V salonu gospe Tratnikove
V salonu gospe Tratnikove Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Ivan Grádar.
|
Vincencij je vstopil in kakor se mu je poznalo na obrazu, se je čutil precej ženiranega. V malem, elegantnem salonu je ležal polumrak; izza gardin je prihajala udušena, trepetajoča svetloba. V zraku jo plaval mehak vonj in legel mu je na prsa toplo in božajoče. Kakšen vonj! . . . . Kadar je hodil po cestah brez namena, zadrhtelo mu je nenadoma vse telo, kakor bi se dotaknilo nekaj čudovitega njegove duše. Mimo njega je hitela ravnokar neznana dama s pajčolanom na obrazu in za njo jo ostal samo še lahen sled parfuma. Opojni, nedoločni vonji so delovali nanj kakor sentimentalne arije italijanskih oper, kakor melanholična ruska poezija, kakor mehke barvo Liberijeve . . .
»Ah, gospod Vincencij, torej ste bili tako prijazni . . . jako me veseli .. .«
Gospa Tratnikova je bila nekoliko priletna dama. Od prejšnje lepote so ji ostale samo še velike, jasne oči; gube na obrazu se niso dale več skrivati in podbradek je bil precej ohlapen. Vse njeno vedenje je bilo očitno afektirano; govorila je z visokim, dovolj prijetnim glasom; besede so se vrstile hitro druga za drugo, ne da bi se vezale v redne stavke. Gospa Tratnikova ni poznala vejic in pik; a zdi se mi, da imajo to svojstvo vse »narodne dame«.
Spravila je pogovor takoj na literaturo. Opazil sem že velikrat na svoje začudenje, da govori o literaturi vsakdo, če hoče biti duhovit in izobražen. Ljudje najbrž ne vedó, kako malo duhovitosti in izobraženosti je v naši literaturi in posebej še v naših literatih. Drugače bi govorili o boljših in vrednejših pridelkih našega naroda: o krompirju, ajdi ali morda o domžalskih slamnikih.
»Ne morete si predstavljati, gospod Vincencij, kako me radosti ... da, kako sem naravnost ponosna, da me počaščajo s svojimi poseti najizbranejši izmed naših modernih talentov ... in posebno, da vidim pri sebi Vas, gospod Vincencij . . .« »Milostna, preprijazni ste.«
Obšlo ga je neprijetno čustvo. Vprašal se je na tihem, čemu je prav za prav prišel tu sem,— čemu ta neumni pogovor, — skratka, čemu sta se sešla dva človeka, ki nimata med sabo čisto nobenega opravka in gotovo želita, da se čim prejo razideta. Dejali so, da je to potrebno, — zaradi njegove karijere. Torej, — njegova karijera je odvisna od teh brezpomembnih besed, od tega ohlapnega podbradka. —— Neumnost!
»Ali ste čitali poslednjo številko »Zvona«, gospod Vincencij?«
»Vsekakor, milostiva.«
»Da, glejte, gospod Vincencij, — mene obide tako nekaj posebnega . . . zdi se mi, kakor bi gledala razcvitajoč se popek —«
»O!«
»Kako mislite?«
»Ne, milostiva, — hotel sem samo opomniti, da ste se izrazili jako poetično . . .«
»Ne laskajte se, gospod Vincencij, prosim Vas. Resnično, jaz sem vznemirjena, kadar slišim komplimente. A vkljub temu, — trudim se, da se privadim lepim izrazom . . . takorekoč salonskemu jeziku. . .«
»To je hvalevreden trud, milostljiva.«
Suhi obraz Vincencijev se jo zdel še bolj suh, njegove oči so gledale motno in megleno.
Gosp. Canevaro hoče, naj sodi in obsodi ves svet one izgrede in s ponosom pravi, da kaj takega se ne more pripetiti v Italiji.
Kaka zvijača! Tam, kjer je gnezdo največjih razbojnikov, tam, kjer se rode in kjer vzgajajo morilce nedolžnih žen, tam hočejo svetiti vsemu svetu se svojo civilizacijo, tam hočejo, naj svet obsodi izgrednike, ki so na najostudnejši način izzivam dali odduška svoji žalosti, svoji jezi s tem, da niso hoteli dopustiti, da se na naših tleh, na onih tleh, katere so naši pradedje s krvjo branili pred laškim sovražnikom, da se Lah na dan žalosti tukaj veseli pri hrupnih veselicah!
Taki so naši zavezniki; država je lahko mirna !!