V deželi medenjakov/In the Land of Gingerbread

V deželi medenjakov Jana Bauer

Spisano:	Škodnik Ana
Viri:	V deželi medenjakov/In the Land of Gingerbread (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Medena vas

V Deželi medenjakov je skoraj vse narejeno iz medenega testa. Griči so bili mehki in lepo zapečeni. Hiše so bile trdne in so dišale po cimetu. Reka stopljenih bonbonov je vijugala po hrustljavi rečni strugi. Iz medenega testa so bile smreke in hribi in sonce in skoraj vse, razen oblakov. Oblaki so bili iz sladkorne pene. Na jugu Dežele medenjakov je stala Medena vas. Skoznjo je vodila potičkova potka in po njej je stopala Liza. Liza je bila medenjak. Tako kot večina prebivalcev Medene vasi in Dežele medenjakov. Razen zelenih mentolovih hroščev, ki so ob koncu poletja rojili po nebu. In marcipanastih mišk z rdečimi repki, ki so drobencljale čez poljane. Liza je brcnila v čokoladno krtino. Neki krt jo je prav nesramno naril pred vhodom v njeno hiško. Ne da bi si obrisala čevlje, je pohitela skozi vrata, naravnost v sobo, pred skrinjo s klobuki. Iz nje je potegnila čez ušesa. To je bil Lizin klobuk za jezne dni. »Uf, kako sem jezna!« je zatulila. »Čisto besna sem.« Stekla je ven in sedla v čokoladni prah pred hišo. Ni ji bilo mar, da si bo umazala oblekico iz stepenega sladkorja. »Ta Hrustek!« je vzkliknila. »Ali ima kosilo, ali pomaga mami, ali dela domačo nalogo! Ali pa z očkom lovi ribe. Zame nima nič več časa.« Liza se ni pritoževala pogosto. Če živiš sam, to nima nobenega smisla. Liza ni ribarila v Reki stopljenih bonbonov, ni hodila v šolo, ni pomagala mami, ni jedla kosil. Saj jih nihče ni skuhal. Zato je imela časa na pretek. In nikogar, ki bi se z njo igral. »Do grla sem vsega sita,« je rekla. Pograbila je staro razbitino rdečega bonbona in jo z vso silo zagnala prek rame. In je treščilo. Naravnost v bonbon nad vhodnimi vrati Lizine medene hiške. Rumeni bonbon, ki je svetil v temi, se je razletel na tisoče drobnih delcev. »Le kaj bosta rekla mamica in očka, če se kdaj vrneta domov?« je zavzdihnila Liza. »Morala bom v rudnik bonbonov po novo luč.« Stekla je po potičkovi potki nazaj v vas. Mračilo se je že. Sumila je, da mama Hrustku ne bo pustila v nevaren star rudnik. Splazila se je do okna Hrustkove sobe in pokukala noter. Ampak Hrustek je bil že v postelji. Oči so se mu zapirale in njegova velika medena glava je lezla v blazino. Hrustkova mama je zaprla knjigo čokoladnih pravljic. Poljubila je Hrustka na nov in ugasnila luč. »Nič čudnega, da je zaspan, ko pa vsako jutro tako zgodaj vstane in gre v šolo,« je zagodrnjala Liza in se kar sama odpravila proti rudniku bonbonov. Šla je čez polje marcipanastih buč in mimo zlatorepečih gričev. Prečkala je star most nad počasno reko bonbonov, toda ob robu Zapečenega gozda se je ustavila. »Huh, tako temno je že!« je rekla in strmela v strašljiva drevesa. Debela luna je sijala in drevesa so bila videti kot velike črne prikazni. »Modra bo bolje, če se vrnem, ko bo dan,« se je odločila Liza in šla nazaj v svojo majhno hiško. V posteljo je zlezla kar s klobukom za jezne dni na glavi. Žulil jo je, sneti pa ga vseeno ni hotela.

