V katakombah
| V katakombah Roma Silvin Sardenko |
| |||||||||
PO ZEMLJI MRTVIH hodim razorani,
čez neprisojne steze in predore,
čez te požete njive in razore –
grobovi prazni, vsi so razkopani.
Kot da pokojni v uri so neznani
ostavili na tihem te zapore
in dvignili se gori v svete dvore,
da bi na rajski sedli tron svečani.
In pride noč, in kmalu morebiti,
ko trupla naša bodo zakopali
grobovi tihi, temno mahoviti.
In pride dan! – In zoper bomo vstali.
Nemara, grozni? Ali vsi častiti? …
Tako kot smo v minljivosti sejali!
I.
KATAKOMBE, katakombe!
zibel cerkve večnomlade,
kjer so z mehkimi rokami
zibale jo prve nade.
Kjer je rastla pred nebesi
v jasnem cveti, ali svetu
skrita kakor nje Spočetnik
nekdaj v tihem Nazaretu.
Katakombe, katakombe!
kadar čujem to ime,
kakor da bi »De profundis«
šepetalo mi srce.
Kakor da bi zadušeni
iz samotnih globočin
dvigali se psalmi sveti
do nebeških visočin.
II.
KATAKOMBE, katakombe!
ve zavetje materinsko,
kamor vera divji sili
skrila lice je detinsko.
Ob plamenih sveč boječih
hrepenela je v molitvah,
na grobovih mučeniških
žrtvovala se v daritvah.
Kamorkoli stopi noga,
vse je svetih sled stopinj;
vse je kakor neizmeren
dragocenih grob svetinj.
Ko bi stisnil v prstih rahlih
grudo vašo, se mi zdi,
z lahnim svitom zablestela
mučeniška v njej bi kri.
III.
KAKOR SKROMNA PESEM ljudska,
a iz zdravih, krepkih grudi –
kličejo mi katakombe:
Pridi, romar, in se čudi!
Da je vera le prevara,
sladki sen, ki mami dušo,
morala bi že umreti
pod globoko, težko, rušo.
Ko bi ti nas razumeval,
bile bi ti drag sprehod,
za nebeškim svodom modrim
naš najljubši bi bil svod.
Tu stojiš v kraljestvu smrti,
a povej nam, kdaj in kje
misel – da boš živel večno –
tak ti legla je v srce?
IV.
GLEJ, pri nas je smrt brez groze,
strah na grobu ne sameva,
svidenja ga svit tolaži,
dih vstajenja ga preveva.
In ljubezen vse ljubezni,
božja moč Evharistije,
zlate nade v lepše čase
iz stoterih slik ti sije.
Bolj očara čista vesna
naših barv in naših slik
nego pestri, najkasnejši
vatikanski mozaik.
One so pozdrav visoki
z onih daljnjih dežela,
kjer ni solz – a če bi bile –
radost le se v njih smehlja.
V.
LE DOTAKNI SE nas s čelom!
Dasi stene začrnele,
dahnile ti bodo jasnost
ali temo zopet vzele.
Le poljubi nas iskreno!
Dasi nemi spomeniki,
več povemo, nego mogli
vsi človeški bi jeziki.
Zabljene so te gomile,
onemel je njih spomin,
a bleste se v rajski knjigi
kakor zvezde z visočin.
Blaženi, ki so pred tabo
s palmo svete vere šli …
Če so mogli ti in oni,
kaj da ne bi mogel ti?! –