V gorovju
| V gorovju. I. M. |
| |||||||||||||
In šli so dalje, vedno dalje v gorovje. Vedno bolj strme in divje stene so se dvigale kvišku. In če si mislil, da si že preplezal višino, se je vzdignila na mah pred teboj zopet nova velikanska skalna stena in je rasla kvišku proti nebu. Senčnati gozd je že ostal spodaj, kot mehak zelen plašč je ležal razgrnjen daleč pod njimi. Le še nizko, skrivljeno drevje se je plazilo tu pa tam, ki pa ni dajalo nikake sence. In na zemlji so se jele prikazovati različne gorske cvetke. Razen tega ni bilo nič drugega. Povsod sam pesek in kamenje. Granitne skale, večje kot kaka hišica, in med temi celo valovje kamenčkov in drobnega peska. In tam — še daleč v daljavi — blesketajoča beloba. Led in sneg sredi vročega poletja.
Hrabro je plezal Ivan z drugimi vred po strmem gorskem grebenu. Visoko gori, kjer je mislil, da ni hodila še nobena človeška noga, je našel umetno zidane ceste, po katerih so drdrali vozovi z municijo in živili. In visoko nad temi cestami je našel večkrat zakopan mogočen top v skalah in ni si mogel razlagati, kako so spravili tega več centov težkega orjaka sem gori. Že več dni je ležal Ivan z majhnim oddelkom svojega regimenta v nekem skritem kotu — nekak strelni jarek je to bil, zdolben v skalovje in zavarovan z velikimi skalami. Spredaj so bile žične ovire in vreče napolnjene s peskom. Večkrat je vladala tu gori popolna tihota in mir je bil razlit nad vsem. Vojaki so trgali redke bele cvetlice, katere je častnik nazival alpske cvetke. Toda večkrat se je zdelo, kot da je tu zavladal prav pekel. To so grmeli silni topovi tu zgoraj in v dolini. Niti vedelo se ni prav dobro, odkod padajo granate — taka zmešnjava je bila. In če je zadela kaka granata v skalo, se je ta razletela na tisoče kamenčkov in začel je deževati prav dež ostrega peska in kamnov, ki je nosil smrtno nevarnost v kritja, kjer so taborili vojaki. In ta dež se je vsul črez pobočja in je bil kot pogubonosna lavina. — Nekega dne je bil strelni ogenj posebno ljut. V nepretrgani vrsti so padale granate črez skale in zdelo se je, kakor da je vsa gora oživela. In proti večeru naenkrat mir in globoka tišina.
»Otroci, danes bo nekaj posebnega!« je prorokoval podčastnik z resnim obrazom. In akoravno se ni dosedaj spolnila še nobena njegova prorokba, je kljub temu majhna četa z napeto pozornostjo poslušala svojega poveljnika.
»Da, nekaj posebnega,« je poudaril še enkrat, »Italijani hočejo s svojim neumnim sreljanjem nas pregnati iz tega kritja. In sedaj bodo najbrže napadali.« Zaničljivo se je zasmejal. »Dobro dela gospod Cadorna. Ha, ha! Toda mi jih ne pustimo. Ali ne, otroci? Mi bomo vztrajali do zadnjega tukaj!« — Dobri Ivan, ki je malo razumel od teh besed, ki jih je govoril podčastnik v nemškem jeziku, se je bal le nečesa: »Italijani bi radi prišli v našo lepo Avstrijo?« — In kri mu je vzvalovala. Odkar je videl, kako visoke grebene so naši zasedli, se mu ni zdelo ničesar nemogoče. Kaj pa če bi Italijani napredovali? Ah, ta lepa Avstrija! Ne, nikdar, si je zaklical, pa če mora tudi on darovati svojo kri. —
Zraven njega, v oddelku, kjer je bival častnik, je šumel telefon. Neko povelje je prišlo od vodstva. In pet minut kasneje je moral Ivan s petimi svojimi tovariši odkorakati v mrak utapljajočega se večera. Bila je to težavna pot. Treba je bilo priti na neko oddaljeno mesto gore, kjer naj bi se preprečil stranski napad sovražnika in ga zadržal, dokler ne pride pomoč. Sence so padale vedno gosteje in temneje črez goro in kmalu se je razvlekla temna noč. In tu pa tam je ostal kup tovarišev odzadaj, dokler ni Ivan le še z dvema vojakoma sam korakal. Bogve kolikokrat je tako čisto sam korakal po gozdih in travnikih cele noči v svoji domovini, ne da bi mu vstajale plašne misli! In tu ... Toda doma je bilo pač vse drugače. Znan mu je bil vsak kotiček. Toda tukaj je samo divje skalovje, ozka peščena pot, ki se vije ob prepadih — ne, nič čudnega ni, če obide človeka tu gori ob takem času strah. Ivan se je stresel. Toda vseeno je šel hrabro za svojima tovarišema dalje v gluho noč. In zopet je prišlo kot neviden strah. To molčanje gorske noči, gigantska velikost vrhov. Vse se je zdelo večje in groznejše. Kakor da se bodo gore odprle in požrle vse, kar lazi po njih. In prepadi so bili vedno bolj temni in globočji ... Kot v sanjah je ponavljal Ivan: »Saj ne bodo Italijani prišli v našo lepo Avstrijo ...« In pomislil je na svojo domovino. Bogve, če jo bo še kdaj gledal. Tiste lepe vinske gorice, šumeči gozdi, široka polja in zeleni travniki. In tam v zatišji njegova rojstna vasica ... Ne, mi ne pustimo sovražnika skozi. Dobro se bomo držali in zmagali bomo, mi ... — — —
In zopet je Ivana minil strah. Vsa bojazljivost je padla od njega proč in hrabro je stopal po ozki stezi in ni več tipal po mrzli steni, da bi se vsled razburjenosti naslonil. Še v prepad je mirno pogledal, ne da bi se ga lotila omotica. Vse njegovo mišljenje je bilo osredotočeno v tem: mi moramo zmagati!
