V bolnišnici (Alojzij Kokalj)
| V bolnišnici. Alojzij Kokalj |
Pisal pod psevdonimom Luigi Calco
| |||||||||||||
Ivan Koren je začel bolehati. Za svet vprašani zdravnik ga je silil, da naj se poda v bolnišnico, ali pa v sanatorij, kjer bo treba najbrže operacije. Koren je dolgo omahoval, ali bi ubogal nasvet svojega zdravnika, ali ne. Končno se je pa vendar odločil, da bo poslušal zdravnika.
Kot previden človek je pa hotel pred odhodom v bolnišnico urediti svoje posvetne zadeve. Stal je namreč sam na svetu, brez žene in otrok in tudi brez bližnjih sorodnikov. Ker si je pa s poštenim delom in z neutrudljivo žilavostjo pridobil tekom let prav lepo imetje, je hotel še pri polni zavesti in po svoji prosti volji razpolagati o tem svojem imetju, da se ne bi po njegovi smrti razni lakomni sorodniki pehali, prepirali in pravdali za njegovo dedščino.
Svoj sklep je tudi izvršil. Napravil je oporoko, v kateri je volil svojo hišo s kupčijo vred svojemu poslovodji, ki mu je že leta in leta stal zvesto ob strani in s svojim požrtvovalnim delom mnogo pripomogel k njegovemu blagostanju. Tudi ostalih svojih uslužbencev ni pozabil, temveč se jih spomnil z izdatnimi volili. Enako je ukrenil tudi glede nekaterih svojih sorodnikov, o katerih je vedel, da so potrebni in vredni. V oporoki se je pa primerno obdolžil tudi številnim svojim prijateljem. Kot zvest sin svojega zatiranega in ubogega naroda je pa vse svoje ostalo imetje zapustil svojemu narodu na ime naših prvih narodnoobrambnih in prosvetnih društev ...
Ko je tako uredil brez hrupa in skrivaj svoje posvetne zadeve, se je podal Ivan Koren s težkim srcem v bolnišnico. Čeprav se je čutil telesno še krepkega, so ga vendar obhajala čudna čutila, ko je prestopil prag prostrane bolnišnice.
V bolnišnici je bil sprejet z odprtimi rokami, ko se je pri vstopu oglasil za prvi razred. Ta prijazni sprejem pa nikakor ni devati na rovaš dejstev, da je Ivan Koren splošno veljal za zelo imovitega človeka in da je bil popolnoma osamljen, temveč je bil nedvomno le viden izraz onega človekoljubja, ki splošno vlada v podobnih zavodih.
Odkazali so mu takoj zelo prijazno sobico s tako lepim razgledom na senčnati vrt, da je človek lahko pozabil, kje se nahaja. Usmiljenka-postrežnica je bila videti zelo ljubeznjiva ženica prikupne zunanjosti; njene besede so pa dokazovale, da ji ni drugega mar, nego edinole briga in skrb za bolnike.
Z najboljšimi upi na bodočnost se je Ivan Koren naselil v prijazni sobici, v kateri ga je skoro obiskal poslujoči zdravnik, ga preiskal in mu potem dal potrebna navodila glede hrane in pijače. Pri odhodu je pa še potolažil Korena, da njegova bolezen ni tako huda in strašna in da se mu je nadejati skorajšnjega popolnega okrevanja, čim se bo točno ravnal po zdravniških ukazih in po navodilih bolniških uslužbencev ter se varoval vsakega razburjenja.
Po odhodu mladega zdravnika je ostala pri njem še nekaj časa usmiljenka, s katero je prijazno kramljal. Končno jo je prosil, da naj mu prinese »Slovenski Narod«, glede katerega je ukrenil, da naj mu ga pošiljajo v bolnišnico.
Postrežnica je odšla in se skoro vrnila z večerjo. Na tableti je bil pa tudi »Slovenec«. Ko je ugledal Koren »Slovenca«, je vprašal postrežnico, ali »Slovenski Narod« še ni prišel? Ona mu je odvrnila, da še ne in da ga mu bo takoj prinesla, čim ga odda pismonoša portirju.
Koren je nato zaužil svojo večerjo, po večerji se pa vtopil nekoliko v »Slovenca«, katerega je pa skoro odložil, ker ni našel v njem nič drugega, kakor samo strašno dolgovezna, a tudi strašno dolgočasna poročila o zadnjem katoliškem shodu. Ko je prišla postrežnica po posodo, ji je znova zabičil, da naj mu skoro prinese »Slovenski Narod«, a dobil je od nje samo odgovor, da se ne sme razburjati.
