V jamo pade, kdor jo drugemu koplje

V jamo pode, kdor jo drugemu koplje Jovan Vesel Koseski

Viri:	Priskrbel Kozma Ahačič. [1]
Dovoljenje:	Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V jamo pade, kdor jo drugimu kóplje.

I.

V pervi polovici šestnajstiga stoletja je živel med neštevilno deržino turškiga cesarja, Sultana Selima, v Carigradu neki mlad rob ali sužen, izobražene pameti in velike osebne urnosti. Bil je tenke čverste postave, gladko okrogliga obraza, lepo rudečiga lica, černih bistrogledajočih očí, in takó prijetniga obnašanja, de se mu je vsako serce na pervi vid odperlo. Čistoglasno, kakor slavec, je peti, ino k petju takó lično citre prebirati znal, de se mu je v zamaknenim posluhu vse čuditi moglo. Vse ga je poznalo in ljubilo, vse le lepiga dvorskiga roba imenovalo. Njegova pridnost, njegova zvestoba, njegova ljubezen do Sultana, gospodarja, so bile sloveči lepôti enake, s ktero je vse znance obajal. Sultan ga je zavoljo tega neizmerno rad imel, in več ga je cenil, kakor polovico svoje druge deržine. Slišali smo nekega slave vredniga Černogorca terditi, de je bil slovenskiga naroda, kar brez prisege radi verjamemo, ker njegove lastnosti primerimo čverstim postavam, nenavadni pridnosti, krasni lepôti in bistrimu duhu naših junaških mladenčev ino jih po vsim enake sodimo. V nekih starih bukvah^[1] smo našli, de je bil na Korcirskim otoku, blizo Albanije, od pobožnih staršev kupčískiga stanú rojen, lepo v keršanski veri podučen, v desetim letu starosti od korzarjev ali morskih roparjev, na bregu imenovanega otoka vjet ino v Carigrad prodan. Opomniti moramo, de je z njim vred tudi njegova mlajši sestrica, Jelica imenovana, vgrabljena bila ter de on potem ničesar od nje ni zvediti mogel.

Zdaj, ko mi od njega govorimo, je bil ravno dvajset let star. Dobro je pomnil, de so ga v mladosti Ivana, ino očeta njegoviga Jurja klicali. V Saraju so mu pa le Lamprin rekli, in takó ga tudi mi prihodnič imenovali bomo.

Te dobe je Sultan Selim nekiga neotesaniga Azijata mohamedanske vere in turkomanskiga plemena za skrivniga dvorskiga ključarja imel, kterimu je vodstvo černih skoplencov izročeno bilo. Po imenu se mu je Hasan, po imenitni službi njegovi pa Kizlaraga reklo. Bil je mož mogočen, bogat, prevzeten, častigladniga, zavistniga, do zadnje žile strupeniga sercá. Čednost, urnost, lepota in sreča našiga Lamprina so ga grozno v hudobno dušo pêkle. Prijazne besede, s kterimi je Sultan sploh Lamprina nagovarjal, so bile ojstre britve za serce njegovo. Bal se je, de bi ga sčasama ta priden in izobražen mladeneč v cesarski milosti ne prehitel. Zatoraj neprejenljivo misli, kakó bi mu škodo naklonil in cesarsko ljubezen odvernil. Tode kaj se zgodí? Hasan Kizlaraga se Sultanu Selimu nekidan neizrečeno zameri. S kakim djanjem ali opušanjem, nismo zvediti mogli. Sultan o temu ni govoril. Rečene stare bukve nam toliko razodenejo, de se je Sultan grozno razserdil, de je Hasana v hipu iz službe djati, njemu vse premoženje vzeti, ter iz Carigrada spoditi zapovedal. Hasanov obup in trud in stok so bili zastonj, zastonj vse prošnje njegovih prijatlov. Otetbe za Jijega kar več upati ni bilo. Zdaj se Lamprin h jeznimu cesarju podá, prosi in prosi tako milo, serčno in tako dolgo, de njegovo serce popolnama vtolaži ino v korist nesrečniga Hasana gane. Sultan odpusti, pri ti priložnosti pa reče našimu Lamprinu te pomenljive besede: »Zarad tvoje čiste duše, zarad tvoje lepe prošnje, zarad milosti moje do tebe prizanesem in pozabim Ti pa ne pozabi mojiga svarjenja in se vari te hudobne kače, de te za plačilo v persi ne piči«.

