V nedeljo doma
| V nedeljo doma J.O.C. |
| |||||||||||||
Da človek, ki ima že več let navado „izleteti" vsako nedeljo iz tesnega mestnega zidovja v prosto naravo, hribe in planine, pride polagoma ob občno državljansko pravico v nedeljo „se videti dati" in klatiti se po mestu, da neha biti v tem oziru enakopraven član mestne družbe — to bo marsikdo težko verjel. A vendar je temu tako, vsaj v Ljubljani.
Bilo je krasno nedeljsko jutro, tisto sveže poletno jutro, ki mora dvigniti iz postelje tudi največjega zaspaneta. Toda vrag vedi, kaj je prišlo to nedeljo čez me, in kaj me je tako prikovalo v posteljo, da me ni bilo spraviti iz nje za ves svet.
Z izbuljenimi očmi — kakor kak Cankarjev junak — pogledam skozi okno v to lepo jutro, toda trepalnice, težke kakor svinec, padejo mi na steklo meglenih očal, kar vrglo me je nazaj v posteljo, kjer sem zaspal — po mojem mnenju — nepravično spanje ter prespal jutranji vlak, partijo in vse ...
No, pa si ogledaš enkrat Ljubljano v nedeljo — si mislim pozno vstajaje, ko je solnce bilo že visoko na nebu, —boš vsaj videl po več letih, kakšno je naše belo mesto v praznični obleki. — Vržem se v nedeljske cunje, pa hajd v mesto.
Kmalu srečam prvega znanca in prijatelja. Pa lej ga, kar na sredi ceste se ustavi ne precejšnjo razdaljo, najprvo gleda kakor zaboden vol, potem pa dvigne smeje se prst ter ga pomoli proti meni, kakor bi me hotel zabosti.
No, si mislim, ta mi ima kaj važnega povedati, pa se požurim k njemu, ki je še vedno molel tisti prst z nekim začudenim nasmehom, da mi že ni bilo več všeč.
„Prijatelj, ali te prst boli, ali kaj?" ga vprašam. „To ne! Pa ti danes doma? Kaj pomeni to?"
„Vrag te vzemi! Kakor da ne bi imel pravice enkrat ostati doma v nedeljo; mislil sem, Bog ve kaj važnega mi imaš povedati! Servus pimf!"
Ne pridem daleč, ko mi prihiti naproti od „Slona" sem postrešček s pismom v roki, veselo me pozdravljajoč, češ da me je iskal prejšnji dan doma in v pisarni s tem ne posebno važnim pismom, ki mi ga ima oddati po naročilu do ponedeljka, da me ni našel, ker sem imel menda razprave, da me pa danes v nedeljo sploh ni nameraval iskati, češ: kdo bi si mislil, da me dobi v nedeljo doma, ko me je celo na delavnik težko najti ...
Pojasnivši mu, da ni izključeno, da ostanem v nedeljo doma, kakor se poslužujejo te nekratene pravice drugi državljani, in namignivši mu, da je bila njegova opazka glede delavnika nepotrebna, vzamem pismo, ki res ni bilo nujno. Pisal ga je „sorodnik" s prošnjo, da ga še malo počakam, da pa bo pod častno besedo, ko dobi denar, vse v redu ...
Nemilostno odslovim postreščka, pismo vtaknem v žep in jo mahnem naravnost tja proti Tivoliju.
Počasi se priguglje znana rodbina, ki ima menda naš lepi Tivoli v „štant" za svoje izprehode in ki sploh leto in dan ne pride iz Tivolija čez Švicarijo in Šiško ven v svet. Pozdravim. Mlado in staro se ozre po meni z očividnimi gestami začudenja, smehljaje odzdravljajoč in začudeno zroč, kakor da so srečali kak „monstrum".
Pogledam se, ali nimam na sebi kako v oči bodečo toaletno ali kako „cesarsko" napako, potipljem se, ali imam kravato, premotrim vse gumbe. Vse v redu! Ozrem se za njimi, nekdo izmed njih pa med smehom drugim izblekne toliko glasno, da sem se dobro čul: „Kaj pa ta dela danes pod Tivolijem? Zaljubljen je!" — in čulo se je nato pomenljivo hihitanje med nežnimi člani te častitljive rodbine, ki mi je od te nedelje naprej antipatiš ...