Rudnik bonbonov

Naslednje jutro je Liza na medeno deščico napisala: Draga Hrustek! Šla sem v rudnik bonbonov. Kr nimaš časa, te nism vzela z sabo. Tvoja Liza Dlgo je strmela v bele črke. Šele ko je bila prepričana, da nobene ni napisala narobe, je deščico pribila na vrata svoje hiške. Nekaj časa je oklevala, nato pa odločno prečrtala besedo tvoja. »Samo Liza bo čisto dovolj,« si je rekla. Obšlo jo je, da je zdaj res čisto sama na svetu. Z nahrbtnikom na rami in klobukom za jezne dni na glavi se je po potičkovi potki spet odpravila iz vasi proti Zapečenemu gozdu. Čeprav je bil dan, so bila drevesa v gozdu še vedno videti kot prikazni. Imela so črne veje. Bila so brez listov in čisto zvita. Smrdela so po zažganem. Razen strupenih mušnic, teme in puščobe ni bilo v gozdu ničesar. »Zoprno in pusto je, če si tako žaloben kot ta gozd,« je rekla Liza. »Veliko bolje je, če si jezen.« Čez ušesa si je povlekla rdeč klobuk z zelenimi pikami in pospešila korak. Nenadoma se je temačen gozd razprl. Zasvetila se je jasa. Sredi jase je bil grič. Sredi griča je zevala luknja. Okoli luknje so se bleščali bonboni. Rdeči, modri, rožnati bonboni. Bonboni s pisanimi črtami in svileni bonboni. Kupi in kupi bonbonov, kamorkoli si pogledal. Nad luknjo je Liza prebrala napis: RUU_DNI_IK B_BO_N_BOO_NOV. Ob steni je stala tabla: V_S_T_O_P PRE_POO_VE_DAN. »Stop prepovedan,« si je ponovila Liza, skomignila in se brez obotavljanja podala v rudnik. »Joj,« je zamomljala, ko je strmela v barvne kristale na stropu in v stenah. »Tukaj je na tisoče bonbonov. Morda milijon!« Stopicala je po rovu naprej in se čudila lepoti bonbonov. Nekateri so čepeli globoko v medeni skorji in le z robovi kukali ven. Druge si moral samo malo potegniti in že so ti ostali v roki. »Škoda, da ni Hrustka!« jo je pograbila otožnost. A že jo je premotila nebesno modra svetloba. Sijala je iz sosednjega rova. »Oh!« je dahnila Liza, ko je strmela v modre bonbone, ki so se bleščali med medenimi stenami. »Še nikoli nisem videla česa tako lepega. Škoda, da za luč potrebujem rumen in ne moder bonbon.« Stopila je globlje v rudnik. Vse mogoče je bilo tam. S stropa so viseli pisani gumijevi črvi. Bili so sladki, toda v temi niso svetili. Za njimi so se zvrstili zeleno-rdeče lizike s spiralastim vzorcem in oranžni želeji, ki so se kar topili v ustih. Vendar tudi lizike in želeji niso bili primerni za luč. Kmalu se je rov razcepil na tri nove. Liza je zavila v rov z bonboni, ki so bili prozorni kot zrak. Pogledala je skoznje in vse okoli nje je postalo dvakrat večje. Pomislila je: »Iz njih verjetno izdelujejo očala za kratkovidne medenjake.« Naredila je nekaj korakov in ga končno zagledala! Iz skorje se je bleščal najsvetlejši bonbon. Rumen, z drobnim belim vzorcem. »To bo najlepša luč v celi Medeni vasi,« se je razveselila. Izruvala je bonbon, ga spravila v nahrbtnik in se hotela vrniti. Toda kam? Zavila je desno, pa levo, šla je mimo gimijevih črvov, ampak namesto v nebesno modrem rovu se je znašla v rovu s poskakujočimi oranžnimi kroglicami. »Au! Pazite vendar malo!« je zakričala. Kroglice se niso zmenile za Lizo. Skakale so gor in dol in se zaletavale vanjo. Liza je pobegnila v sosednji rov. Bil je zelo temen. Vse stene so bile prekrite s črnimi zeliščnimi bonboni. Lizo so pekle oči, tako močan vonj so imele. Splazila se je iz rova in se sesedla v mehko jagodno peno. Občepela je s povešenimi rameni in si želela, da bi namesto rdečega klobuka za jezne dni imela na glavi tistega sivega z belimi kolobarji za obup. »Škrip, škriš, škrip,« se je nenadoma oglasilo čudno škripanje. Liza je napeto prisluhnila. Škripalo je vse bliže in vse glasneje. Skrila se je za pisane bonbone. Srce ji je divje utripalo. V rov je priškripal voziček, zvrhano naložen z bonboni. »Kje pa si?« je vprašal glas. »Nisem še slišala, da bi voziček govoril,« je odvrnila Liza. »Jaz tudi ne,« je rekel glas. Liza je počasi pokukala izza bonbonov. Vanjo je buljila medena glava, zelo nosata in čudno znana. »Rudar Rudi!« se je razveselila. Rudar Rudi se je popraskal za ušesom. »Ali nisi ti tista Liza, ki so ji starši padli v Črno luknjo?«  »Bilo je tisto leto, ko so Deželo medenjakov napadla Velika Usta,« je žalostno prikimala Liza. »Brrr, Velika Usta,« je rudar Rudi stresel svoj veliki rdeči nos. »Požrešna in čudna reč. In kako zlobno so se režala. Pohrustala so vse, kar jim je prekrižalo pot.« »In nihče jih ni mogel ustaviti,« je prikimala Liza. »Mnogi so poskušali, a Velika Usta so pohrustala tudi njih,« je rekel rudar Rudi. »Toda tvoj očka in tvoja mama sta pretentala zlobno bitje, ga zvabila k Črni luknji in ga porinila vanjo.« »Ampak Črna luknja je pogoltnila tudi njiju,« se je razjezila Liza. »Jaz pa nimam nikogar, ki bi sedel ob moji postelji in mi bral čokoladne pravljice. Iz Črne luknje se nihče ne vrne.« »Ne bo držalo,« je rekle Rudi, ko sta stopicala proti izhodu in pred seboj potiskala zvrhan voziček bonbonov. »Kar gre noter, gre tudi ven.« Liza se je zastrmela v starega rudarja. »Od kod pa so prišla Velika Usta?« je Rudi premleval sam pri sebi in se praskal za ušesom. »Niso bila ne iz medenega testa, ne iz bonbonov, ne iz sladkorja. Takšna reč ni mogla zrasti v Deželi medenjakov.« »Iz Črne luknje!« je vzkliknila Liza. »Iz Črne luknje so prišla!« »Hja,« je kimal Rudijev rdeči nos, »bo že tako.« »To pomeni, da …« »Kar gre noter, gre tudi ven,« je prikimal Rudi in Lizi pokazal izhod iz jame. »Nikar ne rini več v rudnik. Rudniki niso za majhne medenjake,« je še zaklical za njo. Potem je odmrmral nazaj v rov. Liza se je odpravila domov. Ob misli na mamo in očka ji je postalo toplo pri srcu. Celo pot do doma je tuhtala o tem, kar ji je povedal rudar Rudi. Doma je stekla naravnost k skrinji s klobuki. Sklonila se je globoko, pobrskala po dnu in izvlekla najbolj zakoten klobuk. Rumenega z modrim cikcakastim vzorcem. »Tako!« je razburjeno rekla in otresla z njega prah. »Moj klobuk za pustolovščine.« Na deščico na vratih je napisala: Dragik Hrustku! Obšla sm v Črno lukno po mamo in očka! Tvoja Liza