Po precej slabo prebiti noči, so ga drugi dan zdravniki natančno preiskali in ukrenili, da je treba pri njem izvršiti čim preje operacijo, za katero so določili takoj drugi dan. Ko se je Ivan Koren vrnil v svojo sobo, mu je bilo zelo dolgčas. Prosil je vsled tega usmiljenko, da naj mu prinese kaj čtiva. Usmiljenka mu je skoro prinesla kup »Slovencev«, »Domoljubov«, »Bogoljubov«, nekaj številk »Reichspošte« in še nekaterih drugih nemških časopisov črne barve. Nevoljen je odrinil Koren to šaro stran in vprašal usmiljenko, če nimajo nobenega drugega berila?
Pri tem vprašanju pa Koren ni dobro naletel pri usmiljenki, ki ga je začela s sladkimi besedami svariti, da se ne sme razburjati, ker bi mu to utegnilo škodovati, in da naj poseže le po prinesenih časnikih, saj so sami dobri in pošteni. Usmiljenka je razlagala potem Korenu še na dolgo in široko dobrote in vrline teh časnikov. Koren končno zgovornega jezička ni mogel drugače ustaviti, nego tako, da se je vlegel na posteljo in pokazal ženski svoj hrbet.
Skušal je zaspati, a ni mogel. Začel je misliti na svojo kupčijo in svoje prijatelje in se čudil, da se ga še nihče ni spomnil in ga obiskal, čeprav so mu pred odhodom v bolnišnico vsi zatrjevali, da ga bodo vsaki dan obiskovali.
Pri večerji mu je usmiljenka zopet postregla s »Slovencem«, a glede njegovega vprašanja po »Slovenskem Narodu« odvrnila, da ni došel. Pri tem je pa tudi že previdno pristavila, da je »Slovenski Narod« zelo protiverski list in da torej ni pripravno berilo za bolnika, ki se ima podvreči težki operaciji. Ko ji je pa hotel Koren ugovarjati, mu je pa takoj prestrigla besedo z resnim svarilom, da se ne sme razburjati, ker bi znalo vsako razburjenje kvarno vplivati na njegovo stanje.
Koren se je obupno vdal v svojo usodo in molče zaužil svojo večerjo. Njegovemu vzgledu pa nikakor ni sledila usmiljenka, ker mu je začela z zgovorno besedo slikati vse mogoče nevarnosti jutrajšnje operacije in mu polagati na srce, da bi se ne mogel boljše pripraviti na operacijo, kakor če se spravi poprej z bogom.
Tisti hip se je tudi že čulo rahlo trkanje na vratih, skozi katera je s sladkim pozdravom vstopil mlad kaplan iz Korenove župnije, katerega je Koren poznal le po videzu in po naprednem časopisju, k i se je že večkrat bavilo z osebo mladega kaplana, ki se je brigal za vse mogoče stvari, samo za dolžnosti svojega duhovskega poklica ne.
Ivan Koren je pogledal došleca z začudenimi pogledi. Ti začudeni pogledi pa mladega kaplana niti najmanj niso spravili v zadrego. Napravil se je kar domačega in s sladkimi besedami je začel potem, ko je usmiljenka tiho izginila skozi vrata, povpraševati po Korenovih počutkih in zdravju. Skoro je pa preskočil na drugo polje. Ubral je po usmiljenki že načete strune in jel pripravljati Korena, da bi se pred operacijo dal spovedati in obhajati. Vmes je pa zelo previdno vpletal tudi opazke, da mora skrben mož tudi pravočasno dejati v red svoje posvetne stvari, pri tem pa postopati pravično in imeti pred očmi svoj večni blagor, za katerega si more pridobiti največje zasluženje le tedaj, če napravi dobro in pravično oporoko. Mladi kaplan je dobri dve uri obdeloval v obojnem oziru ubogega Korena, ne da bi smel biti zadovoljen z uspehom svoje spretnosti in zgovornosti. Ne posebno dobre volje je čez dobri dve uri zapustil izmučenega Korena z obljubo, da ga pride drugi dan obiskat še župnik.
Drugi dan so izvršili zdravniki pri Korenu operacijo, ki se je srečno iztekla. Komaj so oslabelega Korena prenesli v njegovo sobo, se je že pojavila med vrati obsežna postava Korenovega domačega župnika. Dasi sta imela zunaj z župnikom razne in zelo resne praske, je bila župnika danes sama medena prijaznost. Brez ozira na njegovo stanje je ostal žup nik pri Korenu skoro tri ure in ga na vse mogoče in nemogoče načine pestil in rotil, da naj misli na večnost, se spravi s svojim bogom in uredi svoje posvetne zadeve. Glede posvetnih zadev je pa govoril župnik dosti jasneje in razločneje. nego prej ta dan kaplan, ne da bi kaj boljše opravil.
