V duru in molu
| V duru in molu Josip Korban |
| |||||||||||||
Spisal Jos. Korban.
Po kosilu se vleže knjigovodja Žehtar vznak na oguljeno otomano, na koji so pasli lenobo že njegovi slavni pradedje — in si prižge smodko ...
Kunigunda primakne stol h klavirju, ki bi tudi vsled svoje častitljive starosti gotovo delal čast ljubljanskemu muzeju, Žehtar junior pa potegne iz mizice latinsko slovnico in se z vso resnobo trinajstletnega fantiča loti tistih preklicanih glagolov, ki so delali mladi glavici že toliko preglavic.
»Tollo, tollis, tollere, sustuli, sublatum.«
Z vso močjo svojega krepkega organa si hoče nadebudni sinko pridobiti zopet ljubezen svojega dobrega očeta, ki se je od zadnjega semestra močno ohladila. Njegov blagoglasni »recitativ« podpira na klavirju sestra Kunigunda z mogočnimi akordi ...
In tako se začne pri Žehtarjevih nedeljska idila ...
Papa puha že cele oblake dima v zrak. Človek bi ne verjel, da more čisto navadna portorika dati toliko dima. Obrvi so se mu naježile, usta ima na pol odprta, cel obraz je dobil nek čuden, skoraj bi rekel: divji izraz. Pa pravijo, da godba tako blažilno vpliva na človeško srce!
Kunigunda nagne glavico, odpre svoja nežna ustnica in s polnim glasom zapoje sentimentalne »Volkodlakove sanje«. Sedaj ima pa potrpežljivi papa že zadosti umetniškega vžitka.
»Prokleti klavir,« zagodrnja skozi stisnjene zobe in plane po konci, kakor zmaj. Potem vzame palico v roke in klobuk ter se vstopi pred sina:
»Da se mi boš učil, paglavec, če ne, bova plesala tarantello, ko pridem iz kavarne.«
Polde je sramežljivo pobesil oči in ponižno upognil hrbet. Oh, da je papa tako nezaupen! Seveda se bo učil, pa še kako rad! Kaj naj pa dela drugega takle fantek, ki je ustvarjen vendar samo za učenje in zopet za učenje?
Komaj so se zaprla vrata za strogim očetom, je že romala latinska slovnica, z vsemi svojimi glagoli, pravilnimi in nepravilnimi vred, nazaj v miznico. In takoj je prišlo več življenja v sobo. Fant ni bil zastonj: »ein unruhiger Geist,» kakor so njegovi gospodje profesorji papatu že večkrat zaupno povedali.
Dobri papa je torej s tem, da se je odstranil s pozorišča, napravil sinu veliko veselje. Pa ne samo sinu. Tudi Kunigunda se je ugrela, ko je videla, da nervoznega papa ni več v bližini. Njeni prstki so začeli nenavadno živahno »plesati« po zarumenelih tipkah. Oči se svetijo navdušenosti, srce bije »sladke« razburjenosti vsa zamaknjena je v svoje divne fantazije. Prišel je jurist Lazar ... V trenutku si je osvojil njeno srce, po kojem je do tedaj hrepenel edinole tisti suhi davčni praktikant Žvirca. Ljubezen je vzplamtela z močjo viharja, z naglostjo hudournika. Veličastni akordi — à la Wagner — zaključijo to krasno sliko, ki tako živo izraža triumf njenega srca.
Razbijanje po klavirju je povzročilo, da se je »unruhiger Geist« — ki je začel ravnokar hoditi po rokah — zopet postavil po človeško na noge.
»Kunigunda, nikar tako divje!«
Sestra je bratov vzklik seveda popolnoma ignorirala in šele po dolgem času prešla k drugi sliki, ki se je pa »gibala« — v veliko srečo Poldetovih ušes — v nežnejši »italijanski šoli«. Oglasila se je pesem v molu. Prsti se komaj dotikajo klavijature. Potihnil je vihar prvega ljubezenskega izbruha, srce se je polagoma umirilo. Počasi, kakor pohleven studenček med cvetočimi travniki, plava njuna ljubezen proti bregovom širnega oceana. Srce sluti srečo iz daljave. Še dolga je pot do oceana — do njune združitve.
Otožni mol se prav dobro poda tej sliki.
Završalo je zopet po klavirju, sedaj pa s tako močjo, da bi so Poldetu skoraj nekaj zelo sitnega pripetilo. Iz kuhinje je priletela mama v zamazanem predpasniku in z neko grozo strme njene široko odprte oči tja h klavirju, kjer hčerine roke v nepopisni naglici švigajo po oktavah.
»Kunigunda! Za božjo voljo Kunigun—da!«
Vse zaman! Ne sliši nič, ne vidi nič!
