zarentačil tretji, ki se je spotaknil, ko je skakal čez Jakove noge.

Jaka je grdo pogledal, stisnil bič z desnico, a ni rekel besede.

»Jezus Marija, Jaka,« je prisopla Lokarica, »kaj delaš za božjo voljo! To so požigalci! Ali jih ne poznaš? Hišo mi lahko zažgo pa jih dražiš!«

»Požigalci?« se je začudil Jaka. »Ta mlečna zalega! Niti za dva žepa jih ni!« se je Jaka razvnel. »Za vrat bi enega, pa druge z njim pobijem. Kar tako!« je skrčil prste.

»Za božjo voljo, Jaka, ne izzivaj!« ga je prosila krčmarica vsa preplašena in bleda.

»No, pa radi mene!« — Še ni mogel končati, ko je zagledal na vratih Mora.

Jaka je ostrmel vanj in beseda mu je obtičala v grlu.

Moro ga ni opazil, temveč naglo stopil naravnost v sobo k oni desetorici.

Požigalci so sprejeli gosta s silnim truščem.

Jaka je razkolačil oči začudenja.

»Kaj dela Moro med njimi?«

Ukazal je še polič, se stisnil v kot k stekleni pregraji in vlekel skozi malo špranjo v leseni steni na ušesa. Jaka je vozil v Trst, predvojno tam služil pri vojakih tri leta in se je bil naučil za silo tudi laščine.

Moro je imel besedo:

»Zdaj je začel še župnik!« je začel. »Fante hujska, Tesače odgovarja!«

»Ovadi ga!«

»Kaj naj ga ovadim?«

»Da šunta!«

»Che diabolo d’un prete!« se je razgrmel v kotu dolgin v zeleni kolesarski obleki. »Nič ovaditi, drugače dajmo!«

»Tudi jaz sem tega mnenja. Toda ne da se kar tako ostrašiti!«

»Nak,« je dejal Jaka samemu sebi.

»Dokler dihamo!«

»O, Moro, saj te poznamo; že opravljaš misijonsko delo med ženskim svetom, ira le donne, prijatelj!« se je spet zavzel zeleni dolgin.

»Res je, začel je radi dekleta! Radi takega gorjanskega dekleta, mula delia montagna!« se je režal in trkal s tovariši.

»Prav mula della montagna in nič drugega,« je prikimal Jaka.

»Toda to ni važno; važno je samo to, kdaj in kako bi ga malo prijeli. Da ne bo upal dihati! Če njega, il prete, pritisnemo, bodo vsi kmetje zlezli za grm.«

»Bregarjev hlapec ne!« se je pridušal Jaka in na to izpil poln kozarec. »In še kdo drugi ne!«

»Z drugo besedo,« je povzel dolgin, »mi naj gremo v farovž za te ogenj kresat!«

»Ne zastonj!« se je branil Moro.

»Seveda!« so prikimali.

»Kdaj vas lahko čakam?«

»Jutri zvečer!«

»Stroške nosiš ti!« je poudaril zeleni dolgin.

»Stroške nosim jaz!«

Požigalci so popili vino, poskakali spet na avtomobil in oddrčali. Moro si je zadovoljno vihal brke in izpil zadnje vino iz kozarca.

Jaka se je narahlo izmuzal iz sobe, napregel in udaril po konju.

»Ne, bratec hudičev, stroške nosim jaz, tudi one stroške do pekla!«

Drugi dan pod večer je zaropotal po dolini črn avtomobil. Ljudje, ki so ga spoznali, so stiskali pesti in ga kleli, ko je drvel skozi vasi. Mračilo se je, ko je zavil na serpentine v rebri. Črne maske na njem so bile zavite v široke pelerine, ki so pošastne plahutale v zraku. Dva otroka, pastirčka, sta se bila zamudila z ovcami v rebri, pošastni voz jih je dohitel in vrgel na ozki cesti v jarek. Nihče se ni ozrl, nihče ni slišal otroškega krika.

Vrh serpentin je čakal pri razdrapani kapelici Matere Božje Moro. S slastjo je vlekel na ušesa skozi polmrak ropotanje motorja, toda naenkrat je ropot prenehal, zaslišal je krik in izza ovinka je planil čez visoko steno plamen, kakor da pada goreč škopnik v globino. —

Nekaj minut pozneje sta Bregarjev Jaka in Gravnarjev Filip nesla ranjena otroka, ki sta skakala v jarku, po stezi navzgor.

»Še prehitro vas je vrag vzel!« je Jaka modroval.

Filipu je tekel po obrazu pot; ko se je spomnil na smrtni krik požigalcev, ga je tresla groza.

Moro je našel v noči v globini ožgano ogrodje avtomobila in mrtvo truplo s črno masko med skalovjem.

Jaka je postavil ranjenega pastirčka vrh skale na zdravo nogo in ga zaprisegel:

»Obljubi, da boš vrgel za vsakim požigalcem kamen!«

»Bom!«

»Za črnim avtomobilom nož!«

»Nož!«

Dečka je noga bolela in je zastokal.

»In ko zrasteš, mu podreš most!«

»Stric, pojdiva,« je prosil deček.

»Obljubi!«

»Podrem most!«

»Tako! Kaj pa ti?« je zagrabil onega, ki je stokal Filipu na hrbtu.

»Jaz tudi, vse, stric, samo pojdimo!«

»Prav!« je pritrdil Jaka. »In če komu kaj zineta, vaju vržem čez skalo!«

»Ne bova!« sta sveto obljubila.

»In ko se bomo vsi tako zaprisegli, bomo imeli mir pred to golaznijo!« je poudaril Jaka.

Drugi dan je komisija ugotovila, da je avtomobil radi pogreška v motorju zletel čez cesto. Našli so še drugih devet mrtvecev med skalami.

Le Moro je zmajevali z glavo in ogledoval na cesti velik hlod, ki se je moral šele pred kratkim prevaliti po hribu in sledovi so kazali, da je bil še ne dolgo zavaljen preko ceste.

XI.

»Zdaj povej, Škvarča, še enkrat: Kaj je fajmošter dejal čez mojo hišo?«

Moro je hodil po izbi gor in dol in opazoval Skvarčo, kakor razdražen maček.

»Naravnost ni dejal, saj sem že dejal, naravnost nič, toda ljudje so se sunili s komolci!« je lovil Skvarča misli in požiral sline, ker ni smel pljuvati. Moro ga je bil nekoč v najhujši plohi postavil radi čikanja pod kap. »Tako so se sunili!«

»No, in če so se sunili?«

»Pa zašepetali so si!«

»Tudi kaj o avtomobilu?«

»Ne! Pred cerkvijo so takoj umolknili, ko so me zagledali.«

»Ali je kdo kaj rekel, naravnost?«

Moro je zapičil pogled vanj.

»Naravnost ne, okoli, samo okoli.«

»Kako okoli; ti si tepec!«

»Ne, tega niso dejali!«

»Ti si — ah, kaj! Povej naprej!«

»Uravnarjev in Bregarjev sta se smejala.«

Moro se je razjezil in vrgel ogorek cigare v kot.

»Poizvej še o avtomobilu! Za zdaj pa hrani skupnega mačka s svojimi novicami! Drugič kar doma ostani in nogo zdravi. Kadar bo kaj takega, da lahko zagrabiš, pa pridi!«

Skvarča, ki je bil prišel na povabilo, je preplašeno gledal v namrščeni Morov obraz in drsal proti vratom. Pot se mu je bila slabo obnesla in žejen je še bil. Že je stal na vratih, ko ga je Moro spet poklical.

»Kaj pa je s tesači? Ali pridejo?«

Škvarča je zmajal z glavo.

»Ne pridejo; pravijo, naj vam les segnije.«

»Kdo pravi?«

»Pravijo, talko okoli. In zavezali so se!«

Moro je obstal.

»Zavezali? Kaj so se zavezali?«

»Da ne sme nihče k vam tesat!«

»Svojat!« je bruhnil Moro. »Ali tudi Žizen ne pride več?«

»Žizen bi, pa so mu zadnjič žeblje nabili v trame in je plankačo razkresal. Žizen bi, če mu plačate plankačo in od dneva. V akord ne gre!«

»Naj pode! In kdo je temu kriv?« je zarohnel Moro.

»Najbrž Gravnarjev,« se je stisnil Škvarča. »In pridiga je tudi kriva. In mogoče avtomobil, jaz ne vem!«

»Vsem še vrat zavijem!« je grozil Moro.

Škvarča je počakal med vrati še par hipov, nato obotavljaje drsal čez prag. Še v zadnjem hipu je upal, da ga Moro pokliče nazaj, kajti žejen je bil, a Moro se ni nič domislil.

Moro je razumel svoj položaj. Vedel je, da je zadel ob odpor, ki je trkal na njegov žep. Lesu je padala cena in njemu je najboljši les že preperel v seči. Nihče mu ni hotel več ne tesati ne voziti. Bergamaška mu je bil vendarle pred par dnevi naložil voz tramov, toda sredi klečet so se mu snela kolesa drugo za drugo in malo je manjkalo, da ga ni podvalilo. Moro je prosil voznike iz doline, naj mu speljejo. Dragi so bili, vsak dan dražji in vsak dan je kateri obtičal na rebri z zlomljenim vozom.

Moro je razumel, da bije boj za življenje in smrt, boj z nevidnim sovražnikom, ki ga diha zemlja, s sovražnikom, ki ga odmetuje kakor zdrava noga zaboden trn. Moro je vedel, da ni varen pred dečkom na cesti, ki ga ne pozdravi, in da ga ne pozdravlja, alko se mu kdo odkrije, na cesti. Trn v zdravem mesu!

Stopil je preko izbe in zaničljivo mislil na Škvarčo:

»Mater bi prodal!«

In stopil je drugič po izbi in zaklel:

»Če sem starega Gravnarja ukrotil, bom tudi druge! In fajmoštra najprej! Da se je moralo ponesrečiti!«

Ves tresoč se vsled želje po maščevanju in z odločnim načrtom je stopil v kuhinjo.

Polonca je stala ob ognjišču in kuhala.

»Ali ljudje kaj pravijo?«

»Kaj bi pravili?«

»Tako!«

»Bojijo se te!«

Moro se je nasmehnil.

»In se bodo še bolj!«

Stopila je čisto k njemu in se mu naslonila na ramo.

»Tudi oče grdo gleda!«

»Che mostro!«

V tistem hipu je stopil Zvirk preko praga in zamolklo voščil dober večer. Polonca se je nasmehnila Moru in se pozorno ozrla po očetu.

»Dober večer!« je trmasto ponovil Zvirk.

»Od kod, oče?« ga je vprašal Moro.

»Dober večer, pravim!«

»No, in? —«

»ln recita: Bog daj!« je otresel Zvirk.

»Pa naj ga da!« se je smejal Moro, ki mu je Zvirkova resnost delala zabavo.

