V poletnem večeru
| V poletnem večeru Fran Studenko |
| |||||||||||||
Kdo ne pozna lepote in miline poletnega večera, ko ugaša ognjena krogla za daljnimi gorami in žarijo gore v večerni zarji, po dolini pa lega mrak, prinašajoč blažilen mir in hlad. Cvetice skloniJo glave, čez polja se glasi večerni zvon in gozdi zasnivajo ...
Ob takih hipih zasanja tudi človek v neznane daljave in blaženost se mu naseli v dušo. Čuti se srečnega, zdi se mu, kot bi se večerni mir vlival v njegovo srce. Toda pridejo večeri, ki v njih ni več te poezije, vsaj človek, obdan od trpljenja in skrbi, je ne čuti. A če jih je doživel kdaj, živijo z njim, vračajo se na obisk – bledi odsevi nekdanje sreče.
Taki večeri so bili, ko sva se srečala z Marijo. Prišla je na počitnice k svojim sorodnikom, kjer sva se prvič videla. Prav dobro se spominjam: V nedeljo večer je bilo in midva sva stala na balkonu. Spodaj je valovalo morje ljudi, ki so šli na večerno zabavo, katero je priredilo tamkajšnje društvo. Ljudje so hodili največ paroma, mlajši skupaj, starejši zase. Tiho šepetanje je plavalo nad glavami, kajti v tajinstvenem mraku postaja tudi beseda tišja in milejša. Dolgo časa se je vrstil sprevod in midva sva molče gledala pestro množico srečnih ljudi, ki jim je življenje sladek sen.
Gotovo sva v mislih oba blagrovala te ljudi, kajti nama obema ni kazalo življenje tako prijaznega lica kot šetajočim ljudem pod balkonom. Kot sem že prej doznal, je bila Marija hči nižjega uradnika, ki je le s težavo preživljal svojo številno družino, čakajoč leto za letom pomoči od zgoraj – v obliki kake draginjske doklade. Toda gospa država je stisnjenih rok in le redko pade kak milodar med njene hlapce. To je občutil tudi Marijin oče s svojo družino, občutila je zlasti najstarejša hči Marija, ki si ni mogla privoščiti ugodnosti, kakršne so uživale njene tovarišice iz drugih meščanskih krogov. In zato je ostala na njenem licu neka resnoba, ki zakriva, kakor tanek pajčolan, kot meglica, lepoto in svežost mladih let. Le ljubeče in čuteče srce vidi pod takimi trdimi potezami pravo sliko ... Vem, da je moja nova znanka blagrovala mimo hitečo množico, ki ji je življenje sen in zabava. Tudi mene so obhajale enake misli. Končal sem ravno svoje študije, trnjevo pot svojega življenja, in kot brezdomovinec sem se naselil za par tednov v hiši Marijinega sorodnika, čakajoč dan za dnevom službe, ki mi je bila že zagotovljena. Dasiravno prost, se vendar še nisem mogel iznebiti resnosti, ki mi je bila usojena v preteklem življenju.
Ljudje so se počasi porazgubili, le semtertja je prišel še kak zapozneli par. Z restavracijskega vrta, kjer se je vršila zabava, je bilo slišati glasno šumenje ljudi.
Zdaj se oglasi godba. Utopila je šum ljudi in mogočni njeni glasovi so plavali nad hišami kot bi vabili njene prebivalce k veselju in uživanju. V začetku so bili ti glasovi mogočni in strastni, polagoma pa so prehajali v skrivno šepetanje, podobno onemu v večernem mraku, ko se sprehajajo samotni pari po osamljeni aleji. Vmes pa je bilo čuti čist in zvonek glas – kakor bi pel v grmovju slavček visoko pesem ljubezni.
Na nasprotni strani ceste, kjer sem takrat stanoval, je bila navadna gostilna. Iz nje je prihajalo zdaj pa zdaj po par ljudi, pijanih in razgretih, v sobi pa je bilo čuti kričanje, prepir in razbijanje. To so bili ljudje iz daljnih hribov, ki so prišli v trg k maši in spotoma nakupili potrebščin za dom. Nekaj teh ljudi je sedelo tudi zunaj na vrtu, a bili so enako glasni in v njihovi govorici je bila izražena vsa trdota nekulturnega človeka. Ko je igrala godba najlepše melodije, segajoče v tajne globočine človeške duše, se ta množica ni niti zganila in zdelo se mi je kot bi bil razlit po celem vrtu prezirajoč nasmeh ...
To je motilo harmonijo poletnega večera, prav kakor če se oglasi sredi najlepše melodije hreščeči glas pocestne harmonike.