Živo čokoladno blato

Miške iz zelenega marcipana so bežale po polju in rdeči repki so opletali za njimi. Liza je hitela proti Zapečenemu gozdu. »Ko ju pripeljem nazaj, bom pomagala mami in ribarila z očkom, tako kot Hrustek,« si je govorila. »Samo glede šole moram še malo razmisliti.« Poskakovala je in se veselila. Prav nič ni gledala, kod hodi. Zašla je s potičkove potke. Pozabila je, da moraš biti v Zapečenem gozdu zelo previden, in je zabredla v živo čokoladno blato. Brcala je in se skušala rešiti. Zaman. Le še bolj se je pogreznila v brbotavo brozgo. Postala je zelo utrujena. V grlu se ji je nabral cmok. Gosta čokolada jo je neusmiljeno vlekla navzdol. Kmalu je iz blata molela le še njena glava. In potem samo še nosek pod velikim rumenim klobukom za pustolovščine. Zdaj res nikoli več ne bom videla mame in očka. Potem se je zgodila čudna stvar. Nekaj jo je zagrabilo za nos in jo z vso silo povleklo navzgor. »Av!« je zavpila Liza, ko je spet pokukala na plan. »Hrustek!« je vzkliknila. »Liza, kaj vendar počneš v živi čokoladi?« je vprašal Hrustek, jo pograbil za ušesa in še močneje povlekel. Končno se je Liza skobacala na potičkovo potko. »Še dobro, da sem videl tvoj klobuk za pustolovščine,« je rekel Hrustek, »drugače bi te čokoladno blato požrlo.« »Še dobro, da si videl klobuk,« je prikimala Liza. »Ne moreš vsaj malo paziti?« je vzkliknil deček. »Vedno se spraviš v težave.« »Ni res!« je ugovarjala Liza, vsa umazana od čokoladnega blata. »Težave se vedno spravijo name. Samo to živo čokolado poglej. Ali mora čepeti ravno tu?« »Kar stran se poberi!« je zavpila v gluho čokoladno blato. »Prebral sem tvoje sporočilo,« je pojasnil Hrustek. »Ampak Liza, v Črni luknji živijo pošasti, kot so Velika Usta, Poplava in Huda Zapeka. Tja ne smeš, nikoli več te ne bo nazaj!« »Kar gre noter, gre tudi ven,« mu je poskušala razložiti Liza. »Adijo, Hrustek!« Hrustek je zmajal z galvo. »Stavim, da se bo izgubila v Zapečenem gozdu. Ali pa jo bo osmodila strašna Zapeka. Nikol več je ne bom videl. Liza, počakaj!« je stekel za njo. »S tabo grem!« »Kaj pa tvoja mama?« je vprašala Liza. »Povedal sem ji in rekla je, da ti bo družba prav prišla,« je odvrnil Hrustek. »Čudno, kako mame vejo!« je menila Liza. »Res čudno,« je prikimal Hrustek. Hodila sta dolgo. Mimo marcipanastih travnikov in karamelnih poljan. Mimo čokoladnega mesta in medene vasi. Po bonboniranih cestah in prašnem kakavu. In prispela do table z napisom Lectova vas. Povprašajva za Črno luknjo!« se je Liza spustila proti vasi. »Čakaj!« je Hrustek kot pribit obstal pred drugo tablo. Na njej ne pisalo: Pozor!!! Vas je nevarna!

Gusarji z Malinovskega jezera

Bele hiše v Lectovi vasi so čepele na robu velikega jezera. Jezero je bilo iz čisto pravega malinovca. Sredi Malinoskega jezera je plaval otoček. Na njem je stala cerkvica. Lizi se je mudilo v vas. Da je vas nevarna, tega ji ni bilo mar. »Daj, Liza,« je prosil Hrustek. »Pojdiva drugam.« Ampak Liza je že stekla k staremu medenjaku, ki je pred hišo pletel košaro. »Dober dan, striček,« ga je pozdravila. »Črno luknjo iščem, ali morda veste …« Medenjak je zavreščal. Stekel je v hišo, zapahnil vrata in zaprl vse polknice. »Kako čudno,« je menila Liza. »Pridi,« jo je Hrustek vlekel za roko. »Greva stran!« »Čakaj še malo,« je Liza stekla k naslednji hiši, kjer je debelušna gospodinja krmila kokoši. A še preden se ji je Liza približala, je tudi ona zagnala vik in krik ter pobegnila v hišo. »Ali ne vidiš,« je zavzdihnil Hrustek. »Tu so vsi nori kot prismojene karamele.« Potem je Liza poskusila še v slaščičarni, a ni imela sreče. Vrata so bila že zapahnjena in zavese zagrnjene. »Bežita, otroka!« je zašepetalo iz smetnjaka. Liza je odprla pokrov. Notri je ždel smetar in se tresel. »Kaj pa je narobe?« je vprašala. Tedaj je velika senca zagrnila obalo. Hrustek je pocukal Lizo za rokav. »L_l_ladja!« je zajecljal in pokazal na veliko gmoto, ki je pravkar pristala na obrežju Malinovega jezera. Črna zastava z mrtvaško glavo je plapola vrh jambora. Z ladje je skočila deklica, nič večja od Lize. Rdečo ruto na glavi je imela zavezano nazaj, prek levega očesa je nosila črno prevezo in kričala je kot kak razbojnik: »Zgrabite ju!« Z ladje sta prisopihala dva gusarja, prvi debel, drugi čisto suh. Zgrabila sta Hrustka in Lizo, si ju naložila na hrbet in ju odnesla na ladjo. Potem so dvignili sidro in odpluli prav na sredo jezera. Mala gusarka, ime ji je bilo Ninika, je ukazala: »Zvežite ju!«  Gusarja, debeluh in suhec, sta Lizo in Hrustka privezala ob jambor. »Oh, Liza,« je zastokal Hrustek. »Zdaj se nikoli več ne bova rešila.«  Ninika je v prevelikem suknjiču in črnih gusarskih škornjih korakala gor in dol po palubi. Pretvarjala se je, da jo Liza in Hrustek niti malo ne zanimata, pri tem pa vlekla na svoja velika ušesa. »Nikoli ne skrbi,« je Liza rekla Hrustku. »Kar gre gor, bo šlo tudi dol. Midva sva gor na ladji in bova šla z nje tudi dol.«  »Sta vidva prijatelja, ali kaj?« je hlastnila mala gusarka. Liza je prikimala. »Zakaj?« je hotela vedeti Ninika. »Ker skupaj plezava po drevesih,« je rekla Liza, potem ko je malo premislila. »In nama je lepo.«  »To je butast odgovor!« se je namrdnila Ninika. »Kadar je Hrustek v šoli, sem žalostna in ga težko čakam,« je nadaljevala Liza. »Kadar pomaga mami in zame nima časa, sem jezna.«  »Traparija!« je vzkliknila Ninika. »Veš na koliko medenjakov sem jezna jaz, pa vseeno niso moji prijatelji.«  »Ko pa Hrustek spet pride,« se ni dala motiti Liza, »nisem več ne žalostna ne jezna. Skupaj splezava na drevo in nama je lepo.« Ninika je umolknila in turobno namrščila obraz. Dvignila je glavo in s prstom zažugala proti nebu. »Si slišal,ti staruha!« je zacepetala. »Tudi jaz hočem prijatelja. Mi boš dal lectovo srce ali naj te vržem malinovskim psom?« Šele zdaj sta Liza in Hrustek opazila, da je visoko nad njim ob jambor privezan še en medenjak. »Tisti tam gori,« jima je pojasnila mala gusarka, »je Lector.« Izdeluje čudežna lectova srca. Kdor ima lectovo srce, z lahkoto najde čisto pravega prijatelja.« Lector je zavzdihnil, rekel pa ni nič. »In vesta kaj!« je rekla Ninika na robu solz. »Nobenega mi noče dati, niti enega!« Jaz pa si tako želim imeti prijatelja. Sploh ne ve, kako dolgočasno se je igral gusarje brez pravih prijateljev.«  »Nobena igra ni,« se je razhudila Liza,« če strašiš poštene medenjake, jim kradeš stvari in jih privežeš ob jambor.« »To je hudodelstvo!« se je pridušal Hrustek. »Uh, kako sta stroga!« se je pridušal Hrustek. »Uh, kako sta stroga!« je užaljeno rekla Ninika. »Pa res moraš biti gusarka?« je vprašala Liza. »Saj pravim, da mi že preseda,« je odvrnila Ninika. »Malo bom razmislila. Obljubim pa nič.« In je odkorakala v svojo kabino. Zvečer sta gusarja, DEBELUH in SUHEC, pila rum iz rumovih kroglic in pela nemarne pesmi. »Poslušajta!« jima je rekla Liza. »Rum škodi možganom in nemarnih pesmi se ne sme peti pred otroki. Pa tudi drugače ne. Le kaj bi rekli vajini mami, če bi vaju slišali?« Gusarja sta povesila glavi in se pobrala v posteljo. V kapitankini kabini pa je vso noč gorela luč. Ninika je tuhtala in tuhtala. Navsezgodaj zjutraj, ko je vstala, se je končno le odločila. Odvezala je Lizo in Hrustka. »Vama je zdaj toplo pri srcu?« je hotela vedeti. »Če hočeš, da nama bo res toplo pri srcu,« se je opogumil Hrustek, »vrnite vse, kar ste ukradli ubogim ljudem v Lectovi vasi. Ninika si je popravila črne gusarske škornje in zavzdihnila: »Prav, pa naj bo.«

