V robstvu. Slika.
Ivo Trošt
Izdano: Slovenski narod, 42/76–79, 1909
Viri: dLib 76, 77, 78, 79
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kdo bi se tudi oziral za zvezdo sreče? Solnce, toplo popoldansko solnce meseca malega srpana in ne zvezda je pogledalo skozi razbito okno šip ter radodarno razsulo svoje žarke po kupu gnile slame, po umazanih cunjah na golih ilovnatih tleh v borni koči na koncu vasi. Kakor okno so bila razbita in odprta tudi vrata v kočo in duri v stanico, ki je bila obenem kuhinja, spalnica, obednica, jedilna shramba in svobodno prenočišče svobodnih otrok narave, ki iščejo tod zavetja pred nevihto, temo, strahovi in delom.

V koči je pa smrdelo po žganju in na slami med cunjami, ki se jim je komaj razločevala krpa od krpe iz umazanosti, ste smrčali dve človeški telesi. Glavi ste bili staknjeni skupaj tako, da se je teme tiščalo temena, noge, štiri noge — so molele na štiri strani sveta ... Velike so bile tiste noge z mnogimi kurjimi očesi in pohabljenimi prsti. Edino Sv. Krištofu pripisuje naravna govorica tako obsežna stopala; menda za to, ker je bil — črevljar ka-li. — Le vešč opazovalec, ki mu ne škoduje vsak smrad ali nevšečen položaj človeškega telesa, bi bil uganil, da je na kupu nesnage en par ženskih nog. Zakaj v izbi, kjer je bilo sicer okajeno kakor v kuhinji, ni bilo ognjišča, ne ščedilnika, ne peči, ne sledu reda, sledu ženske roke. Ogenj so kurili v kotu na samih tleh le v posamičnih slučajih. Koča sama kaže sicer tudi zunaj znamenja ognja — osmojeno zidovje — dokaz nekdanjega pogorišča. Zato tudi v izbi ni še dodelan strop, marveč se lahko dviga pogled skozi razbito opeko — naravnost v nebo. Zunaj hiše pa porašča mali vrtiček samo plevel v najbujnejših oblikah.

Iz tega se da sklepati, da prebivalci te koče niso bili sitni in nenasitni sinovi matere zemlje, ker je niso silili z rovnicami in motikami, naj jim da živeža. Kaj še? To so bili državljani — zemljani drugačne vrste.

Račičeva koča na Osredku je bila pribežališče grešnikov. Tu so se zbirali prostovoljni izgnanci iz človeške družbe, ker se niso marali udeleževati priznanih človeških pravic. Mnogi so tudi že tako obnemogli v svoji volji, da so govorili, kako malo jim je mari več delo, ki ga nečejo, ne marajo, pa ga zares — niso več mogli opravljati. Življenje jim je krajšal edino le žganjček in sicer na podlagi popolne, neomejene enakosti: kdor ga je imel, ga je ponudil trpečim sobratom in sestram. O, sladki žganjček!

Poleti se zateko k hišnemu gospodarju Švigarju dva ali trije, delajo tri, štiri popoldne, da je le dovolj za pijačo. Po zimi se piše hujša: tedaj se gre za spretnost in umetnost, kako dobiti denar za pijačo brez dela. Pomagati mora tatvina ali pa posamičnikov osebni kredit, ki je pa v tem času v Račičevi koči padel pod 0. Po leti se kaj lahko izpreže delo: najti treba samo izgovor, da se odloži orodje, in tak izgovor se pa najde, oj, lahko!

Sedaj — le prihaja sem iz vasi osemleten deček, bled in suh, kakor tepka o Božiču, sicer še živahnih oči, toda okornega, počasnega vedenja. V eni roki ima šibo, v drugi kos domačega kruha, ki se mu ne prilega posebno. Stopi v kočo, pokliče očeta, pokliče mater, ošvrka zdaj tega, zdaj onega po bosih nogah, da bi se prebudila; a ko ne doseže ničesar, zavpije, kakor bi ga drl na meh: »Dajte žganja! Ne morem jesti suhega kruha! — Švigarjevi so naročili, da pridite grabit, pijanci, sicer vas zapoka gospodar izpod strehe, mene pa ne bo: pasem pri hiši. Le brž, barabe pijane, hitro! Žganje sta požrla, vse sta že požrla ... Sedaj le že gre oče Švigar. Bosta že videla!«

Dečko stopa še nekaj časa po slami, pobira prazne, večinoma razbite steklenice, gleda, če je še v kateri kaj mokrega, potem jih meče brezobzirno z močnim treskom v kot na kup, da je steklo močno zvenčalo in so kosi odletali na vse strani.