Vražje goflje! Najraje bi bil reagiral na to opazko, pa sem si premislil. Ta je lepa! Kakor da bi bil Tivoli le za „stalne" goste zaljubljence in za tujce! Da bi si ga pošten državljan, ki je obenem ljubljanski „purgar", pa ima slučajno navado v nedeljah laziti na hribe, ne smel izjemoma eno nedeljo privoščiti, ne da bi to zbujalo pozornosti in opazk!? Pa ravno nalašč greš pod Tivoli, da bodo imeli ljubljanski jeziki vsaj kaj govoriti! Zapalim si cigareto in vzamem pot pod noge naravnost proti Latermanovemu drevoredu. Pa se mi prismehljata nasproti dva nerazdružna prijatelja, znana „pflastertretarja in kofehauskoherja", ki v svojem življenju še nista prišla dlje kot do Aleša po principu: Gora od spodaj, cerkev od zunaj, gostilna od znotraj. Že od daleč sem spoznal iz njunih gest in obrazov, da je drug proti drugemu napravil opazko, ki se je tikala mene — na kar sta se oba nesramno zasmejala.
Čemerno jima odzdravim in na začudeno soglasno vprašanje: „Kaj pa ti danes tukaj?" niti ne odgovorim „Pusti ga!" dé mlajši starejšemu, „skrokan je; navlekel se je včeraj najbrže kje kakega „nogozlomilca", danes ima pa polomljene noge in nikamor ne more. Pusti ga! „Žleht" jezika je, pa te nemara okolje prej ali slej, ali pa tudi — za hrbtom!"
Prokleti natolcevaleci in to hoče biti „boljši" prijatelj in znanec. Jela me je grabiti jeza, da bi najraje stopil za njim, pa ga stavil na odgovor. Tako ti kalijo z zlobnim jezikom dobri prijatelji studenec tvojega dobrega slovesa, dejal bi prijatelj Matic ...
Pa glej ga, Matica, baš zdaj prihaja doli po drevoredu. Po pravici povem, da sem se razveselil tega zgovornega „muštacarja". Pa kakor drugi — tudi ta se je prismejal do mene.
„O, državijančič! Kaj pa ti danes delaš in repkáš po Ljubljani? Bog te je dal! Petnajststo strupov in gadov! Lej ga lopova! Pa se menda nisi včeraj natovoril in nakitil s pijanostjo ter si jo utaknil za klobuk kakor kak fant iz Srednjega Bitnja? Ali pa si mar dvigal prapor ...
To je bil njegov pozdrav — torej tudi ti, Brute!?
„Pfui Tajfel, Matic! Niti pil nisem, niti nisem tovoril, niti nisem dvigal praporja. Sramotno priznam, da sem danes turistovski vlak zaspal, bil sem pa, kakor navadno, včeraj čisto trezen, ker sem, kakor veš, soliden, jaz, ki sem že pozabil krokati, ki že ne vem več, kaj se pravi ponočevati, jaz, jaz."
A Maticu se je usula toča zabavljivih besedi iz originalnih njegovih ust, da je pobijala beseda besedo, a vse so se komentirale v očitanje: le kaj imam v nedeljo opraviti v mestu? Prav kakor da imam za praznike „Stadtverweis" ...
V tem hipu smukneta mimo naju nerazdružljiva Dioskura, katerima se je videlo, da v resnici zračita prav hudega mačka. „Lej jih," pravim Maticu, „ta dva sta mačkovita, ne pa jaz!"
„Du, Heinrich, hörst, der hat gestern auch an Rausch g'habt, töswegen is' er heut z'haus. Tös wird sich net long holt'n," reče Franci proti spremljevalcu z nesramnim nasmehom, hudomušno name kazoč.
„Matic, pojdiva, meni tu ni več obstanka, to je že preneumno!"