Bajram, zapovedani turški tridanjski praznik, se bliža. V Saraju je nenavadno gibanje. Kizlaraga, po zaslugah našiga Lamprina v cesarski milosti ohranjen ino v službi poterjen, stojí na vratih cesarskiga harema in zapoveduje na levo in pravo. Očitno je veliko opravila. Dvor in ulica so polne černih in belih evnuhov, sužnih in drugih postrežnikov. Brez prenehanja se donaša neprecenlivo blago v skrinjah slonokostenih in zlatih posodah, ter spravlja se v nar lepši hišo celiga Carigrada, v nar imenitniši zidovje čudopolniga harema. Ni ga jezika, de bi izrekel neznano bogastvo kašmirskega ogrinala, kinežke svile, sibirske kožuhovne, arabskiga kadila, dragiga kamenja, blišečih diamantov in snežnobelih biserov, ko zdaj se tukaj druži v okinčenje ene umerjoče osobe. Po hiši se suče Kehaja Khaduna, vikši pazlivka cesarskiga ženstva, ter zapoveduje, kam in kakó se vse vred postaviti ima. Mudí se; pred prazmkam mora vse olišpano biti, kakor poslopje nar bogatejši kraljice, kakor stan nar krasniši cesarske neveste, kér nameneno je v dar Tamulii, izvoljeni prijatlici mogočniga Sultana, neizmerno bogatiga Selima. Petdeset odalísk, lepih mladih sužnih deklic, je v postrežbo nove gospodinje pripravljenih. O gromenju carigraškiga strelarstva pride pervi bajramski dan in Tamulija stopi v svoje novo domovje. Roža in limbar se skrijeta pred njeno lepoto; naše pero omaga popisati jo.

O molitvi, gostovanju in prenašanju neskončnih daril steče tridanjski praznik. Zadovoljnost, živo veselje in serčna radost se svetijo na obrazih cesarske deržine. Nenavadno bogato je to leto od Sultana obdarovana. Nar bogatejši, nar imenitniši med vsim pa očitno naš Lamprin. Razumi se, de je on cesarski ljubljenik. Od njegovih dragocenih daril je vse govorilo. Posebno od nekiga krasniga, z dragim kamenjem, zlatam in žlahtno kožuhovno obšitiga oblačila, ktero v znamnje cesarske milosti mu je Sultan zanaprej nositi ukazal. Govorilo se je clo, de mu je dovoljeno bilo, v Saraju brado imeti, kar po turški šegi nar veči, le dvema možama skazano čast pomeni.

Perviga dneva po praznikih pokliče Sultan veseliga Lamprina, prijazno ga nagovori in mu reče te besede: »Veliko sem ti namenil, tvoja mladost mi še ne da vsiga speljati. Za zdaj te v čast Kapidžibašeta povikšam, in te dam Tamulii za skrivniga ključarja. Slišal si, koliko jo cenim. Slišal si, de je zvezda mojiga življenja. Vari jo kakor jedro svojiga očesa!« To pomenljivo izusti, ga prime za roko, in spremivši ga v gori popisano hišo, mu vse na tenko pové in naročí, kar njegovo prihodno službo tiče. Na vratih harema stoji Kizlaraga — dva megléna pogleda zadeneta krasno okinčaniga Lamprina.

Zdaj se Lamprinova čast in slava po celim Carigradu, po celi deržavi razglasi. Nihče več ne dvomi, da mu je vse doseči mogoče. Kdor želje ima, clo velikani turškiga cesarstva, clo poslanci ptujih kraljev se k njemu obračajo, kadar kaj naglo in gotovo od Sultana zadobiti hočejo. Več velja njegova beseda, kakor nar umniši govorjenje imenitnih govorunov, kakor cele knjige gladko in lično spisanih prošinj. Vse se mu priklanja, vse prilizuje, vse v njemu prihodnjiga Nadvezirja, vsigamogočniga svetovavca v Saraju, viditi meni. Neizmerno bi bil obogatel, ko bi ga denár in bogastvo mikala bila.