Lectar

Gusarji so vaščanom Lectove vasi vrnili čokoladno ogrado, staro metlo, tri medene kokoši in še vse drugo, kar so naropali. Vaščani so bili zelo veseli, da so se znebili gusarske zalege. Sklenili so, da ne bodo jezni na Niniko. Odločili so se, da ji priredijo zabavo, saj je dobre odločitve treba podpirati. »Zdaj je tudi meni toplo pri srcu,« je rekla Ninika. »Samo pomislita! Zabava! Zabava za Niniko. Nikar ne pozabita, začne se takoj po kosilu.«  »Zelo rada bi prišla na tvojo zabavo,« je rekla Liza, »toda naprej morava. Poiskati hočeva Črno luknjo. V njej sta ujeta moja mama in očka.«  »Črno luknjo?« je vprašal Lectar, ki se je ravno odpravljal domov. »Pojdita z mano, morda vama lahko pomagam.« Liza in Hrustek sta se razveselila, Ninika pa je povesila nos. Lectar se je za hip ustavil, potem pa rekel: »Ninika, tudi ti greš lahko z nami, če le ne boš ves čas tako kričala. Malo miru bi se mi končno prileglo.«  »Čisto tiho bom,« je vso pot veselo vpila Ninika. »Še vedeli ne boste zame. Niti pisknila ne bom.« Hodili so in hodili. Lectar je živel precej ven iz vasi. Rad je imel mir in samoto. Končno so prišli do treh ljubkih medenih hišk na starem votlem deblu. To je bil Lectarjev dom. Na vejah so visela rdeča lectova srca. »Joj, koliko src,« je zastokala Ninika. Lectar je odklenil vrata in izginil v notranjost hiške. Vijugaste stopnice so ovijale čokoladno deblo in kmalu se je Lectar povzpel do najvišje veje. Vzel je lectovo srce. »Utegne vama koristiti,« je rekel ter ga poklonil Lizi in Hrustku. Potem je Lectar pokazal v daljavo proti veliki samotni gori. Imela je tri vrhove. Najvišji je bil skrit v megli sladkorne pene. »Visoko na Triglavi sladoledni gori bosta našla Čokoladno jamo. Na samem vrhu je. In v Čokoladni jami je Črna luknja.« lectar se je potem obrnil k Niniki, malo razmišljal, z bližnje veje vzel drugo lectovo srce in ga obesil Niniki na ramo. »Ta je pa zame.«  »Zame?« je zamežikala Ninika. Lectar je prikimal . «Čisto zares zame?« je zakričala Ninika. »Kar si naredila danes, je bilo lepo, zaslužiš si ga. zdaj pa srečno pot in pazita na svoji lectovi srci.« Liza in Hrustek sta pomahala v slovo, Ninika se je vrnila na zabavo, Lectar pa se je lotil peke novega lectovega srca.