Njuna ljubezen je »priplavala« do cilja. Lazar in Kunigunda sta združena na veke. Zopet triumf njenega srca! Še enkrat zapojo strune v naj močnejšem fortissimu, potem se pa razgubi njihov burnodoneči glas po zaprašenih kotih Žehtarjevega »salona«.
Ko se gospa Žehtarjeva srečno »otrese« prvega strahu, pojasni najpreje svoji hčeri, da klavir ni veljal 10 v, ampak je moral papa presneto globoko seči v žep, da je ta »izborni inštrument« prišel v hišo, potem pa še blagohotno doda nekaj koristnih, na akustiko se nanašajočih opazk, kojim pa Kunigunda ni »sledila z največjim zanimanjem.«
Še vsa pod mogočnim vtiskom zadnjih veličastnih akordov si podpre črnolaso glavico in se zamisli ...
Da, da, zavrtilo se bo časa urno kolo in prišel bo nekega dne Lazar k Žehtarjevim v črni salonski obleki in s cilindrom v roki. Ponosno bo stopil pred strogega papa in ga poprosi njene roke. Oj, kako bo tedaj možu zaigralo srce v prsih! Strogost bo izginila naenkrat z njegovega obraza, kakor izgine sneg v rebri, ko posijejo nanj prvi žarki toplega solnca, in smehljajočega obraza bo objel bogatega snubača. S kako veselim glasom bo zaklical:
»Na kolena, otroka! Sprejmita blagoslov poštenega očeta!«
In prost vseh morečih skrbi postane ubogi papa. Nič več ne bo posedal ob tihih večernih urah na tisti stari, oguljeni, historični otomani in si belil glavo, na kak način bi prišel do denarjev, s kojimi bi si nabasal svojo prazno »werthajmerco«, ki naj potem kakor magnet potegne vse tiste k sebi, ki imajo »častne namene«, ki bi se radi oženili ...
In to se bo tako hitro zgodilo! Še en izpit, je dejal, potem pa pride, da jo osreči. Kar čez noč postane soproga občepoznanega doktorja Lazarja Jambusa, sina bogatega veleposestnika.
Kadar vidi svojega očeta, v žalostne misli zatopljenega, kako rada bi skočila k njemu, ga objela in porekla:
»Ljubi papa, bodi vesel! Glej, stvar je taka in taka ...«
Toda kaj pomaga, ko je papa tako velik pesimist! Bog ve kaj bi napravil, če bi vedel, da ob nedeljah, ko on brezskrbno sedi v kavarni pri črni kavi, prihaja mlad fant v njegovo hišo ... Brrr! Že misel na to je strašna. Vsi skupaj bi plesali »tarantello«, da bi bilo joj. Papa v takih rečeh ne pozna šale. Še dobro ji je v spominu, koliko vpitja, jeze, kletve in razbijanja je bilo tisti nesrečni dan, ko mu je slučajno prišlo v roke ljubavno pismo, koje ji je bil pisal tisti okorni Žvirca. Tista zelenika bleda, suha pač ni bil toliko vreden, kolikor ste jih morale mama in ona preslišati zaradi njega! Čudno se ji zdi, da se je sploh mogla pečati s takim ničvrednim človekom, s takim plebejcem, ki je v primeri z Lazarjem, sinom veleposestnikom, pravi pravcati berač. Sam Bog je bil poslal tisto popoldne dež na zemljo. Da ni bilo dežja, ko je šla po mestu, ne ponudil bi ji bil Lazar dežnika, ne bilo bi tiste krasne promenade v dežju, pri prvem kostanju ne bi bilo odkritja srca, in pri drugem ne prvega poljuba itd. Žvirca bi ne bil dobil že davnaj zasluženega slovesa, ampak še vedno bi morala poslušati njegove sentimentalne vzdihe in vrtoglave neslanosti. Res, sam Bog je bil poslal tisto popoldne dež na zemljo!
Čudno, da toliko časa ni Lazarja! Saj je vendar pisal včeraj, da danes gotovo pride. Kunigunda je že postala nestrpna in nervozna.
Polde je bil med tem časom čital iz očetovega dnevnika. Iz svoje lastne skušnje je namreč vedel, da je najbolj zdravo tiho sedeti in kaj čitati, kadar se sestra »zamisli«, drugače prideta njeni beli roki v neprijetno dotiko z njegovimi ušesi in lasmi. Ko pa vidi, da se sestra premika na stolu in da torej ni več »zamaknjena«, skoči pokonci, da preobrne stol in plane h klavirju z enim samim skokom.
»Kunigunda, tu je pa nekaj zate, poglej tale inserat!«
Radovedna sestrica nagne glavico.