»Vendar!« se je oddahnil Zvirk in sedel za ognjišče. Dolgo je molče brskal z dolgo trsko po pepelu, nazadnje je trsko vrgel po kuhinji gor in dol.

»Kdaj bo kaj?«

»Kaj mislite?« se je smejal Moro, ki mu je ta način pogovora silno ugajal.

Zvirk je bil pijan in je zmerom po svoje govoril.

»Mislim, kdaj bo kaj? In mislim naravnost. Čemu misliti po ovinkih? Naravnost! Ali bo in kdaj bo?« In pokazal je na Polonico in Mora.

»Papa!« ga je krotila Polonca. »Kaj misliš?«

»Nič papa in ne mislim. Jaz sam oče in me nisi peljala k birmi!« se je razvnel. »Ali bo konec in kdaj? In nisem papa in ne tvoje vrste! Temu mora biti konec!« 

Udaril je po žerjavici, da so letele iskre naokoli in grdo gledal predse.

»Razbijat in vpit pojdite v svojo bajto!« ga je osorno zavrnil Moro. »In kaj hočete pravzaprav?«

»Zdaj povej ti meni, ali jo boš vzel za ženo ali ne! Naravnost povej, da jo vzamem lahko s sabo. Frjula moja hči ni!« 

»Oče!« se je zgrozila Polonca.

»Nič! Ali boš žena ali! —«

»Oče, bodite vsaj pametni!« ga je miril Moro in videlo se mu je, da je presenečen in v zadregi.

»Bom že pameten. Toda to pa povem: ti boš spala na levo v tej kamri, ti Moro v tej na desno in jaz bom na sredi v tej!« je vihtel z ogorkom okoli sebe.

»Tako, dokler te ne vzame!«

Moro je točil vino iz steklenice in se smehljal.

XII.

Filip je zvečer truden legel; celi dan je žagal z Brusom drva. Slišal je zunaj Jako in Martinčevega Tončka.

»Filip,« sta mu potrkala na vrata, »ali spiš?«

»Kaj je?«

»Če spiš?«

»Že spim!« je odvrnil Filip in se zaril v seno.

»Pa spi!« je godrnjal Jaka; Filip je slišal dva vnebovpijoča glasova preko grička, kajti peti ni znal nobeden od njiju.

»Spočita sta,« je nevoljno mislil, »in lahko razsajata!«

Fanta pa sta samo vpila in nista razgrajala. Pred Morom sta oponašala vse domače in tuje živali ter se na to spustila v beg po strugi.

Ko sta sedla že vpeljana na drugi strani dolinice, se je Jaka udaril po kolenu in dejal; kakor da se je ta hip domislil:

»Tonček, da ti naravnost povem: mi vsi skupaj smo šleve in šlape!«

»Kdo, mi?«

»Mi! Ti in jaz in kolikor nas je, ki hlače nosimo. Ali je prav, da se ta cundra šopiri? Pa ji še nismo postavili moža?! Bo vsaj tega imela, ko drugega itak ne dobi. Halo, pojdi!«

In povlekel je fanta s seboj: sredi njive je ostalo še strašilo na strnišču.

»Možiček, mraz je in advent se bliža!« je modroval Jaka. »Pojdiva snubit!«

Zavlekla sta možička pod prvi kozolec ter napehala s slamo njegove hlače in suknjo. »Še pero mu daj!«

Na tleh je našel Tonček kurje pero in ga nataknil možu za klobuk.

»Zdaj se pa postavi, možak!« je prigovarjal Jaka delu svojih rok.

In so šli vsi trije: na vrhu je Jaka potresel nemega spremljevalca in dejal:

»Daj, Bergamaška, še ti zavriskaj!«

Možic ni uslišal.

»Kakor drago! — Ampak fantovščine nisi plačal: nocoj boš tepen!« ga je podučeval Jaka.

Pred Morovo hišo sta se splazila tiho do lestve in pritrdila možica k strešnemu oknu.

»Tako potrkaj, Bergamaška,« je hitel Jaka. »Sladka deklica, — sladke oči, kamrico sajasto odpri! — Ali boš? Začetnik je in sram ga je!« je razlagal tovarišu.

»Jaka,« je ta zašepetal. »hitro, že prihaja!« Jaka je bil naglo na tleh in toliko, da je postavil lestvo v svisli, je že stal Moro na pragu.

»Postrelite to svojat!« se je jezil.

»Saj ni res!« se je pridušeno smehljal Jaka pod grmom. »Da ni snubca na strehi, ti bi že pokazal, kakšna svojat smo! To pa je gotovo, da ne odnehamo, preden ne pojdeš iz vasi! In če do takrat sedem avtomobilov leti čez cesto!«

Veliki voz se je že zelo obzidal na nebu. Mahnila sta nazaj. Potrkala sta Filipu na vrata.

»Filip, Polonca ima vasovalca!«

Ni bilo odgovora. Iz velike daljave je udarilo dvakrat na zvon. Tončku se je zazehalo.

»Spat pojdiva!«

Jaka si je mencal premrle roke.

»Pa pojdiva!« je pritrdil zabeglo.

»Ne, prej moramo še naznaniti, da ima Moro tekmeca! Stopila sta pod staro šupo. Jaka ja imel droben notes. Tonček mu je svetil s prižgano trsko, ker so mu tiste »na poskok« prehitro gorele. In na teh papirjih je Jaka naznanjal »svetu in krščanski gmajni«, da je čudno čudo na Morovi strehi, kar si lahko vsak krščeni občan brezplačno ogleda in obeta se mu pri tem obilo smeha in zabave in drugih nepričakovanih stvari.«

Prilepila sta papirje na okna v vasi in nato šla po svoji poti.

Filip se je bil dobro zavedel, šele ko sta odšla. Ko je doumel besede, ga je v srce zbodlo. »Saj Polonca ne more za to; stari je mešetar!« je poizkušal opravičevati. »In vsi bodo mislili, da sem jaz napravil!«

Morda je bila ta misel resnična, morda samo opravičilo. V naglici je premislil in si dejal, da mora možica sneti in spraviti. V trenutku je bil na pragu in splezal na tla. Mrzlo mu je dahnilo v obraz in misli so se mu umirile. Že se je obotavljal, ali bi šel, ko je slišal krohot iz noči: Jaka in Tonček sta se smejala pod šupo in pisala objave.

»Bog ve, kakšno neslanost sta naredila!« je pomislil in vlekel na ušesa. Razločil ni besed; ko sta se poslovila na hribčku, je šel Filip na pot.

»Bog ve, kje je mož?« se je Filip trudil, da bi našel lestvo. Butnil je vanjo, da se mu je vse ulresalo pred očmi.

Postavil je lestvo na streho in posvetil:

Mož je stal na drugem koncu in dvigal roke k strešnemu oknu. Filip je splezal nazaj in dejal: »Take nemarnosti ne morem pustiti, da bi se otroci zgledovali!«

V resnici pa ni bilo nobene nezmernosti. Naslonil je lestvo na rame: a v tem hipu se je za oknom zasvetila luč in vrgla šop svetlobe Filipu v obraz.

Fant je vrgel lestvo ob svislih na tla in skočil v stran.

»Ná, hudič!« je zaklel Moro na pragu in skozi noč se je zabliskalo in ustrelilo. Filip je čez hip začutil v desni roki žgočo bolečino: drobna revolverska krogla mu je prebila dlan.

»Banda!« je rohnel Moro in streljal pred se. Filip se je vrgel čez podzidek in planil v temo.

XIII.

»Moj Bog!«

Zalka je skočila pokoncu in vrgla odejo raz sebe. Trepetajoča po vsem telesu je stopila na prag in poslutonila:

»Kdo strelja?« se je vpraševala, v ušesih se ji je še trgal odjek. Pozorno je zrla v noč, nikjer ni bilo žive duše, povsod mir. »Pa je vendar streljalo!« si je dokazovala; bilo ji je, kakor da jo je kdo bil po glavi.

Poteklo je nekaj minut. Na poti se je melinčilo kamenje pod koraki. Posluhnila je, položila prst na usta in stala kakor okamenela. Pretreslo jo je in v lice ji je bušila kri kakor sopara:

»On je!«

Takoj nato jo je prevzel čuden strah.

»Kaj bi bil on streljal?«

Koraki so se bližali; v hipu ko bi imel zaviti mimo vogla, je planilo čudno ogorčenje v njeno dušo. Zameglilo se ji je in kot bi iskala duška silnemu občutku prevaranja, je pridušeno poklicala:

»Filip!«

Koraki so se zaustavili.

»Kaj je Filip?« je spet vprašala in ves strah in vsa stisnjena bolest ji je odlegla.

»Kdo je?« se je odzval iz noči.

»Jaz sem!« je dahnila vsa tresoča se šklepetajočimi zobmi.

Fant je stopil bližje:

»Zalka si!« je ugotovil s toplo zadovoljnostjo. »Čisto prav. Bodi tako dobra, prižgi luč in obvezo mi daj. Nocoj prihajam iz boja!«

Deklici je nepričakovanega občutka sapo zaprlo. Vsa je trepetala in šele, ko je prižgala peto voščenko, je našla oljnato luč v slepem oknu in ogledala nočnega obiskovalca.

»Moj Bog, kaj ti je?« je prebledela.

Filip je tiščal roko v robcu, ki je bil že krvav, da je kri kapljala od njega. Na obleki so bili veliki krvavi madeži. Fant je sedel na pručico ob njeni slamnjači in drgetal bolečine.

»Moro me je! Pa ne zastonj!« je stisnil skozi zobe. »Mu že pokažem!«

Zalka je pomislila, da je hotel Filip k Polonci, in čutila je oster sunek pod srcem.

»Ali te je hudo?« se je ugriznila ustnico in se premagala.

»Ne vem. Obvezo bi rad, Zalka in če imaš tople vode, da izmijem.«

Deklica je naglo nalila mlačne vode, ki je še stala v loncu ob pepelu.

»Na,« je rekla in stopila naglo po prstih v sobo po obvezo. Toda na skrinji je bila postelja, drugod v temi ni mogla ničesar najti. Pomislila je; zunaj je slišala čopljanje vode. V hipu se je odločila. Na mizi je imela praznično perilo, vzela je škarje in je odrezala od svoje bele platnene srajce rokav. Nihče je ni slišal: Oče Jernej je smrčal in s piskajočimi nosnim glasom ga je spremljala mati.

Filip je že čakal in tiščal roko v zapestju.

Ogledala je rano, ki je zevala dlani, in obšla jo je nepopisna groza.

»Čakaj!«

Nastrgala je cefranja od odveze, pomočila ga v oljnati namoček šentjanževi in zamašila rano.