Triglava sladoledna gora

Gozd zelenih smrek iz evkaliptovih bonbonom se je razredčil. Od severa je zapihal mrzel veter z vonjem po vaniliji. Iz sivega neba se je usul sladkor v prahu. Droben in gost je kmalu pobelil pokrajino. Hrustek in Liza sta se vzpenjala proti sladolednim vrhovom. »Brrr, kako me zebe,« je tarnal Hrustek. »Samo še malo,« je zašklepetala Liza. »Samo še tale gora.« ampak gora je bila visoka. Zelo visoka. Debeli zameti vanilijevega sladoleda so se dvigali skupaj s strmino in vijugali po grebenu kot poglajena odeja. Sladoled se jima je lepil na čevlje in le s težavo sta napredovala. Zaslišala sta kričanje. Obrnila sta se in daleč za seboj zagledala majhno črno piko. Prihajala je vse bliže. Bila je Ninika. Na hrbtu je imela privezane deščice. Izkazalo se je, da so to smuči. In tudi to, da so zelo uporabne. »Pomislila sem,« je kričala Ninika, »da se lahko še izgubita. Rekla sem si, tista dva medenjaka že ne bosta zmogla brez tebe, Ninika.«  »Morda bo nevarno,« jo je posvarila Liza. »Odlično!« se je razveselila Ninika. S smučmi je šlo nekoliko laže. Sladoled se ni več udiral pod nogami, sladoledne kotanje pa so presmučali. Končno so dosegli sam vrh Triglave gore. Vendar mraz ni popustil. Motal se jima je pod nogami in jih nemarno grizel v prste. »Tukaj ne moremo ostati, zmrznili bomo,« je zadrgetal Hrustek. »Tukaj res ne moremo ostati,« se je strinjala Liza. »Ja, tukaj res ne moremo ostati,« je rekel neznan glas. »Zmrznili boste.«  »Kdo je to rekel?« je zakričala Ninika. »Morda je bila Huda Zapeka!« se je zbal Hrustek. »Neumnost!« je rekla Ninika. »Veliko premrzlo je, da bi prišla Zapeka.«  »Kaj pa veš,« je dvomil Hrustek. »Točno!« se je spet oglasil glas. »Kaj pa veš.«  »Zdi se, da prihaja iz zemlje,« je menila Liza in si ogledovala neko sladoledno izboklino. Ko pa je odstranila sladoled…. »Pridita sem!« je vzkliknila Liza. »Luknja je.«  »Gremo noter!« je zavpila Ninika. »Pojdimo strah!« je zacvilil Hrustek. »Pridite noter!« je vabil glas. Liza in Ninika sta skočili v jamo. Hrustek jima je sledil, ampak le zato, da bi ju zvlekel ven. »Čokoladna jama,« je rekla Liza, ko je pristala na dnu velike votline. »Našli smo jo.«

