V ognju
| V ognju. A. P. |
| |||||||||||||
Z lahnim svitanjem se pričenja jutro. Komaj zasveti prva luč, že nas začno Rusi obstreljevati z granatami.
Bitka se zopet prične.
Mi kolesarji dobimo ukaz, kriti levo krilo, ki se nahaja pri Saberau.
To je prav važna postojanka, prehod čez to reko je bil povod vročim bojem.
Naš poročnik pelje kompanijo, tretji vod imam jaz.
Drugi vod dobi povelje, odpeljati se naprej. Neprevidno kolesarijo do mostu. Takoj dobe ogenj v malo kritih postojankah. Naš kompanijski feldvebel je težko ranjen in odnesejo ga nazaj.
»Prvi in tretji vod v pomoč!« kliče naš poročnik.
Torej naprej!
Drugi vod, ki je bil tako silno napaden, se je hitro ukopal za vasjo.
»Nadlovec K. kot voditelj patrulje naprej. Poiskati ima pozicije drugega voda!« je bilo zapovedano.
Z nekaj prostovoljci grem počasi naprej med nepretrganim ognjem sovražnikovim. Enkrat me obdrsne krogla, ne da bi naredila kaj škode. Srečno najdem skakaje ali plazeč se postojanko našega drugega voda. Ležijo pred nekim pokopališčem. Jaz se s svojo patruljo priplazim do tja in se morem sporazumeti z voditeljem drugega voda.
Stojim, oprt na nizko obzidje pokopališča, in pišem na list, hitro iztrgan iz zapisnika, poročilo, kar naenkrat začne sikali: s-s-s-s-t! Bum!
Morilen artiljerijski ogenj.
AH so nas Rusi staknili?
Okoli udarjajo šrapneli in granate v zemljo, kakor bi odprl pekel. Na nebu je polno belih oblačkov, Toda v sebi skrivajo smrt in razdejanje.
Napišem poročilo in pokličem enega izmed mojih ljudi, ki leže na trebuhu, in ga pošljem nazaj k poročniku.
Počasi so spustim na zemljo in sledim. Grem preko od granat razdrtega pokopališča. Smrt se je znesla celo nad grobovi, kakor bi hotela samo sebe uničiti, svojo lastno velečastvo ponižati z blazno igro.
Končno imam neprijazni kraj za seboj. Oziram se po novem kritju. Tam neka samotna hiša.
Trije ranjenci leže notri. Že plapola pred oknom zastava rdečega križa.
Hitro za hišo — iskat kritja.
S-s-s-t! Grozen pok! Jaz dobim zaušnico, da zletim v blato, se zarinem notri in se šele čez nekaj časa morem izkobacati.
Zračni pritisk granate me je vrgel.
Hiša zagori v svetlem plamenu. Hitro skočim notri, a že neso sanitejci ranjence ven.
Hiša, ki mi je še ravno poprej dala zavetja, gori in poka; streha je že v svetlih plamenih.
Torej naprej.
Končno dosežem prostor, kjer je stala kompanija.
Toda vse okoli je prazno. Kompanija je šla.
Tam okoli mene gori vas. Vse je izumrto. Vendar ne vse. Neki ulanec priteče, črn v obrazu, z razcrefrano obleko.
»Ravno sem utekel ruskemu ujetništvu,« vpije z glasom, kot da prihaja ta od daleč, V njegovih očeh gori čudna svetloba.
»Pojdi z menoj, kamerad,« rečem, »tukaj ni mogoče ostati.«
Primeva se za roko in tečeva skozi gorečo vas. Na levi in desni se lomi in žvižga, Nad nama pa pokajo šrapneli.
Granate in šrapneli ...ogenj in plameni, dim in sopara ...
Da bi že bila od tukaj!
Naenkrat hiter skok — ulana potegnem stran ... streha se udre.
Končno tukaj je izhod in tamkaj za vasjo stoji kompanija.
Ulana radi sprejmejo.
»Tukaj imaš puško,« reče poročnik, »sedaj marš, dalje.«
Neki jezdec pridirja. Ordonanca.
»Kompanija naj vas drži za vsako ceno!« zavpije in je že stran.
»Naprej, marš, marš!« kliče poročnik. Zopet notri v goreči pekel.
Ne, ni mogoče.
Rusi so dobili lahke poljske topove in sedaj poka kot za stavo. Sedaj pa še ogenj iz strojnih pušk.
Imamo težke izgube. Naravnost nemogoče je, drugače postane vas kompaniji grob.
Počasi nazaj.
Tam — zraven nas je infanterija v hudem ognju. Ravnotako gredo počasi nazaj. Neki ruski oddelek strojnic jim je sledil, hitro dobi postojanko in obstreljuje umikajoče se iz najbližje razdalje.
»Ne, tako ne gre, prijatelji,« kliče poročnik, ki poveljuje infanteriji. »Naprej k strojnicam!«
Infanteristi se hitro ukopljejo. Rusi napadajo, toda naš divji ogenj jih zavrne.