»Ti, Zalka, znaš vse,« jo je pohvalil Filip in jo hvaležno pogledal. V njenih očeh je videl solze usmiljenja. Preložil je roko, svojo veliko lopatasto roko, in s pozornostjo zrl v njen obraz. Bal se je njenega posmeha, a njeno lice je kazalo samo skrb in obvezovala mu je roko kakor otroku. Filipu je bilo mehko pri srcu in njen izraz na licu je pričal o vnemi njene samaritanske službe. Po obvezi ga je rana skelela: vsled izgube krvi je čutil v glavi omotico, na čelo mu je stopil mrzel znoj.

Kakor da gleda v svetlikasto kopreno, mu ije zamigljalo pred očmi in z rahlim glasom je zaprosil:

»Daj mi vode!«

Še preden je mogel prijeti za korec, ki mu ga je nagnila na usta, je omahnil z glavo v njeno naročje in voda se je razlila po tleh.

Za hip je osupla, a nato je strepetala strašne misli, da ji umre. Nič ni vedela, kaj dela. V srcu je čutila silno bolečino; da odžene bolest, ki ji je zarezala v dušo, se je sklonila nad njegov obraz in pritisnila svoje lice k njegovemu. Samo za hip in spreletelo jo je, kakor bi mešal ogenj in mraz.

Zmočila ga je na sencih in pritiskala njegovo glavo na svoje prsi.

»Filip, ne smeš umreti, — ne smeš umreti!«

Filipu se je počasi, skozi meglo in kopreno, vrnila zavest, blagodejno mu je dala toplina njene bližine, odprl je oči in začudeno zazrl nad seboj dekličji obraz.

»Po-polonca!« je stegnil v pol Zavesti roko. ki ga je zabolela. Bolečina ga je poklicala spet popolnoma k zavesti.

Zalko je klic zbodel v dno srca.

»Ali sem še tu?« je vprašal.

Zalka se je komaj zdržala solz.

»Še!« je dahnila in na njenem licu je bil izraz strašne bolesti.

Odmaknila se je od njega, ko se je dvignil im dejal:

»Daj mi vode!«

Pil je v globokih požirkih, nato se je dvignil in pristavil:

»Domov moram!«

A njegov korak ni bil ravnotežen; opotekel se je po kuhinji in iskal še vode. Roka ga je skelela in bolečina ga je tiščala v glavo. Zagugal se je kakor pijan in se naslonil na podboje.

»Filip,« je vzkliknila, »padel boš! Paj ne moreš sam domov. Spremim te!«

Vrgla je naglo ruto okoli glave, vzela svetilko in ga podprla pod pazduho.

Šla sta. Filip je izkušal hoditi brez opore, toda če se mu je izpodmelinčil kamen ali mu je zdrknila noga, se je nehote oprl na njeno roko.

Zalko pa je v njegovi topli bližini spreletavalo bolestno drgetanje, da je čutila, kakor bi jo nekaj tiščalo v grlu. Kadar se je prelila njegova sapa čez njeno lice, si je odrekal korak. Drhtela je, grizla si ustnice in čakala njegove besede v strašnem mrzličnem občutku.

»Da bi hodila večno!« si je želela in se nehote pritisnila k njemu.

»Kako si po-postrežljiva, Zalka,« je dejal, »in kako čudna je ta pot!« se je hvaležno nasmehnil.

»Kakor strah sva!« ie rekla ona, zroč na velike sence, ki so lomastile ob grmovju.

»Saj res!« je potrdil. Tudi njemu je čudno toplo postajalo pri srcu. In spomnil se je Jakovih besed, da bo Zalko vzel. Nehote ja postavil v duhu obe pred seboj, Zalko in Polonco. In čutil je v srcu veliko hvaležnost in silno bolest; nepopisno toplino in gorko užaljenost.

»E, Jaka se je delal norca!« je zaključil in kot da ga je kdo udaril v lice, se mu je zdelo, ko je zagledal na grmovju tudi senco svoje lopataste roke.

»Koliko se ti, Zalka, trudiš z menoj!« je dejal z mehkim glasom, kakor bi jo prosil, naj se ne norčuje iz njega. »Vrni se!«

Zalkii je zmajala z glavo:

»Do hiše te spremim, saj nič ne vidiš brez luči.«

Čudna, neznana sila jo je držala pri njem. Nehote je ujel njeno roko; bila je majhna in se je skrila v njegovi. Ko se mu je spodrsnilo, ji je stisnil prste, da bi kričala neznane sladkosti. V deklici je plala kri, kakor bi jo bičal. In njena mala roka je počivala rahlo v njegovi.

»Ali te še boli?« je vprašala, kakor bi se rane celile v sekundi.

»Malo!«

Stala sta pred bajto. Filip ni vedel, kaj naj reče in se je obotavljal v zadregi. Zdelo se mu je, da ji mora nekaj reči. Nekaj prijetnega, a ni našel besede.

Molčala sta oba.

»Zaspi, truden si!« se je po dolgem premolku domislila Zalka in mu segla v roke.

»Spi tudi ti!« je ponovil Filip in preden se je mogel zahvaliti, je že zavila mimo grmovja. Njena luč je metala velik žareč stožar v temo.

Doma je sedla na slamnico in ko je začutila solze na dlani, je vzdihnila: »Filip, Filip!«

Iz teme nekje se ji je izvil Škvarčev obraz. Vrgla se je na lice in gorela kakor v vročici.

»Škvarča ne. Škvarča ne!«

Filip pa je na senu prekladal svojo skelečo roko in ponavljal besede Bregarjevega Jake:

»Zalko boš vzel!«

Čudno novo so mu zvenele te besede.

XIV.

V nedeljo je stopil župnik na prižnico in dejal:

»Nečisto žensko spoznaš na predrznih očeh in na njenih trepalnicah.

Hčer, ki ni sramežljiva, trdo vari, da se kje priložnosti, ki jo dobi, ne poprime.

»Čuj nad vso nesramnostjo njenih oči in nikar se ne čudi, če zate ne mara,« pravi modri Sirah.

Zapomni si, da razen očeta in mene, katerega črede ovca je, ji nimaš ne dolžnosti ne pravice očitati, ker govori iz tebe napuh in napuh je orodje zlodjevo, da spravi tebe in njo v pekel. Toda nečistniku, ki mojo ovco zapeljuje, ki pohujšuje oči najmlajših in ušesa stark, nečistniku, ki vdira v mojo stajo s strupom, obetajoč medico, in plaši skrbnemu pastirju sanje, bo Bog skrbel za plačilo. Ne skrbi sam, za kar skrbi Pravica in ogibaj se prihajača, da se ne okužiš. »Je rod, ki svojega očeta kolne, in svoje matere ne blagoslavlja. Je rod, ki se sam sebi čist zdi in vendar ni omit svojih madežev. Je rod, ki oči visoko nosi in njega trepalnice so kvišku obrnjene. Je rod, ki ima meče na mesto zob in s svojimi kočniki žveka, da bi ubožce iz dežele in reveže izmed ljudi požrl,« pravijo bukve Pregovor. Za to si zapomni, kristjan moj, ogibaj se okužene hiše in ne sezaj v roke gobavcu, da se te bolezen me prime in se gobavec ne vseli v tvojo hišo. Toda kamenja ne meči nanj, naj gnusoba sama segnije, da ne boš kriv smrti človekove! Zlodjeva stavba se sama sesede, ako je ne podpira krščen človek. Ti pa jačaj sam svojo moč, da ne omahneš v uri, ko boš poklican in bodo zvezde zorele. In oče varuj svojo hčer in sina uči, da bosta videla in spoznala pravo minuto.

To sem Vam dejal, da se tega držite in ne množite bojnih čet belcebubu s svojo lahkomiselnostjo, poželjivostjo in grabežljivostjo, to sem Vam dejal, da se bom lahko izpričal pred Bogom, ko me pokliče in bova preštevala ovce in kozle in jih bo mnogo, ki ne bodo več znali glasu svojega rodu in ne poznali glasu pastirjevega.«

Župnik je končal. V cerkvi je zavladala tišina kakor v grobu. Ljudstvo je strmelo predse in stalo na mestu kakor prikovano. Kdor je videl župnikov strogi obraz in žive, v srce gledajoče oči, je povesil oči. In vse je obkrožil njegov pogled; vsakemu se je zdelo, da gleda baš v hipu nanj, ko je govoril besede, ki so mu veljale.

Pod zvonikom sta stala Gravinarjev Filip in Bregarjev Jaka in lica so jima gorela.

»Požara in smrti sva ga rešila!« je zašepetal Jaka Filipu, »pa naju zavrača.«

Filip je preložil ranjeno roko in odvrnil:

»Saj ne ve, da je njemu grozilo!«

Žizen je stal za klopmi in se obrnil v stran.

»Kaj pa hočem, če služim pri Lahu!« si je mislil. »Naj bi fajmošter stradal, pa bi videl!«

»Hi hi« je dejal v zakristiji Škvarča Zvirku na uho, »danes mu je pa nekaj dejal. Prihajač mu je dejal in gobavec mu je dejal in nečistnik mu je dejal. Hihi, pa se bo kesal!«

»Komu je dejal?« se je zagrozil Zvirk.

»Komu? Moru! Še za pričo boste!«

»Prdkleta duša, smrdljiva, ven sta spravi iz hiše božje, ovaduh ti. Ven se spravi, da ne stopi Bog k tebi in te lopne po čeljustih. Komu je dejal? Tebe je mislil, greh zeleni!«

In še predem se je zavedel, ga je Zvirik že sunil čez prag iz zakristije. Možakarji so osuplo strmeli vanj.

Zvirk se ni ozrl, pokleknil je na obe koleni in tesno spuščal jagode rožnega venca skozi svoje tresoče se prste.

Maša je končala, Zvirk pa je še vedno klečal nepremično na mestu in se ni brigal ne za mežnarja, ki je kolovratil po prazni zakristiji, ne za strežnika, ki je kazal tovarišu na čelo, da pri Zvirku ni vse v redu.

Nihče mi videl, kdaj je izginil iz cerkve. Pri blagoslovu ga ni bilo več. Ko je odzvonilo ave, je vstal na pokopališču z groba svoje žene in se opotekel pred župnikova vrata:

»Razen očeta in pastirja, gospod, ste rekli, trdo vari svoio hčer, ste rekli, o pohujšanju najmlajših, ste rekli, gospod. O pokori očetovi m iste nič rekli. Ali je oče izdan pogubljenju, da niste o pokori nič dejali, gospod?«

Klečal je na pragu in se trkal na prsi:

»Kristus bo usmiljen tudi očetu, kakor je bil Kajnu.«

Župnik je dal pijanca zavleči na gorko v mežnarjev hlev in pri srcu se mu je storilo inako, ko ga je gledal skrušenega in potrtega v njegovi pijanosti.

XV.

Pri Žizmu sta pod večer vstopila dva moža: Škvarča in kmet Begec. Begec je imel viržinko, Škvarča liter vina.

»Smo prišli!« je začel Škvarča.

