V jasnih nočeh, — v modrih dneh,
v jutránjih zarjah in zlatih večernih —
težko železo tisoč rdečih reže ran
in skoz vsemirja lije tiha tožba —
tiha tožba — glas bolesten,
a ta prevpije krik zemljé,
udár kamenja, divji obraz
bolečin in ječanje zadetih.
Kako je čudno to zvonenje!
Trudne zatisnem svoje oči.
Ti brat poleg mene, slišiš i ti?
Zdaj jok in zdaj težko petje —
O! pesem, zdaj te razumem!
Ko bi i revne, trudne množice
globoki smisel visoke pesmi umele —
nanovo bi moral vstati ta svet!
Krik, ki tiho v sanji zgubi se,
je to, neznani trepet in hrepenenje naše,
krvavordeče morja vročih solz:
To pesem je o revščini na svetu.
V jasnih nočeh, v modrih dneh,
v jutránjih zarjah in zlatih večernih,
poslušajte pesem vašo, ljudje, poljubite rane si!
Slišim: Kako je mogoče? Strahoma vprašate.