V kupeju
| V kupéju Ivan Cankar |
Spisal I. G.
| |||||||||||
Vzduh je bil težak in zaduhel, poln vročega prahu, ki je legal neznosno na prsa. Zastor je frfotal pred oknom, a sapa, ki je prihajala v kupe, je bila suha in žgoča. Zdelo se mi je, kakor da mi je legla na obraz trda skorja; na licih me je skelelo in pred očmi je vstajala bleščeča megla. Ni se mi več ljubilo, da bi si brisal znojne kaplje s čela; polastila se me je lena utrujenost, a očij nisem mogel zatisniti in zadremati še manj.
Zunaj se je širila daleč naokoli zaspana, žalostna krajina. Precej visoki, valoviti holmi, pokriti s kamenjem in opaljeni od solnca. Kamenje ... kamenje, samo sivo, golo kamenje ... Tu pa tam ob parobku nizko, prašno grmičevje, ali globoko v kotlini par njiv za kamenito ograjo. Po beli, ozki cesti je stajal časih kmet, — velike, sključene postave, z rjavim kratkim jopičem in ozkimi hlačami do kolen; del je roko nad čelo, ozrl se za vlakom in stopal dalje s težkimi, nejednakomernimi koraki. Prikazalo se je za ovinkom kup poslopij, podobnih ječam; rdeče strehe in na redko vdolbena, majhna okna; zdaj pa zdaj je pogledal skozi katero koščen, zamišljen obraz z velikimi očmi in stisnenimi ustnicami.
Na klopi nasproti mene je ležal suh starec z obritim obrazom in rjavimi, koščenimi rokami. Na prsih je bila srajca razgaljena, da se je videla splahnela koža, podobna ormenelemu pergamenu. Dihal je težko in naporno in skozi odprta, razpokana ustna je prihajal hropeč glas. Ni se zganil ves čas, samo časih je odprl za trenotek oči ter pogledal leno in temno okrog sebe.
Vlak je zažvižgal z dolgim, zategnenim zvokom; stali smo pred postajo sv. Vincencija. Sivo, kamenito poslopje je ležalo ob tiru mrtvo in dolgočasno, na obeh straneh pa je dremalo par nizkih, zaprašenih dreves.
Vrata našega kupéja so se odprla in vstopila je ženska z otrokom v naročju; za njo pa je pricapljal majhen, debeluhast človek z nenavadno potnim, kakor z vročo mastjo politim obrazom in mežikujočimi, dobrovoljnimi očmi.
»Hé, Matičevka ... hé ... Kako gledate ... zdi se, da me niti ne poznate več ... Zakaj me niste posetili ... Moj Bog, srečamo se šele na kolodvoru ...«
Ženska se je obrnila k njemu in prisiljen, odtujen smehljaj se je prikazal za hip na njenih ustnih. Njen obraz je bil lep, nekoliko zagorel, a lica so že plahnela in pod ustnicami in na čelu so se začele prikazovati gube; v temnih vlažnih očeh je ležal udan, skoro fatalističen izraz, poln tihega, bolestnega miru. Izza rdeče rute, ki se je vila malomarno krog njene glave, suli so se svetli, črni lasjé, roké pa so bile izvanredno fine in bele. Otrok v njenem naročju je bil tesno zavit v belo platno, celo obrazek je bil zagrnjen. Zdelo se je, da spi.
»Nisem imela časa; mudi se mi domú«.
Ozrl se je vanjo z začudenim pogledom; njen glas se mu je zdel preglobok, neznan, kakor bi prihajal od nekod iz daljave. Začutil je hipoma neko čudno vznemirjenost, ki si je ni vedel razlagati.
»In z otrokom ... ali ste kaj opravili? Kako je?«
»Dobro je zdaj .... zdaj je vse dobro ...«
»E ... é!«
Stresel je z glavo, kakor da je čul nekaj neverjetnega, nerazumljivega. Ona pa je molčala, samo ustnice so ji pričela komaj vidno drhteti in pogledala je v stran skozi okno.
»Da, če je vse dobro ... A kaj je rekel, kakšna zdravila je zapisal?«
»Nič ni zapisal ... Pridem k njemu, in on pogleda — zmaje z glavo in ne reče nič ... No, tako je ... In potem, — pri Račevki ... no, to je zdaj minilo, — vse je minilo ...«
Njen glas je postal hreščeč in oči so se še bolj razširile. On je umolknil in se naslonil v svoj kot, ona pa je pritisnila otroka še tesneje k prsim, kolesa so ropotala in vlak je hitel dalje po zapuščeni krajini. Solnce je stalo na nebu suho in razbeljeno in vročina je postajala se neznosnejša. Matičevkin spremljevalec je hropel ter si brisal obraz z višnjevim robcem.
»Oh Bog, kaj poreče Vaš mož ... ubogi Ante! ... A naposled, — zdravniki ne vedo ničesar ... obrne se lahko še vse na boljše ... Posebno ta doktor, — čemu sploh ste šli k njemu? Pravijo, da je neveden človek ... Da, jaz Vam rečem, Matičevka, vse bo še dobro ...«
Ozrla se je vanj z velikim, topim pogledom.
»Kaj govorite?«
Pritisnila je dete krčevito k sebi.
»Ne, — otrok je mrtev!«
Njen spremljevalec je vstal in se prijel za čelo, starec v kotu se je dvignil s polovico života in odprl široko svoje temne oči. Vlak jo drdral dalje in solnčni žarki so goreli v zaduhlem, soparnem zraku ...