V gaju (Ivan Cankar)
| V gaju. Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Jesensko listje, rdeče, žareče, je v scolncu šumelo, pelo je smrt. Večerni žarki, tiho bežeči, so se topili v daljni mrak.
Sedel sem v senci pod kostanjem. Na srcu mi je težko ležala tista žalost, ki jo občuti človek, kadar se ugleda, kakor v neusmiljenem ogledalu, sebe in svoje življenje, svoje nehanje in preobražanje, svojo mladost in svoje umiranje. Vse, kar je mislil in storil, zadobi nenadoma drugačno lice in drug pomen. Prišel je v kraj, ki mu je bil drag v spominu, gledal je ves začuden in ga ni spoznal. »Kaj si to ti, zibel moje mladosti! To ni tvoj obraz, slepe so tvoje oči in me ne pozdravljajo!« Srečal je človeka, ki ga je v zdavnih časih od srca ljubil; pust in hladen je njegov pogled, njegova roka je mrzla, srce ne govori več s srcem. Kar je bilo nekoč živo, je okamenelo, je brez duše in besede ... Vsaka misel, tako močna in vroča v uri poroda, je živela le v edini tisti uri, nato je ovenela, umrla; tako pade list z veje, leži v prahu zgrbljen in mrtev. Vsaka misel, vsaka beseda, vsaka kretnja — ovenela, okamenela, duše ni več v nji. Kaplja za kapljo lije iz te posode, ki se ji pravi moje življenje; kmalu bo posoda prazna. List za listom pada s tega drevesa, ki se mu pravi moje življenje; kmalu bo drevo suho in golo. Prenavljenja ni, ne prerajanja; kaj bo iz prelite kaplje iz odpadlega lista, kdo ve; ali prazna posoda bo razbita, golo drevo se bo posušilo ...
Večerilo se je v gaju; zapihal je hladen veter, v gostejših jatah je poletavalo mrtvo listje na tla.
Prišel je mlad par. Tiho sta šla in počasi, nista videla ne velega listja ne večernih senc, šla sta kakor skozi svoje lastne mlade sanje. Slišal sem šepetajoče besede, slišal sem jih razločno v svojem srcu, ko sta bila že daleč, dvoje senc v mraku ... Nič več ne morem govoriti, ne napisati teh besed; meni so kaplje, v pesek izlite, listje, pohojeno na tleh. Mladost, ljubezen, zvestoba, upanje v prihodnost, vera v srečo ... besede nerazumljive in prazne, kakor brezsmiselna govorica vetra v vejevju. Tam daleč v mraku, tam so še žive in vroče; kmalu bodo ležale v spominu, kakor velo listje v pesku. »Ti presladka, ljubezniva« ... kje si zdaj, ti presladka, ljubezniva? Še v daljnih mislih te ni več ... »Ti nadvse dragi« ... kje si zdaj? Še v daljnih mislih te ni več ...
Prišlo je dvoje starih ljudi; vračala sta se v mesto. On se je opiral ob palico, ona je bila sključena v pas in je enakomerno stresala z glavo. Govorila sta počasi in momljaje z velmi ustnicami.
»Kmalu pritisne zima, skrbeti bo treba za drva!«
»Za drva!«
»Huda zima bo, se bojim!«
»Daj Bog, da jo prebijeva!«
»Daj Bog!«
Vzdihovaje, upognjena in trepetajoča sta počasi tonila v noč.
Potegnil je močnejši veter in ploha listja se je vsula na pot ...
Prišlo je z lahkimi koraki dvoje mladih fantov, dvoje veselih študentov. Poznal sem pesem, ki sta jo pela. Tudi sam sem jo prepeval, to pesem prešerne, boja željne, v zmago verujoče mladosti. Mlade oči so videle, mlado srce je spoznalo, da je vsa narodova preteklost častivredna fosilija brez življenja in brez sokov za sedanjost ter da je ta sedanjost sama popolnoma zgrešena vijugasta pot v močvirje. Mlade oči so videle in mlado srce je spoznalo vso našemljeno in našarjeno laž očitnega in skritega življenja, častitljivo krinko na nečastitljivih licih, čisto suknjo na nečistih telesih. In ob tem spoznanju se je uprla mlada volja, s silnimi perotmi se je vzdignila visoko nad močvirje, zmagoslavni prihodnosti naproti ... Ne poznam več vseh tistih besed in misli; predaljne so mi, — kaplje, od peska popite, listje, v prah pohojeno. Kje je zdaj tisto spoznanje, kje hrepenenje in boj in zmaga? ... Dvoje senc se je tiho izgubilo v mrak, v pošuštevanju velega listja so vtihnili kozaki. Z njima je šlo in se je izgubilo spoznanje, hrepenenje, življenje — šla je in se je izgubila mladost ...
Prišlo je mimo dvoje starih gospodov; vračala sta se v mesto, trudna sta bila in vpognjena, v obnošene suknje tesno zapeta. Zdelo se mi je, da sem že videl, pred eno samo minuto videl ta nagrbljena, vela, siva lica, te udrte, zaspane oči, ta tenka, trepetajoča kolena; in da sem slišal te grgrajoče, težko so peče glasove, te puste besede, pred eno minuto slišal.
»Dober kofetek je tam gori, še zmirom dober kofetek ...«
»Dober kofetek! Ampak lani, bi se mi zdelo, da je bil še boljši!«
»Morda je bil res boljši ... Smetane, mislim, da je premalo ...«
»Nekako vodena je, bi se mi zdelo!«
»Res, vodena je! Ali drugače je kofetek prav dober!«
»Prav dober je!«
Momljajoča, upognjena sta se s tresočimi koleni počasi izgubila v mrak ...
Vstal sem tudi jaz. Zmirom močnejši je bil veter, kakor pred nevihto se je usipalo listje na črna tla, že so štrlele gole veje proti nebu ...