»Kaj pa delaš, ti seme ti salamensko! Ne veš, da si porežeš noge, ker boš stopal bos po steklenim. Si li pijan, kaj?« S tem pozdravom se je prizibal na prag koče visok, osivel mož nad sedemdesetih zim, dobrovoljnega pogleda, zaničljivo zaokroženih ustnic. Primerno zaokrožen trebuh so objemale obnošene hlače na umazanih ramnicah, srajco razpeto pod brado in z zavihanimi rokavi do komolcev, da so se videle ogorele, kosmate roke. Na glavi je čepel pokvečen klobuk, ki je videl že boljše čase kranjske dežele, a bi sedaj ne delal več posebne časti vrabčjemu strašilu v prosu. No, za delavnik je vse dobro. V nedeljo lahko Švigar napreže kočijo in dene nase kaj boljšega.

»Matijec, ti slama ti slamasta, kaj pa slamaš, da ne greš grabit? Ali se še nisi iztreznil? Da more človek toliko žreti, kar je preveč. Vstani! Ali misliš, da boš zastonj pri hiši? Zdaj se mudi. Vreme je ugodno. Solnce se nam smeje prav gosposko z neba. A nad vami lenuhi se joče sam Bog cel teden. Vstani; boš spal, ko bo deževno!«

Nič glasa s kupa.

Gospodar se loti ženske:

»No, Urša! Ti klada pijana: Pa včasih si bila za kaj. Vstani! Žival v hlevu mi razgrize jasli. Pojdi jo nakrmit. Potem prideš za nami na travnik. Daj, zgani se! — Oj, kako grda stvar na svetu je pijana ženska, ko bi ti vedela. — Saj se ga ne branim požirek dva tudi jaz. Ali takole, prosim, to je živinsko. To je že več kot preveč. Muhe pijane.«

Na kupu se ne gane nič.

To ujezi gospodarja, da stopi bliže in dregne vsakega s črevljem v mečo: »Ti smrad ti smradljivi, ki nisi vreden pol krajcarja za last, sedaj se mi je še potuhnil. Le brž pokonci, se mudi! —« Zopet sune vsakega, a gori višje na kupu — enega v trebuh, enega pod rebra ...

»A — a — a!« sta jeknila oba in dvignila glavo: »Kdo je?«

»Vstani, pa boš videl, šavra šavrasta!«

»Oče, kaj ste vi? Pa ni treba brcati, saj slišim.«

»Pokaj ne vstaneš, če slišiš, slama. Mar meniš, da te bom danes klical še tri dni?«

»Danes je samo en dan«, ugovarja Matijec s hripavim glasom in menca krmižljave oči. Zabuhel obraz so pačile ostrižene brke pod nosom, kakor Dežmanove grablje. Upadle, izpite prsi so hrople, koža na rokah se je svetila kakor iz voska: Matija je bil star, dozorevajoč pijanec.

»Oče, danes je sreda; tri dni tedna imamo še?« popravi sinko, ki se je med brcanjem skrbno umaknil na prag, in obgrizuje zeleno jabolko.

»Tiho, ti — —«, ga očetovski posvari Švigar. Izraz je dišal po gnoju, kar pa ni Francka motilo čisto nič, da ne bi obgrizel še zadnji košček in zagnal ostanek s praga v kočo — po nesreči materi naravnost na glavo. To jo je predramilo.

»Čakaj, ti čemž smrkavi za te bom že, naj se prebudim!«

»Tu si zopet ni mogel kaj Švigar, da ne bi posegel v besedo.«

»Kaj se ti po trikrat izbujaš, če enkrat zaspiš?« Hotel se je namreč maščevati za prejšnjo napako v govoru, ko ga je bil vsekal Matijec.

