V cvetočem maju

V cvetočem maju ... Josip Knaflič

Izdano:	Slovenski narod 24. maj 1904 (37/116), 1–2
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Odvetnik dr. Sever leži s hčerko Milico na livadi zunaj pred mestom. Majev večer je, poln božanske miline, in ob potoku pojo kosi rajskosladko. Kipeče blaženstvo navdaja dušo doktorja Severja — blaženstvo popolne in resnične sreče: sreče človeka, ki mu je izpolnilo življenje vse želje; ki je bogat in češčen od sveta, ki ima lepo, zvesto ženo in ljubko dete, ki ga njegovo delo veseli in ki ga zdravega ziblje cvetoči maj v svojem naročju. Razkošno se izteguje Sever po mehki travi, gleda s smejajočimi očmi v čudoviti pomladni kras, žareči v rožnatem blesku večerne zarje, se opaja na tisočerih očarljivih vonjih, ki dišejo vanj, čuje sladko ptičje petje ... in najrajši bi vriskal, pevaje bi rajal z Milico po zeleni livadi! Toda Milica, vedno živi in žlobudravi otrok, opira resni obraz na peščici, ki držita obe dolge šope pestrih cvetlic, in zre z modrima zenicama zamišljena v svetle, mavričaste oblake na zaton ...

»Kaj je nocoj moji zlati Milici, da je tako tiha in modra? Ali ji je telesce trudno? Ali njenemu srčecu kaj ni prav? Ni ne jasen ne mračen njen rožni obrazek ... Ali pa sanja nemara njena dušica tega večera tihomili, bajni sen?« — Tako govori laskaje-vprašujoče veseli mož in gladi otrokovo zlatokodrasto glavo.

»Mislim«, reče Milica in pokima važno. »Veliko!« 

Doktor se zasmeja, potem pa jame burno poljubovati otroka ... Ah, njegova Milica! Šest let je šele stara, ali kakšno čudo duha, razuma, modrosti in razboritosti je! In pri tem je lepa kakor angel. Lepa kakor njena mati. Nežna in mila, ponosna, srčna, objestno-vesela, pa zopet sentimentalno-sanjava in ... malce koketna že — vsa kakor mati. Cela dama! Kaj je povedala zadnjič! Novi sodni adjunkt je napravil svoj poset pri Severjevih. »Mama«, je rekla, ko je šel, »novi adjunkt je zelo lep mož in ta bo moj, ko bom velika!« In od tega časa je v adjunkta očitno zaljubljena, in on ji mora dvoriti ... Divno dete je Milica, doktor Sever pa je presrečen oče. —

»Papá!« pravi Milica. »Jaz te moram nekaj vprašati. Poslušaš li?«

»Poslušam, Milica.« 

»Povej mi, prosim, kaj sta ti in mamá?« 

»Kaj sva jaz in mama? Tvoja roditelja sva, ljubo, sladko najino dete.«

»Ne mislim tako. Kaj sta ti in mama brez mene, tako mislim!« 

»Sva pa soproga, kakor se pravi, mož in žena.« 

»Tako je dobro. Pa kdaj sta dva mož in žena?« 

»No, kadar se poročita. Saj veš, kaj je poroka? Ko je vzel gospod Pikec, ki piše pri meni, Minko, našo kuharico, si videla to v cerkvi.« 

»Vem to. Ali kaj morata potem taka dva?« 

»Taka dva morata potem vedno živeti skupaj, se morata ljubili in se drug drugega nikdar ne smeta zapustiti.« 

»In tak mož mora ljubiti potem samo svojo ženo, druge ne?« 

»Seveda.« 

»In tudi žena mora ljubiti samo svojega moža, drugega ne?« 

»Razume se!« 

»In tak mož tudi ne sme poljubiti druge žene?« 

»Seveda ne sme.« 

»In tudi taka žena ne sme poljubiti drugega moža?« 

»Ta še manj!« 

»Zakaj še manj?« 

»No, to se le reče tako ... Ne eden ne drugi ne sme storiti tega, — to bi bilo grdo, greh!« 