Sedaj so prišli na določeno mesto. Ravno je vstajal krvav mesec in je s svojo svetlobo oblival belo skalovje. Podčastnik je kazal na neko belo ploskev in je šepetal tovarišem: »Na tisto sneženo polje morate dobro paziti. Če hočejo Italijani od tam napasti, jih moramo na tistem mestu zavrniti. Toda ne streljajte preje, dokler vam ne rečem!« Ivan je pokimal z glavo, se je skril z drugimi vred za neko grmovje in je pripravil puško za streljanje. Torej tu gori hočejo sovražniki? In odtod v Avtrijo? Pa Ivan se je nasmehnil: »Saj jih mi ne pustimo!« — Toda sitno je bilo čakati. Kaj pa, če sploh ne pridejo Italijani? — Ivan je še vedno strmel na ono sneženo polje. In resnično! Na robu se je pokazala črna pika in kmalu za njo druga, tretja, četrta, peta, šesta ...
»Pozor!« je zašepetal nalahno podčastnik in je puško položil na ramo, »pustite, da pridejo prav blizu in potem oddajte ogenj. Pa previdno merite, ne vemo, koliko jih je.« Vedno več se je prikazovalo črnih pik v bledi lunini svetlobi, ki so stopale po sneženem polju. In vedno večje so postajale te pike in vedno razločnejše. Sedaj so prišle že čisto blizu. — —
»Ogenj!«, je zasikal podčastnik in v istem trenutku so prerezali smrtno tišino streli iz pušk. Nekaj temnih postav se je zvalilo po snegu navzdol. Drugi so se hitro obrnili in izginili v temini noči. Bil je trenutek počitka. Toda naenkrat se je začul velikanski hrup Italijanov. In kakor roj divjih čebel so se usuli iz noči. Deset, dvajset, šestdeset ... tekajočih postav je vpilo v temno noč bojne vzklike. Z mirnim očesom so Ivan in njegova tovariša zrli na svoj cilj. Z mirno roko so naravnali orožje in sprožili. Tam pa tam je padlo nekaj napadalcev in se zvalilo v dolino, pa so prišli zopet drugi in vpili svoj grozni krik. — Ivan se je vgriznil v ustnice in z vso ljutostjo sprožil. In kot odmev strelov mu je donelo vedno na ušesa: »Ne pustimo jih dalje! Nikdar in za nobeno ceno. In če nam zmanjka municije, jih z rokami naženemo nazaj, odkoder so se vzeli!«
Toda ti trije proti stotim Italijanom. Obupen položaj 1 Toda naenkrat — gori nad njimi so se začuli čudni kriki. Obkoljeni! — Prestrašeni so ti trije povesili puške in obstrmeli. Toda takoj so začuli, da niso sovražniki, ampak prišli so jim pomagat prijatelji. Hura! In težak kamen se jim je odvalil od srca. Sedaj imajo pomočnike. Prišlo jim je pomagat dvajset tirolskih strelcev. Hitro so pogledali v dolino in zavpili: »Naprej!« »Doli nad Italijane, naše sovražnike!« Ivan ni od vseh teh besed ničesar razumel. Toda ko jih je videl teči in skakati črez grebene, je še on začel teči za njimi. »Ne pustimo jih dalje !« je kričal in mahal s svojo puško po sovražnikih, kamor je zadel.
Nenadni napad naših je Italijane čudno osupnil. Nekateri so še sprožili svoje puške, drugi pa so bežali. V velikanski zmešnjavi so izginili v črno noč. S klici veselja so vihrali zasledovalci doli do snežnega polja. Šele na izhodu v dolino so se tiho ustavili in pošiljali še nepretrgoma svinčene krogle sovražniku v hrbet. Ko pa je vpitje ponehalo v vedno večji daljavi, se je zgrnila zopet nad vsem gorovjem tišina noči.
Napeto je Ivan poslušal, kako so kriki ugašali. Nekaj trdega, težkega mu je priletelo v nogo, nekaj časa je še napravil par korakov, potem pa se je zvrnil v sneg, iz katerega se ni mogel več dvigniti.
Čudno mu je šumelo po glavi in zdelo se mu je, kakor da mu teče vsa kri počasi iz telesa. Nikake bolečine ni začutil in ležal je tako mirno in hladnokrvno, kakor mu je bilo pri srcu vedno, kadar je doma hodil na lov v gozde. Njegovi prsti, ki so bili kakor brez moči, so vrtali mrzlo snežno kepo okoli sebe. Julijski sneg ... Hotel si je napolniti vse žepe s tem ledenim snegom, da ga ponese domov za spomin na današnji dan. Kajti sedaj je Ivan zatrdno vedel: on bo videl zopet svojo domovino. Še malo se hoče spočiti, preden se bo vrnil v ljube gozdove. Truden je bil. Tudi je začutil v sebi potrebo spanca. Kar tu v snegu bo zaspal. Tukaj je varno in skrito in ne more se mu nič hudega zgoditi, kakor če bi bil doma. Blažen smehljaj se mu je pojavil na licih: »Mi smo zmagali. Nismo jih pustili dalje ...!« Trudne oči so ugašale.