V predoru pri Radovljici
| V predoru pri Radovoljici Rado Murnik |
| |||||||||||||
Sam sem čepel v kupeju gorenjskega vlaka. Navzlic temu mi ni bilo dolgčas. Gledal sem doli na širne poljane, na temne gozde, na sinjezeleno Savo in pasel sladkotožne spomine.
Oh, včasih se ob takih lepih poletnih jutrih nisem vozil sam po tej progi. Takrat sem imel krasno ljubico v Lescah.
Oh, Angela, kako srečen sem bil tedaj. Kdo bi dostojno naslikal tvoje prelepe sive oči! To niso bile oči starih tercijalk, prežečih vohunk, ne, ampak to so bile nepozabne modrosive, miložarne oči, resne, sočutne nebeške oči, včasih tajinstveno zasenčene z dolgimi črnimi ozemci, z gostimi, pobožnimi trepalnicami. Ah in kdo bi vredno naslikal tvoja usteca – počeni bonbon!
Angela je imela le eno napako. Namreč papana, ki ničesar ni hotel slišati o meni, ubogem lajtnantu. Dolgo sva premišljala, kako bi si omogočila sestanke, zakaj dopisovanje nama ni moglo zadostovati, kajpada ne. Naposled sva si izmislila nekaj koristnega. Angela je imela v Kranju staro sorodnico v desetem ali petnajstem kolenu. Ta dama je ljubila na svetu samo tri stvari, kofedro, kanarčka pa domino. No, in dobrosrčna Angela se je peljala vsak teden trikrat dominat k njej, jaz pa sem jo za dopusta spremljal, seveda inkognito. Akotudi je bilo kdaj v najinem kupeju kaj sopotnikov sva se vendar poljubljala vsako pot, da je bilo veselje.
Po Otočah mora vlak namreč skozi tunel. Nobena luč ni motila zaljubljenega para. Kadar nas je objela tema, sva se naglo objela tudi midva in se poljubljala kakor obsedena.
Najina zvesta ljubezen pa je minila le prehitro, kakor sploh vsaka prava huda ljubezen. Mene so prestavili na Dunaj, Angela pa se je nekaj časa neutolažno jokala, kakor je že ženska navada, potem pa me je srečno pozabila, kakor je sploh ženska navada, naposled pa je vzela drugega, kar je tudi jako priljubljena ženska navada.
Pravkar sem premišljal, kako se kaj ima poleg svojega zakonskega dedca, ko je prižvižgal vlak proti Kranju. Na postaji sta vstopili dve elegantno oblečeni dami. Mlajša je bila presenetilno podobna – Angeli. To so bile tiste leposive, rajskomile oči z dolgimi, pobožnimi trepalnicami in tako dalje. Poklonil sem se ji s svojim najbolj nedeljskim poklonom in prestavil svojo sabljo, ležečo doslej na blazini nasproti mene. Veselilo me je, da je sedla gospodična takoj tja, manj pa sem bil vesel njene priletne spremljevalke. Bila je nenavadno debela. Z obširnega obraza si bral, da je vneta častilka presvete lenobe. Košato nabrencani nos ji je optimistično silil v idealne višave. Na vratu so se ji šopirili trije podbradki. Težka zlata veriga ji je bingljala po dramatično napetih prsih, ji oklepala pas in jo varovala, da se debeluharica ni polagoma razlezla ali pa naenkrat razpočila. Bila je to prava karikatura na žensko lepoto. Najbolj je bila podobna Meduzi, ki se krepča z jesihom.
Vlak je zopet potegnil in tedaj je padla stari Meduzi rokavica na tla. Zdaj se je zgodilo nekaj nenavadnega. Mlada gospodična in jaz sva se pripognila zaeno, da bi pobrala rokavico. In potemtakem sva trknila z glavama skupaj kakor dva razposajena kozla na turnirju.
Pobral in oddal sem ponesrečeno rokavico starejši dami, mlajši pa sem se jel opravičevati.