»O, pa sta prišla!« se je čudila mati. »Odhod sta pa prišla?«

»Kaj bi, tako sva rekla, da ogledava,« se je lotil Begec. »Najboljše je, da sedemo, pa pokliči Jerneja!«

»Saj ni daleč. In če gre za saj, bom tudi sama odgovorila!« je posadila Žiznovka gosta v izbo za mizo.

Okoli vogla je pridišal Žizen. Slabe volje je bil in je rentačil nad skrhano plankačo.

»Vrag, same žeblje je nabil v tram. Plankača je za nič, dan je za nič; deset kubikov otešeš, pa zlomiš tri plankače. Kdo za zlodja to dela?«

»Jernej, nikar ne kolni!« ga je mirila žena.«

»Sam zlodej to dela!« je kimal Begec.

»O, jaz pa vem, da to dela Gravnarjev. Iz jeze na Mora. Jaz pa to vem!« se je razvnel Škvarča.

»Ali si ga videl? Če je to res, potem, potem mu sporoči, da ga pozdravljam!« Žizen je jezno bil ob tla.

»Videl, videl ga nisem!« se je branil Škvarča in dvigal noge, da mu jih Žizen ni zadel s toporiščem. »Samo tako pravim!«

»Ne jezi se, Jernej, sedi in pomagaj.«

Oče Jernej je sedel in postal boljše volje.

Kata je odšla v kuhinjo.

»Tako se vedeta, kakor da kaj kupujeta,« je dejal Žizen po premolku.

»Kupujeva!« sta pritrdila gosta.

»Saj bomo kmalu edini!«

»Kar tako pa že ne!« je prihitela Žiznovka na zadnje besede v izbo. »Kar tako pa moja hči ne pojde. Najprej naj pove Polde, kaj ji zapiše!«

»Hehe,« se je smejal Begec. »Kako ženska vse lepše izpelje. Ti govoriš in govoriš, ona pa kar, koliko bo, hehe!« Begec je bil ves zadovoljen, da je bil rešen uvoda v celo stvar.

»Kaj bi,« se je otresala hvale Žiznovka.

»Nič ne, Polde ji pripiše dve njivi in hišo!« 

»Preveč bo, preveč!« je; odkimaval Begec.

»Nič preveč,« se je ojunačil Žizen.

»Oh, Jernej, počakaj! Morda je dvoje njiv preveč, toda eno pa, eno in hišo!« je popravljala mati.

»To bi pa že!« je dejal Škvarča. »Zalki pa daste kozo!«

»Križeva nebesa!« se je zgrozila mati. »Ali naj nakontam brezo za mleko. Kakšen zet boš, če si tak. Zdaj vem, stradala boš. Kako človek človeka spozna; dve njivi ji boš zapisal. Polde, za varnosti volja. Na eni bomo mi sadili krompir, eno bo vživala ona. Polde, skop si in nič ni zaupati.«

»Ali nisem rekel, Polde!« je zmajal z glavo Begec. »Pusti mene in poslušaj! Če pa ni drugače, naj ji pa dve zapiše!«

»Kje je pa ona?« se je spomnil Škvarča.

»Že pride!« je odvrnila mati. »Toda glej, Polde, da jo boš varoval, ona je dobra moja hči in da ne boš stiskal, če bo kaj rabila.«

V izbo je vstopila Zalka.

»Zdaj povej, ko so snubci tu, ali maraš Poldeta ali ne?« je dejala mati.

»Povej!« je silil vanjo oče.

»Dobro, le povej!« se je pomlaskal Švarča.

»Dve njivi in hišo ti zapiše!« je dejal Begec in otresel viržinko.

Zalka je pogledala Škvarčo, otresla z glavo in dejala odločno:

»Ne maram!«

»Moraš, če sem dejal!« je vzdignil Žizen plankačo. »Njivo nam da za krompir!«

»Koga pa maraš?« je mirno dejala mati in ostro pogledala moža. Oče Jernej je poveznil spet plankačo na tla.

»Koga maraš?« je radovedno vpra šal Polde.

»Nobenega drugega« —

»Kakor?« —

»Kakor Gravnarjevega!« je naglasila Zalka.

»Grom in —« se je razvnel Žizen. »in žeblje!«

»Ne kolni!« je ustavila besedo mati. »Zalka, tako bo, kakor pravimo. Jutri pojdemo delat pismo in v nedeljo oklice, na vseh svetih drugič in drugo nedeljo tretjič. In tako bo, kakor pravimo!«

Zalka je stisnila ustnice in hotela nekaj reči. Toda v hipu ji je šinila čudna nepričakovana misel v možgane.

»Sramoto mu napravim, da ga nobena več ne pogleda. Čakaj, leblajtar!« si je dejala, stopila k mizi, dvignila kozarec in ga izpila na dušek.

»Jutri pojdemo delat pismo!« je postavila kozarec na mizo.

»O, zlata moja hči!« se je zmehčal Žizen, »ti moja zlata hči!«

XVI.

Moro je na Vseh vernih duš dan hodil ves zamišljen po sobi v šir in dolž. Prikrit gnev je bliskal v njegovih očeh in čudna oprezujoča skrb mu je ležala na obrazu.

Pred njim je ležala na mizi odprta majhna rdeča knjižica, popisana z raznimi številkami.

»In me bodo res izgrizli!« je stisnil pesti in šel spet po sobi gor in dol. Cimčen izraz okoli usten je pričal o jasnem spoznanju, da je stvar zaigrana. Že dalj časa je s strahom opazoval, da njegov chianti več ne vleče, da je krčma čimdalje bolj zapuščena in da pijejo pri njem kvečjemu še na kredo ali pa le njegovi delavci.

Les v gozdu je gnil, cene so padale. Ker ni bilo mogoče tesati, so mu tesači odpovedovali. V tramih so našli železje in žeblje. Nihče mu ni mogel povedati, odkod je to. Za eno noč je bil Moro naprosil Žizna in Škvarčo, da sta mu spražila. Drugi dan so ju našli zvezana s hrbti skupaj, sedeča na panju, polživa pod vrečo, ki so jo jima bili nataknili na glavo. Vreča je bila Moreva; zvesta stražarja nista vedela, kdo ju je zvezal. Na vsako vprašanje sta odgovorila:

»Strahovi!«

Moro je čutil, da živi njegov sovražnik v zemlji, da se bori proti nevidnemu napadalcu, ki je v zraku. Zato je bil njegov obraz teman in zamišljen. Čimbolj je motril svoj položaj, tem bolj se mu je zapiral izhod. Upniki so že naganjali in le s težavo jih je tolažil. Še malo rahlo upanje je živelo v njem, ko je gledal, kako se počasi plazi v Smrlinje pomanjkanje.

»Sila bo pritisnila tesače,« je modroval.

In povrhu tega še Zvirk. Od zadnje nedelje se je po navadi tiščal v kotu za ognjiščem in srepo kakor izprašujoča vest motril zdaj Polonco zdaj Mora.

Prejšnji večer je bil prijel hčer za roko in ji zapretil, da jo ubije ali pa odpelje.

Moru ni bilo za dekle, toda bal se je škandala. Polonca ni hotela iz hiše; visela je na Lahu kakor klop in se ni zmenila za grožnje. Dekle je z naravno instinktivnostjo spoznala, kako je vsa njena usoda odvisna od Morove volje in zato se ga je držala.

Tisto jutro je sama s strahom zapazila, da Moro nekaj pripravlja, da ga nekaj skrbi in da je nenavadno zamišljen.

Celi dan je iskala prilike, da se z njim dogovori, a ji ni šla beseda iz ust. Parkrat je šla skozi sobo in kakor bi jo nekaj zbodlo, se ji je vsakrat zdelo, ko se je ozrla skozi okno. Na hruški pred hišo je visel še otep slame iz slamnatega moža, ki ga je nekdo odnesel na drevo. Slamnati mož, župnikova pridiga in vedenje očetovo so bili ustvarili neznosen in nejasen položaj, ki ga je morala razvozlati.

Moro pa je slonel ob mizi in računil. Iz omare je izvlekel listnico in prešteval bankovce. Njegovo lice je bilo vedno bolj mračno, čimdalje je strmel v številke v knjižici in denar na mizi.

»Venči,« se je končno ojunačila.

Moro se je ozrl nejevoljno.

»Venči moj,« je ponovila in stopala čisto k njemu, »povej mi, kdaj urediva!«

»Pusti me na miru!« jo je osorno zavrnil.

»Ali nimaš druge skrbi?«

»Glej,« je poudarila, »tako ne more dalje. Ljudje me ne pogledajo, oče nori, ko je pijan, in tudi jaz moram vedeti, kako je.«

»Kako je, kako je,« se je hripavo zasmejal. »Pametna bodi in ne hodi nestrpna!«

»Jaz hočem vedeti, ali me boš vzel ali ne!« je bruhnilo iz nje s silnim poudarkom.

»Ali sem dejal, da te ne vzamem?«

»Ne, nisi, zato pa zdaj povej, kdaj me vzameš!« mu je ovila roke okoli vratu.

Moro se jo je otresel in vstal.

»Kdaj? Zdaj te ne morem; moje stvari ne stoje sijajno. Fantje nočejo tesati in to radi tebe. Samo radi tebe. Ob les sem in pogodbe ne morem držati. Celo Smrlinje se je zaklelo proti meni in jaz naj se ženim. Che idea carnevalle!«

»Torej me ne boš vzel!«

»Pa te ne bom vzel, če si že tako sitna,« se je obregnil, jo odrinil od sebe s surovo kretnjo, zaklenil denar in knjižico v omaro in šel iz sobe.

Polonca se je ugriznila v ustnice, obstala nepremično na mestu in ni rekla besedice. Le če bi bil Moro videl njene bliskajoče oči, bi bil spoznal, da je v njih obup. Razumela je, da je varana. V prvem hipu ji je prišla misel, da bi mu planila v obraz, toda spomnila se je, da bi jo samo zapodil. V nji je vzplalo sovraštvo in gorka želja po maščevanju.

Naenkrat je oživela, obraz se ji je razlezel v obupno zasmehljiv izraz. Stopila je v čumnato in oblekla svojo najlepšo obleko.

»Čakaj, vrag! To boš drago plačal!« je siknila, odprla nato z nožem omaro, potegnila denar iz nje in se izmuznila iz hiše.

»To boš drago plačal!«

Moro je prišel že ob temi domov. Ognjišče je bilo mrtvo, Zvirka ni bilo doma.

»Torej sta šla, oba sta šla! Hvala Bogu, da sta šla!« se je nasmehnil in čutil toplo zadovoljnost; prižgal je luč, natočil si vina, odrezal kruha in kos klobase.