Za vse to je naš Lamprin le malo serca imel. V prid svoje nove službe živo vžgan, in od cesarske milosti globoko ganjen, se neprejenlivo trudi, dolžnosti svojiga poklica na tenko spolniti. To mu je tem več na sercu, kér ga vedno nekako skrivno nagnenje v bližo izročene cesarske prijatlice tira. Večkrat se mu je zdelo, de bi vse svoje premoženje, vso svojo čast za eno besedico njenih ust brez prevdarka dati pripravljen bil. Tode le malokdaj se Tamulija iz skrivnih izb in stanic prikaže, in to malokdajno le med neštevilno družbo svojih urnih odalísk, po turški šegi v neprevidljive zagrinala skrita. Zapovedi njene po eni ali drugi odalíski do Lamprina pridejo.

Takó se luna trikrat premení. Nekiga poletniga večera sliši Lamprin, v svoje opravila zamišljen, na enkrat blizo sebe v materinskim jeziku pregovoriti: Zdravstvuj Ivan Jurjevič! Urno se oberne in Tamulijo pred sàbo zagleda z razkritim obrazam. Kdo popiše njegovo stermenje, njegovo osupnenje, kdo občutke njegoviga serca, kér v nar imenitniši lepôti cesarskiga harema lastno svojo sestro spozna? Kdo popiše, koliko in kaj sta si vse povedati imela? Enajst let se nista vidila, in ob času prisilene ločitve obá otroka bila. De sta v sercu veri svojih staršev zvesta, in zgoli čista kristjana ostala, mahomedanjskiga zakona le na videz, le po sili se poprijela, de do ničesar take žive želje nimata, kakor znebiti se takó sitniga moranja, ino te strašne imenitnosti, v ktero ju je čudna osoda zapledla, sta si na nagloma povedala, ter zgovorila se, de nju bližne žlahte živa duša zvediti ne sme, kér po šegi, v Saraju takrat vladajoči, takó bližni žlahtniki so brez odloga mogli ločeni biti. To sklenivši Tamulija krasno svoje lice zakrije, urno odide, in kakor lahka senčica v skrivne svoje izbe zgine.

Zdej so našimu Lamprinu krasni dnevi čiste zadovoljnosti v Saraju iztočniga veličanstva, v hiši ljubeznive njegove sestrice tekli. K spolnenju sreče njegoviga serca mu gotovo ničesar ni manjkalo. Res mu je včasi bilo, kakor de bi ga nekakošne odljudne osobe zalezovale. Večkrat je obraze ženskiga in možkiga spola srečal, kjer bi bil nar manj mislil. Tode na čistost svojih namemb gledavši, ino svest si cesarske ljubezni in milosti, se je le malo za vse to menil.

Kratkim uram enako mu je mesec za mescam pretekel, zima mine ino zopet se bližajo bajramski prazniki. Zdaj Lamprin po primerleju od nekiga na novo v Korciri vjetiga roba zvé, de so mu starši od velike žalosti pomerli. Živo ganjen brez odloga priložnosti iše in jo najde, z drago svojo sestrico govoriti. Strašno žalostna je ona bila ob taki grozni novici. Solze se ji s curkam po licu vlijejo. Lamprin jo ljubeznivo prime za roko ter jo tolaži, kolikor mu je njegova lastna žalost pripustila. Tak tolaživši in pogovarjavši se zaslišita v bližnih odpertih stanicah nekako naglo šumenje. Kakor bi trenil, Tamulija v svoje izbice zgine. Lamprin se po glasu ozrè ino vidi v mraku večerne ure iz tretje stanice dva visoka možaka zmuzniti se. Zadniga spozná — bil je Hasan Kizlaraga.

