V gaju (Simon Gregorčič)
| V gaju Simon Gregorčič |
| |||||||
Tebi v krilo, senčni gaj,
srce sili žali polno,
ti hladu, miru mu daj,
leči dušo bolno.
V lesu ves človeški rod
prvi pokoj sladki uživa,
ko ga težki utrudi hod,
v lesu spet počiva.
Ti drevo si že zravnal,
ki bilo je zibka moja,
dom mi tudi boš stesal
večnega pokoja.
A poveej, mi ljubi log,
je li že sadika vzklila,
koja narodnih bo tog
rakev srcu mila?
Oj povej mi,li kali,
raste li že tista jelka,
ki Slovanstvu zlatih dni
srečna bo zibelka?-
Gaj, poprej miran in tih,
z listjem lahko je zašumel,
nadebudni drevja dih
duh je moj razumel!