»In še poceni sem se je otresel!« je modroval. »Da bi vse šlo tako posreči!«

Na vratih se je prikazal Zvirk z velikim kolom v rokah in trkal po pragu odločno in neizprosno:

»Nocoj pa pojdeva!«

Moro je začudeno gledal, nato stopil v njeno čumnato, kjer je bilo vse razmetano. Mimogrede se je ozrl v omaro, planil bliže in segel v predal:

»Prokleta cundra, vse je odnesla!«

XVII.

Škvarča si še ni dobro oddahnil, ko ga je Moro hlastno vprašal:

»Kaj si izvedel?«

»Gospod je spet hujskal in ščuval; nečistnik in prihajač je dejal. In o pohujšanju!«

»To že vse vem. Vse si že povedal!«

»Sem mislil« — je nekoliko užaljen začel Škvarča.

»Ne, če si kaj izvedel o avtomobilu!« mu je segel v besedo.

»Bregarjev hlapec in Gravnarjev sta bila tisti večer v rebri! —«

»In?«

»Jaz pravim, da sta onadva.«

»Kaj še, sama nista.«

»Lahko sta, na ovinku sta kaj zavalila na cesto. V rebri sta bila, ker sta prinesla izpod rebri Bručevega in Zamejčevega poba.«

»Tako, tako,« — je potrdil Moro.

»Pa o Polonci, ali si kaj izvohal!«

»Pravim, da je šla v Benetke.«

»Tepec neumni, kaj bo v Benetkah!«

»Hi hi, kaj bo!« se je nasmehnil Škvarča in pokazal svoje rumene zobe. »Tako na frfr bo, dokler je ne ujamejo!«

Moro je temno zrl predse in si mislil:

»Potem sem ob denar!«

Napisal je pismo in ga dal Škvarči.

»Škvarča, to pismo odneseš takoj v Gorico in počakaš odgovor!«

»Danes?«

»Takoj!«

V pismu je bilo napisano sledeče:

»Avtomobil se najbrž ni sam prekucnil, ker so fantje kakor vragi. Zdržati ne bom več mogel, kajti lesu ne morem oddati. Vem, da je temu pop kriv, če so ljudje kakor gad; pripravi mu močnejši obisk. Reci Bottoniju, naj počaka s terjatvijo, kajti zdaj me je še dekla okradla.«

Škvarča je izpil četrtinko vina in se podal na pot: »Prstane kupim obenem, me vsaj pot ne bo nič stala, in pisano ruto za Zalko. Kako se je vse to prijetno izteklo! Zalko dobim, četudi ne koze. Za kozo so me pa opeharili! In eno njivo sem preveč zapisal. Kako je Zealka naenkrat voljna! Pa le ne mara Gravnarjevega,« je modroval Škvarča po poti v Gorico.

Škvarči je vse šlo posreči. Odkar je zapisal oklice in je tudi Zalka župniku pritrdila, da ga vzame, je bil nepopisno židane volje. Ko so šli k notarju, je vsem plačal kosilo. Za kozo se je bil še parkrat potegnil, pa je Žiznovka vsak napad odbila.

»Koza je za naše otroke! Kako si stiskav, Polde! Pet jih še imaš, pa bi še našo rad!« ga je kregala in kozo rešila otrokom.

»Naj pa bo!« je modroval po potu! »Zalka je pa tudi dveh njiv vredna. Pridna je in koliko bo lahko naredila!«

Preden je prišel na deželno cesto, je zavil v gostilno.

Kako se je začudil, ko je zaslišal v nji vpitje in znan smeh.

Za mizo se je drla kopica fantov, ki so se držali za rame in bili vsi pijani. Med njimi je sedela Polonca z raztrgano, že umazano bluzo in razmršenih las.

»Pijte, pijte!« je vpila s pijanim glasom. »Danes je moja svatba. Za doto ga pijemo, za doto!«

In točila je, da je teklo čez kozarce. Fantje so se še bolj tiščali skupaj in se drli na vsa pljuča.

»Škvarča, ženin!« je vpila Polonca, »pit pojdi, saj ne boš nikoli na moji svatbi!«

»Eh, le pij!« je otresel.

»Ta šantavi leblajtar!« so se mu smejali fantje. »Ali spet vohuniš?«

»I, saj res!« se je domislil, »Polonco je treba naznaniti orožnikom.«

»Kar tu ostani!« jc dejala Polonca, kakor bi bila uganila njegove misli. »Bodo že drugi opravili!«

Škvarča je plačeval.

»Seveda bodo drugi opravili!« je na pragu zarohnel Zvirk, kaikor da je iz tal izrastel. Nihče ni vedel, odkod se je vzel. Prašen, blaten, brez klobuka, zmršenih las in z obupnim izrazom na licu.

»Tako delaš meni sramoto in se vlačiš in —«

»— in praznujem svatbo, oče. Pij na moji svatbi, oče, da boš vesel!«

Zvirk je bil še trezen. Z divjo žalostjo v obrazu je planil v gručo in zagrabil hčer za lase. Fantje so udarili po koncu in s silo iztrgali Polonco iz njegovih rok. Še preden se je dobro zavedel, je bila Polonca že na prostem in se spustila omahovaje preko polja.

Škvarča se je postavil sredi ceste in je vpil:

»Primite jo, kradla je, kradla je!«

»V veliki bajer gre, v veliki bajer!« so s strahom vpili ljudje.

In toliko, da je Zvirk stopil na cesto, je videl, kalko je zavihralo njeno krilo na obronku in nato se je pognala in sunkoma zdrknila čez rob.

»O moja hči, moja hči!«

»Ta ne živi več, gotovo je že v vrtincu!« je mirno modroval na pragu nekdo.

Zvirk je v strašnem obupu slonel nad bajerjem; temno zelena voda je še valovila.

»O moja hči, moja hči!«

Krčmar pa je z jezo pripovedoval Škvarči, da mu ni plačala vina.

»E, saj je bila denar ukradla!« ga je tolažil Škvarča in nadaljeval pot v Gorico, da bo zaslužil prstane.

XVIII.

Zalka je tiste dni hodila zamišljena in kakor brez glave okrog. V prvem hipu si je bila tako lepo vse zamislila, toda ko je reč gledala natančneje, je obupovala.

Med tem je bila pri notarju, da so uredili pismo. Oče Žizen je bil ves srečen in blažen. Ko so sedli v gostilno in se ga je nekoliko nasrkal, je jecljal svete zadovoljnosti:

»Zalka, ti moja zlata, zlata hči!«

Objemal je Škvarčo, da se je Zalki gabilo.

»O, moj ljubljeni zet, ljubljeni zet!«

Ob teh spominih se je Zalki srce tajalo žalosti in bridkosti. Vedno bolj je spoznavala, da se namerja norčevati ne samo iz Škvarče, ampak tudi iz očeta in matere. Čudna otopelost se je je polaščala; naenkrat je začutila, da se je prenaglila in da ni več rešitve.

»Toda to je greh, če ga vzamem, ko se mi studi, to je greh!«

Drug glas ji je odgovarjal:

»Prej bi bila pomislila; zdaj bi se rada norčev ala iz matere in očeta in župnika!«

Tudi župnika, kajti oklici so že bili pisani in dvakrat je že bila oklicana.

»Še dober teden,« je s strahoma pripravljala perilo in zadela na srajco z odrezanim rokavom. Kakor da ji je presunilo nekaj v srce; zameglilo se ji je pred očmi in ihte je omahnila na skrinjo.

»Filip, Filip, kod hodiš?« je drgetala in brisala folze, ki so ji polzele po licu.

Našel jo je Jože, njen brat.

Odkar je Zalka bila na oklicih, je ni pogledal in tudi z družino ni večerjal. Nalašč je zamujal in molče brez besede odhajal spat.

»Meni je vseeno,« je grdo pogledal, »toda če bo Škvarča k nam hodil, ko bom gospodar, ga osmodim!« je bruhnili iz sebe, ne da bi ga kaj vprašala, se zasukal na peti in spet loputnil z vrati za seboj.

Zalka je z obupom zrla za njim, vrgla vse perilo nazaj v skrinjo in šla h Lojzi.

»O, nevesta!« se je Lojza začudila in strme gledala njen objokani obraz.

»Meni ni prestati,« je vzdihnila.

»Tako hitro se vse vrši, čez dober teden bo poroka in jaz ne morem in ne morem nikamor!«

»Saj si sama hotela!« ji je odvrnila hladno.

»Hotela, da hotela, toda to je strašno, to je tako strašno!«

Brisala si je solze in njene oči so ji gorele v obupnem ognju.

»Oh, saj ti ne veš! Jaz nimam moči, da bi zdaj odrekla. Mati in oče se veselita, samo Jože grdo gleda.«

In ihtela je na glas. Ko je nehala jokati, je vstala in se ozrla okoli, kakor da nekoga išče. Ko sta zavili okoli ogla, je zaprosila:

»Za družico mi pojdeš, Lojza!«

»Ne, Zalka,« je otresla Lojza, »za družico ti ne pojdem! Saj ima Škvarča sestrične.«

Zalka je osupnila, kakor da jo je kdo udaril po glavi. Lojza pa ji je segla v roko in se poslovila.

»Vse me obsoja, vse me obsoja!« ji je kijuvalo v srcu. »Moj Bog, in jaz nimam moči, da bi ustavila plaz, ki sem ga sprožila, nimam moči.«

In kakor bi bila sama megla okoli nje, se ji je zdelo, ko je tavala proti domu.

Ko je zvečer prišel Filip domov, mu je Lojza dejala:

»Nevesta je bila pri nas!«

»Zalka?«

»Da, Zalka!«

»Kaj to mene bri-briga?« je odvrnil Filip in čutil, da mu je kri udarila v lice.

»Kaj praviš?« se je oglasila starka v postelji. »Da te nič ne briga?«

»Kdo se ženi?«

»A tako!« je potrdila starka in suho zakašljala. Ko se je umirila, se je vzpela čez zglavje in strmela nekam v daljavo.

»Ali Mono še živi?«

»Še, mati,« je potrdila Lojza.

»Kje je pa Filip?«

»Tukaj sem!«

»Filip ali Moro še živi?«

»Še, mati!« je dejal Filip.

»A tako!« ie spet potrdila s čudnim glasom, da so se vsi spogledali. Spet se je je polotil kašelj in omahnila je nazaj na posteljo.

Filip pa je odšel slabe volje spat. Ko mu je Lojza omenila Zalko, mu je bilo neizmerno in neprijetno pri srcu in povrhu tega ga je mučilo še to čudno vprašanje stare matere.

Legel je v seno in v polsnu mu je vroč spomin segel v misli: Zalka je korakala ob njem skozi temo ter se tako živo naslanjala ob njegovo roko, da je čutil njen dih.

»No, Jaka, prerok ti, kdo bo vzel Zalko!« se je nasmehnil s trpkim spoznanjem. »Tudi ta je segla po boljšem od bajtarja!«

Toda notranji glas mu je odgovarjal:

»Ali si ji kalj dejal? Za ono si lazil, ki jo opravlja cela vas. Ali te kaj briga?«

Filip si je moral priznati, da ga briga in je v čudni vročici celo noč blodil za Zalko.