Člibic

Potem je v najbolj temnem kotu jame zaplapolal ognjeni sij. Na neki steni iz zlato rjave čokolade se je pojavila velika senca. »Zmaj!« je kriknil Hrustek in se oklenil Lize. Liza je zatrepetala in se stisnila k Hrustku. Ninika pa se ni oklenila nikogar, k nikomur se ni stisnila in tudi strah je ni bilo. Niti malo ne. Previdno je odložila lectovo srce, ki ga je nosila na rami. Zavihala si je rokave prevelikega suknjiča, si popravila črne gusarske škornje in zavpila: »Kar pridi, zmaj, pridi, če si upaš!« Strašna zmajeva senca se je zdrznila, za trenutek oklevala, potem pa izginila za čokoladnim stebrom. Ninika je stekla za njo. »Nikar!« sta v en glas zavpila Hrustek in Liza. »Požrl te bo!« Dolgo ni bilo slišati ničesar. Liza in Hrustek sta si komaj upala dihati. Potem je Ninika zakričala, da je odmevalo po celi jami: »Saj sploh nisi zmaj, še zdaleč ne!« In še: »Navaden goljuf si, da veš!« Liza in Hrustek sta pokukala za velik steber iz bele čokolade. Za njim je čepela Ninika in za rep držala majhno, kuščarju podobno čokoladno bitje. »Nisem goljuf, ampak Člibic,« se je otepalo bitje. »Pusti me na miru, to je moja jama.« »Zakaj si se delal, da si zmaj?« je zahtevala Ninika. »Kaj pa vem,« je skomignil Člibic. »Verjetno se ne znam obnašati.«  »Nič hudega,« je vzdihnila Ninika. »Tudi jaz se ne znam, kar naprej se derem. Ampak važno je, da si prijazen!«  »Hej, ničesar se ne dotikaj!« je živčno zavpil Člibic, ko je Liza pobožala enega od čokoladnih kapnikov. »Spravi svoje tatinske prste k sebi in lepljivi jezik tudi lepo drži za zobmi.«  »Kaj bomo zdaj?« je zavzdihnil Hrustek in pomislil na toplo posteljo in čokoladne pravljice svoje mame. »Še najbolje bi naredili,« se je vzravnal Člibic in govoril karseda zviška, »če bi se pobrali nazaj v svoje zanikrne brloge!«  »Takšno obnašanje ni za nikamor,« je Liza okarala čokoladno bitje. »Rad verjamem,« je ponosno rekel Člibic in še bolj privzdignil svoj čokoladni rilček. »Zakaj pa si nas zvabil v jamo?« je vprašal Hrustek. »Jaz?« je Člibic naredil začuden obraz. »Jaz nikoli.«  »Seveda si,« je vzkliknila Ninika. »Rekel si, kar pridite. Tako si rekel.«  »Nisem rekel,« je vztrajal Člibic. »Če pa sem rekel, sem rekel zato, ker imam vso pravico, da rečem, kar rečem.« »Pojdimo,« je predlagala Liza. »Z njim si ne bomo kaj prida pomagali.«  »Počakajte, da povem do konca,« je rekel Člibic. »Vi se ne znate obnašati. Mislil sem, da se boste posračkali od strahu. Mislil sem, da boste rekli, UH, kako strašen zmaj.« »Si pa res zoprn,« je rekel Hrustek. »Zoprni ste vi! Jaz sem poseben,« je vzkliknil Člibic. »Čokoladne ribice smo tako redke kot modra čokolada. Aha, zdaj pa vem.«  »Kaj veš?« je vprašala Liza. »Česa vsega se ne domisli ta medenjakasta golazen!« se je namrdnil Člibic. »Katera golazen?«  »Katera neki!« je hropel Člibic. »Vi trije!« vsi skupaj, ki stojite tu in buljite vame kot kakšni trapi. Ampak iz tega ne bo nič!«  »Iz česa?« je vprašala Liza. »Modre čokolade vam nikoli ne pokažem. Niti v tisoč letih ne, roparji tatinski. Mrcine medenjaške! Kar pozabite na modro čokolado, je ne dam in pika.«  »Sploh nočemo modre čokolade!« je rekla Ninika. »Kako nočete?« se je Člibic še bolj raztogotil. »Še sanja se vam ne, kako dobra je.«  »Mi iščemo Črno luknjo!«  »Črno luknjo,« se je posmehoval Člibic. Trebutek pozneje pa je s priliznjenim glasom vprašal: »Kaj mi daste, če vas odpeljem do nje?«  »Nič nimamo,« je hitro rekel Hrustek. Spomnil se je, da je v neki pravljici zmaj za plačilo hotel hlapca, in pomislil je, da bi bil sam kot nalašč za tako plačilo. K sreči se Člibic ni domislil nič takega. »Kaj imaš tisto na rami?« je vprašal Niniko. »Lectovo srce!« je zavpila Ninika. »Moje je in sploh ne veš, kako težko sem ga dobila.«  »Potem bo ravno pravšnje!« se je muzalo čokoladno bitje. »Ne bo!« je rekla Ninika in gledala divje kot nebo pred karamelno točo. »Čakaj!« je Liza snela lectovo srce, ki sta ga od Lectarja dobila s Hrustkom. »Tu imaš najino, dam ti ga, če nam pokažeš pot.«  »Ne!2 je Člibic iz same hudobije zavihal nos. »Hočem njeno srce!« »Ampak!« je vzkliknila Ninika. »Ko sem šla z zabave, sem si rekla, Ninika, Lizi boš pomagala najti starše, potem pa pojdeš in si najdeš nekoga, ki ti bo najdražji na celem svetu. In njemu boš dala lectovo srce. Tako sem si rekla, razumeš?«  »Ni mi mar,« se je šobil Člibic. »Daš ali ne daš?« Ninika je izpod čela premerila čokoladno ribico od rilčka do repa, si zavihala rokave in si popravila škornje. Po gusarsko je pljunila in jo zgrabila za rep. »Ali je potrebna taka grobost?« se je ustrašil Člibic. Ninika ga je dvignila visoko nad glavo.«Bi te prosil, da me takoj daš dol,« je javkal Člibic. »Odtrgala mi boš rep! Moj rep je dragocen!«  »Prav tako kot moje srce!« je kričala Ninika. »Dobro, dobro!« je rekel Člibic: »Bom pač vzel ono drugo srce, samo izpusti moj rep!« Ninika ga je izpustila. Člibic si je užaljeno obliznil čokoladni repek. Vzel je Lizino in Hrustkovo lectovo srce in tiho, tako da ga res ni mogel nihče slišati, izrekel nekaj žaljivk. Nakar je utihnil in jih odpeljal do Črne luknje. Do strašne, grozljive luknje. »Tu me počakajta!« je Liza zabičala Hrustku in Niniki. Zajela je sapo, zbrala ves pogum in skočila v črno temo. »Uhuhuuu!« je zavpila Ninika in se pri priči pognala za Lizo. Hrustek se je zazrl v potuhnjene Člibičeve oči, zavzdihnil in še sam skočil v luknjo.

Črna luknja

Pristali smo v mehki, rdeči stvari. Še bolj je bila podobna sladkorni preji, kljub temu pa je bila čisto drugačna. Nobenega vonja ni imela in če si se hotel skobacati iz nje, si moral zlesti čez pisano zavite škatle s pentljami. Prvi je uspelo Niniki. »Fijuuu,« je zažvižgala. »Krasen razgled.« Hrustek in Liza sta se še vedno prebijala čez škatle in mimo pentelj. Zavzdihnil je in zmajal z glavo: »Na, pa sem se ujel v past.«  Začel je brcati in noreti in se pomiril šele, ko ga je Liza potisnila naprej. Končno sta pokukala na plan iz ogromne rdeče nogavice, ki je visela nad kaminom. Nekoliko stran je stala smreka in pod njo je bilo še več daril s pentljami. Ampak smreka ni bila takšna, kot jih je bil Hrustek vajen iz Dežele medenjakov. Ni bila iz medenega testa, tudi ni bila evkaliptovih bonbonov niti ne iz marcipana. Imela je trde iglice in dišala je čisto drugače. Ta čuden novi svet, v katerem so pristali, se mu je zdel ogromen, pust in prazen. Nobenega vonja po ingverju in cimetu. Nobene tople sapice. Na vso moč si je želel, da bi se vrnili. Toda Lizi je obljubil, da ji bo pomagal rešiti mamico in očka. Zdaj menda res ne more odnehati. »Kje smo?« je vprašala Ninika. »V deželi ljudi,« je zašepetalo iz predalnika ob kaminu. Skozi režo pol priprtega predala sta pogledali glavi dveh medenjakov. »Očka!« je vzkliknila Liza. »Mamica!«  »Liza!« sta kriknila medenjaka. »Je to res najina mala Liza?« »Prišla sem vaju rešit!« je rekla Liza. »Pssst!« je rekla mamica in se prestrašeno ozrla naokoli,« da nas ne slišijo Velika usta.«  »Velika usta?« je Hrustka oblila groza. »Tu jim pravijo podgana,« je razložil očka. »Počakajte, da pridejo do vas,« je šepnila mamica, ko so se Ninika, Liza in Hrustek kobacali na polico nad kaminom. »Tudi midva sva prišla skozi rdečo nogavico,« je začel očka. »In medtem ko sva bežala pred podgano….« je nadaljevala mamica, »…so ljudje nogavico pospravili,« je končal očka. »In nisva mogla več nazaj,« je rekla mamica. »Liza, sploh ne veš, kako me je skrbelo zate.«  »Malo prej pa je prišel eden od ljudi in nad kamin spet obesil nogavico,« je povedal očka. »Kaj so to ljudje?« je vprašala Ninika. »Ni pametno, da tako neumno sprašuješ,« je modroval Hrustek. »Morda nam bosta povedala kaj, zaradi česar nas bo še bolj strah.«  »Hrustek ima prav,« je rekel Lizin očka, »zdaj ni čas za zgodbe o ljudeh, zdaj moramo skozi rdečo nogavico čimprej nazaj domov.« Lizina mamica in očka sta splezala iz ogromnega predalnika na bodičasto zeleno smreko in po njej do zavese. Potem sta preplezala zaveso, se zadrčala po modrem blagu in se ujela na rob trdne lesene police nad kaminom. Kakšno veselje! Stekla sta k Lizi in jo objela. »Pojdita prva,« je rekla Liza. »Ko bosta v Čokoladni jami naletela na majhno bitje, ki se bo pretvarjalo, da je velik zmaj, mu recita, da vaju je silno prestrašilo. To bo čokoladno ribico razveselilo. »Zakaj pa ne,« je rekel očka. »Le ne mudite se predolgo,« je dodala mamica. In skupaj z očkom sta skočila v rdečo nogavico.

