V križu je rešitev
| V križu je rešitev. Anonimno |
| |||||||||||||
Bila je bela nedelja, lep dan, kakoršnega more
spočeti le zgodnja mila pomlad. Gorko solnce je
izvabilo na dan prve spomladnje cvetice in težko
pogrešane ptice-pevke jele so se oglašati v drobnih
pesmicah po logih in dobrávah; res krasen pomladnji
dan. — Lepo število belo oblečenih deklic in s šopki
ozaljšanih dečkov klečalo je v prijazni cerkvi pred
obhajilno mizo, da stopijo prvikrat k sv. obhajilu.
Za njimi v klopeh pa so klečale njih matere in
očetje in prijatelji; molili so zanje, ter v radosti in
britkosti svojih src se spominjali onega srečnega,
presrečnega časa, ki so tudi sami klečali med vrstami
prvoobhajancev. Komu, ki ima količkaj vere in srca,
bi ne bili oni spomini najblažji in najdražji? —
Med odraščenimi v klopeh je posebno skrbno pazila na otroke blaga učiteljica, ki j im je bila v posebno pomoč pri nauku in pripravi za prvo obhajilo. Zdaj pa zdaj ozrla se je na posebno lepo oblečeno deklico; ime tej učenki je bilo Ana; bila je hči glediščnih pevcev in igralcev. Ana je bila najboljši otrok, kakor si ga moremo misliti, posebno odkar je dobila tako skrbno učiteljico. Bila je pridna in poslušna, a bila je tudi pobožna. Veselega obraza, vedrih lic, tekala je iz šole domu in od doma v šolo in vsak, kdor jo je videl, vesel je bil prijazne, lepe deklice. Tndi njena učiteljica je je bila vesela; le nekaj jo je skrbelo: poznala je deklico prav do srca, vedela je, da je po natori zelo lahkomiselna, dovzetna za vse, kar ji pride naproti; poznala je natanko življenje glediščnih pevcev in igralcev in večkrat je na tihem milovala Ano, ki bo v družbi igralcev v tolikih nevarnostih za svojo mlado nedolžnost. Pač da ji je Ana še danes obetala, da hoče zvesta ostati svojim sklepom, da križec, ki ga ji je dala učiteljica v spomin na ta dan, jo bo vedno spominjal na obljubo; in kdo bi ji ne verjel, da je govorila resnico; vendar se učiteljica ni mogla iznebiti neke tesnobe, kaj da pač za Ano donese prihodnost, donese življenje? ...
Prešlo je od tedaj pet let. — Neki večer je bilo gledišče v glavnem mestu razprodano do zadnjega prostora; naznanjeno je bilo, da nastopi ta večer nenavadna nova pevka. Res nastopi naša znanka — Ana in pričujoči jo pozdravljajo z glasnim ploskanjem. Bila je res prikupna; poleg telesne lepote odsevala je od nje neka duševna krasota, ki je lastna le nedolžnim srcem; ni čuda, da si je s svojim lepim petjem precej pri prvem nastopu pridobila srca poslušalcev. Žal, da se ni mogla ustavljati nečimerni prevzetnosti, ko ji je solnce slepilne sreče tako mamljivo razsvetljevalo pot v življenje. Prvikrat je ta večer snela z vratu križec, ki ga ji je dala učiteljica v spomin na prvo obhajilo, prvikrat je ta večer opustila navadno večerno molitev, ki jo je redno opravljala pred podobo Križanega. »Preveč sem trudna, da bi nocoj molila,« pravi Ana sebi in tolaži svojo rahlo vest, »in pa tako je že pozno;« tudi na križec je pozabila, da bi ga ovesila krog vratu. Začenjal se je boj v srcu Ane, boj za najsvetejše, kdo ve, kako bo dokončan, kdo bo zmagal ? ...
Leto pozneje. — Zopet je nastopila Ana kot slavna pevka. Kdor bi sodil le po zunanje, reči bi moral: krasno se je razvila v malo letih; toda kdor jo je opazoval natančneje, spoznal je, da to ni več nekdanja Ana, kakoršno je spoznaval pri prvem obhajilu in pri prvem nastopu v gledišču. Njene oči, kako so nekako mrtve, boječe, zdaj nepremično zrejo na poslušalce, uprejo se kakor steklene na določen kraj in v trenotku bega ž njimi Ana na okrog; bile so živa podoba njenega nemirnega srca. Glas ji danes ni tako polnodoneč, glava ji je težka, čuti se slabo in predno je končan pevski večer, naznanila se je novica: Pevka Ana je nepričakovano omedlela in nezavestno so jo odnesli domov ...