»Ali gospod adjunkt, on sme ljubiti in poljubiti vse gospe?« 

Doktorja so začudila nekoliko otrokova vprašanja, zdaj pa se mu zasveti! Novi sodni adjunkt je imel tam v glavnem mestu jako sitno afero zaradi lepe žene nekega mesarja in je bil vsled one afere tudi prestavljen sèm na deželo. In Milica, ta škratelj je moral vjeti kaj o tem v družbi! Sever se smeje, da mu srce odskakuje, ta razgovor z otrokom mu napravlja zdaj gorostasno zabavo.

»Ah, gospod adjunkt!« vzklikne. »Ta seveda sme objeti celi svet! — A to ni tvojemu srčecu nič prav po volji, kaj?« jo podraži.

Milica zardi in gleda molče v oblake.

»No, saj ti ljubiš gospoda adjunkta?« draži Sever dalje.

»Ljubim ga. ker ga vse lepe dame ljubijo, in —« 

»In?«

»Nič.« Milica nagrbanči čelo in se zatopi v očitno globokoresna razmišljanja.

»Prava ženska!« si misli Sever. »Ljubi ga, ker je Don Juan.« Smehljaje izpušča bele dimčke svoje cigare v čisti večerni zrak, in v belih dimčkih poljejo mimo njega smehljajoči obrazi žensk iz njegovih lastnih lahkih mladih let ...

Oče in dete, oba molčita, rahel zefir šumlja v visoki travi, in črešnja nad njunima glavama ju potresa vsa s svetlim srebrnim cvetjem ...

Zdajci vpraša Milica:

»Papa! Ali pa so potem možje zelo hudi na svoje žene, če one vendarle poljubijo kakega drugega gospoda?« 

»Abá! Smo že vkup!« mrmra odvetnik in odvrne:

»Ho, to je gotovo, da so hudi!« 

»In kaj narede ž njimi?« 

»Različno, zelo različno. Nekateri — to so posebno hudi in srditi možje, — ti takoj ustrele svojo ženo in še drugega gospoda zraven, ali pa ju oba zakoljejo z nožem ... Drugi zopet pretepo tako ženo in jo spodé iz hiše in gredo potem s palico tudi nad tistega drugega gospoda, ki mora zato hitro bežati (doktor namigava na adjunktovo afero) — to so tisti surovi in zelo močni možje, mesarji na primer ...« 

Doktor dela pri tem — v večjo zabavo in boljši efekt — silno hude obraze in maha z rokami, ker je že čisto pozabil, da govori detetu ..., a hkrati zapazi, kako so Miličine oči uprte s strahom vanj in kako se že nevarno bliska okrog rdečih ustec ...

»No«, hiti popraviti in potešiti, »so pa tudi zelo dobri in blagi možje, ki svojim ženam zato nič žalega ne store, ampak jih še nadalje ljubijo in jih nikoli ne zapuste ... O, je mnogo takih dobrih in blagih mož!« 

Milica se že zopet smehlja in objemši očetov vrat, reče sladko in laskaje.

»Kaj ne papa, ti si tudi takšen dober in blag mož?« 

»No, da seveda ...« se smeja Sever in jo poljubi.

»In ti bi moji dobri mami ne storil nič hudega, ako bi ona poljubila drugega gospoda; ti bi mamo še vedno ljubil in ji kupil kake lepe stvari?« 

»Aj, seveda bi jaz tvoji dobri mami ne storil nič hudega in ji še kupil kake lepe stvari!« se smehlja prisiljeno Sever — zelo neprijetno mu je naenkrat pri srcu. »Ali, Milica!« vzklikna. »Kaj ti vendar pride tu na mar, da govoriš tako o mami?! Ko bi te mama čula ...!« 

»Mama je sinoči na našem vrtu poljubila gospoda adjunkta«, mu zašepeta na uho Milica.