V kraljestvu Triglava
| V kraljestvu Triglava Narodne pravljice in legende Manica Koman |
| |||||||||
Ob vznožju gorskega velikana Triglava se razprostira gozdiček. V njem pihljajo blagodejni gorski vetriči, žubore srebrni studenčki in cveto tisočere raznobojne rožice. Slehrni prišlec, ki zaide v to divno prirodno krasoto, obstoji kakor očaran ter se čudi lepoti tega pravcatega gorskega raja. A nekdaj ni bilo tako lepo v tem kraju. Le poslušajte! Bilo je v davnih časih, ko je bil prostor, kjer se razprostira zeleni gozdiček, zgolj pečina in puščoba. Ni bilo zelenega gozda, ne sočnate trate, vse je bilo peščeno in posušeno, sivo in mračno. Zgodilo se je pa nekoč, da je zašel v to puščavo mlad, vesel in pogumen lovec, ki je prišel čez tri gore in tri dole v to planjavo na lov na divje koze. Ves izmučen je iskal studenca, da bi si pogasil hudo žejo. Dospel je do skale in tam truden sedel tik votline, iz katere sedaj šumi bistri studenček, a tedaj je žejni lovec zaman čakal na kapljico vode. Vsa priroda naokrog je spala in zaspal je slednjič tudi utrujeni lovec. Hipoma ga pa prebudi iz spanja tajinstven glas. Ta glas se je čul kot odmev in lovec ni vedel, odkod prihaja. Jasno pa je čul proseče besede: »Lovec, mladi lovec, prosimo te. pohiti od tod, drugače umrješ od žeje!« Lovec nekaj časa posluša, potem pa glasno zakriči: »Kdo si vendar, neznano bitje, ki me svariš?« »Jaz sem vila krasne livade Cvetka!« »Jaz sem studenčna vila Bistra!« »Jas sem gorska vila Jasna!« »Jaz sem gozdna vila Tiha!« Tako je odmevalo od vseh strani. Zdajci pa pogumni lovec vnovič zavpije: »Stvari božje, prikažite se vendar mojim očem, želim vas videti!« V tem trenutku že stoji pred lovcem velika in tenka, v belo oblečena ženska. Njen obraz je imel podobo posušene cvetke. Z neizmerno tožnim glasom reče lovcu: »Lovec, ti si zašel v kraljestvo vil. Tu je bilo nekdaj lepo, a danes je pusto in dolgočasno. O, da, bilo nam je lepo. Imele smo skupno zlato kraljestvo in srečno življenje tu v gorah. Naš gospodar je gorski velikan Triglav - kralj planin. On nam je izbral kraljeviče iz svojega kraljestva, a me prevzetnice ga nismo slušale. Prifrfotal je k nam lahkokrili kraljevič iz drugega kraljestva, gizdavi Citronček, in jaz sem mu ponudila čašico cvetičnega medu, da se je okrepčal. Prišel je gibčni Martinček, in vila Bistra mu je ponudila bistre studenčnice. Vila Jasna je pogostila svetlega viteza Apolona Belina s kapljico nočne rose, in vila Tiha je naročila kupico kipečega gozdnega bisera kačjemu pastirju. — Tedaj nas je pa kruto kaznoval mogočni kralj planin. — Zaprl je popestrimo Bistro v podzemeljski grad, kjer blodi še danes po neznanih zemeljskih votlinah. Usahnil je živi studenčni vir. Ni več kipel vrelec izpod temne skale, ki se je tako lepo iskril in zlatil na soncu, in nič več ni bilo čuti kipečega smehljaja naše mlade, žive Bistre. Usahnili so nadalje vsi manjši studenčki in vrelci po gori in gozdu, prenehalo je vse življenje, vse je usahnilo in sc posušilo. Nič več ni bilo čuti ne šumenja v gozdu, ne šuštenja v listju. S tem pa, da je prenehal bistri studenček, je ugasnilo življenje tudi meni in drugim mojim sestricam. Povesili so glavice moji zvončki, ki so me vsako jutro zbudili; usahnile so modre vijolice in niso več razširjale prijetne vonjave po traticah; umrle so marjetice, zaspale so zveste spominščice, pokončane so bile zlate kalužnice in ugasnila je luč rdečim kartončicam in žarečim planinskim rožam. — Dobri in pogumni lovec! Prosim te, pojdi na vrh gora v kraljestvo Triglava in izprosi meni in mojim družicam rešitve iz te krute usode. To ti bo pa le tedaj mogoče, če si jako pogumen, ker prekoračiti boš moral strme prepade in prebiti mnoge in velike nevarnosti.« Poslovil se je lovec od vile Cvetke in pogumno korakal na strme gore. Ni se strašil ne napora, ne zlih duhov in gozdnih škratov, ki so ponoči vršeli ob potu, ga zasledovali in plašili. Drugi dan ob zori je prišel do kristalnega gradu planinskega gospodarja. Kralj planin je sprejel lovca v svojem gradu, ki je pa bil tisto jutro ves v mraku in megli — gotov znak kraljeve nevolje. Ko pa je pogumni lovec sporočil kralju, da se vile pokore in da čakajo njegovega povelja, je sedel kralj na zlati prestol, zažarelo mu je lice, in vse triglavsko pogorje sc je razjasnilo, da je lovca kar slepilo. Nato ukaže kralj Triglav, naj njegovi kraljeviči, živi Vrelec, bistri Rosan, mirni Zefir in sveži Vetrič odidejo v kraljestvo zapuščenih vil. To se je takoj zgodilo. Ko se je lovec vračal v prejšnjo puščavo, je bilo tam vse izpremenjeno. Vrelci so žuboreli, livada je cvetela, gozdi so zeleneli in šumeli, po gorah je pa zvenel sveži vetrič. Vila Cvetka pa, ki je bila sedaj vsa pomlajena in vesela, je pripela na prsi junaškega lovca šopek krasnih planik. Na šopku so se lesketali diamantni gozdni biseri...