V Vojni krajini
Po slučajnem poslu ali, morda bolje rečeno, brezposlu sem obiskal glavno mesto naših bratov Hrvatov »kraljevi grad« Zagreb. Iz lepih časov študentskih ropotov na vseučilišču sem poznal primerno mnogo mlajših mož, o katerih sem vedel, da so, v Zagrebu tako ali tako nameščeni, nekateri ostali značajni, sami sebi in svojemu mladostnemu prepričanju zvesti, nekateri koristoslovno zobljoči iz jasli tačas vladajočega slavnega Raucha. Ali prvo popoldne nisem niti enega znanega obraza srečal, in ker jih tudi iskati nisem znal kod in kje, preživel sem nekoliko prav dolgočasnih in neprijetnih ur.
| V Vojni krajini Josip Jurčič |
| |||||||||||||
Zvečer sem sedel v eni boljših gostilnic sam pri svoji vkotni mizi. Velika soba je bila polna gostov; bili so to penzionirani graničarski oficirji, tam trgovci, uradniki in zagrebški filistri – vse pomešano. Vino pred seboj, cigaro viržinijo med zobmi, uprl sem se s komolci v mizo, glavo med ramena stisnil in začel študirati te obraze in poslušati pogovore. Pogovori so se vrteli o tedanji čudni hrvatski vladi in njeni siški opoziciji, več pa o baš začeti francosko-pruski vojni. Obraze pa sem pred seboj imel, kakor se nahajajo v večjih javnih prostorih. Ker sem v Lavatrovi znanosti precej velik »laicus«, ne morem se hvaliti s posebnimi dobički teh opazovanj – bodi samo povedano, da me je kmalu jeziti začelo, ker sem čul tu v glavnem gradu staroslovanske troedine kraljevine toliko preveč – nemškutariti v razgovorih. Toda osobito dolgo nisem mogel dolgo premišljati o germanskem krtu, ki nam zemljo pod nogami rije in vse dalje proti vzhodu svoj živelj širi. Začujem namreč besedo »špicelj« zašepetati. Ozrem se in vidim, da je šest obrazov pri eni mizi proti – meni obrnjenih; takoj mi je bilo jasno, da imajo ti poštenjaki mene samotno sedečega in z zanimanjem jih opazujočega za skrivno prisluškujoče madžaronsko vladno orodje! Prvi mah me je tako jeza prijela, da sem pet žveplenk ali »šibic« spraskal in po tleh zmetal in stoprv s šesto čik ugasle svoje cigare prižgal. Kmalu pa se mi je stvar komična zdela in smejal bi se bil najrajši, ko bi se mi ne bili odslej bolj tiho razgovarjajoči moji sosedje zaradi njih strahopetnosti tudi zaničljivi zdeli. Kasneje sem se, to se ve domislil, dsa so mi hrvatski narodnjaki pravili, da je ob času Rauchove strahovlade skrivno policijstvo toliko v cvetju bilo, da so imeli skoro vsakega nepoznanega, samoč sedečega, za kakega »skrivnega«. Bog jim grehe odpusti, jaz pa »puran?!«
V šumu krčemskega gibanja, prihajanja in odhajanja gostov, nisem opazil, kdaj je bil eden gostov prišel, ki je k edini prazni mizi meni nasproti sédel. Sumničenje, ki so ga po videzu filistri do mene imeli, obračalo se je tudi na onega, kajti sprva so tudi njega od daleč gledali. Vendar on ni nikakor tako radovedno gledal po njih kot jaz prej, kajti potem, ko je jedilni list tako dolgo obračal in ogledaval, da bi se ga bil lahko na pamet naučil, uprl je dlan nad oči v čelo in njegovega mladega obraza ni bilo dosti več videti nego gosta, pristrižena brada.
Stoprv ko je kletarju nalagal svoje naročilo, videl sem njegovo celo lice in naenkrat se mi je zdelo, kakor da bi moral ta obraz poznati. Gledam, spominjam se mest in društev, kjer sem kdaj bil, a domisliti se ni bilo mogoče. Obraz je obrazu podoben, mislim si, obrnem zopet pozornost svojemu vinu, snamem s klina hrvatski časopis in, dasi sem bi že prej vsega, z inserati vred, prečital, jamem zopet brati kar sredi nekega dopisa in lepi, naivno narodni stil dotičnega dopisnika občudovati.
Ali izpod časopisa sem hote ali nehote vedno moral pogledovati tja k njemu. zagledal me je naposled sam in gledala sva se en hip prav – kako bi se navadno reklo – nesramno ali neumno. Imel je boljši spomin za obraze nego jaz, ker hitro vstane in pride k meni.