»Najbolje bi bilo, da bi se ne nobenkrat.«

»Seveda, ker se ti ne ljubi. Pečene tice ti bodo letele kar same v usta. Se vidi, kaj naredi iz človeka žganje.« Tnkaj poprime zopet Matijec:

»To, kar ste vi iz nas — pijance.«

»Tiho! Ko bi ne bil pijanec že prej, ko si došel k meni, bi ostal na očetovem posestvu.«

»Vi ste me ogoljusali zanje.«

»Lažeš. Pošten denar sem ti posodil. Pa bi ga bil vrnil brez tožbe in o pravem času.«

»Ali ga nisem! Vam ni bilo nikdar zadosti.«

»Seveda, ker so pomagali tudi advokati.«

»Dovolj je bilo samo vas.«

»Tiho, da ne dobiš po zobeh!«

»Za pravico se ne bojim nikogar. Včeraj me je tepel vaš sin, danes me boste vi. Lepa bo ta! Pa še delal da bi Vam zato povrhu.«

Švigar je nekaj govarjal zastran tepeža s sinom in očital Matijcu, da ne dela nikdar zastonj, saj mu še plača nekoliko, ko bi ne bila njegova dolžnost: Matijec mu je dolžan mnogo več, vedno več kot vrže njegov in njegove Urše ostanek nekdaj trdnega posestva. V tem se popolnoma zave Urša in potegne za možem: »Še sužnjem se ne godi hujše, še sužnjem, ki so prodani, kakor živina na semnju. Tudi vi imate s svojo živino več usmiljenja kot s svojimi sužnji — z nami.«

»Zakaj pa nečeta delati?«

»Zastonj, da bi vam delal kdo?«

»Pa plačaj, stari, plačaj na novo nastali dolg, davke in obresti. Boš videl, koliko ostane od tvojega zaslužka meni ali tebi.«

»Meni nič ko žulji na rokah, povrhu pa še moji ženi in otroku.«

»Vidva bi raji, da vama prodam na dražbi še tisto pest zemlje.«

»Pa jo prodajta! Bo vsaj konec trpljenja in dolga.«

»Seveda. Kdo bo pa meni plačal tisto, kar je več dolga kot vrže vajina beračija? Sedaj sem vama vsaj zaračunal obresti. To se pravi, mene naravnost ociganiti za pošten denar, pošteno blago, ki sem vama ga dal. Saj me ne bosta. Naj bo le tako!«

»Pa naj bo.«

»Tebi je lahko. Ti nisi s tem izgubil ničesar.«

»In vi samo ogoljufane pripisane račune.«

»Zakaj pa nisi delal, da bi se bili poravnavali sproti? Ali je bilo treba, da sta po cele dni samo žrla. Zdaj sem jaz goljuf, pa bi le vidva goljufala mene. E-e-ej!«

Zapreti l je s celo roko in odgodrnjal. Francek je žvižgal pred njim, pobiral v plotu okleščke in klatil jabolka ob cesti v vas in ni vprašal prav nič, čigava so. Švigar ga je priganjal, da mora živina na pašo.

Za nekaj časa se vendar začne gibati na kupu v Račičevi koči na Osredku. Urša dvigne glavo:

»Matijec, pa vstaniva no. Mene že zopet žeja.« Usnjato, nabreklo lice ženske nad petdesetih let se ogleda po stanici in zakolne, ko vidi razmetano steklenino. Dve črni kiti ste se vili po razgaljenih plečih, uvede prsi je le za silo zakrivala — pisana jopica. Ko ni nič odgovora, vpraša vnovič: »Ali te nič ne suši v danki, dedec?«

»Seveda me, pa bom raje potrpel, samo da ne bo veljalo starca.«

»Jaz pa moram; preveč me žeja. Delala bom pa samo toliko, da zaslužim par meric, nič več. Takoj se vrnem spet leč.«

»Pa meni ga prinesi vsaj za požirek, oh!«

»Ne boš ga žrl. Zaslužit ga pojdi, kakor ga moram jaz, mrha gnila.«

»Pa vstaniva.«

Složno, toda opotekajoči h, lenih korakov sta se pod noč vračala na delo.