XIX.

V novemberski noči je po cesti v dolino hitel v megli, iz katere je rahlo snežilo, po rebri navzdol bajtar Zvirk. Na hrbtu je imeti koš in lopato.

V dolini je zavil skozi vas na malo pokopališče, za hip posluhnil, štel udarce v zvoniku, ki so naznanjali deseto uro ter stopil k svežemu grobu v kotu.

»Kje spiš, Polonca!« je vzdihnil in pokleknil na grob. »O hči moja, oči mojih starih dni, kje ti spiš!«

Obklečal je na grobu v silni, polblazni bolesti in krčevito stiskal roke k molitvi. Udarila je ura polenajst. Zdrznil se je, posluhnil iznova in začeti naglo odgrebati prst z groba.

Lopata je čudno udarjala ob kamenje, kakor da drsa po kosteh in lobanjah. Od napora so se mu delali krvavožareči obroči pred očmi, pot mu je lil s čela od razburjenosti in naglega dela. Če je lopata preveč zažvenketaila, je posluhnil.

»Ne boš v nežegnani zemlji, Polonca, doma v žegnano te pokopljem in sam ti pozvonim za dušni mir!« je šepetal sam s seboj, kakor bi molil.

In pogrezal se je niže in niže v grob. Zemlja se je oprijemala lopate in s težavo jo je metal iz groba. Postrugnil je po krsti, odkopal jo je skrbno okoli in okoli, potegnil jo s težavo kvišku in jo mukoma postavil pokoncu. Ko je mrlič udaril z glavo ob pokrov, je v rakvi čudno jeknilo.

Ura je bila dvanajst. Nekje daleč je lajal pes. Pozen vasovalec je vriskal na hribu, se spustil po stezi mimo pokopališča, obstal za hip ob zidu, a nato naglih korakov utonil v temi, kakor bi ga kdo preganjal.

Zvirk se ni zmenil za nikogar. Naglo je dvignil rakev iz groba, stlačil v jamo koš z dnom navzgor in nato začel nanj sipati zemljo. Kmalu je bil grob navrhan in poravnan kakor prej in se ni nič poznalo.

Okoli krste je privezal vrv, naprtil si jo z glavo pokoncu kakor butano drv. Čutil je, kako kleca in bije ob pokrov hčerina glava in pri duši ga je zazeblo.

Pod težkim bremenom je počasi lovil tla čez grobove. Spomnil se je, da ga utegne kdo srečati, če gre po dolini. Udaril je po bližnjici preko njiv, ne zmeneč se za psa, ki je besno divjal na verigi okoli hiše in zavijal z odurnim cvilečim glasom, kakor da voha mrtvaški vonj.

Zvirk je gorel po vsem telesu pod silno težo, pot mu je curljal po čelu, pri vsem tem pa mu je bilo pri srcu tako ledeno in groze polno, da je trepetal, ko se je vzpel v reber, kolena so mu klecala in po hrbtu so ga spreletovali mravljinci.

V rebri je rahlo naletaval sneg in mu prašil v oči in usta. Hropeč in z naporom je vlekel čudno butaro v polnočni uri. V glavi mu je brnelo kakor zvenenje; vsakih par sto korakov je počival.

Zavivši na tretjo serpentino je zaslišal sopenje in korake pod seboj na rajdi. Postavil je krsto kraj ceste in se umaknil za borov grm.

Prihajajoči koraki so pričali, da je popotnik ali šepav ali pijan. Slišal je, da zadovoljno mrmra sam s seboj.

»Škvarča leblajtar, « je pomislil Zvirk. »Pil je in Bog ve koga ovajal. Še mene bo, če me zapazi!«

Zvirtk je čutil težko Škvarčevo sopenje že tik ob sebi in mislil, da pojde mimo, ko se je opotekel in zadel ob krsto kraj ceste.

»Tram!« je zadovoljno zamrmral. »Pa ga je pokoncu postavil, da bi ne spoznal. Ukradel je lopov in se zbal. Kar skrijmo ga!«

Preden se je Zvirk zavedel, je Škvarča že prekucnil krsto, da se je pokrov odtrgal in odletel.

Škvarča je prižgal voščenico in odskočil v stran: Iz krste je s strašnim izrazom na zabuhlem posinelem licu strmel mrlič s steklenim pogledom.

V tem je pa planil izza grma nadenj Zvirk in ga zagrabil za ramo.

»Ali ne vidiš, da ni tram, mrlič je!«

Sunil ga je v jarek, da je lopnil z obrazom na kup kamenja. Škvarči je oledenela kri v žilah. Sapa mu je zastala, nekaj je prvi hip zagrkal in zajecljal, potem pa pokleknil in dvignil roke kvišku.

»Milost, milost!«

V strahu in presenečenju ni spoznal Zvirka. Ker ni bilo prvi hip nobenega odgovora in se črni senci ne ona ležeča in niti ona stoječa na cesti, nista nič ganili, se je spuščal brez zavesti skozi borovje navzgor.

Zvirk pa je v čudni grozi, žalosti in bolesti popravil spet hčer v krsto, pritrdil pokrov nanjo in s težavo oprtal svoje nevsakdanje breme. Kaj je bilo Zvirku nesti dva centa ledu iz ledenice? Nič! In nesel ga je v enem dopoldnevu tridesetkrat po navpičnih lestvah petsto metrov navzgor, pa si ni odpočil. Toda pod krsto je vleklo v zemljo njega samega in noge so se premikale z naporom.

Spomnil se je Filipa, ki ga je pred dobrim mesecem nesel po tej cesti, in sta govorila o Polonci. Solze so mu začele lesti po licu v prsih ga je grabila divja bol.

»V žegnano zemljo te pokopljem, ravno pod veliki križ, da bo vidno moje trpljenje, sam ti bom zvonil in sam molil bilje, da boš videla mojo ljubezen, sam mu pokažem Moru-hudiču, da se umiri moje srce.«

Škvarča je na vrhu reb i čutil, da mu noge odpovedujejo, se je začel križati in trkati na prsi:

»Daj duši vicani mir in pokoj!« Opazil je, da mu manjkajo cula, palica in klobuk, toda se ni ozrl: ko je začutil, da mu srce več ne bije s tako silo, se je spustil v tek čez drn in strn proti svoji bajti. Naglo je poiskal ključ pod pragom, zapahnil z vsemi zapahi vrata za seboj in zlezel za peč. Kozava sestrična mu je bila pripravila večerjo na mizo, a se je ni dotaknil. Slonel je pri peči in zbiral svoje misli. Začeli je otipavati žepe in obraz se mu je razjasnil, ko je otipal prstane.

»Hvala vsem svetnicam in pomagavkam, da so vsaj ti ostali!« je gledal pozlačene prstane na dlani.

Na taki poti v Gorico je Škvarča zaslužil prstane.

Zvirk je mislil na fanta, ki ga je nosil, in imel Polonco rad, pa mu je ni dal iz same objestnosti in lakomnosti mu je ni dal, ga je obšla nepopisna bridkost, jeza in sovraštvo proti Moru.

»In me je nesel, da sem ga zasramoval, in me ni udaril, ko sem hvalil Laha in za pokoro nesem Polonco. In ko jo pokopljem,« je govoril ves truden in zmučen in se zaletaval po kotanjah, »ko jo pokopljem, potem storim, da bo njej lažje na onem svetu in Bog bodi milostljiv moji duši!«

Tako je nesel Zvirk svojo lastno hčer, da jo pokoplje v žegnani prsti, preden stori, kar je sklenil, da umiri svoje srce.

XX.

Filip je sedel v izbi in prešteval poslednje lire, ki so mu še ostale od zadnje poti čez mejo. Na obrazu se mu je videlo, da ga roka še zmerom boli.

Ves zamišljen je računil, da do Božiča ne bo dovolj za moko ne za obuvalo družini. In dela ni bilo nikjer. Odkar so se fantje zakleli proti Moru, tudi erar ni nič sekal; na Morov migljaj je oskrbnik ustavil delo in delavci so bili brez dela.

V vasi se je že delala stranka za Mora, za Žizna in Škvarčo, ki sta tupatam še kaj tesala za Laha. Najbolj je za Mora agitiral krčmar Bergamaška, ker je malo točil, odkar fantje niiso imeli ne denarja ne zaslužka.

»Ali je tega treba?« je poudarjal vsakemu, ki je šel mimo, najbolj pa fantom, ko so šli v nedeljo k maši. »Ali je tega treba? Ali ni človek, ki vse pošteno plača? Kaj ne, boljše je, da trlice sušis po črevah, peč gloješ s svojim lenim hrbtom in na zadnjici kožo krojiš, kakor pa da kaj delaš? Tesat bi šli, postopači!« jim je glasno razlagal in jih zmerjal.

»Oh, saj imate čisto prav! Če plača delo, me njegovi grehi prav nič ne brigajo: Našega pošljem, če ga za ušesa vlečem!« je hitela Lesarka. In ne zastonj. Bergamaška je natočil kozarček grenkega za vse ženske slabosti in pomignil natiho, da ima klobase.

»Saj gospod sam pridigajo, da se bo uneslo samo!« je s poželjivimi očmi prikimala Milka. Ko je po požirku gorkega obrisala usta, je dejala: »Tudi naš bo šel! In naj ga vidim še enkrat z Jako ali Gravnarjevim, ne bo spal za pečko.«

»Strah, mati, strah je božji dar!«

Tako je Bergamaška zbiral za Mora stranko lačnih, pogrešnih, potuhnjenih klečeplazcev, ker je njemu vino stalo v kleti in ni bilo pivca v hišo.

Odkar je Moro Filipa obstrelil, je čutil fant vedno večje sovraštvo do njega, toda zraven se je zavedal, da je brez moči. Zmerom ga je spomin na Mora pekel, v duši in pri tem je vedno bolj goreče delal med fanti. Jaka je bil z njim ves zadovoljen ter mu razlagal, »da se je že precej naredil.«

Ko je Jaka izvedel, da je Polonca Mora okradla, je prišel k Filipu in mu dejal:

»Le potrpi; zdaj ga je začel vrag že basati. Toda, hudiča, začeli so nekaj kuhati in kuhati. Vse ti hoče k Moru tesat. Pazi! Pojutrišnjem se zberemo na našem skedniu. In če se ne da ustaviti, je Moro na konju. Rupar se že pogaja z njim za les. Še par dni, pa bo Moro na tleh. Te gliste so pa že začele lesti nazaj. In Bergamaški naložim brinja v posteljo, če ne bo dal miru s svojim pohanjem.

Filip je vse to razmišljal in čutil, kako se mu studi pred Morom. Žalostna smrt Polonce mu je bila segla v srce, toda zanjo ni čutil drugega kakor toplo usmiljenje, vse drugo je ležalo v njegovi duša mrtvo, kakor bi bila slana požgala.

