Od vzhoda noč v temó ovita je prišlá
in vzrastla je od zemlje do nebá.
Ko zvezde je na njem prižgala
je hrepenenju roko dala
in šlo
je ž njo:
Z utrinkom zvezdnim mu začrtala je smer
in ž njim hitrost mu določila,
in prej ko roka bi odprla dver
nad domovino so tehtala se že misli krila:
Pozdravljena polja,
pozdravljene góre,
pozdravljene hišice dremajoče;
da vas ni, kako kremenela bi volja,
da vas ni, nikdar ne zmore
srce, kar sanja in hoče!
In misli padle so izpod neba in poljubile rodno grudo,
vsesale moč — ljubezni njene čudo
in vrnile v srce so se kot živi žarki zlati ...
O domovina, domovina mati!