Minulo je nekaj tednov hude bolezni; v tem času borilo se je s smrtjo mlado življenje, viselo je na nitki, dasi nezavestna bolnica ni nič vedela za to. Nekega dne se zavé, začne gledati okrog sebe in hitro spozna, da leži — v bolnici. Na steni poleg postelje visi velik križ, ob znožju njenem stoji usmiljenka, ki se ji prijazno smehlja in jo radostna pozdravlja; toda ko Ana pogleda svoje roke, prestrašena glasno vskrikne.
»Sestra,« pravi Ana, »kaj mi je bilo; vendar za božjo voljo nimam — črnih koz?«
»Ne prestrašite se preveč, gospodičina, mnogo je v tem času že umrlo ljudi na tej ostudni bolezni, tudi vas se je lotila in zdravniki so popolno obupali, da bi še kedaj ozdraveli, toda zdaj ste popolno iz nevarnosti.«
»Za božjo voljo, kakošna pa sem,« vpraša Ana, »prinesite mi urno kako ogledalo.«
Sestra se je branila to storiti, a ker Ana le ni odjenjala, tedaj je vstregla njeni želji.
»Hu,« zakriči bolnica, »to nisem več jaz, saj sama sebe ne poznam. Oh, zakaj nisem umrla, da bi me svet ne gledal tako ostudne. Rajši umrjem, kakor taka živim na svetu.«
»Ne govorite tako, gospodičina Ana, ali bi bili pripravljeni stopiti pred sodbo, ko bi vas bil Bog nezavestno poklical od tod? Gotovo ima Bog z vami svoje dobre namene, zakaj ako On kaznjuje, stori zato, ker ljubi človeka. Pač vam ni še znana šola trpljenja, treba jo bo nastopiti tudi vam, toda ne bojte se: V križu je rešitev.« Tako je dan za dnevom sestra tolažila bolno Ano.
Zdravje njeno se je urno vračalo; toda bolezen je popolno razorala in ogrdila njen lepi obraz. Dolgo časa bila je vsa obupana. Kaj naj začne taka na svetu? Izgubila je svojo zunanjo lepoto in menila je, da je ž njo izgubila vse. In vendar kaj je vsa zunanja lepota? Poglej pomladnji cvet danes, poglej ga čez teden dni — to je zunanji kras. V tem smislu je Ani mnogokrat govorila usmiljenka-strežnica in kazala je na podobo Križanega, visečo na steni.
»Poglejte Ga, gospodičina, našega Odrešenika, ni je na njem lepote in ne pogleda; njegov obraz, kako je spremenjen, kako poln znamenj trpljenja in vendar jo On — lepota sama, najvišja lepota, ki se topi v ljubezni, ki zakrije za trenotek svojo krasoto, da bi toliko lepše odsevala na ljudeh, ki so vstvarjeni po njegovi podobi.«
In zdelo se je Ani, kakor da bi Križani, viseč na steni, pritrjeval tem besedam. Počasi, vendar polagoma sprijaznila se je bolnica s takimi nauki; jeli so se ji v srcu vzbujati spomini njene rajske nedolžnosti, pogrešila je za vratom spominski križec prvega obhajila, jela je moliti in prepričana, da edino v križu je rešitev, zapustila je Ana bolnico — zdrava na telesu in na duši.
Trnjev je bil pot, ki ga je Ana nastopila; stariši njeni jej niso bili tako prijazni, kakor poprej, in koderkoli se je prikazala, povsod so ljudje šepetali:
»Poglejte, kakšna je sedaj gospodičina Ana.« Kdo ve, kaj bi bila Ana storila v teh britkih poskušnjah, da ni imela v pomoč svoje nekdanje in tudi sedanje prijateljice, učiteljice iz mladih let. Ovesila si je zopet pozabljeni križec za vrat in v srce vcepila si je ljubezen do Križanega in trnjeva pot življenja jej ni bila neznosna. V delih krščanske ljubezni se je od tedaj odlikovala gospodičina Ana, revežem in bolnikom je bila najboljša prijateljica; poleg telesnih darov, ki jih je revežem in bolnikom obilno izprosila in razdelila, osrečevala jih je z duhovnimi tolažili. »Ne obupuj, dragi moj, tako je osrčevala siromake, ne boj se križa, zakaj v križu je rešitev; velikemu petku se človek ne ubrani v dolini solz, a le en dan je vmes in za njim nastopi — vstajenja dan, aleluja!«