»Kako čudni ljudje so to,« je opomnila gospodična Marija. »Prav kakor da bi ne imeli duše; nobena stvar jim ne šega do srca, če ostanejo pri teh zvokih neobčutni.«
»Da, popolnoma mrtve duše,« sem odvrnil jaz. »Toda takih hodi še mnogo po svetu, ne samo po hribih, kamor ne pade dostikrat niti senca kulture, ampak nahajajo se tudi tam, kjer šumi svila in se svetijo zvezde na zlatotkanih ovratnikih. Pri najlepših dramah in operah v gledališčih so odsotni vedno le oni, ki stojijo po svojih službah in ugledu najvišje – v resnici so pa največji pritlikavci, plazeči se nizko, nizko pri tleh, prav kakor masa, ki se ceni samo še po številu glav ...«
V tem se je stemnilo in naša gospodinja naju je prišla klicat k yečerji. Odšla sva na vrt v utico, kjer sva ostala zopet sama, kajti gospodar, ki je bil navadno v najini družbi, je odšel po svetu za opravki.
Po večerji sem prosil gospodično, da bi zaigrala na citre, s katerimi nam je večkrat sladila mirne večerne ure.
»Jutri odpotujete, gospodična,« sem rekel, »in rad bi še enkrat slišal glasove, ki mi bodo zveneli v duši, dokler bom živel.«
Pogledala me je začudeno, kajti do tega večera še nisem toliko pohvalil njenega igranja, dasiravno je bila umetnica. Spoznal sem takoj, da ji hvala ni tako ljuba kot navadno ženskam, kar sem jih do takrat spoznal.
Začela je igrati. Trepetajoči glasovi so napolnili mrak in se gubili neznano kje v daljavi. Zdaj so bili glasmilejši, prav kakor hrepenenja naših milejši, prav kakor hrepenenja naših src, ki se porajajo močno kot hudourniki, a zopet umirajo, ko se jim postavijo nasproti neprodirne zapreke ...
Igrala je dalje škotsko narodno melodijo »o zasneženi poljani in nevesti odpeljani«. Slišati je bilo bučanje burje, vmes pa čisti glas zvončka – kakor bi pozvanjal k pogrebu ... Izraženo je bilo v melodiji nevestino žalovanje in plakanje tako lepo, da se je tresla roka igralkina, ubirajoča strune, ki so bile videti od bolesti napete do meje, kot bi se hotele zdaj pa zdaj utrgati ...
Ko je končala, je bil videti truden njen obraz in naslonila se je na roko. Videl sem, da se je stresla po vsem životu, kot bi občutila mraz, ki vlada na zasneženi poljani. V njenih lepih očeh pa se je porajala v tistem hipu solza in kanila pred njo na mizo ...
Sklonil sem se k nji in ji hotel pogledati v oči, rekoč: »Gospodična! Kaj vam je?«
»Prosim, pustite me!« Vzravnala se je kvišku in dala z roko znamenje, naj jo pustim. V hipu pa so bile njene oči zopet suhe in dobile so prejšnji izraz.
»Premagalo me je,« je rekla čez nekaj časa.
»Kaj vam je s tako silo vznemirilo dušo, gospodična?« vprašal sem jo tiho.
»Ah, pustimo to!«
»Prosim, povejte! Morda bi vas mogel potolažiti ... z besedo ...?«
»Ni je besede!« je rekla krepko, >Ampak, da vam ne bom uganka, ko odidem od tod, vam povem, zato, ker vidim, da imate dušo, toda s prošnjo, da mojih čustev ne izdaste nikomur.«
In začela je: »Tudi jaz bom v kratkem nevesta. Ne bodo žvenketali konji čez zasneženo poljano, ampak hiteli bodo tiho po gladkem mestnem tlaku in kočij ne bo niti slišati. Kajti moj ženin je bogat in ugleden, in vse bo šlo po najvišjem merilu. Zagledal se je vame in vanj sta se zagledala moja mati in moj oče, moji sestri in bratje, vse ga obožuje, ker je bogat in ugleden, med prvimi trgovci v mestu. Poznam ga že dolgo časa, a ne pozna ga moja duša ... V njem vidim samo človeka, ki mu je edini užitek, – vino, ženska in denar. Morda je pošten človek, a popolnostim se ne bliža. – Vsi moji domači so nekako zahtevali, da privolim v zaroko. In storila sem to na njihov ukaz in na njihovo upanje v boljše čase, ki jih jim bolj želim kot sebi ... On je čisto navaden človek. Prišel je menda s hribov v mestno prodajalno še kot deček, tam je varčeval in morda skoparil, odprl prodajalno, napovedal konkurz – in v enem desetletju prišel do velikega bogastva. To je povest njegovega življenja, nič drugega ni v njej ...
Da bi se malo razvedrila, sem prišla sem, v tem času pa se pripravljajo doma na mojo veliko komedijo.
Jutri grem, naj bo karkoli hoče. Če se še kdaj srečava v življenju, prosim vas, ne obujajte v meni sentimentalnosti, ampak govorite z menoj kakor z drugimi mrtvimi dušami ...«
Podala mi je roko in odšla v sobo. Naslednje jutro se je odpeljala na vse zgodaj v mesto, niti njenih korakov nisem več čul. Nje nisem srečal več v življenju, a v jasnih večernih urah se često spomnim na njo in mislim, kje begajo njene misli, iskajoče miru in sreče ...