Iskra pod pepelom ugašava,
v kleti lučka žalostno brli.
Bolna je mladostnih upov slava —
srce bije — čuta v njem več ni.
Las prameni padajo na čelo,
izpod njega dvoje zre oči;
prazno je za čelom misli selo,
v zenicah svetlobe žarke ni.
Na hrbet je padlo težko breme,
ki stoleten znosil ga je čas;
sivo, mračno venomer je vreme,
duši sredi julija je mraz.
Kaj je solnce? Kaj je jasnost dneva?
V redkih urah komaj bled spomin
v gosti megli včasi še odseva
iz pozabljenih temnih davnih.
Kakor zgodba čudna, nemogoča,
ki jo v sanje vtihotaplja noč,
pade včasi v srce kaplja vroča
in zbudila bi se rada moč.
Ali kot nad grobom težka skala
tlači dušo enomerni dan;
vsaka sila trdno je zaspala,
davno mečev več ne išče dlan.
Ura dela vedno je navita,
stisnjen je v pravila ves moj svet;
včerajšnja je kupica izpita,
nov dan ponovi današnjost spet.
Kot drevo živim brez svoje volje,
veje zvija veter in vihar,
tuje dela mojega je polje,
sam si hoje ne ravnam nikdar.
Misel mučno včasi le sprašuje,
je li res živela kdaj mladost
ki bodočnost v zlatih nadah snuje
in veruje v solnce in krepost?
Je li to srce res kdaj čutilo
in iskalo v hrepenenju slast?
Je li bolno, radostno ljubilo,
je li v njem rojila živa strast?
Nič spominov nima konj v rudniku —
kaj poseča mene pravljic svet?
Kaj na mrzlem, golem ledeniku
vara dušo neresnični cvet?
Prsi tlači v takih sanjah mora
dušo pa poseča star nemir,
ki ne blaži ga ne mrak ne zora,
ker odprt mu vekomaj je vir.
Tesen je vsakdanjega življenja
enolični, ječi slični krog;
in v zadušnih prsih ni hotenja,
v tabrnaklu muk umrl je Bog.
Trnje stare kože več ne bode,
rdeči žar razbeljenih peči
čutim kakor hlad tekoče vode,
solze ne poznajo mi oči.
Vseokrog se sučejo kolesa
in grozečo pesem kač pojo;
para sika, škripljejo peresa,
pekla sile v zraku se vijo.
Izza strojev, v vsakem temnem kotu
smrt zahrbtna nočindan preži,
kraljici preti in žuga trotu
delavcu iz mraka se reži.
Kratka je od tlake pot do groba,
zdravih udov silo stare hip,
slutenj polna je ogromna soba,
človek v njej je le premičen kip.
Srce ve, a nikdar ne trepeče,
brez strahote zanj je bol in smrt;
skoz nevarnost vso telo se kreče
kot da je tovarna cveten vrt.
Gladko žitja jezero je širno,
kjer vihar se davno je izhrul,
voda tiha in površje mirno,
dolgo nihče ni šumenja čul.
Le na dnu je nekaj nepokojno
kakor živec, zdražen vekomaj.
Jezero je temno, neprosojno,
skriva v njem lahko se strašen zmaj.
Kaj vznemirja dušo neboječo?
Skriva li neznan se v srcu strah?-
Je li nada zašla v željo spečo?
Kakšno tajnost krije časa prah?
Kot po davno izgubljenem raju
žalovanje včasi trosi san:
hrepenenje po neznanem kraju
brez obljube včasi pita dan.
Če pogledam brate si enake,
v vseh očeh podoben vidim mrak.
Kdo razrešil bi uganke take?
Kdo ve več? Oj, kdo pokaže znak?
