V jezikoslovnih zadévah
| V jezikoslovnih zadévah anonimno |
| |||||||||||||
Mnogo različniga in nasprotniga se je že bralo in pisalo zastran sklepa matice ilirske v Zagrebu od 7. maja t. l., ki se še le sedaj v „Südslawische Zeitung“ natanjko zve iz osnove dopisov, ki jih je matica namenila literarnim družtvam slovanskih dežel. Iz tega se zvé, da namen nasvetovaniga zbora ni stvaritev noviga občnoslovanskiga književniga jezika, ampak le posvetovanje: kako naj bi se različni slovanski jeziki med sabo – eden druzimu – bolj bližali. Osnova teh dopisov na mnoge družtva se takole glasí:
„Slavno družtvo! Težko kdo bo dvomil, da pri vsakim narodu je edinost književniga jezika poglavitni pogoj literarniga napredka, in da bi ne bilo ne francosko, ne laško in ne nemško slovstvo (literatura) tiste visoke stopnje, na kteri jih sedaj najdemo, doseglo, ako bi bil vsaki oddelk francoskiga, laškiga ali nemškiga naroda svoje knjige (bukve) v svojim posebnim narečju pisal, kakor se to pri nas Slovanih godí. Akoravno nam Slovanam, ki smo po nemili osodi že od nekdaj ločeni, ni dano, da bi edini književni jezik imeli, je vunder naša dolžnost, da si po izgledu starih Grekov saj prizadevamo, da se naši književni jeziki ne še bolj kakor dosedaj razločijo, ampak se, kar koli je moč, približajo. Na to imamo zlasti sedaj paziti, ko se vsi slovanski narodi za omiko svojiga jezika poganjajo. Kako naj bi v tem ravnali, nam je ces. avstrijanski minister g. dr. Bach pokazal, ki je pred 2 Iétama zbor slovanskih jezikoslovcov v Beč (Dunaj) poklical, da naj bi enolično in vredjeno slovansko pravoslovsko terminologijo posvetovali in izdelali. Dolžnost vsih Slovanov je, da to početo lepo delo posledovajo in razširijo na celi obsežek jezika, kar je ondi le na pravoslovje omejeno bilo. Vposled tega je literarni oddelk matice ilirske v zboru 7. maja sklenil, vse slovanske literarne družtva povabiti, da naj bi vsako njih 2 ali 3 vredne može izmed sebe izvolilo, ki naj bi se v kakošnim slovanskim mestu, po naših mislih v Varšavi ali Belgradu snidili in posvetovali: kako naj bi se različne narečja eno druzimu približale, in kako naj bi se v duhu prave slovanske vzajemnosti vodíla določile, po kterih naj bi se v omiki slovanskih narečij napredovati imelo, da bi v prihodnje še bolj ne razpadle. – V prepričanju, da Vam je slovanska vzajemnost pri sercu, Vas bratovsko pozvemo pristopiti našimu nasvetu in dva Svojih jezikoslovcov v ta namen izvoliti in zraven tega tudi mesto literarniga zbora nasvetovati, ki se Vam nar pripravniši zdi. Ko Vam to čisto jezikoslovno zadevo v prid vzajemne slovanske literature priporočimo, Vas bratovsko pozdravimo.
V Zagrebu mesca junija 1851.“