V ponedeljek zjutraj
V ponedeljek zjutraj. anonimno |
|
Misterij „mačkovitega“ samca Matije Krepostnika.
„Ej ti sveti Matija, ki se pretepaš za mojo črno dušo gori v svetih nebesih! Kam si gledal včeraj, da me nisi varoval, pošastnik! Da sem se natovoril z vinom in drugim podobnim spakom in nakitil s tako pijanostjo! Petnajststo strupov in gadov! A vse to bi ne bilo nič, ako bi se ne bil pomešal med to babovje zanikrno!“ Takole je modroval zjutraj moj prijatelj Matija Krepostnik v svoji postelji, ko je solnce že davno oblilo s svojimi jutranjimi žarki njegov krevet in bližnjo okolico v prijazni samski sobici, ki je kazala že na zunaj, da so se godile včeraj v njej čudne stvari.
Matija, Matija, kje so bili včeraj tvoji principi?!
„Boj se otca alkohola in pošastnice ženske! To ti je višek modrosti.“ Tako si trdil vedno, Matija! „Le zakonska postelj velja; dobro je na svojem domu svojo hruško tresti.“
A včeraj? ...
„Ženska je dar božji, ona je kakor severni jelen, in vse je dobro od nje.“ Tako si trdil včeraj, in oče alkohol je zakraljeval v tvojem domu in slavil svoje triumfe ...Krepost je zbežala včeraj iz Matijeve čumnate, z moralo pa si je včeraj ta lopov mazal svoje črevlje, češ, da mu ne popokajo ...
Posadil je greh za mizo in mu prilival, in greh se je oblastno šopiril in razbijal ob mizo, obiral pleče in gnjat prašiča, ki je župan med živalmi...Krepost pa je ležala v svislih, jedla sok in milo zdihovala pod pragom pred durmi, ki jih je včeraj zaprl njen sicer verni čestilec Matija Krepostnik.
A danes? Principi so lezli iz kotov, kamor jih je zapodil Matija včeraj, lezli k njegovi postelji, milo jokali in prosili, da jih zopet sprejme pod svojo streho ...
Matiji pa je bila „tikva“ — kakor rači imenovati najimenitnejši del svojega telesa, — težka. Meglene misli in težke kakor svinec so rojile po njej in v lepi slogi sta se naselila v njej kar dva „muca“-fizičen in moraličen ter godla in godla svoj nelepi duet ...
In britko se je potožil Matija še enkrat nad svojim svetcem, v katerega je izgubil danes pol svojega dozdanjega zaupanja, potem pa zastrl okna božjemu solncu ter sklenil, da danes „za boga in za gada“ ne gre v delavnico ...
A zaspati ni mogel! „Moralični“ je bil prehud ... Ves včerajšnji večer mu je vzplaval pred duševno oko ter se kazal vkljub božjemu mraku v vsej svoji nagoti v bengalični luči.
„Krepost je čedna reč, pa tudi greh je pošastno lep; toda greha hitrobežnimiki minejo, krepost pa je večno lepa!“
Tak je bil današnji konečni filozofični zaključek Matijev, ki se je pri tej priči vzravnal v postelji, skočil zopet k oknu, odgrnil zagrinjala ter spustil zopet božje žarke jutranjega solnca v svojo sobo.
Odprl je okno, in greh je zbežal skozi nje s svojimi hitrobežnimi miki liki Dolenčeva burja na Gabrku pri Razdrtem ...
Krepost pa se je naselila zopet v domu filozofa, tako lepa in sveža kakor deklica, ki gre k birmi... Filozof pa se je zaklel, da je ne spodi nikdar več od sebe, in da se odpove vsem izkušnjavam greha do prihodnjič ...
„Ne, ne ostanem doma, akoprav umrjem za „mačkom“. Hajdi z njim v delavnico, bodi ti to za pokoro!“ Pod njegovim oknom pa se je oglasil njegov prijatelj I. C. O. ter ga pozival k vstajenju prosto po Tolstoju ...
In vstal je Matija ter storil to, česar bi ne bila storila pretežna večina onih, ki bi bili v taki dispoziciji, fizični in moralični, v kakršni je bil danes on, Matija Krepostnik. Slava mu! — 0 - —