V pomladi življenja
V pomladi življenja Vera Albreht |
|
Ob cesti meja, v njej glog, črn trn,
srobot zverižen, suh cvet ves srebrn[1]
v pomladi prvi tam smo lázili,
natikali se, trgali, po štirih plázili,
da se kot sneg je belo cvetje sipalo,
da ptici v gnezdu je srce utripalo …
In preko trat, poraslih z ostrim ločjem,
med redkim jelševjem, tik nad pobočjem,
tam, kjer so zbirale se v gručah srake,
smo jo ubrali v diru prav do mlake:
v njej v dlan lovili žabice smo mlade
in žoltotrebušate[2] močerade.
Ob steni, kjer pognale prve so koprive,
smo stikali: če že so mravlje žive,
če polži so še v hišici zaprti,
kdaj se povzpel martinček bo po trti,
kdo prvi bo na breskvin cvet priletel,
kdo v pajčevino prvi se zapletel[3] …
Potem smo šli na oglede[4] zvečer:
kaj je čez dan nataknil srakoper?
Ni kdo ukradel iz gnezda drobnih jajček?
Spi morda kje v grmovju skrit mlad zajček?
Pod noč smo mahnili jo v vas k pastirju,
da v rog zatrobimo. Grede v močvirju
nabrali smo kalužnic polne šope …
Čez brv in potok, jarke in prekope
smo zakadili de na prazen voz.
Z njim se je vračal Nace . Strgan, bos,
je trosil gnoj po njivah gospodarja. ̶
Zdaj hlapec Nace[5] svoj si dom ustvarja.
Opombe urednice
uredi- Prva objava: V pomladi življenja, Ciciban, 1948/47, št. 7, str. 128, ilustr. Marlenka Muk. Ta različica se nekoliko razlikuje od natisnjene v zbirki.