»Menda se ne motim,« mi reče slovenski in imenuje moje ime, podavši mi roko preko mize. Zdaj, ko sva si iz oči v oči, z roko v roki nasproti stala, spoznal sem ga tudi jaz; bil je dr. Janko V., dragi prijatelj moj, katerega pa že več let nisem videl niti čul o njem. Bilo mi je neizmerno prijetno najti ga baš zdaj in govoriti ž njim o preteklosti, o veselih letih, ko smo še upali, česar nismo in ne bomo dosegli, t. j. jaz. – Kako je ž njim? Kaj on?
Sedeva skupaj. »Kako ti sem prideš?« vprašala sva se ob enem. Jaz mu to razložim in odgovarjam tudi na druga vprašanja. In vprašal je mnogo: kako se godi temu in onemu najinih prijateljev, s katerim smo skupaj ozbiljne pogovore imeli, o domovini in njeni blagosti ukrepali, črteže delali, upali, veselili in se žalostili, učili se in – tudi »lumpali« pri sladkem vincu v trde noči.
Bil sem od veselja takoj nekako izjemno mnogobeseden. Poslušal me je marljivo, vpraševal pridno, celo za malosti, vendar sem takoj opazil, da se tudi po mojem pripovedovanju, ki ni bilo vse za resen obraz, enakomerno ozbiljno in mirno drži.
Prijemši ga za ramo, mu rečem: »No, Janko, zdaj sem ti precej mnogo povedal, zdaj poznaš usodo najinih znancev in moje mizerije. Ne bi bilo napak, da mi tudi ti kaj osvoji sreči poveš.«
Zasmeje se glasno. A to ni bil vesel smeh. Drugega odgovora nisem dobil.
»Kaj za vraga, menda vendar nisi tudi ti kakega črva v srce dobil, ki ti zadovoljnost izpodjeda kakor preroku Jonasu senčno bučo pred kočo, ti, ki si bil v naši družbi zgled razuma, mirne premišljenosti in prav Horacijeve filozofije,« pravim jaz.
»Lahko je teoretizirati, lahko načela staviti, drugo je –« pri tem obstane, ne da bi svojo misel izgovoril. Videč, da sem se tu ene izmed prav svežih ran dotaknil, mislil sem si: to bode kasneje že še iz njega šlo in bode morda dobro zanj. Vzdignem torej čašo in mu napijem: »Bog te živi, Janko! In ker sva dva mrzla Slovenca brez vsega pričakovanja na vročekrvnem Hrvatskem staknila se po tolikih letih, ponoviva svoje bratstvo, po jugoslovansko ga moraš izpiti!«
Tega si ni dal dvakrat reči, natočil je polno in polno izpil. Govorila sva potem nekaj časa druge reči, včasih tudi malo molčala. Precej kasno je že bilo in gostilnica se je spraznila že, ko sva v razgovoru zopet na njegove razmere zavila. ne vem, kako je prišlo do tega, to pa sem videl, da je nekaj bolj pripoveden postal.
Izvedel sem torej glavne stvari o njegovem življenju, od tistega časa, kar sem ga na poslednje videl, do zdaj.
Midva sva se bila namreč seznanila, ko je on bil ravno svoje zdravoslovne študije zvršil. Sprijateljila je naju – da si je bil on po študijah in po letih precej starejši od mene – politika ali da te ne vedno čistopojmne besede ne rabim, ljubezen do domovine ali eno in isto želenje, pomagati po moči ubogemu zaničevanemu in vendar tako lepe lastnosti imajočemu, tako lepe prihodnosti vrednemu slovenskemu narodu, iz katerega so naši očetje. In sprijateljila je naju tudi enaka ljubezen do književnosti. Dasiravno ni bil proizvoden »genij« – barem prijatelji ga niso mogli pregovoriti, da bi bil za pero prijel – vendar je imel povsod ostroumno dobro sodbo in je nam mlajšim, kateri smo bili okoli njega, mnogo sicer kratkih, pa dobrih navodov dajal, svetovanje: beri to in to; in kadar sem čital, mogel sem ž njim govoriti o predmetu in vselej sem se naučil nekaj od njega, dasi sva si bila dostikrat protivna. Vsekakor je bil on, učeč se realističnega naturoznanstva, mnogokrat nam »idealistom« (društvo naše je bilo jako majhno) popravljajoč, posredovalen korektiv. Vselej, v malem in večjem društvu, pak sem občudoval njegovo mirnost, točnost in mislil sem si: ta mož ima vse talente za srečno življenje. Srečno življenje? kako sem se motil!
