V belem dvoru bivala devojka,
kralja hčerka, lepa Mariola.
Na djerdjefu vezla rdeče rože,
v belo svilo vezla zlato srce,
da izpiše v jagluk dušo svojo.
V belem dvoru bival sokol sivi,
vranca pital z rumeno pšenico,
vranca pojil s studeno vodico;
pa se konju na ramena vrže
in odjezdi čez zeleno polje.
V dalji vstavi se na belem dvoru
in pozdravi kraljevo devojko:
»Bodi zdrava, lepa Mariola!
Prišel sem po jagluk z zlatom vezen,
da popeljem te na dvore svoje,
kjer pripravljam pirovanje častno,
da te dičim s krono in s škrlatom,
da kraljica boš v kraljestvu mojem.«
»Na djerdjefu vezem rdeče rože,
v belo svilo vezem zlato srce,
da izpišem v jagluk dušo svojo.
Dala jagluk bom samo junaku,
sokoliču sivega sokola,
ki prijezdi iz dežele slavne,
iz dežele slavne, plodovite,
kjer rodijo majke le junake,
kjer verigo bratstva in ljubezni
sivi sokol je koval do groba,
da osvobodil je brate-sužnje.
Sin njegov na poti je njegovi,
da prinese svobodo čez meje,
kjer pri Gospi Sveti zvon udarja,
kliče bratom svojim do Vardarja:
„Mi smo zvesti, pridite, junaki,
na mejdan, na našo zemljo sveto!“
Adrija, Gorica, Kras in Istra
pod okovi težkimi še stoče,
čaka na junake z buzdovanom,
da verige krute vse prebija.
Ta junak dobil bo jagluk šaren,
jagluk šaren, srce moje, roko,
ki objemala bo narod zvesti
in sirote bedne, zapuščene.«
»Sokol sem, sokola Karagjorgja,
silnim momcem sem zastavonoša
in zastava naša bo vihrala
v stolpu Gospe Svete in v Primorju
in na Krasu, v Istri zasužnjeni,
kadar dvignem roko z buzdovanom ...
Prišel sem po jagluk z zlatom vezen,
da popeljem te na dvore svoje,
srce hoče tebe za družico,
da ti dičim čelo s krono slavno.«
V belem dvoru bivala devojka,
kralja hčerka, lepa Mariola,
jagluk dala sokolu junaku,
belo roko, srce plemenito.
V bele dvore šla z junakom silnim,
Naj ji sreča mila dneve bi zlatila,
rodu zvezda bila bi vodnica,
v vek žive naj Karagjorgjevići!
