V dan našega plesa
V dan našega plesa |
|
Zdaj struna vriska
in luč drhti,
piščal zdaj poje
in pod grmi.
(Baumbach-Funtek: »Zlatorog«.)
Vabimo na prvi svoj ples.
Skoraj je že vse pripravljeno, skoraj je že tu dan plesa. Čutimo bližati se ta dan, razvneti od radostnega pričakovanja, da bo lep naš ples, da bo sama radost, da bo to, kar smo si izsanjali.
Združiti hočemo k porajanju svoje prijatelje. Vabimo k sebi one, ki so željni postati deležni našega veselja, in one, ki hočejo biti ljubi družabniki našim gostom, to je svoje planince in planinke, da pokažemo v velikem, kar je sicer itak dobro znano, da je planinsko srce polno radosti, da je odkrito in pošteno.
Drobno seme, iz katerega je vzklilo pred desetimi leti naše društvo, je pognalo lepo: ni pač manjkalo blagoslova. Mnogoterni sad priča o plodovitosti zemlje, na katero je padlo seme. In med temi sadovi je eden najlepših družabnost, ki jo je povzbudila planinska stvar v našem narodu. Ože in lože nego drugi se združujejo planinski krogi, ker jih druži k prijateljstvu mogočna priroda, mati vse radosti.
Ne dvomimo, da uspe naš ples, saj je ples planincev, ki jih ima vsakdo rad. Ne dvomimo pa tudi ne, da utrdi dobri glas, ki ga uživajo vse priredbe naše. Pridite torej vsi, pridite, da se radujete! Okrasimo vam dvorano planinski, da vas zvabijo tudi v njej jasni vrhovi gora k veselemu vrisku in da vam vzkipi srce v blaženi volji, v katero vas zazibljeta prisrčnost in dobrovoljnost.
Vsem vam, ki pridete, se bo glasilo iz stoterih ust: Dobro došli, dobro došli!