Odkar sva se midva ločila, prehodil je on bil mnogo sveta pisane Avstrije. zdaj pri tem, zdaj pri onem polku bivši vojaški zdravnik, videl je aristokratične sanjarske Poljake in borne Rusine v Galiciji, gnezda »kulturnega« dolgočasnega avstrijskega nemštva, delavne Čehe, brezobzirno za svoj namen intrigirajočega Italijana in Slovenca, kako krivico radovoljno v svoji nevednosti trpi in si je v njej po svoji volji.
Da je v malo letih toliko obhodil, to je bila naravna posledica njegovega poklica vojaškega zdravnika. Nekoliko pak je bil svojih vednih prestavljanj sam kriv, ker je, hoteč svet poznavati in povsod ne nahajoč prikladnega društva, sam izprosil ali prisilil svoje premeščenje.
Tako je naposled prišen na Vojaško granico, z boljšega na slabše, sam po svoji krivdi in volji. Tu v Hrvatski granici je bil kot c. kr. zdravnik leto in dan – danes je bil zasebnik, brez javne službe tu, kjer sem ga našel. Zakaj, kako je to prišlo? »Jeli si sam kriv? Jeli si žrtev svojega političnega prepričanja?« To sem ga spraševal ali baš tu je bil zadirljaj, tu nisem ničesar izvedel.
»To je moja žalostna ali, kakor jo bode morda ti imenoval, neumna stvar,« reče mi, a pristavi takoj: »Pustiva to, pijva, morda pijeva poslednjikrat skupaj.«
Moder srbski pregovor pravi: v vinu se je več ljudi utopilo nego v morju. Dostaviti se more tej resnici: najmehkejše in najodkritosrčnejši si videl svoje znance pri vinu ali, kakor že obrabljen latinski pregovor kaže: in vino veritas. Tako sva tudi midva z mojim prijateljem s časom vkupe prišla. Rad sem se mu dal pregovoriti, da sem nocoj svojo že naročeno sobo pustil in šel v njegovo. Tam sva – vem, da to ne bo po godu poštenim zmernim ljudem, ali kateremu pravilu bi se človen ne izneveril za ljubo dolgo ne videnemu prijatelju? – tam sva po črni kavi pri novi butelji sedela, ko me moj prijatelj prime za ramo, in zdelo se mi je, da ima solzne oči.
»Tako pride, ljubi moj, da človek postane otrok,« reče mi, »ko misli, da je mož, da se stara, da je že iz pogibeli, o katerih bere v domišljije polnih romanih. Ali jaz sem ti nov dokaz, da je življenje dostikrat roman; to se ve, ne dobro za njega, kdor je njegov živi predmet. Moj ni zanimiv, kakor sem ti rekel, celo otročji in nepraktičen in neumen se ti bodem zdel, ako si »zdrav« in »pameten« na srcu. A vseeno, povedal ti bodem svojo stvar, zakaj tu nosim rano, zaceljeno sicer, ali vendar tako, da mi ostane zmerom, in poleg te telesne še »srčno rano«, katerim smo se, kakor veš, nekdaj z grohotom smejali, naše sentimentalne slovenske pesnike beroči.«
Rekši, odgane vestjo in košuljo in mi med desnimi rebri pokaže zaceljeno globino, v katero bi skoro lahko mali prst vtaknil.
»To je od svinčenke.«
»Kako?« pravim, čudeč se. »V boju nisi bil. Menda se vendar nisi ...«
»Dueliral? To baš ne. Pa skoro kaj takega.« In daleč proti vratom svojo gorečo cigaro vrgši, da so iskre po podu odletele, zasmeje se kakor iz srda na sam sebe in ves svet: »Kaj praviš ti na to?«
Jaz zares v hipu nisem vedel, kaj bi rekel.
Zapali si novo cigaro in se nasloni z enim komolcem na mizo, na pol do mene in proti vratom obrnjen.
»Kako sem se bil odločil v Granico iti,« začne, »in sem tudi takoj dobil mesto na turški meji, to sem ti že prej pravil. Reči moram, da sem se prav veselil videti na svoje oči in ušesa spoznavati narod, ki je posebno l. 1848 tako veliko vlogo igral v avstrijski zgodovini, in o katerem sem po naših slovenskih virih toliko hvale, po nemških toliko graje čital.