* * *

Janežev Matijec je bil do nedavno gospodar imovitega posestva v sosednji vasi. Oče je bil gostilničar, imel mogočne gozdove, poln hlev živine, štiri sinove, polno hišo gostov, delavno ženico, srebrne denarce in glavo na pravem mestu. Po smrti so bili prav očetovi denarji vsem največja poguba. Oče Janež je napravil oporoko, toda zastran denarne gotovine ni določil ničesar. Vsi, ki niso bili navzoči ob smrti, so trdili, da je bilo denarja kot pečka, oni domači, ki so svetili očetu na zadnjo uro, so pa zastonj iztikali za denarjem po vseh skrinjah, predalih, podeh, skednjih in svislih. Denarja nikjer. Začela se je pravda in končala po dolgih letih z neuspehom in troški na obeh straneh. Očetova dedščina se je vsled tega skrčila le na nekaj stotakov, kriv pa ni hotel biti tega nobeden.

Najslabše se je godilo Matijcu na domu. Bil je očetov naslednik. Iztočilo se je zares precej vina v gostilni, ali največkrat tako, da je zastokal prazen sod, pa ni bilo ne vina, ne denarja. Bratje so točili vsak sebi in spravljali vsak zase. Ustaviti je bilo treba predrago obrt in skleniti račune. Fant ni pokazal nič veselega: samo eden velik, neporavnan dolg v zalogi vina.

Bratje so se poženili in zahtevali doto. Odkod naj vzame tako brž denar? Pustil je raje, da ga je tožil vsak posebej, potem se je šele vdal ter plačal dolg in troške, ki često niso bili manjši od same dote.

Slednjič si je moral tudi Matijec poiskati neveste. Zaradi hišnih razmer, naravnost rečeno: dolgov, ki si jih je nakopal po očetovi smrti, ni mogel izbirati po srcu in pridnosti, marveč po denarju. Izbral je sedanjo Uršo s precejšnjo doto in malim otročičkom, ki je bil še — samo njen. Z doto je zamašil usta nekaterim preglasnim dolžnikom, s tem pa za vselej razvezal Urši jezik, da nima poslej Janežev Matijec nič več ukazovati na očetovem domu. Res! Poslej je pela samo njena tako dolgo, da je obema zapel boben. Začela sta bila namreč po njenem nasvetu zopet z gostilno ter točila večinoma sama sebi: on je plačeval nji, ona njemu. Tako sta srečno izpraznila sod — za gotov denar; denarja pa ni bilo nič več v začetku, kakor ob koncu — ena sama desetica, ki je romala iz rok v roke. Nazadnje sta se čudila, kje je denar?

Zaradi te male nezgode pa Urša še ni nehala piti.

»Le tiho!« je govorila, »presneto, delati znam, da mi ni kos ne moški ne ženska v ti tari. Bom pa delala. Za pijačo bo vedno dovolj.«

Tako je ostalo.

Gozdove je kupil Šviga r in zaradi gozdov še hišo. Tam je nadaljeval gostilno s svojimi ljudmi. Matijec se je preselil v malo kočico poleg starega domovja. Kupil jo je z neko dediščino, ki jo je dobila Urša po oddalje sorodnici. Švigarju je bilo največ dolga, pa je bil plačan in Matijcu je ostal še lep kos zemljišča.

S pridnostjo bi si že pomagala.

Pozneje sta delala najraje pri sosedih. Otroci so pasli ali se potikali za njima po hišah. Več jih je pomrlo. Najstarejši je odšel k vojakom, domača hišica je pogorela nezavarovana, mlajši, Matijec, se je preselil v Švigarjevo kočo na Osredku, ki jo je kupil na javni dražbi od rajnega Račica, ko je mrl v bolnici. Tako so izgubili skupno središče, zatočišče, kjer so še lahko trdili, da so na svojem. Sedaj so bili pod tujo streho in tuje duri niso mile nikomur. Izginila je zadnja opora, ki jih je še združevala: skupni dom. Poslej ni bilo tega več.