Velika usta

»Pojdimo že! Vrnimo se domov,« je Hrustek priganjal Lizo in Niniko ter mahal z rokami. Liza in Ninika pa sta si radovedno ogledali tuj svet. Prav nič se jima ni mudilo nazaj. »Gremooo,« je zaklical Hrustek. Pri tem je tako zamahnil z rokami, da je omahnil in se prekucnil s police. Pristal je na tleh. Na trdnem, ogromnem, svetlečem se podu. »Av!« je zatarnal. »Hrustek?« sta visoko nad kaminom kričala Liza in Ninika. »Si v redu?« Hrustek se je malo udaril, vendar ne prehudo. Vseeno je stokal bolj, kot ga je v resnici bolelo. Tedaj pa se je iz zakotja iztgala črna senca in švignila naravnost proti Hrustku. »Hrustek, beži!« je zavpila Liza. Hrustek, otrpel od groze, se ni mogel niti premakniti. Kot začaran je strmel v hudobne rdeče oči sredi zavaljene prikazni. »Tako, tako,« je pihnila smrdljiva sapa iz razgotinastega gobca. »Posladek! Medenjak.«  »Saj me ne boš?« je šepetal hrustek in goltal slino. »Požrla?« se je zarežala podgana. »Seveda te bom, sladki medenjakasti dečko.«  Hrustek je kriknil od groze. Liza je zacvilila od strahu. »Lepo te prosim!« je podgana pomigala z brki in se namrdnila. »Ob takem vrišču mi bo pošel ves apetit. Ali so te doma tako učili?«  »Oprostite,« je od groze čisto zmešan dahnil Hrustek. Zaprl je oči in razmišljal o pomladi, ko v Deželi medenjakov pada čokoladni dež. Nikoli več je ne bo videl. Pa poletja, ko vse čokoladne kapljice poniknejo v medenjakasto skorjo, tudi ne. Ali pa jeseni, ki mu je bila najbolj draga, saj je takrat praznoval rojstni dan. Podgani so se svetile hudobne oči, brki so se ji upognili od zadovoljstva in nemarni rumeni zobje so bili pripravljeni, da ugriznejo. »Pusti ga!« je zatulila Ninika in jezno zaškrtala z zobmi. »Drugače bom skočila dol in potem … potem boš videla.«  »Oh, kako si pogumna,« je monotono rekla podgana. Ninika se je zdaj še bolj razjezila. Popravila si je črne škornje in se pripravila, da skoči naravnost na podgano. »Ne,« je rekla Liza. »Požrla bo še tebe. Nekaj drugega si morava izmisliti«  »Že leta nisem jedla medenjakov,« se je muzala podgana. »Pa jih imam rajši od čokolade in sira.« Hrustek se je tresel in hrepenel po zimi, ki mu je bila vedno zoprna s svojimi zameti sladkorja v prahu. Stara gravžasta podgana je široko odprla gobec, pripravljena, da ugrizne, ko je zavpilo: »Čakaj!«  »Kaj že spet?« je zanergala. »Pojej raje mene,« je rekla Liza. »Če ne bi bil moj prijatelj, bi Hrustek zdaj doma poslušal čokoladne pravljice. Samo zaradi mene je šel na pot.«  »Ne!« je odločno odkimala Ninika. »Če poje tebe, potem Hrustek ne bo imel s kom splezati na drevo in nikoli več mu ne bo lepo in toplo pri srcu.« »Čakam,« je naveličano rekla podgana. »Odločita se.«  »Ali bi hoteli zamenjati Hrustka za tole lectovo srce?« je vprašala NInika. »Čudežno je in gotovo zelo zelo dobro, saj ga je izdelal čisto pravi Lectar.«  »Čudežno?« je sumničevo vprašala podgana. »Da mi ne bodo slučajno odpadli brki? Da se mi ne bo sfecljala dlaka ali kaj podobnega grdega, kaj?«  »Ne,« je rekla Ninika. »Z njim najdeš čisto pravega prijatelja.«  »No,« je podgana povohljala s svojim ščetinastim gobcem. »Potem pa sem z njim.« Ninika je snela lectovo srce, ki ji je viselo na rami, in ga vrgla podgani naravnost pred tace. »Zdaj pa izpusti Hrustka,« sta v en glas zakričali Liza in Ninika. »Trapi,« se je posmehnila podgana. »Le kaj vama pride na pamet.«  »Ti zverina hudobna!« je divjala Ninika. »Pri tej priči ga izpusti!« Podgana se je tako zakrohotala, da se ji je zatresel zamaščen trebuh. »Naj pojem najprej lectovo srce ali medenkota?« je mežikala z zlobnimi očmi. »Najprej bom pojedla dečka, tako bom naredila.« Podgana je spet odprla svoj smrdljivi gobec, pripravljena, da tokrat prav zares odgrizne Hrustkovo glavo. In potem so se nenadoma … odprla vrata … s treskom in na stežaj … podgana je zacvilila in zbasala svoj tolsti trebuh skozi najbližjo špranjo. Hrustek se je še vedno tresel … Skozi na stežaj odprta vrata je prilomastilo veliko zaspano bitje. Skuštrano in zehajoče si je mencalo krmežljave oči. Z eno nogo v copatu in drugo boso je lomastilo čez sobo in za seboj vleklo nekakšno medvedu podobno igračo. »Mamica! Očka!« je kričalo bitje: »Darila! Darila!«  »Fuj, kakšna grdobija!« je tarnala podgana. Potuhnila se je globoko v svoj rov pod podom in godrnjala nad nesramnostjo usode. Skuštrano bitje, zdaj že čisto budno, je h kaminu privleklo ogromen stol. splezalo je nanj in seglo po rdeči nogavici. Snelo jo je. Razburjeno je izvleklo darila. Skočilo je s stola in skupaj z rdečo nogavico oddirjalo iz sobe. Kričalo je: »Mamica! Očka! Darila!«  »Morda je to bil eden od ljudi!« je rekla Ninika. »Morda je bila Huda Zapeka,« je zatrepetal Hrustek. »Kako se bomo vrnili v Deželo medenjakov?« je zaskrbelo Lizo. »Ukradel nam je nogavico.«  Tedaj, kaj takega se še ni zgodilo in bilo je zares čudno, se je rdeče lectovo srce, ki je ležalo na podu, zganilo. Zatrepetalo. Se premaknilo in rahlo dvignilo Hrustka. Dvakrat. Nato se je dvignilo v zrak in preletelo sobo. »Od strahu se mi je zmešalo!« je zamomljal Hrustek. Vendar srce ni odnehalo. Priletelo je nazaj k Hrustku in se crkljivo, kot kaka razvajena mačka, podrgnilo od njegovo nogo. »Hrustek, sedi nanj!« je zavpila Ninika. »Saj sem vedela, da je čudežno!« Hrustek se je skobacal nanj in lectovo srce se je dvignilo visoko, vse do kamina. Srce je počakalo, da sta nanj sedla še Liza in Ninika. Potem je odbrzelo skozi priprta vrata za bitjem, ki je še vedno kričalo: »Darila! Mamica! Očka!« Bitje je bilo tako zaposleno z odvijanjem pisanih paketov, da še opazilo ni, kako je skozi rdečo nogavico nazaj v Deželo medenjakov odneslo tri male medenjake in eno lectovo srce.