Tembolj so se mu misli vračale nehote in nevede k Zalki. Odkar je bila na oklicih, se je je ogibal. Nekaj ga je v duši tiščalo in mu stiskalo srce ob njenem imenu.

»Šla je, ker je on nekaj boljši od bajtarja!« mu je šumelo po ušesih. In vse križem brez reda so šle njegove misli. Pri tem ga je mučila strašna zavest, da je Zalka, ki se je tepla z orožniki in financarji, na oklicih s Skvarčo - leblajtarjem.

Klonil je zamišljen glavo nad mizo in ni vedel odgovora.

»Lipe!« ga je poklicala bolnica čez zglavje.

Fant je dvignil glavo.

»Ali Moro še živi?«

»Še, mati!« je odgovoril; njen glas mu je segel v mozeg.

»Še!« je pritrdila in se zamaknila v svoje misli.

Nastal je molk.

»In tešete mu tudi?« je spet povzela.

»Ne tešemo!«

»A tako!« pa je spet utonila nazaj za blazino.

»Ne tešemo, pa mu hočejo!« je nadaljeval Filip.

»Mu hočejo?« se je zgrozila in zakašljala.

»Da, hočejo! Nocoj se odloči!«

»Kaj se odloči? Radi tesanja?« je zahreščala starka. »Filip, dvigni se, da te slišim!«

In stopil je čisto k postelji.

»Nocoj, mati, na Bregarjevem skednju!«

»Da se reši?« je vprla vanj svoje žive oči in ga oprijela za roko. Filipa je stresel mraz. »Kakor smrt,« je pomislil ko je tipal njene sklepe.

»Tam se reši!« je potrdil.

»A tako, nocoj!« se je pomirila; kakor bi bila zlezla spet sama vase.

Filip se je odpravil iz sobe.

»Filip!« je hreščala starka. »In Mono tudi pride? Da, da. Moro tudi pride!«

Dvignila se je z naporom iz postelje; ker ni bilo nikogar, je poiskala na peči raševno krilo in se opotekla skozi vrata.

»O, Moro tudi pride in sin pride!« je kimala sama sebi zadovoljno in se vlekla z veliko silo naprej. »Pa ga bom videla, pa ga bom videla, sina!« je šepetala.

Ko je Filip vstopil, so bili fantje že zbrani. Jaka je ravno obešal svetilko na osušnico.

»Rekla sva s Filipom,« je začel Jaka, »da se snidemo, da se pogovorimo. Izvedela sva, da so med vami nerge. Za groš se proda Lahu. za žemljo hudiču. Še to manjka, da greš k leblajtarju, da ovadiš svojega brata, kdor se kujaš. To mi povej, ali ni mogoče čakati še par dni, da se vse steče, kakor gre. Če si lačen, ti prepustim svojo žlico, samo ne posojaj hudiču hrbta, da bi plezal na tvojo peč.«

Med fanti je začelo vreti, v kotu se je razgibalo in čula se je ostra grožnja:

»Zmerjal ne boš!«

»Prav,« je s prstom pokazal Jaka na rdečelasega fanta v kotu, »ravno ti, Mencé, si tak. Že kontrabantil si, le če je bilo vse varno, zdaj pa siliš vragu na tlako.«

»Sapraduš, če mnsliiš zmerjati!« je ponovil Mencé.

»Zmerjati pa ne!« je višalo med fanti v kotu. »Saj nismo uši več! Ali boš stradal, če ni nikjer denarja. In ali moreš zdaj kontrabantiti v tem vremenu in je že sneg na meji. Pusti nas v svojim prisegovanjem, moke daj!« so vpili vse križem in silili naprej. »Puli se ti z Morim, nam ne nese!«

Med Filipom iti Jakom pa je stala nepremična vrsta dvajsetih fantov, ki so nosili mah za jaslice, stiskali so pesti in čakali, da jim Jaka namigne. Tudi Filip je bil pripravljen, da odbije napad.

»Fantje,« je začel, »če smo držali do zdaj, bomo še naprej!«

»Le zdrži, mi ne maramo. Stradaj, če hočeš, mi gremo!«

In res se je odluščila skupina iz kota in se pomaknila proti vratom.

Tistikrat je v Filipu zavrelo, skočil je k vratom, izdrl kos železa iz starega trama in zagrozil:

»Kdor odide, pre-preden smo se zmenili do konca, pojde čez mene!«

Fantje so osupnili, le rdečelasec se je zasmejal. Filipa je pogrelo in zagnal se je proti njemu; v tistem hipu so se vrata odprla in hripav klic kalkor iz groba je udaril v skedenj:

»Kaj je z Morom? Ali je, Filip, ali je?« Čez prag je omahnila stara Gravnarka. Za hip je nastala zmeda. Filip je priskočil in jo dvignil. Starka je vihtela roko in ob slabi svetilki se je zdela kakor smrt.

»Sram vas bodi!« je hropela. »Vedomca imate v vasi in kri nam pije. Kdo mu je prvi glavo strl? Moj sin; Filip pa je, da ga je lahko sram!«

Zagrgralo ji je v prsih, zavalovila je z rokama po zraku in bruhnila z vso silo: »Hulje ste, pasjerepci ste, o, o!« —

Kakor da jo je nekdo izpodrezal; glava ji je udarila na prsi in roke so ji obvisele ob strani. Ko se je Filip dobro zavedel, je držal svojo staro mater mrtvo v rokah.

Nepoplisna tišina je zavladala med fanti.

Po premolku je pogledal Filip po fantih okoli in okoli.

»Le pojdite tesat; drugo uredim jaz sam!« Njegov obraz je dobil ostro začrtane poteze.

Mence je stopil bliže in dejal z lokavim pogledom:

»Jaz pojdem!«

»Če vrvi grizem, ne pojdem!« je dejal drugi.

»Ne pojdemo!« se je oglasila skupina v kotu.

»Jaz pa pojdem!« je še ponovil Mence. —

»In pasji rep si obesi za znamenje na klobuk!« je še zaklical nekdo za njim.

Filip in Jaka sta nesla domov mrtvo Gravnarko. Bilo je to tretji večer, odkar je Zvirk izkopal svojo hčer iz nežegnanega groba in jo nesel na svoj dom.

XXI.

Bajtar Zvirk je sedel tri dni v svoji bajti in varoval krsto svoje hčere. Liter vina je imel na mizi in kos kruha. Počasi je iskal vino in pod večer gledal pozorno skozi okno. Mraz je bil pritisnil in dnevi so bili jasni. Čakal je prvo noč, da se privleče megla preko Čavna; svetil je mesec, čakal je drugo, in zunaj je bilo svetlo kakor po dnevu, šele četrto noč se je pooblačilo; od juga je pritisnil vroč veter in v zraku je visel dež.

Zvirk se je napotil na pokopališče in se ustavil pid velikim križem.

»Vsi smo tvoji otroci, Kristus iz Nazareta, vsem daj večni počitek pod svojimi nogami. Oprala je svoj greh ob zadnji uri s pokoro v duši; usmili se je, da bo stala vsaj v zadnjem kotičku nebes in bo kot grešna hči bajtarja Zvirka deležna tvoje glorije in tvojega miru.«

Začel je kopati grob, grob v žegnani zemlji in na domačem pokopališču; zemlja je bila otajana in se je rezala kakor testo. Metal je prst iz jame in molil nerazumljive molitve.

Ob deseti uri je bil grob že izkopan; zlezel je čez zid nazaj domov, odprl krsto, iz katere je udaril težak duh, pokropil Polonco še v slovo in nato spet zaprl rakev.

»To žegnano vodo, da ti bo lažje, hči moja, da ne boš tožila očeta na sodni dan?«

Oprtal je krsto in jo po bližnjici skozi grmovje, čez ograde in pašnike nesel na pokopališče.

»Vzemi grob srce mojega življenja in Kri mojega srca!« je Zvirk molil v silni muki in krčeviti bolesti nad odprtim grobom. In zagrebel je s svojima golima rokama lastno hčer. Narahlo, skrbno je rahljal prst na njeno krsto in jo močil s svojimi solzami.

»Še pozvonil ji bom v večni počitek,« je modroval in stopil k cerkvi. Vrvi so bile privezane h križnemu oknu in Zvirk je s pobožnim srcem povlekel zanje.

Čudno je jeknil zvon v noč in Zvirka je neprijetno streslo. Ubito in tesno se je odbil glas od hriba. V farovžu se je zasvetila luč. Zvirk se je prihulil in oddrsal ob zidu.

»In niti zvoniti ji ne smem, kakor da bi bila krščena pri farnem krstnem kamnu,« je razmišljal na grebenu nad cerkvijo.

Sova je skovikala ped njim in jug je vlekel skozi bukovje, da je še zapoznelo listje šušljalo skozi veje na tla.

»Pa ji bodo le zvonili, še nocoj ti bodo zvonili!« je govoril sam pri sebi in skočil čez klanec in jo ubiral preko njiv. »Še nocoj ji bodo zvonili, da bo pomnil Moro, kdaj sem pokopal svojo hčer!« —

Pri Gravnarju pa so fantje in dekleta vasovali to noč pri mrliču. Zateglo se je razlegala žalostna pesem:

»Ena žalost me sprehaja,
da pojdem iz tega kraja,
iz tega kraja v drugi kraj,
ker tukaj zame nej.«

S čudnim smehljajem okoli usten je starka, sama kost in koža, ležala na belem odru; v sobi je dišalo po lojevi sveči in fantje so v kotu žgali brinje na žerjavici.

V njihovo pesem je udaril iz noči strasten krik:

»Gori, gori!«

Vasovalci so planili na noge in se usuli pred bajto: Visok krvavordeč plamen je že plapolal skozi drevje.

»Moru gori streha nad glavo!« je dejal eden fantov.

»Le naj gori!« se je oglasil drugi.

»Le naj gori!« je s čudno sladkostjo v srcu ponovil za njim Filip.

»Toda živina, živina!« se je domislila Lojza. »Žival je nedolžna!«

»Res je, žival je nedolžna!« je potrdil Filip in v srcu se je sramoval prejšnjih besed.

»Živino moramo rešiti!« je zaklical fantom, ki so se spustili za njim po bregu proti pogorišču.

Pustili so mrliča samega, le stara Čosa je dremala v kotu in kimala z glavo.

Našli so hišo in skedenj oba v plamenu. Nekaj ljudi se je pehalo okoli ognja in vlačilo pohištvo iz hiše in vino iz kleti. Par jih je bilo že pijanih ob sodu, ki so mu odbili veho. Mence je krilil z loncem vina v roki in vpil:

»Le dajte, reštite, dajte!«

Hlevu se je že vdirala streha.

»S poti se spravi, žolna pi-pijana!« je sunil Filip v stran Menceja.