Poleti se je še prebilo nekako, toda zima je trda za vse; še vrabcev pogine mnogo v ti dobi. Kako bi bilo dobro onim, ki žive iz roke v usta? Usmiljena srca imajo ob mrazu in gladu res mnogo posla, ali usmiljeno srce se zapre tam, kjer smrdi po žganju. Ti ljudje tudi niso vredni sočutja — so trdili Janeževi sosedje, celo Švigar sam, ki je točil malone vsako uro podnevi, zvečer in zjutraj obema šilce za šilcem, potem pa primerjal zaslužek in zapitek. Ti dve rubriki ste si bili vedno bolj sovražni. Ob nedeljah je bilo namreč Janezovim tudi jesti in piti, celo kaj boljšega. Na jesen se je bilo treba obleči, preskrbeti toinono, plačati davke in oče Švigar je moral poseči v žep, kdo pa? S tem je obdržal pri hiši delavca ki jih je od nekdaj potreboval tako krvavo, časi ni kazal računski zaključek ostanka. Tako je rasel novi dolg, z dolgom obresti, z vsakoletnim primanjkljajem še večje obresti. Kam pridemo?

Matijec je slutil, da je leto za letom večji revež, vedno bolj globoko v dolgeh, slednjič tako globoko, da se dolgov in Švigarja niti otresti ne more več. Pil je iz žalosti, pil iz jeze, pil iz navade, Urša mu je pa pomagala v vseh slučajih.

Časih se je vendar obema vzdignilo v srcu nekaj človeškega dostojanstva. Tedaj sta nehala piti, a začela pa vpiti in vpila proti človeški krivičnosti, trgala verige z vso silo, verige, ki sta si jih kovala sama na roke in noge ter slednjič izmučena popadala na tla, kakor ujeta ptica, butajoča z glavo ob stene tesne kletke, dokler ji ne opešajo poslednje moči. — Obnemogel se je potem Matijec ojunačil in šel k Švigarju, da izve, dožene svoj dolg, a vselej sta se ločila z gospodarjem v jezi in prepiru, zakaj Matijec se je pridušal, da ni in ne more biti toliko, a Švigar je trdil, da je gotovo še več, ker nikakor ne more paziti na vsako merico in že iz usmiljenja ne more biti strog ž njim. Zaradi poslednje trditve sta se navadno sprla in ne dognala ničesar.

Matijec je zopet pil pil, da je nadomestil, kar je zamudil, pil zato, ker ni vedel, kaj bi počel druzega. Tu bi se morala ž njim zjokati usmiljena srca, ki trde, da alkoholiku ni nobene pomoči. Saj je je bolj potreben kot drugi reveži: duševne opore potrebuje in telesne. Samo ena pomoč ga ne vzdrži na površju.

Ko mu je doraščal sin Anton, bi bili radi pri Švigarju upregli še njega, da bi pomagal zavoženi voz svojih staršev vleči iz blata. To bi bilo komaj zadoščalo, zakaj fant ni bil zapravljiv in ne pijanec. Kmalu je spoznal, kaj ga čaka, pa je šel raje k rokodelstvu in obljubil, ko bo mogel, da hoče svojim staršem drugače pomagati. Potem je moral mali Francek pasti Švigarjevo živino, da si zasluži jed, obleko in stanovanje. Deček zna že piti žganje, govoriti nesramnosti, kakor vsak šnopsar. Puši cigarete, krade sadje, med, golobe, orodje; pravi naslednik v jami razbojnikov na Osredku.

Kar mačka rodi, miši lovi.

Stara mu ne moreta ubraniti, ker ju nadebudni sinko že podpira, da imata za žganjček. Zato je često deležen — celo tople pohvale ... Zakrij si lice. Nemesis!

Nekega dne poči novica na vasi: Matijčev France je ukradel uro Švigarjevemu sinu in jo ponujal po vasi, da bi si za denar kupil orgelce. Ljudje so jo spoznali in povedali Švigarjevim, kaj se godi. Oče Švigar je zgrabil Franceta za obe ušesi in mu navil najbolj sladke. Toda deček je zagnal jopič z uro od sebe in trdil, da je nima. Potem je popustil jopič in zbežal. V jopiču so dobili uro.