Takoj prvi vtisek ni bil slab. Slučajno sem se vozil z nekim trgovcem. Ker sem potoval v civilni opravi in sem govoril njegov jezik ter svojih misli nikakor nisem skrival, mi je kmalu zaupal. Tako sem izvedel, da je sam graničar, in sicer navdušen narodnjak in Slovan, pa baš tako ljut sovražnik Madžarov, kajti, kadar je o njih govoril, nikakor ni rabil vljudnih besed, nego je pridno in vestno prestavljal preveč narodno kletev ´da jim vrag majku!´ trdil mi je na vero, da, ako bi car ukazal pograbiti puško na Madžara, ne bi ostalo ni mlado ni staro doma, nego še hujše navdušenje bi bilo nego l. 1848 za časa slavnega Jelačića bana, katerega je moj sopotnik v najvišji ceni imel. Da bi mi dokazal, da ves narod misli kakor on, ustavi kar na potu tri proste graničarje, dva mlada in enega starca, ki so naju, vsak svojo puško in torbo čez ramena obešene, srečali in jih vpraša:
´Hej, čuješ, brate! Vi dodjete pod Madžara´
Na hip se ustavijo vsi trije, dvomno obrvi stisnejo naju gledaje in starejši reče: ´Bogme, nećemo!´ Moj sosedih jih potolaži: ´Bogme, ni ja neću.´
Ta narodni ponos, katerega sem kasneje povsod videl, me je kot Slovana veselil, ravno tako me je veselilo videti, da je poljedelstvo, posebno sadni vrje, po Krajini v mnogo boljšem stanju, nego sem si mislil.
To ti pripovedujem, da veš, kak sem bil, ko sem dol šel. In tako je bilo še precej časa. Dolgo me je zanimalo vse, vse mi je bilo novo, vse me je veselilo, prišel sem v druge običaje, bolj narave, bolj značajne in slovanske, nego sem jih bil vajen v našem po nemštvu in italijanstvu oblizanem severnem delu jugoslovanstva.«
»Pripoveduj mi to bolj natanko,« rečem jaz, videč, da ga ta še živi spomin veselejšega dela. »kako društvo si dobil, ko si na mesto prišel?«
»Jako prijetno,« nadaljuje on. »Kraj je bil samoten in večkrat so se bolezni tam pokazovale, zato baš sem jaz tja prišel, dasi vasi ni bila ´stabsort´ – da govorimo po nemško-graničarskem upravnem jeziku. Ker so v Krajini, kakor morda veš, vsa oblastništva v vojaških rokah, nastavljen je bil tu za upravo nadlajtnant« – ime, katero je moj pripovedovalec, dasi večkrat, imenoval, sem pozabil, zdi se mi, da je rekel – »nadlajtnant Savić. Ta je znal za moj prihod in mi je bil stanovanje ter drugo potrebno uredil.
Bil sem prvi dan pri njem gost: Imel je svojo starikavo sestro, ki bi po letih lahko bila njegova mati, lastno hišno gospodarstvo. takoj po prihodu me je podvori z ´rakijo´ in hitro sem ogledal tudi njegovo bivališče, ki se mi je originalno zdelo. poleg neštevilnih pištol in drugega orožja, ki je po steni viselo, poleg steklenic rakije so bile nakopičene hrvatske in srbske knjige in so ležali različni hrvatsko-srbski časopisi, katerih materialno stanje je kazalo, da so potovali skozi roke vse ´inteligencije´ njegove okolice. Med starejšimi in novejšimi knjigami sem jih tu mnogo videl, katere niso bile niti prerezane, n. pr.: ´Rad Jugoslovenske akademije´. Tu sem imel moža, ki je narodno literatur tako zvesto podpiral, ker je bila narodna, kakor je bil s sabljo dom in narod braniti, in takoj sva bila prijatelja s Savićem. Dopadel mi je tem bolj, ker je bil jovialen, zdrave veselosti in brez vse posiljenosti naraven.
Drugi dan sem se bil v svojem stanovanju udomačil, kakor je baš šlo. Bila je nedelja in Savić je bil, ne da bi bil jaz prej vedel, povabil nekoliko boljših in premožnejših iz okolice na obed, to se ve tudi mene, kajti, kakor sem takoj videl, bil je obed na »dobrodošlico«, v čast mojega prihoda. Družba je bila majhna – velike bi v tem kraju ne bil mogel skupaj spraviti. Bila sta tu dva pravoslavna srbska popa, trije oficirji, dva seljanska trgovca, nekoliko premožnejših izobraženih posestnikov ter njih žene in en vseučiliški študent. To seveda je bilo prvo, kar sem moral po starem običaju hrvatskega gostoljublja izpolniti, da sem izpil ´dobrodošlico´ t.j. skoro polič vina, katero mi je hišni gospodar prinesel na krožniku s ključem od kleti v znamenje, da sem ta večer gospodar vsega vina, kar ga ima, in iz čaše, na kateri je bil na eni strani Štrosmajer, na drugi Miletiċ. Kakor bodeš videl, ako kdaj tu v jugoslovanska društva prideš, ne pomaga braniti se, izpiti moraš, če nečeš društva razžaliti. In pili smo vsi še preveč po jugoslovansko, tako da je društvo živo postalo in sem bil naenkrat v ´bratovščini´ z večino navzočih gostov.