Po župnikovem odhodu je pa vzela Ivana Korena zopet v delo usmiljenka, usmiljenki je sledil potem kaplan, kaplanu pa župnik in tako dalje. Vsi so z združenimi močmi obdelavali dannadan ubogega bolnika, skušajoči ga pred vsem rešiti njegovih posvetnih skrbi in imetja. Ko so pa začeli uvidevati, da ne opravijo vsi skupaj ničesar, so pa na izmučenega bolnika izpustili še v takih stvareh posebno izvedenega redovnika, ki se je tudi takoj in s posebno vnemo posvetil svoji nalogi s tem, da je jel ubogemu Korenu v najživejših barvah slikati peklenski ogenj in peklenske muke, katerih so po smrti deležni oni zakrknjeni grešniki, ki se pravočasno ne spokore in z izdatnimi volili v korist svete cerkve ne olajšajo svoje grešne duše. Gorečnost, bujna domišljija in zgovornost vnetega redovnika niso poznale nobene meje in to je končno razbilo sodu dno.
Ko je redovnik v tretjič obiskal že vsega obupanega Korena in pritiskal nanj z najsilnejšimi sredstvi, se ga Koren ni mogel drugače otresti, nego da mu je prav odkrito povedal, da je že pred odhodom v bolnišnico spravil v red svoje posvetne stvari in napravil oporoko, katere vsebino mu je tudi na kratko orisal.
Redovnik ga je molče poslušal. Ko je pa čul, da se je Koren v svoji poslednji volji prav posebno spomnil naše obrambne šolske družbe, tedaj se ni mogel več premagovati, temveč je z besno jezo izbruhal iz sebe:
»Tako torej, na potu ste do večnega sodnika in za to pot se pripravljate s tem, da mečete svoje posvetno imetje v nenasitno žrelo najostudnejšim brezverskim društvom. Lepo vas bo pogledal večni sodnik, ko bo slišal vaš odgovor, kaj ste storili s posvetnim blagom, ki vam ga je naklonila njegova brezkončna milost. Tedaj bo pa zagrmelo iz njegovih vsemogočnih ust: »Garjeva ovca, poberi se na kraj, kjer je jok in škripanje z zobmi!« In ta njegova sodba bo pravična ...«
S temi, v skrajni jezi izgovorjenimi besedami se je redovnik brez pozdrava obrnil od bolnika in krenil proti vratom, katera je jezno zaloputnil za seboj.
Sedaj je imel Koren pred kaplanom, župnikom in redovnikom mir, kar je zelo ugodno vplivalo na njegovo zdravstveno stanje. Le usmiljenka mu je ostala še na vratu in mu grenila njegovo življenje z raznimi, sicer malenkostnimi, a za bolnika zelo neprijetnimi šikanami. Koren je komaj čakal, da bi se mu zdravje vsaj toliko obrnilo na bolje, da bi mogel zapustiti bolnišnico in se podati na svoj dom. Nestrpno je čakal tega trenotka in to tem bolj, ker mu je bilo neznansko dolgčas. Najbolj pa ga je to bolelo, da so vsi prijatelji nanj pozabili in da ga ni nihče obiskal v bolnišnici, niti mu pisal.
Koren si je globoko oddahnil, ko je zapuščal bolnišnico in se na pol okrevan vračal v svojo domačo hišo, kjer so ga sprejeli z odkrito radostjo njegovi uslužbenci in posli.
Skoro so se pa oglasili pri njem tudi njegovi prijatelji, čim so izvedeli da se je vrnil domov. Ko jim je pa začel očitati, da so ga vsi pozabili in da ni prišel nihče k njemu v bolnišnico, so mu pa vsi zatrjevali, da so se oglašali dannadan v bolnišnici, da bi ga obiskali, a da se jim ni dovolilo tega obiska, češ, da bolnikovo stanje ne pripušča nobenih obiskov. Tudi so mu povedali, da so mu skoro vsaki dan pisali in mu puščali v bolnišnici razne knjige in časnike razun »Slovenskega Naroda«, katerega je dobival itak vsaki dan po pošti.
Ivanu Korenu so se tedaj začele odpirati oči ... spomnil se je vzvišenih besed našega spasitelja: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« in prišel do sklepa, da je velika večina onih, ki se po krivici imenujejo njegove naslednike, že zdavnaj zavrgla le-te zlate njegove besede.