Tedaj se je nekaj zgodilo v Matijčevi družini, kar bi bilo potrebno že davno; škoda da ne povedo viri iz kakega vzroka. France je bil namreč prav pošteno tepen. Ali zato, ker je vzel uro ali zato, ker se mu ni posrečila tatvina — kdo ve? Otroci iz najbližje soseščine ob nekdaj Račičevi hiši so pripovedovali, da je mali Francek tedaj slovesno zatrdil staršem: »Nikoli več ga ne boste žrli šnopsa, da bi vam jaz prinesel zanj, nikolii!«

Zaradi ponesrečene tatvine bi bilo kmalu nastalo med Matijcem in Švigarjem smrtno sovraštvo. Težko je dognati: zakaj? Ali zaradi tega, ker Francek res poslej ni prinašal več ukradenih stvari domov in jih zopet drugod prodajal ali zato, ker je stari Švigar fantu navil najbolj sladke. Toliko da ni Matijec sam dal oklicati javne dražbe za svoje posestvo; pa je vendar ni. Sklenil je v svoji trdovratnosti, da bo raje kar na ta način kakor doslej jezil Švigarja do smrti. S tem bo sebi hladil srce in Švigarju ne bo dal pred smrtjo ničesar. Ponagajal mu je celo s tem, da ga je često zapustil med najhujšim delom ter šel pomagat sosedu ali pa se je zamaknil v kočo na Osredku, odkoder bi ga ne poklical angel s trobento sodnjega dne. A Švigar mu je iz maščevanja prepovedal še kočo.

Javno je dal razglasiti, da je na prodaj za vsak denar.

Sloh niso Matijca posebno marali nikjer. Podili so ga strani: »Kjer si delal v boljših časih, pa še sedaj, pijanec, požeruh! Tam nam pride v kratkem po številkah na rejo.«

Vsa soseska je sodila tako.

Matijčev France je vrlo napredoval v šoli. Učitelj bi ga bil celo postavil tovarišem v zgled, ko bi ne bil France s svojim vedenjem takšen zgled vrstnikom, kakršni bi otroci — ne smeli biti. V šoli se mu je to večkrat razložilo in pojasnilo z vsemi dobrimi posledicami zanj, za družbo in njegovo bodočnost. Saj priložnosti zato ni bilo malo: danes je bil tožen, da laže; drugi dan je došel v šolo pijan; tretjič so mu dokazovali, da krade.

Ne more biti drugačen; zanj se že pripravljajo — vešala. Tako so govorili sosedje in ponavljali znani pregovor o jabolku in jablani. France je slišal ta modrovanja in namerjal nekaj drugega. Žal mu je bilo, zares žal, ko so mu očitali, da bo on — nepoboljšljiv potem — v zlo obračal bogate darove, ki mu jih je naklonil Stvarnik. Toda, kakor balzam v skelečo rano mu je dobro del opomin: še je čas, da se poboljšaš!

Prvi opomini niso zalegli nič, njegovi dobri sklepi — nič manj. Fant je znal lagati, kar po notah, znal že davno, in — kradel po malem in po priložnosti, odkar hodi po dveh. Torej popoln nepridiprav.

Deček pa ni imel glavice samo zato, da bi notri stlačil vse, kar je slišal v šoli, kakor nabašemo v vrečo — graha, pa ostane v nji samo grah, ne; hotel je časih tudi iz butice dobiti kaj dobrega. Zato je skušal najprej vporabiti nasvet, da se vse velike stvari navadno začenjajo z malim; zakaj njegovo poboljšanje se mu je zdel važen, svetoven dogodek, nemogoč kakor če bi kdo trdil, da sklati luno z neba in jo obesi za električno žarnico na ljubljanski Grad.

Laž je začetek premnogih pregreh. Zato se mu svetovali v šoli, naj se odvadi laži, to bo prva stopnja; vse drugo se pozneje razsnuje kakor samo. Laži se moram iznebiti, je bil prvi junaški sklep po onem, ko je bil tepen zastran Švigarjeve ure. Ni šlo lahko, pa ni šlo. Vmes se je še lagal, da se je kadilo pred njim in za njim. Skušal je celo nalagati samega sebe, da se resnično več ne laže, pa se je zavedel žalostne istine, da je laž i to, kar misli. In samega sebe bi najraje počil po čeljustih.