Stante pede sem jo ubrisal z Matijo proti mestu. In srečala sva še mnogo znanih ljudi, a skoro vsak me je pozdravil s tako impertinentno zasmehljivo fizijognomijo, da bi mu bil najraje vanjo skočil ...
„Tebe pa danes res ne more noben človek pustiti pri miru, prav ti je, zakaj pa ostajaš doma v nedeljo ob tako krasnem vremenu! Kaj ti je tega treba? Jaz ne bom s tabo dlje hodil, grem v kavarno," in izginil je Matic v prvo kavarno. Bil sem zopet sam „wie der Stein auf der Strass'n".
Prav je imel Matic. Jelo me je biti pred samim sabo sram in zaženiral sem se ... In poleg tega nisem imel zdaj nobenega, da bi bil deležen moje sramote. Srečal me je še marsikdo, ki se je obregnil vame zastran nedeljskega pohajkovanja po mestu.
Moral sem se precej premagovati, da nisem postal glasno grob, — a premagal sem se ter požrl marsikako neslano opazko — za pokoro ...
„Slabo izgleda! Bolan je, pa nikamor ne more, revež."
Tako se je izrazil neki znanec, ki ima priznano „dobro" srce, proti svojemu spremljevalcu ob oglu, ko sem zavil v stransko ulico, da se ognem ljudem. Takoj sem spoznal, da se ta opazka tiče mene; bila je edina resno mišljena beseda, ki se je danes izpregovorila o meni. Milo se mi je storilo.
Zabodlo me je nekje v prsih — suho sem zakašljal. Kaj vraga: Pa menda vendar nisem bolan? Jel sem premišljevati in nakrat sem začutil vse predpisane simptome jetike. In današnja jutranja zaspanost po solidno prebitem večeru? Tudi to da misliti. Oglasil se je v meni hipohonder!
„Servus Otmar, ravno prav, da te srečam, nekam čudno mi je," pozdravim ravno došlega prijatelja doktorja medicine.
„ Ali si bolan, nekoliko bled si in prepadel," mi odvrne prijatelj ter me povabi v ordinacijsko sobo.
„Nič ti ni, samo malo slabe volje si, sicer pa kaj delaš danes v Ljubljani?" mi de prijatelj, preiskavši me. Povedal sem mu vse, kaj sem danes na cesti prestal ...
Nato mi je dal recept, da se moram nemudoma odpeljati iz Ljubljane. In tako sem tudi storil. Med potjo domov me je še srečal prijatelj Dragec, ki me je „umoril" s par že znanimi vprašanji, a me zato odškodoval s „štamperlom" svojega imenitnega konjaka.
Potem sem pa nemudoma skočil na kolo in adijo bela Ljubljana!
Kamen se mi je odvalil od srca, svobodno sem zadihal iz polnih prs, in najraje bi bil zavrisnil, da bi se bilo razlegalo čez hribe in doline v krasni poletni dan — da me niso zmotile dolge „preklje", ki so se pomikale po cesti naprej. Skoro bi jih bil zamenjal s „kozolcem". Bil je to prijatelj „Zinngiesser", ki je, hvala Bogu, tudi vlak zaspal ter jadral zdaj za ostalo družbo. Neizrečeno sem se ga razveselil, saj sem imel sedaj „socija dolorum".
Kolovratila sva potem skupaj naprej in legla na lepem prostoru v senco. Nad nama se je vzpenjalo azurnomodro nebo, hladna sapica pa je pihljala okoli najinih vročih glav ter naju pokrepčala, mene po prebitih mukah dopoldanskega izprehoda, njega pa po prehitrem oziroma prekratkem nočnem spanju ... Filozofirala sva v krilu božanstvene prirode o raznih stvareh in nazadnje sklenila, da se nikdar ne oženiva ... Jaz pa sem se zaklel, da ne ostanem v nedeljo nikdar več v mestu, tudi če bi „ošpičene preklje" letele z neba; proglašam se s tem za praznike permanentno izgnanim iz mesta in slovesno izjavljam, da ob nedeljah Ljubljana zame ne eksistira ...
Na zdravje!