Odpre glavni meni

Wikivir β

V novem letu

V novem letu
Josip Premk
Izdano: Slovenski narod 30.december 1905 (38/297)
Viri: dlib 297
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ostra burja je brila po praznih, dunajskih ulicah ter drvila v velikih vrtincih snežne kosmiče v temne, nočne višave.

A to ga ni motilo ...

Počasnih korakov se je pomikal po tihem zapuščenem parku, dalje vedno dalje, dokler ni začul pred seboj — šumenja valov deroče Donave. Tu se je ustavil, naslonil na železno ograjo in zaplakal kakor otrok, ko mu umrje ljubljena mati ...

Dve leti je minulo, odkar je prišel Lovro Smole na Dunaj. Prve tedne je živel pač tako, kakor zamorc živel siromašen slovenski visokošolec v tujem, razkošnem mestu. Slednjič se mu je vendar posrečilo dobiti službo domačega učitelja pri bogatem trgovcu. Vestno je izpolnjeval svoj posel, zato se je kmalu vsem priljubil. Izredno naklonjenost pa mu je kazala osemnajstletna Irma, lepo, plavolaso dekle. Oče, ki je bil po cele dneve v trgovini, se ni mnogo brigal za domače razmere in je to skrb popolnoma prepuščal svoji boljši polovici. A kakor je navada v boljših krogih, ako se soprog v odsotnosti trudi za domače blagostanje, sprejema prijazna soproga, vedne posete in gospodinjstvo prepušča pridnim poslom, tako je bilo tudi v družini, kjer je poučeval Lovro Smole. Mlada vesela Irma seveda ni našla doma druge zabave, kot pri prijaznem Lovretu. Tako sta presedela mnogokrat skupaj po cele ure. Lovro ji je v krasnih besedah slikal svojo milo domovino, domače loge in gozdiče ter sploh vse, s čimer jo je mogel zabavati. Mnogokrat ga je tudi prosila, da ji je čital njej najbolj priljubljenega pesnika Schillerja. Seveda ji ni Lovro odrekel nikake prošnje, še vesel je bil, ako ji je mogel storiti kako uslugo. Čutil je namreč takoj v prvih dneh neko globoko naklonjenost do nje, katera pa se je večala vedno bolj in se s časom izpremenila v gorečo, tiho ljubezen. Ali sam se je bal te ljubezni, kajti zavedal se je svojega stanu.

Bilo je na sveti večer. Lovro je sedel sam, zamišljen v sobici, ko začuje lahno trkanje in takoj nato se prikaže med vrati vitka postava Irme.

»Gotovo mi boste oprostili, gospod Lovro, da vas zopet nadlegujem. Atej in mama sta namreč odšla k sorodnikom v posete in tako sem ostala sama z Edibom, ki pa čita neko knjigo, katero ste mu menda vi posoditi. Nisem si torej vedela iskati drugod zabave, kakor pri vas«.

»Prosim, gospica, prosim. Le bojim se, da vas bodem dolgočal, kajti znam, da mi bodo uhajale misli tja v mojo milo domovino, v rojstno hišo, kjer praznujejo nocoj tako lep večer. A jaz — kako sem daleč od njih —.«

»Le pustite te tožne misli, gospod Lovro. Morda vas berilo razvedri, poskusiva. Danes lahko nadaljujeva »Roparje«, saj kmalu končava«.

Lovro je vzel knjigo ter začel čitati. Vglobil se je v berilo, da ni čul, kaj se godi okoli njega, niti ni videl debelih solza, ki jih je točila Irma vselej, ko jo govoril besede obupne Amalije. Videla je v njej pravo svojo sliko, kajti tudi ona je ljubila, a ljubila je nesrečno, ker se ljubezni ni upala razodeti. Lovro je končal. Zamišljeno je položil knjigo na mizo, kajti tudi njega jo ganila usoda nesrečnega Karla in Amalije. Sedaj se je šele uzrl v Irmo in videl, da se solzi.

»Povejte mi, ljubi Lovro, ali ni naše življenje kratka tragedija, s katero se igrajo brezsrčneži, da nam jo še bolj ugrenijo?« ga je vprašala s tresočim glasom.

»Da tako je, gospica Irma. človeško življenje je sicer ustvarjeno za prekrasne ideale; ali nedosegljivi so nam, ki hrepenimo za njimi. Oni pa, ki jim je dana prilika, da jih dosežejo, so za nje brezbrižni.«

»Ali povejte mi vendar, kaj je ideal življenja?«

»Draga Irma, ta je različen. Po mojem prepričanju je to ljubezen. Kajti, ako človek hrepeni za tem idealom, si z ozirom na njega osnuje še druge, da si s tem otvori srečno blagostanje, seveda, ako je prvega dosegel. Ako pa ljubi nesrečno, zanemari vse druge ideale, postane brezbrižnež — pesimist. Mnogi pa si z lastno roko končajo to tragedijo človeškega življenja.«

»Pa saj takih ljudi ni, ki bi zametovali pravo ljubezen ...«

Grudi so se ji burne dvigale. Besede so ji zastajale v grlu, da je komaj izječala ta stavek.

»Ah, Irma, Irma, so ljudje, ki zametujejo vročo ljubezen...«

Dalje se ni mogel premagovati. Padel je pred njo na kolena ter ji odkril svojo, še dolgo skrito ljubezen ...

Nemo se je sklonila k njemu in Lovro je začutil na svojih ustnicah dolg poljub ...

Ali to ni dolgo ostalo tajno. Kmalu se je izvedela njuna ljubezen in Lovro jo moral na veliko žalost odpotovati iz prijazne hiše.

Od tedaj ni videl Irme več. Ljubil jo jo sicer še vedno kakor poprej in vedno iskal priliko, da bi jo videl, ali vse zamanj. Mnogo noči je pretarnal v svoji, nesrečni ljubezni, a najhuje zadelo ga je danes, ko je izvedel, da se je Irma poročila z drugim.

»O, Irma, kje so tvoje obljube, tvoje prisege!«

Divjal jo kakor besen v temno noč, dalje, vedno dalje, ne meneč se za začudene opazovalce. Slednjič se je vendar nekoliko umiril in stopal počasneje, dokler ni prišel do deroče Donave. In tu ga zopet vidimo, ko plaka ves obupan za izgubljeno srečo, medtem ko se njegovi tovariši radujejo, kakor vsako leto na Silvestrov večer. Burja je jela dirjati še huje, a on je ni čutil. Pred očmi mu je bila le Irma, nedolžno, plavolaso dekle, nekdaj njegova, a sedaj v objemu druzega ...

Čez mesto so zadoneli udarci polnočnega zvona. Staro leto se je poslavljalo od zemeljskih prebivalcev in odhajalo v ono, neznano večnost, od koder se ne vrne nikdar več. Valovje deroče Donavo pa jo zaploskalo in odneslo truplo obupanega Lovra Smoleta, ki je našel mir in pokoj v — novem letu.