Dobra, vztrajna volja premaga vse. Pomalem se je obračalo na bolje. Spoznal je najprej, da je resnica često grenka stvar. Marsikatero je moral požreti. Očitali so mu celo, da je nespameten v svojo škodo, ker pripoveduje take stvari, ki bi lahko molčal o njih. Ali slednjič ga je vselej utešilo spoznanje, da ima resnica sladko jedro. Odpirale so se mu oči, da je videl, koliko laži je samo v njegovi okolici. Koliko jih mora biti neki še po svetu drugod. Laž je začetek krivice.

Z dvanajstim letom se je čutil toliko trdnega, da ni več lagal iz samopridnosti, dobičkarstva, sovraštva ali brez potrebe. Videl je, da je s tem dosegel — več nego je mislil. Bil je že na pol pota k dobremu. Jasno mu je bilo, da se mora tudi varovati pijače, če hoče vztrajati na pravi poti, zvest svojemu prvemu sklepu. To pa ni bilo lahko, ker sta ga često silila oče in mati, da mora in mora piti, da bo bolj moški, bolj pogumen, močan. Ni se mogel ubraniti in povedal učitelju, kaj se je zgodilo. Prosil je celo sam, naj ga dajo drugam, kjer ga starši ne bodo zavajali v pijanstvo. To se je zgodilo kmalu in ne brez godrnjanja staršev.

Ostal je sicer v službi pri Švigarju, z družino jedel in spal, domov k staršem pa je hodil samo za potrebo. Tako je uredilo sodišče po učiteljevem posredovanju. Z dovršenim 14. letom je šel v rokodelstvo, pustil doma starše, ki so se vedno bolj spozabljali v pijači, pustil doma vse neprijetne spomine na rano mladost, ko je bil sam že na isti žalostni poti.

Brat Anton se od vojakov ni maral vrniti. Ostal je raje daleč od domovine, daleč od staršev, ki je vedel o njih, kako se valjajo v mlaki pijanstva in nemarnosti. Sramoval se je lastnih staršev ...

Račičeva koča na Osredku je postala sčasoma pravcata jama razbojnikov: v nji so se shajali različni lenuhi obojega spola, tam spali, kuhali, kar so nakradli in pili jeruš za zadnje krajcarje, ki so jim še cvilili v žepu.

Švigar je nekega dne pograbil brezovo metlo in pognal pregrešne brezdomovince v druga pribežališča. Matijec in Urša sta po velikodušnosti gospodarjevi tudi dočakala tega trenutka. Tudi ona sta se morala izseliti, ko je bila koča prodana.

Pomlad se je vračala v deželo in novi gospodar nekdaj Švigarjeve koče na Osredku je začel nekega dne čistiti jamo razbojnikov — Avgijev hlev in ga čistil dolgo, dolgo sam. Potem je pripeljal še zidarja in mizarja in vsi so imeli več tednov opravila, da so premenili jamo razbojnikov v primerno človeško bivališče.

Matijec in Urša sta bivala od pomladi do jeseni tuintam da sta bila le pod streho; ko je pa zavela hladnejša sapa in pobelila vrhove gora, sta ubrala pot zopet k obsovraženemu Švigarju ter prosila, da ju vzame pod streho v ono zapuščeno bajto, ki jo je kupil od stare Novinke, ko se je — 67 let stara devica — vendar omožila.

Vlažno je bilo tukaj, mrzlo, temno — nezdravo. Matijec je trdil, da je to njegov prvi grob.

Pri dobrih ljudeh je Urša naprosila nekaj repe in krompirja — to je bila vsa zaloga za zimo. Nista potrebovala več mnogo. Urša je šla po hišah ali k Švigarju, sedla k peči in molčala. Tedaj so vedeli, da je lačnain pa da nima denarja za jeruš. Prišla je stara Švigarica in rekla: Urša, v peči je zelje od opoldne, vzemi in jej!« Dobro je bilo in šlo zagotovo v slast.

Matijec ni bil več za nobeno deo, za nobeno jed; užival ni več drugega kot žganjček. Odebelil je in nabreknil, da je bil skoro grd. Ljudje so trdili, da je vodeničen, a Urša je menila, da mu je zavdano. Eno ali drugo je utegnilo biti res ali pa oboje, zakaj bolezen mu je silila v noge, da ni mogel več stopiti nanje, ne se obuti. Po nogah mu je lezla v ledja, v trebuh, prsi ... Joj, kako je trpel! Pomagale mu niso niti brinjeve jagode, niti hrenovi podplati na nogah — pomagal mu je samo še stari prijatelj »žganjček«, zvest prijatelj do groba. Po prvih požirkih je oživel na duhu in telesu ter mislil, da je zopet zdrav. Toda trebuh je naraščal, naraščale so prsi, odpovedal je želodec in noge so splahnile.