Nepokojna strašna noč je po ti prigodbi za našiga Lamprina sledila. Žalost po zgubljenih starših ga je v sercu stiskala. Strah ga je zastran ljubeznive sestrice obhajal, ker je prevdaril, de bi njeno obnašanje proti njemu po turški šegi in pameti znalo za veliko pregreho vzeto biti. Če ga je velikiga truda za kako trenutje spanje posililo, so mu koj strašne sanje kri vnemati začele. Zdelo se mu je, de nekaka grozna kača z lepim zelenim grebenam in gorečim žrelam za njim skače in ga po celim Saráju od stanice do stanice podí. Tak se mu za miglej stisnene obervi v hujši britkosti zopet odprejo, in komaj zor prihodnjiga dneva, to je, perviga bajramskiga praznika, pričakuje.

Dan se zazná, navadna ura bije, Lamprin se hitro napravi in se iz svojiga prebivališa v harem podati hití, serčno želevši, berž ko bi mogoče bilo, z ljubeznivo svojo sestrico govoriti. Ker se naglo vratam harema bliža, mu zakriči stotnik černih evnuhov z divjim glasam nasprot: »Proč! Ti nimaš opravila v cesarskim svetišu«. Kakor grom iz jasniga neba ga zadene ta glas. Urno se oberne in stoječih nog se proti cesarskimu poslopju na pot podá. Na stopalnicah ga sreča Kebaja Khaduna in mu reče: »Prijatel, verni se! Sultana za tebe ni domá. Njih visokost dovolj iti hočejo, de v svojih stanicah počakaš, kaj se zgoditi imá«.

Čuden razloček med bajramskimi prazniki lanjskiga in tekočiga leta! Kaj za Boga pomeni ta britka tesnota cesarskiga Sarája, enaka gromonosni soparnici pred strašno nevihto in pogubljivo točo? Vse je tiho, vse je osupneno, ni veselja, ni radosti, ni gostovanja, ni cesarskih daril. Sultan se ne prikaže, nobeden ga ne Vidi, skor se ne vé, ali je živ ali je mertev. Vse oprašuje, vse glave ziblje, vse rame stiska, povedati nihče ničesar ne vé. Takó preteče pervi, takó preteče drugi bajramski dan. Tretjiga dneva se vidi tu in tam skrivno pomenkvanje bližnih prijatlov, tu in tam se sliši šeptanje, se vpazi pomenljivo kimanje, se začnejo razglasovati čudne novice. Sultan je bolan, reče eden — strašno je razserden, reče drugi — v žalosti je plakal, clo reče tretji. V tim so si vsi glasi enaki, de se po praznikih grozne reči zgoditi imajo.

Govorí se, de je Sultan imenitno osobo svojiga harema v neznani pregrehi zapazil, kér je ravno z razkritim obrazam nekiga cesarskiga služabnika objemala, de je dvajset odalísk njene pregrehe deležnih, de vse te v cule zašite v černo morje z gospodinjo vred veržene bodo. Govori se dalje, de se je Sultan zarotil, nesrečniga služabnika koj po praznikih zverinam svojiga zverinjaka raztergati dati, ter de je ukazal, nar hujšiga iz Afrike pripeljaniga risa tri dni postiti in stradati, potem pa obilno z močnim žganjem napojiti. Nekteri so clo terdili, de so vikšiga vratarja cesarskih zverinjakov o večernimu mraku tretjiga praznika k Sultanu iti vidili, in de je gotovo že v tem njegove zapovedi prejel. To in več takiga se je govorilo, in od hiše do hiše, od stana do stana, od izbe do izbe širilo. Kaka groza, kaki strah, kake britke misli te dobe oplašeniga Lamprina v samotnih stanicah stiskajo, moramo lastnimu premišlevanju naših bravcov prepustiti.

Bajram mine. Perviga jutra po praznikih Sultan Lamprina poklicati da. Mraz in žar šineta temu v žile, ker neki černi pertlikavec v njegovo stanico stopi in mu gospodovo povelje razodene. Brez odloga vendar teče v cesarsko poslopje in s trepečim sercam hipoma v mali izbici stojí, iz ktere tri dele sveta goreče strele zadevajo. Okna so zagernene, takó de je clo temnotna, in Lamprin na pervi hip skor ničesar razločiti ne more. Nekaj trenutij je vse tiho, potém Sultan po navadi s krepko razločno besedo pregovori: »Pojdi do zverinjaka v Bujukdere, ter prašaj vratarje, če je ris napitan — hodi!« Lamprin bi imel toliko povedati. Sultana pogleda — opazi, de nista sama. V oboku zakritiga okna stoji Hasan Kizlaraga z veselo bleščečim obrazam. Lamprin ga spozna in začeta beseda omaga v persih njegovih.