»Če je kje kaj žreti, si takoj zraven!«

»Vsi na pričo, da mi je dejal žolna. Vsi na pričo, fantje, da je dejal ...«

»Seveda je dejal!« je sunil nekdo od strani vanj in ga prekucnil čez podzidek.

Planili so v hlev in z največjo muko iztirali iz dima konja in krave. Svinja je divje krulila v klonici, ker so nanjo že padali ogorki. Filip je hotel po njo, toda tisti hip se je sesul v klonico strop nad njo.

»Filip!« ga je povlekel nekdo za roko: »Pusti in reši se!«

Zagrabil je v kotu še jagnje, ki je skakalo v prekatu in ga nesel iz hleva.

Šele sedaj je zapazil na polomljenem pohišitvu sedeti Mora, ki je obupno in ves skrušen strmel v plamen.

V prvem hipu je Filipa nekaj sunilo, da je stisnil pest in zobe, toda ob pogledu v plamen in njegov obupni, od ognja čudno obsevani obraz, je tajal v njem vso jezo in sovraštvo. Fant se je obrnil v stran in povesil roke mrtvo ob sebi, kakor da ni v njih moči.

Tisti hip se je oglasil zvon, ki je bil plat zvona. V noči, ob strašnem ognju, je bil glas zvona mrtvaško enakomeren, groze poln kakor da veljajo mrliču.

Zvirk pa je bežal preko slemena in se polblazno smejal predse:

»Pa ti le zvoni in kres ti gori kakor k poroki!«

Pri Gravnarju je videl luč in stopil v prazno izbo. Čosa je še vedno dremala v kotu.

»Zdaj bi videla, stara, kako gori!« je govoril, kropeč mrliča s smrekovo vejico.

»Pozdravi Polonco, stara!« je dejal, nato trudno in trdo sedel k njenemu vznožju, se zadovoljno stresel in se trudno smehljal v pest.

XXII.

Drugi dan je bila Zalkina poroka. Škvarča si je že opomogel od strahu, toda o prikazni, ki jo je videl v rebri, ni nikomur črhnil besede. Zvirka ni spoznal in uverjen je bil, da je videl strah. Mrzlilo ga je po hrbtu ob misli na temno krsto in senco, ki ga je s tako silo vrgla v jarek. Vznemirjalo ga je vse to in dejal si je, da je slabo znamenje.

Prišel je z veselimi svati po nevesto. Vrata so bila trdno zabita z žeblji:

»Hihi,« se je smejal Škvarča, »ta je lepa! Kakšna šala!«

Toda Jože ni bil vrat zabil samo za šalo; z največjo težavo so izruvali žeblje in Škvarča je imel vse sajaste roke.

»Črne roke, nedolžne vice!« je dejal in položil harmoniko na klop.

Oče Žizen je sprejemal svate; ves srečen je cincal okoli Škvarče in mu stiskal roko. Jože se je pa muzal okoli harmonike in s smehom na obrazu je naenkrat skočil iz hiše.

Ob prihodu svatov je Zalka malomarno dala roko Škvarči, in strašen stud jo je obšel, ko ji je stopil bliže.

»Ali si slabo spala? No, pri nas bo boljše!«

»Bog ve, kaj bo!« je otresla.

»Hihi, seveda bo!« je hitel Škvarča.

»Samo da bo,« je pritrjeval Žizen. In ušla je iz sobe.

»Sram jo je,« se je režal Škvarča. »Kako je to prav, da je sramežljiva!«

Zalka pa je v tesnem obupu in grozničavem studu stala za voglom ter grizla roke od bolesti, zaničevanja in gnusa.

»Zapodi smrdljivca!« je dejal Jože, stopivši k nji. »Še je čas!«

In odžvižgal je jezen in žalosten po klancu.

»Vrag prokleti!« je trohnel godec v hiši. »Sam si škripaj, Škvarča, jaz ti ne bom. Kdo za zlodjaa je prerezal harmonike. Škvarča, nekaj bo v neredu!« je godrnjal in limal meh.

»Pa na orglice!« se je smehljal Škvarča. »Na orglice zaigraj, saj je vseeno!«

»Kdo bo na orglice hodil,« se je jezil drug. »Pojdimo!«

Kozava družica se je pogledala v zrcalce in si še skrbno popravljala cvetje v laseh. Blaženo se je nasmehljala ženinu, ko je stopil z njo v par. Mali izprevod se je razvrstil, harmonika je sopela in hreščala. Vsak čas ji je sape zmanjkovalo. Drug je vriskal, Zalka je stopala ob njem topa brezbrižna in čudno vdana v svojo vsodo.

Odkar je po onem obisku pri Lojzi prišla domov, je trpela neznosne muke. Vrgla se je bila na skrinjo in začela na glas jokati.

»Mati, jaz ga ne maram!«

V krčevitem ihtenju je mislila, da ji srce zastane boli in dvoma.

»Vidiš jo, deklino!« je zagrozila mati. »Najprej pritrdi, podpiše pismo in oklice, potem se pa cmeri. Ali nas boš pustila v sramoti? Ljudje bi nas vlekli čez zobe kakor volno črez gredašče. O, ti moj Bog, da bi si ne upala k sosedu in ne k maši. Zlodej te moti! Moli in priporoči se sv. Miklavžu!« In mati je pri tem odločno rožljala po peči z grebljico.

Deklica je poizkusila še parkrat potem, prosila očeta in mater in bila slednjič tepena.

Od tega časa je prenašala molče in topo čakala, kaj pride.

Večkrat je klečala v kotu pred Marijino podobo in molila, naj jo razsvetli, da bo vedela, kaj naj stori. In čimbolj se je spominjala, kakšna misel ji je bila prišla takrat, ko je privolila, tem težje tembolj zamotano, težko in neizvedljivo se ji je vse zdelo.

Predstavljala si je živo, kako bi to zadelo očeta in mater. In na njej bi ostalo, da je bila Škvarčeva nevesta.

In neki notranji glas ji je dejal:

»Prav ti bodi! Premislila bi bila, pa si se hotela norčevati!«

Zato se je Škvarče ogibala, kakor bi bil gobav in garjev; če je le mogla, je ubežala iz hiše in Škvarča se je zadovoljno hihital:

»Sram je je, sramežljiva je!«

In tudi družici je razlagal, kako je srečen im kako je lepo, če je nevesta nedolžna in sramežljiva.

Jože je stal vrh hriba in potem ves žalosten in potrt stopal še sam za tem izprevodom; žalosten in potrt, kakor bi šel za pogrebom.

Uro prej pa je šel po isti poti mrtvaški izprevod stare Gravnarke. Ravno s pokopališča so prišli pogrebci, ko so prijuckali svatje k cerkvi.

»Dobro znamenje!« je dejal godec.

Zalko je prevzel neznan strah in trepet, da ne bi uzrla Filipa. Čuden nepopisen sram jo je prevzel, da bi jo utegnil videti v družbi tako smešnih svatov. Izza vogla je zaslišala smeh Bregarjevega Jake in bilo ji je, kakor da ji nekdo trga srce.

Tik pred cerkvenim pragom se je ozrla in videla Filipa, stopivšega iz župnišča. Kri je udarila obema v glavo. Za hip sta se srečala pogleda, kakor bi hotela izmeriti večnost. Nato je fant povesil oči in se umaknil nazaj v župnišče, da bi zakril zadrego. Zalka je v tistiem hipu izvedela vse.

»Da bi se rešila!« je pomislila, ko je stopila črez prag.

»Le poželi; vse se izpolni, kar želiš od oltarja!« ji je šepnil drug na ušesa.

Za vrati je čez nekaj časa vstopil tudi Jože in se stisnil k spovednici ob strani.

V Zalki je divjal strašen boj. V hipu, ko je morala poklekniti k Škvarči, jo je prijemala omotica; čuden strah jo je prešinil, da utegne kaj preslišati in zamuditi.

Toda ko je klečala ob njem, jo je navdaliznova neznosen stud, da je našla svoje ravnotežje. Umirila se je in čakala samozavestno in uporno, kaj pride. Obšlo jo je razpoloženje kakor oni dan, ko jo je snubil.

Vprašanje, ki jo je zadnje dni tako morilo in uničilo, se ji je naenkrat zdelo lahko in enostavno. Ozrla se je v stran in na pragu zakristije je spet uzrla Filipa, ki je nepremično in vprašujoče strmel vanjo.

Groza jo je pretesla. ko je v vsej globokosti videla, da ji gre za življenje.

»Da!« je dejal Škvarča razločno in hitro, ko ga je župnik vprašal, če hoče Zalko za ženo.

In na to je vprašal nevesto.

Zalka ni razumela, kaj ji pravi župnik. Ko je nehal, je nastala v cerkvi za hip strašna tišina.

Župnik je postal nervozen in pozorno pogledal nevesto.

Takrat je ta smrtni molk prerezal odločen odgovor Jožeta pri spovednici.

»Ne!«

V cerkvi je nastal nemir.

»Tiho!« je vzrojil župnik.

Zalka je uprla svoj pogled še v zakristijo in njen pogled se je spet srečal s Filipovim.

Župnik je še enkrat povzel svoj glas in začel:

»In zato te vprašam še enkrat, krščanska nevesta« —

»Ne maram ga!« mu je segla Zalka v besedo. V tistem hipu ji je bilo, kakor da je odvalila od srca strašno breme, ki ga je nosila v duši. Hoteila se je dvigniti, pa ji je oltar zaplesal pred očmi. S krčevitim ihtenjem se ja zgrudila na oltarne stopnice.

»Moj Bog, ne štej mi tega v greh!«

Ko se je zavedla, sta stala pri njej župnikova sestra in župnik.

»Gospod župnik,« je zaprosila, »varujte me vi!«

»Lepo reč, skisano nevesto!«

Toda njegov obraz je bil mil in prijazen.

Še preden je mogla kaj reči, sta vstopila v sobo Jože in Filip.

XXIII.

Povesti je konec. Vendar so še taki, ki trde, da še ni pravega zaključka. Ti imajo tudi prav in bolj prav, kakor si sami mislijo. Zdaj je šele prilika, da se povest na novo začne. Pa kaj in kako bi pisal o bodočnosti! Mogoče je le ugibati. Ali Moro ostane v vasi ali ne? Ostane, če dobi streho, ki ga sprejme. Bergamaška je bil njegov prijatelj le, dokler je imel Moro hišo in denar. Drugi pa trde, da ne ostane, kar pravim: bodočnost pove, bodočnost!

Povem pa, kar sem videl: v Smirlinju raste močan rod, ki sramoti pasjerepce in ovaduhe in se za požigalce pripravlja s kamenjem in puškami. Jaka vežba fante, Filip dečke, da bo vse varno in zastraženo.

Kaj pa Filip, kaj pa Zalka?

»O saj res, ali se bosta vzela?«

Če bo Filip vsaj toliko korajžen kakor Zalka, bo poroka.

Konec.