»Sedaj bo bolje«, je dejala Urša in šla zopet po žganje.

»Sedaj mora biti bolje«, so govorili sosedje, ki so videli bolnika.

»Nikoli!« je zarenčal Matija, se obrnil v zid in zaklel. Zvečer je bilo in nebo se je stemnilo, kakor da se pripravlja za sneg. V stanici je bilo temno, bolnik pa sam; Urša namreč ni opustila stare navade, da se je ustavila v gostilni in obrnila po kak frakelj tudi sama, če je neslo.

Tedaj stopi na prag neznan človek — delavski opravljen in vpraša: »Ali je tukaj moj oče?« Nič odgovora.

»Moj oče, moj ljubi oče, kam ste se pripravili!«

Vrgel se je k vznožju očetovega ležišča. Matijec ga ni poznal. Šele ko je došla Urša in prižgala luč, so zavpile neke ž njo došle sosede: »Tone, Tone!« Urši bi bila kmalu padla luč iz rok. Ni ji bilo treba praviti, da je to njen sin. Dolgih štirinajst let ni videl doma, ni pisal. Materino lice se ni zvedrilo na prijazen nasmeh, ni pozdravila sina, kakor bi ga vsaka druga mati, marveč je dejala:

»Sedaj prideš, sedaj šele k smrtni postelji! Prej bi bil pomagal, sedaj ni treba več!«

Anton odvrne mirno: »Mati, vse mi je bilo znano, kaj in kako je doma. Pomagal bi vam bil od manjše k večji pijači z vsako podporo. Sedaj pa lahko drugače.

»Je prepozno, viš ga!« pokaže Matijca, ki je še vedno čemel obrnjen v zid.

»Mati, za vas bi bilo tudi prej prepozno. Al i vas je premenilo življenje, ko ste ves čas uživali samo trpljenje in žalost? Nič. Kdaj se preobrne pijanec?«

Urša je nekaj neumljivega godrnjala med zobmi.

Nato stopi v stanico čvrst mladenič, sin France, ki bi ga bil vesel sam Švigar, ko bi bil njegov. Njega je mati pozdravila na pragu z vprašanjem:

»No, tudi ti? Ali si prinesel kaj denarja?« France ne odgovori ničesar, marveč pogleda brata, ki odgovori na mestu njega: »Ne samo denarja, prinesla sva vama vabilo, da lahko gresta z nama na Koroško. Tam imam jaz svoj pošten zaslužek kot sedlarski mojster in brat mi pomaga. Pridita k nam z očetom oba. Nič krivice vama ne bo, verjemite, mati.«

Enako povabi oba tudi France, mati se pa obregne: »Jaz ne grem nikamor, oče pa v jamo. Kdo bo stradal pri vama na stara leta?«

Vsi so vedeli, da meni Urša: »Kdo bo stradal — pijače?«

Predramil se je tudi Matijec iz lahko obmance in pozdravil oba sina. Srčno se je razveselil njiju poseta: »Da vaju le še enkrat vidim pred smrtjo zdrava, čvrsta —.«

Sladko se je nasmehnil na ponovljeno vabilo, naj se preseli k njima in rekel:

»Na »Rupce« k drugim, ki počivajo že tam, fanta, na »Rupce« me bodo nesli. Saj vidita — sem fuč, fuč.«

Zopet se je britko nasmehnil, bele sline so mu silile iz ust, posilil ga je kašelj, toda ni mogel več.

Tisto noč je umrl Janežev Matija. Le kakor slana tenak sneg je pokril gozd in loko, potem se je nebo ujasnilo. Krasna jesenska noč. Mesec se je smehljal s polnim obrazom na zemljo, smehljal se tudi Urši in Matijcu, zakaj velika zvezda in blesteča se je dvignila tisti večer na vzhodu, toda nobeden je ni čakal, nobeden videl ...