Na bregu Bošpora, v prelepi bujukderski dolini, pol ure hodá od Carigrada, je bil tiste dobe krasen log, visokiga drevja poln. Dan današen se le še sedem košatih, po turško »Jerdikardaš« po slavjansko »sedmero bratov« imenovanih, od evropejskih potnikov zastran neprecenlive lepote pogosto popisanih platan na tem mestu vidi. Vse drugo drevje je oster zob pretečenih stoletij podrobil. V sredi loga je stala takrat med visokimi gostimi lipami nizka, revna, zapušena kapelica s podobo Matere Božje. Pravlica govorí, de je bila v letu 1096 po Kristusovim rojstvu od Bogomira Buljonskiga zidana, ker je na svojim potovanju k božji vojski v Jeruzalem z neštevilnimi trumami križanskih vojšakov in drugih romarjev v bujukderski dolini počival. Tri dni in tri nočí, pravi pravlica, je pobožni Bogomir v ti kapelici pred podobo Matere Božje na kolenih ležal, in tukej na zadnim robu evropejskiga svetá za odpušenje svojih grehov, in za božjo pomoč, de bi zasramovavce keršanske vére premagal, neprejenlivo prosil. Tretjo noč, reče dalje pravlica, se mu je Mati Božja prikazala, in mu je krasno iz limbarja spleteno krono v spomin, de bo sveto deželo osvojil, na glavo djala. Mnogo drugih poznejših čudežev še pravlica od te kapelice povedati vé, kterih splohno popisevanje nam za zdaj čas in prostor ne dopustita. Poleg tega loga je našiga Lamprina hoja pripeljati imela, kjer komaj' tri dobre lučaje od ondot je bil tistiga časa strašen cesarski zverinjak.

Po prejeti zapovedi se Lamprin, globoko v dušo ranjen, molčé oberne, cesarsko izbico zapusti ter se brez odloga na pot podá. Čudne sanje, divje blodenje vročinske bolezni se mu zdi, kar je vidil in slišal in mislil. Žalost, groza, tuga in strah mu serce topijo, nerazumljive prigodbe zadnjih dni, zmešano govorjenje pretečenih praznikov, znamnja očitne cesarske nemilosti mu po glavi kakor gromonosni oblaki blodijo. Na persih mu leží neka neznana teža, kakor žareča železna gruča. V neprevidlivi mrak sta zavita um in pamet. Svest si lastniga djanja ni. Takó brez ozira, brez deležnosti lepe pomladanske nature, korači po krasni bujukderski dolini, namembi svoji nasprot. Če bolj se zverinjaku bliža, tem več se mu noge šibijo, tem več teža naraša njegoviga serca. Zdaj stojí v neizreklivi britkosti tik bujukderskiga loga, od kteriga je večkrat svoje keršanske znance govoriti slišal. Brez volje in zavedenja, kakor od skrivne oblasti tiran, se iz pota med drevje zavije, in preden svoje djanje prevdariti more, se v kapelici pred sveto podobo znajde.

O ti, samotnih svetiš sladka angelska sapa, ti, veže Božje čudodelni duh! Kdo vaji pozná, kdo vaji razumi, dokler se vajniga neprecenliviga zdravila v grenki britkosti temnih osod deležen ne storí? V migleju čuti Lamprin serce svoje ohlajeno, na koléna pade, solze se mu s curkam po licu vlijejo, do živega ganen globoko zdihuje, in takó serčno, takó pobožno, takó čisto moliti začne, kakor je nekdaj molil v jasnih letih svojiga detinstva na korcirskim otoku v družbi svoje mile, v Bogu spijoče matere. V serčnim objoku svoje dozdajne slepote, v kteri je iz človeške boječlivosti pred zasramovavcam keršanske vere svojiga mojstra zatajil, terdno sklene, po spolneni zapovedi Sultanu vse na tenko razodeti, kar njegovo vero in žlahto tiče, čeravno bi mu za življenje iti imelo. Tako v Boga zamišljeniga na enkrat čuden, iz bližniga zverinjaka šumeč hrup zadene, in iz globokiga zamaknenja zbudi. Gromsko rjavenje, divje lajanje, strašno tulenje se čuje, kakor ob času pitanja gladnih zverin, kakor de bi se medvedje, volkovi in risi za najden plen prepirali in klali. Zdaj se Lamprin spomni Sultanoviga povelja, na noge skoči, ter se vpoti z olajšano dušo urno proti cesarskimu zverinjaku.