Mi obstojimo kot rezerva.
Jaz izprevidim takoj: prostora ni mogoče držati.
Puške pokajo, beli oblaki se vzdigajo na sivem nebu, tuleče padajo granate za našimi strelci na tla, med tem ko sejejo šrapneli svojo železno setev.
Vojaki vidijo veliko nevarnost, toda ne bojijo se, Z nemim uporom ji stoje nasproti. Puške pokajo brez prenehanja in naenkrat zatulijo baterije, ki leže nam za hrbtom v izvrstnih postojankah, ukopane v gozdu in gričevju, nevidljive za sovražne opazovalce.
Temna pika nad strelci, ropotanje v zraku; sto in sto pušk nameri svoj ogenj kvišku — sovražni letalec pa se vzdiguje vedno više in više v oblake in izgine v sivini novemberskega neba.
Od zadaj pride povelje. Še preden se da naprej, skočijo oficirji kvišku.
»Nasadite bajonete!«
Skozi čete zazveni s svetlim kovinskim zvenkom. In potem gre kakor tulenje in vriskanje preko jarka: »Knapadu! Naprej, naprej!«
Skočijo iz jarka in se vržejo naprej s huraklici, kakor da gre preko polja nevihta in naprej drve do zakopanega sovražnika, ki že tri ure nasipava na naše linije šrapnele, tako da so tla jarka že rdeča postala od krvi.
Divji ogenj sprejme junake. Nič ne de, naprej, samo tako daleč, da se prime sovražnika z bajonetom, potem je vse doseženo, dobljeno.
Mrzlično sijejo oči, nihče ne pazi, da padajo na desni in levi tovariši.
Toda premoč je bila prenizko cenjena.
Ta je desetkratna.
Ko to zapazijo tudi Rusi, skočijo iz jarkov in se zaženejo proti nam, da nas zapode, kriti od lastne artiljerije.
Oficirji opazijo nevarnost. Hitro ukopati se, to je edino, kar se da napraviti. Pomoči ni pričakovati.
Torej na tla in zadrževati sovražnika z uničujočim ognjem!
To se napravi. Toda samo za četrt ure je mogoče napad sovražnikove premoči Predloga:Prelomi strani zadržati. Naši strelci streljajo hladnokrvno in mirno. Toda kaj potem?
Cela kompanija je izgubljena. Oficirji vedo to. Če vstanejo, jih bo sovražna artiljerija potolkla na tla. Če ležijo, jih bo prevladala sovražna premoč.
Samo eno je: umakniti se nazaj.
In kaj nam krije umik?
Tedaj pa je že nekdo mislil za oficirje, nekdo, ki je do takrat vršil svojo službo dobro in slabo, kakor drugi.
Katerega veliki dan ni še napočil, katerega pa je sedaj naenkrat nakaj navdihnilo, razsvetlilo.
Med tem ko so njegovi streljali, se je splazil nazaj. Potem je skočil na noge in hitel, da pride do strojne puške, ki je stala v jarku.
Bila je med zadnjo bitko ukopana. Pri hitrem prodiranju kompanije se je ni moglo vzeti s seboj in tako je stala mirno, dočim bi spredaj služila izborno.
To je pograbil junak. In tako, s stotom železa obtežen, kolovrati nazaj v morilno bitko.
Sovražniki zapazijo junaka, velikana, moža brez strahu in namerijo ogenj nanj. Zdi se pa, da je varen pred kroglami, njega ne doseže smrt, vriskaje in žvižgaje se preriva naprej, naprej.
Strojnico odloži v trenutku, ko so oficirji nameravali zapovedati umik, in ko so to sovražniki videli, skočijo naprej na krvavi lov ...
Toda — naenkrat začne pokati in oni padajo kot snopje, zasledovalci, ki so že mislili, da so zmagovalci.
Strojnica regija dalje in krije umik kompanije, ki je prišla medtem že do svojega strelnega jarka. Junak pri strojnici strelja, dokler ni porabljena zadnja patrona. Sovražniki leže, se krijejo in se ne ganejo ... Toda šrapneli tulijo in sikajo grozno nad in okoli drznega strelca. On se ne briga za to.
Municije mu je zmanjkalo. Njegovi so na varnem. Kaj storiti?
Zopet pograbi puško in se opoteče nazaj, opoteče se, kajti dva drobca ga zadeneta, eden na roki, drugi na licu. Kljub temu vleče stot železa naprej, okoli njega žvižgajo šrapneli — on se ne zmeni zanje.
Sovražniki so se oprostili polagoma strahu, hočejo naprej. Tedaj pa nastopi naša artiljerija in njeno mogočno bobnenje pravi v basu: »Prepozno! Vse je na varnem! Rešeno od enega junaka.«
Mož s strojno puško pride s preluknjano suknjo. Ima dve rani, ne težki, ne lahki in od utrujenosti se zlekne v travo — toda tovariši ga odnesejo k ambulanci, in od moža domoža gre govorica o njegovem junaštvu.