Vendar najvažnejši dogodek tega gostovanja, je bil dogovor, da napravimo na tretjo nedeljo, ko je ´poštenje´ – po naše žegnanje ali cerkveni śemenj´ – pri bližnji pravoslavni cerkvi svetega Nikolaja pod milim nebom ´pick-nick´, ´kolo´in družabno zabavo. Hitro je bil črtež skupaj, nekateri obljubijo za vino skrbeti, drugi za janjca, kateri se bode na prostem pekel, tretji mlado prase itd. Tudi so družine in lepotice hitro našteli, katere na povabilo gotovo pridejo. Meni je bilo vse to novo, ali vsi so mi obetali, da se bodem izvrstno zabaval ter da so devojke, katere pridejo, krasne, da je narod na tak dan neobičajno vesel pri ´proštenju´ itd. Štirinajst dni do tiste nedelje je hitro preteklo. Ta čas sem se bil seznanil v kraju in posla sem imel takoj od početka precej mnogo, tako da sem bil na dogovor že skoro pozabil.
V nedeljo našega dogovorjenega izleta je bil lep poletenski dan. Sonce je vroče pripekalo že v jutro ob devetih, ko moj prijatelj in sosed Savić pome pride, pripovedovaje mi, da je že mnogo povabljenih z vozovi pred njegovo hišo, da je treba takoj odriniti, ako nečemo ´propovedanja´ starega popa zamuditi. Gosti, katerih še ni, pridejo naravnost k cerkvi. Cerkev je bila namreč na gori, dobro uro daleč.
Ko sva prišla, posedenih je bilo že šest voz. Z večino navzočih sem bil že znan, nekaterih, kojih prej še nisem videl, me moj prijatelj naglo predstavi, obetajoč, da se bodemo že na gori seznanili. Potem pa me vede do prvega voza, tam je bil zame prostor prihranjen. Sedeli sta dve ženski na njem.
´Gospodična Milana Vukova in mati´. Hitro sem moral prisesti, sedel sem prvič zraven nje – da bi ne bil nikdar!
Ne bodeš zahteval, da ti popisujem lepoto moje nove znanke Milane Vukove. Videl si morda že dosti lepših, saj je ženska lepota jako različna in mnogokrat subjektivna. Imela je ljub obrazek, nekoliko sličen podobam srbskih žensk, kakor si jih videl včasi na slikah, slušajoče ´slijepca´, ki na gusle svoje ´junačke´ ali ´ženske´ pesmi poje. Ne morem reči, da bi se bil prvi hip zaljubil, ko sem jo videl, dasi menda to spada v potrebne lastnosti vsake zaljubljene pripovesti. Temveč med potom sem moral največ govoriti z njeno materjo, staro ženico, ki me je takoj od početka nagovorila nemški, da bi pokazala, da zna tudi nekoliko več nego navadni ljudje. Hčerka se mi je zdela nekoliko dekliško boječa, tudi sem ji na obrazu videl, da se slabe materine nemščine pred menoj sramuje, in zato sem jaz navel govor na domači jezik.
Vendar med vožnjo ni bil daljši razgovor niti mogoč. Kajti že po četrt ure smo zavili s slabe ceste na še slabšo kolovozno po vrtnih ulicah. In tu sem imel dosti posla, da sem odrival slivove veje, ki so se oblokale od obeh strani kot streha čez pot in naše obraze v pogibel stavile.
Okoli cerkve je bila precej velika planinica. Izgled na vzhod in sever je bil krasen, na drugih dveh straneh ga je zapiral majhen lipov in gabrov log in grmovje za njim. Pri cerkvi je stalo mnogo naroda, ženske v svojih belih oblekah z v rešeto nabranimi tolarji na vratu, moški mnogi v pisanih kratkih kožuhih, dasi je sonce pripekalo. Vsi so čakali, da pop pride, in so nas civiliste s spoštljivo radovednostjo ogledovali, kakor čudé se, od kod se nas je danes toliko vzelo.«