V gozdu (Anton Medved)
- Za druga istoimenska dela glej V gozdu.
| ← Pepel in spomin | V gozdu (Anton Medved) Pesmi 1 Anton Medved |
Materi → |
| |||||||
I
Široko se razpletajo koreni
po črni zemlji, sok iz nje pijoč.
Drvar s sekiro bridno — kaj se meni,
da v korenini deblu žije moč —
drevo poseka s krepkima rokama,
premeri debelino in dolžino
vesel in zadovoljen. Korenino
ostavi tam, da izsolzi se sama.
Dejanja vi očetje, skrivni vzroki,
počivate zaprti v dnu srca.
Kaj vam pomagajo vsi vaši joki?
Dejanja sodba trda le velja.
Današnji svet, razmišljanju sovraž,
naziva, česar sam ne vidi, laž.
Ti zvijaj se, ti kliči mu »oprosti!«
Dejanje tvoje videl je. — Zadosti.
II
Katero je drevo lepote vzor?
Smereka vitka ali ravni bor,
košati kostanj ali stari hrast,
ki dviga kot junak se čvrst in hraber,
mecesen svetli ali temni gaber?
Drevesu vsakemu posebej čast!
Bog seme v zemljo je položil vsem,
iz tal prinikli, vzrasli so potem.
Različne barve, rasti in peres
združujejo se v gozd — ta dar nebes.
Ima še drugi gozd moj mili rod,
gozd pesnikov pritličnih in velikih.
Na dan priniknejo v boječih stikih,
edinijo se v knjigo — dušni plod.
O, naj žive in životarijo,
drže se stare ali nove struje!
Dade nam nekaj, kar ustvarijo,
dokler srce jim pesem narekuje.
Sodnikom suhim zdi se vse mogoče,
iz hrastovih semen hote kostanje.
Ni Bog ustvaril vseh dreves le zanje;
vsak poje to, kar mora, ne kar hoče,
katera pesem je lepote vzor?
Nasladna mar, ljubezenska, pobožna?
Poskočna mar, zbadljiva ali tožna?
Kdo naj razsodi? — Tistih bralcev zbor,
ki nosijo srce na pravi strani,
ki vina jih že kaplja ne vpijani;
le njim iz srca vzraste krepka sodba.
Ni malo, oh, ljudi, podobnih psom,
ki lajajo, kadar vali se grom,
ki cvilijo, kadar glasi se godba.
III
Spotakne se ob štor in pade čezenj;
pobere se, drvar zakolne jezen:
»Da vrag te je postavil sem . . . preteto!«
A štor molči, molče mu govori:
Oh komaj je minilo eno leto,
odkar si deblo mi posekal ti.
Kako je raslo v sinji zrak veselo,
kako je zelenelo in dehtelo,
užilo vesen toliko in zim.
Zdaj tu čepim brez krasa, vsem napotje
ne ti, ne ti, le jaz naj se rotim
in kolnem rojstva svojega trenotje.
Ljud raja, poje sluša pevski zbor,
jaz sam presedam v gozdu, drugi štor,
pogazili so mojo srečo vso
sodniki črnogledi s srcem krutim.
In zdaj — nad mano se jeze celo;
zakaj —? Da se nesrečnega počutim.
IV
Iz zemlje vzklije, plazi se po tleh
bršljan zeleni z gladkimi peresi.
Približa deblu se po mučnih dneh,
oklene se ga, vstane ob drevesi.
Zadružno raste z njim, noben vihar
ne vrže ga nazaj na mokra tla
s tovarišem prijaznim mlad in star
usahne on, ko pasti mora ta.
A koliko ljudi trpi na sveti,
ki svoj živ dan ne najdejo srca,
da mogli bi zaupno je objeti
in reči mu: Pri tebi sem doma!
V
Hvaležen je rdeči kokorik,
da palne žarke skriva mu lepenje,
hvaležno je lepenje, da navpik
nad njim prostira leskov grm zelenje.
In grm zahvalja bukev mnogolistno,
da nebesno vročino mu prestreza,
in bukev hvali streho si koristno,
ki nadnjo hrast jo vejnati razteza.
Različna dana je ljudem oblast,
rojena v dušni in telesni sili.
Vse prednosti izvirajo razliki.
Da smo enako močni in veliki,
enako slabi, majhni vsi bi bili.
Mirza Schaffy je molil, zviti ptič:
»Zahvaljen Bog, da tepce si ustvaril!
Ko tudi nje z modrostjo bi obdaril,
vsa moja bi modrost spuhtela v nič.«
VI
Srce priznava rado in veselo:
Tvoj velik sem dolžnik, bogati les;
ko sem zagledal žarko luč nebes,
ti dal si prvo postelj mi — zibelo.
Sam angel plaval je nad njo krilat,
v nebeški sen zatiskal mi poglede,
v njej majkin glas sem slišal prvikrat
in prve lepetal za njo besede.
Minil je kmalu let detinjih raj,
odslovil doba sem vseh dob najzaljšo.
Ti dal si postelj mi drugačno, daljšo;
odrasel mož na njej počivam zdaj.
In kaj o postelji naj tej velim?
Hvaležen tudi zanjo biti moram.
Utrujen čestokrat na njej zaspim,
utečem vsem težavam in pokoram.
Kako bi pač uslugo ti povračal?
Moj gozd, počakaj! Pridem že na vrsto.
Življenje lastno svoje bom ti plačal
za tretjo in poslednjo postelj — krsto.
VII
Vihar jesenski skoro pribesni,
in sonce pobledi s sijajnim zlatom,
drhteči listi z golih vej suhé
na zemljo padejo k umrlim bratom.
Obenem v jasno pomlad so pognali,
obenem bodo na jesen odpali.
Kaj mari mi ljudje, ki spe v gomili!
Za mene — kot da ne bi nikdar bili.
Kaj briga svet me, ki se bo rodil!
Zanj bodem jaz, kot ne bi nikdar bil.
Ta rod, ki v svoji dobi ga poznam,
ki zanj delujem z roko in besedo,
ki z njim trpim in se radujem sam —
ta rod bo z mano vred nekoč zatrt.
O kje je tvoje želo, grenka smrt? —