Mittergrabern, 1. 1. 1917
Pogreznil svet se je pred tisoč leti.
In kar biló je, zdavnaj ni več res;
le kakor v snu, obličja brez potez,
še gledam dni, ko smeli smo živeti,
še tonem v bajko ljubljenih očes,
in upati poskušam, koprneti
učim se spet, sovražiti, objeti,
se zdi, da znal bi še tako — za vmes ...
Pa to so blodnje, ki jih noč izžarja,
delirij norca, môre nevropata.
Le krč, ki dušo v tem peklu prijemlje.
Od nekdaj vzhaja dan na ukaz žandarja,
in čas se kreše izpod nog soldata,
in ti plotovi, to so rebra zemlje.