»Ideale Büste ... Die Kunst ersetzt die Natur ...« Tedaj pa dobi ubogi Polde tako zaušnico, da je videl tristo repatih zvezd. Mogoče bi se bilo to število še za nekaj sto repatic pomnožilo, kajti Kunigundo je njen dobri bratec spravil z inseratom na vrhunec nervoznosti, toda ravno še v pravem času potrka še rešilna roka na vrata in v sobo stopi — Lazar Jambus v elegantni promenadni obleki. Sedaj je pa bil Polde popolnoma odveč.
»Marš v kuhinjo, ti malopridnež grdi ti!«
Brez obotavljanja nastopi mladi »zvezdogled« pot v kuhinjo, a na pragu se hudobno ozre in tedaj ravno ugleda, kako je Jambus njegovi sestri pritisnil poljub na ustnice.
»Pred mano hočeta skrivati, pa pred mano,« dé zaničljivo.
»Več poljubov pa sem že dobil od svoje Minke, kakor tale nerodni Jambus od sestre!«
Pri Možgančičevih so imeli namreč »Minko«, ki je ravnokar začela hoditi v šolo ...
Koncert v »Švicariji« se je bil tisto nedeljo popoldne ravnokar začel, ko je Lazar Jambus ponosno prikorakal na vrt s svojo spremljevalko. Za njima sta počasi prilezla rejena gospa Žehtarjeva in Polde.
Kako je gospe obraz žaril od veselja! ... Kako ju je srečna usoda lepo skupaj spravila! Kako krasen par! Še eno leto, pa bo preskrbljena Kunigunda! Pa kako ima rad njo, bodočo taščo! »Kar vsi skupaj pojdimo v Švicarijo,« je dejal. Oh, da je papa tak lesenjak! Zakaj je tak črnogled? Samo ta misel je nekolik o žalostila njeno srce.
»Polde, obnašaj se spodobno, saj vidiš, da nismo sami!«
Fantova duša je bila užaljena, ker ni dobil svojega kozarca, ampak je moral hmeljeve dobrote deliti z materjo.
»Nak, pa nalašč ne,« si je mislil, »zakaj me pa tako ponižujete?!«
Pobral je na tleh tanko šibico in jo skušal že drugič približati ušesom mladega fantiča, ki je sedel pri sosednji mizi poleg priprosto oblečene ženske, obrnjene s hrbtom proti Žehtarjevim.
»Gospod Jambus, lepo vas prosim, poč'te ga no po parkljih!« zavpije gospa Žehtarjeva — v svoji sveti materinski jezi — precej glasno.
»Jambus,« to krasno ime pa ono priprosto oblečeno žensko elektrizira, da z občudovanja vredno naglico zasuče svoje — nikakor ne vitko — telo in Lazar ugleda pred sabo širok, oduren obraz; dvoje zelenih, strogo odprtih oči strmi vanj s čudovito drznostjo.
»Oprostite,« dé v vidni zadregi svoji »bodoči tašči«, »tamkajle gre moj prijatelj, kojemu imam nekaj zelo važnega naročiti ... Takoj pridem nazaj!«
Snel je klobuk z obešalnika in se hitro oddaljil.
Ženska pri sosednji mizi zakašlja enkrat, dvakrat prav suho, potem se pa obrne h gospe Žehtarjevi:
»Sliš'te, ta Jambus je pa gotovo sedaj pri vas na stanovanju ... Sliš'te tega se var'te! Ta lump mi je še za tri mesece dolžan!«
»Kaj pravi?« se je ustrašila Kunigunda.
»To ne more biti,« vtakne se njena mati vmes, »saj je vendar iz dobre hiše, sin veleposestnika?«
»In jurist,« dostavi hči.
»Paperlapa,« zareži se ženska hudobno. »Veste kaj je? ... faliran študent. Sedaj piše pri nekem advokatu ... Nič prida človek, vse zapije ... Oče njegov je ubog kočar, saj ga dobro poznam.«
»Slišiš, mama? ...«
Žehtarjevi so šli brez spremstva domov, kajti »jurista« Lazarja Jambusa ni bilo tisto popoldne nič več na spregled ... Povratek je bil silno žalosten.
Mama je dihala s težko sapo, kakor potrt kovaški meh, Kunigunda je celo pot samo vzdihovala, Polde je pa vsled svojega nesrečnega temperamenta še parkrat gledal »repate zvezde ...«
Še poseda ob tihih večernih urah gospod Žehtar na tisti stari, oguljeni, historični otomani ... Kunigunda igra samo skladbe v molu. ln le, če se kake nedelje popoldne prikaže med vrati suha postava davčnega praktikanta Žvirce, le tedaj jo »vreže« v veselejšem duru ...