V poletni noči
V poletni noči Dora Gruden |
|
Konture negibne samotnih cipres
na nočnem obzorju,
cesta srebrna — čudo z nebes,
razlita po morju;
razneženo splava po njej hrepenenje
v pokojnost noči,
na produ morja tihotno šumenje,
ko da v snu govori.
Iz parka se z žarom prelivajo v noč
zvoki opojni:
kot smeh pritajen — zdaj vzdih stokajoč,
zamirajo v noči prosojni;
ko da živec mi slednji je struna napeta,
življenje prečudežen molk:
od zvokov vsa toplo, skrivnostno prežeta,
medlevam razžarjenih rok ...