Preko poljan je veter zavel:
mimogrede mi razčesal lase,
pa mi prinesel vonj iz daljav,
pa mi prinesel gorek pozdrav,
vso me omamil, krilo zaplel —
in odhitel preko ceste med breze,
da je vse tenke vejice vzdramil,
šel je med smreke, jim dvigal roké,
rokavi meniški kot bi pridigali ...
Še goli hrasti so se zmajali;
suhi listi, ki so na vejah ostali,
so v zraku zibali se, padli na grme,
tam v rogovilah in trnju obstali.
Ves gozd, kot val, se je v ritmu zazibal,
kot bi se dramil iz težkega spanja. —
A še nekdo drugi ta vonj po pomladi,
ta gorek pozdrav iz daljav je zaslutil —
prvi metuljček, ves zraka pijan,
odhajal je z vetrom preko poljan ...