Na zverinjaškim mostovžu najde Lamprin vikšiga vratarja v družbi njegovih hlapcov, ter ga po zapovedi praša, če je ris napitan. Vratar se globoko priklone, v prostrano okroglo dvoriše iz mostovža pod-se pokaže in reče Lamprinu, de nej le sam pogleda. Lamprin pobesi očí — strašen vid! — kaj zagleda? Krog in krog po pesku stojé divje, razkačene pošasti medvedov, šakalov, leopardov in drugih zverjakov, proti sredi dvoriša obernene, na sredi pa sedi s pisanim gorečim pogledam vpijanen numičanski ris, s kervavimi sprednimi tacami raztergano truplo na tleh tišéč, v žrelu pa nepodobno človeško glavo na kviško moléč. Nahip Lamprin odtergano glavo spozná, spozna krasne oblačila semtertje raztrošene, in kakor od strele vdarjen zavpije: Hasan Kizlaraga!

Vikši vratar potem Lamprinu pové, de ga je Sultan zadniga bajramskiga večera k sebi poklical, de mu je ojstro zapovedal, prihodno jutro perviga po pitanju zverin prašajočiga poslanca med zverjake pahniti ter vpijanenimu risu prepustiti; de je pred nekimi trenutji ta krasno oblečeni dvorski velikan s tem prašanjem k njemu prišel; de je sicer neznano modroval, grozil in od nekake zmote govoril; de se mu je pa kljub opora potém zgodilo, kar se zdaj na dvorišu zverinjaka vidi.

Zdaj Lamprin razumi vse. Jasno mu vse na misel pride. On razumi, kaj mu je nameneno bilo; previdi, v kaki nevarnosti se Tamulija znajde. Kakor oplašen jelen iz ležiša plane, se proti Carigradu na pot podá in hitrejši, kakor bi sam bil upal, pred stermečim Sultanam stoji. Trepetaje mu razodene, kar je vedil, čul in vidil. Razodene, de mu je Tamulija sestra, de sta obá kristjana, de se le na videz mohamedanski veri vklanjata, de rajši pogineta, kakor zanaprej svojo vero tajiti, ter takó dalej do zadne pike, kar so naši bravci do zdaj od nju brali in sami vganili.

V zavzetju Sultan brez pogovora do konca pazlivo posluša. Potém se iz divana dvigne, proti Meki obraz oberne, roke križama na persi pritisne, ter s pripogneno glavo izusti: »Allah kherim!« — to je, Bog je velik!

Drugi dan Lamprin od Sultana v svojo stanico sledeče pismice dobí:

Ivan Jurjevič!

Bog je sodil; glavo znižam, in ne terjam, kar mi Sura kaže. Uzemi

sestro, hodi kamur ti je drago. Vajnimu premoženju dodam pet

sto mošenj cekinov. Znati imajo prihodu i vnuki, kako ljubi, kako

čisla, kako bogatí

Selim Padišah, Emir al Mumenin.

Slišali smo, de si je Tamulija po tém samostansko življenje izvolila, in de je v srečni veliki starosti opatica imenitniga korcirskiga samostana svete Marije Magdalene, splohno češena in obilno objokana, umerla. Lamrin se je očetoviga stanú prijel. Silno bogat in imeniten kupec je bil. Petdeset morskih bark mu je služilo. Mnogo časa je pobožno živel in malo manj ko sto let star je mirno v Bogu zaspal. Njegovi vnuki po ženskimu spolu so še dan današni na jadranskih bregovih neizmerno bogati, imenitni gospodje.

1. Hekathomithi, ovvero cento novelle di M. Giovanni Battista Giraldi Cinthio.