»Oprostite mi, gospodična,« sem ji dejal s težko prikrivanim veseljem, »ta nepričakovana zadeva mi je deloma jako mučna, deloma pa je naredila name neizrečeno prijeten in gotovo neizbrisen vtisk. Čast mi je, da se smem predstaviti: lajtnant Miranovič.«
Predstavila se mi je zdaj tudi gospodična Lina, kako pa je ime karikaturasti Meduzi, to sem pozabil že zdavnaj.
In zdaj se je razpletel zabaven pogovor o vsem mogočem, tudi o glasbi, literaturi in slikarstvu. Lina je poznala celo naše najmlajše lirike, ki niso še popolnoma »zimmerrein«, kakor bi dejal grof Taaffe. Mimogrede sem ji omenil, da znam risali priznano dobre karikature, in sem skrivaj poškilil na Meduzo.
Čim dalje sem gledal Lini v ljubki obrazek, tembolj sem se čutil, da je moje srce zopet enkrat v hudi nevarnosti. So ljudje, ki se morejo zaljubiti le polagoma, v obrokih. Jaz pa, hvala Bogu, nisem tak – ali takoj ali pa nič!
Od Kranja do Sv. Jošta je že gorelo moje srce kakor razgret nitroglicerin. Pred Podnartom-Kropo pa se je doteknila njena vilinska nožica moje. To mi je bilo v prijetno vzpodbudilo. Bližali smo se Otočam. Za njimi je predor. Bliskoma sem naredil bojni načrt. Saperlot! V temnem tunelu moram poljubiti čarobno Angelo – pardon, Lino, naj bo, kar bo!
Še vselej so se mi posrečile take atake, častna beseda. Samo enkrat sem izkupil klofuto, tudi častna beseda! Pa še prav krepka je bila tista zaušnica, taka, da bi imela lahko troje mladih.
Vlak je dospel do predora. Še par sekund in sedeli smo lepo v temi. Naglo sem se sklonil k dražestni nasprotnici. Imel sem neverjetno srečo. Ne da bi kam butnil, sem takoj našel pravo direkcijo in najine ustne so se spojile — ah! — v prvem vročem poljubu — ah! — v drugem, tretjem poljubu, ah, ah! Potem sem nehal šteti. Mislim, da je mnogo ljudi, ki so še bolj površni. Moj ideal se ni genil in je s prav žensko vdanostjo užival burne dokaze moje plamteče ljubezni.
Dobro sva se imela, prav dobro. Obžaloval sem le, da je tunelček pred Radovljico tako kratek. In treba je bilo paziti, da retiriram o pravem času!
»Zlati moj angel, kako te ljubim!« sem ji na uho povedal precej na glas, ker so kolesa drdrala tako močno.
Ali že sem moral sesti nazaj. Nekaj sekund smo ostali še v temi, potem smo videli dim in zid v polumraku in že smo zdrdrali iz predora proti Radovljici. Pogledal sem Lino. Na lahno zardelem obrazu je trepetal krotak na smeh. Stara Meduza je gledala skozi okno. Tudi ona se je smehljala zadovoljno; prejkone ji je ugajala prirodna krasota gorenjske zemlje. Naenkrat pa je vstala in šla iz kupeja. Kakor nalašč!
»Obožavana moja mucica, zdaj se lahko poljubljava tudi pri belem dnevu!« sem vzkliknil veselo:
Lina pa me je pogledala tako čudno, tako strogo! »Mausi, sei süss!« sem prosil. »Gospod lajtnant, jaz nisem ne miška ne mačka, najmanj pa vaša! Kako se vendar morete predrzniti, govoriti tako nedostojno. Prepovedujem — «
»Ali častita gospodična, poljubil sem vas v tunelu najmanj devetkrat in zdaj — «
»Mene? Mene nikakor ne! Kadar se voziva s teto skozi predor, se vselej presedeva, ker veva, da so moški poprek domišljavi, naduti aduti!«
Škoda, da nisem mogel videti svojega podaljšanega obraza v ogledalu. Ta karikatura bi bila prekašala celo Meduzino. Popadel sem sabljo, naredil poklon 150° in šel v drug oddelek prebavat svojo kislo blamažo.