Prijatelji

Ko so se Liza, Lizina mama in očka, Hrustek in Ninika vračali s Triglave sladoledne gore proti Lectovi vasi, je zapihal sladek veter. Zadišalo je po medu, cimetu in čokoladi. V Deželo medenjakov je prihajala zima. Zelene marcipanaste miške z rdečimi repki so hitele domov v svoje luknje. Nebo je preletel roj metuljastih bitij iz napolitank. Mahala so s svojimi tankimi krili in se pretvarjala, da se prepirajo. Le zato, ker niso hotela klepetati z drugimi. Bila so pač čudne sorte. Brenčala so in se podila kdo ve kam. Najverjetneje na jug. Ko so prispeli v Lectovo vas, je Niniki po licu zdrsnla velika medena solza. Vzela je lectovo srce ter ga podarila Lizi in Hrustku. »Če hočeta ali ne,« je zašepetala, ko so se poslavljali, »sta moja čisto prava prijatelja.« »Čisto prava,« je prikimala Liza. »Čisto prava,« je potrdil Hrustek. »Ne pozabita, da je to srce čudežno!« je zavpila Ninika. »Kadarkoli me bosta hotela obiskati, sedita nanj in prineslo vaju bo k meni.« Liza in Hrustek sta prikimala, govoriti pa nista mogla. Preveč se jima je lomil glas in ogromna cmoka sta ju tiščala v grlu. Samo pomahala sta v slovo gusarki, ki to ni bila več. »Zapomnita si!« je vpila za njima. »Niniki bo zelo dolgčas po naju obeh!« Hrustek in Liza, pa Lizina mama in očka so odšli po karamelni cesti, prek pepermintove poljane, nato navzgor ob potoku Gosti sirup in čez močvirje, v katerem so zoreli zeliščni bonboni. Končno so prispeli na potičkovo potko, ki jih je skozi Zapečeni gozd pripeljala v Medeno vas.

Naslednje jutro, ko se je Hrustek odpravljal v šolo, ga je pred hišo čakala Liza. Na glavi je imela rdeč klobuk z zelenimi pikami. Videti je bila besna. »Liza, zakaj imaš na glavi klobuk za jezne dni?« se je začudil Hrustek. »Zato,« je rekla Liza, »ker sem morala danes vstati zelo zgodaj. In moj nahrbtnik za neumnosti je zdaj poln zvezkov in šolskih knjig. Mama pravi, da moram v šolo.«  »A tako,« se je zasmejal Hrustek. »Boš videla, všeč ti bo in ob dopoldnevih ti ne bo več dolgčas.«  »No, bomo videli,« je previdno rekla Liza. Klobuka za jezne dni pa vseeno ni hotela sneti. Šele ko se je prav zares izkazalo, da je imel Hrustek prav, ga je pospravila v nahrbtnik. Liza je v šoli spoznala nove prijatelje. Naučila se je celo, kako se pravilno napiše beseda bonbon. Na Niniko pa ni pozabila. »Veš kaj,« je rekla Hrustku, ko sta se vračala iz šole. »Kaj, ko bi lectovo srce poslala po Niniko?« Potem sta na deščico napisala: Draga Ninika! Pridi v Medeno vas. Bomo plezali po drevesih in nam bo lepo. Tvoja Hrustek in Liza Deščico sta pritrdila na lectovo srce in ga vrgla visoko v zrak, da je poletelo v Lectovo vas.