V samoti
| V samoti. Božična pripovedka. Ivan Cankar |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. VI. • dno |
I.
urediSnežilo je neprestano v debelih, kosmih; za seženj visoko je že ležal sneg. Svet je bil zavit v gosto sivkasto meglo; in gluha tišina vsenaokrog.
Skrita med globelami v hribih je ležala vas; troje hiš, po sto korakov druga od druge, vse tri zametene do oken. Iz ene same se je svetila dremotna luč.
V veliki izbi z očrnelim lesenim stropom je ležala ob peči na postelji ženska, odeta s težkimi plahtami. Na zapečku je gorela v kozarcu „duša“ z dolgim dimnastim plamenom. Ob vzglavju je sedela soseda, zavita v dolgo ruto, v roki molitvenik in molek.
Bolnica na postelji se je ozirala po izbi s praznim, nemirnim pogledom; tako se ozirajo umirajoči. Njene roke, suhe, koščene in zgrbljene, so se v?asih zgenile in so drsale po odeji, kakor da bi iskale. Euta na glavi se ji je odvezala in zmršeni, že nekoliko osiveli lasje so viseli na čelo in senca. Obraz je bil bled in upal, čelo je bilo potno.
Soseda je zaprla molitvenik in je vzdihnila.
„Pozno je že; noči se. Nič si ne delaj skrbi, Lužarica, in mirno zaspi; ne misli na smrt.“
Lužarica je trudoma okrenila glavo; govorila je tiho in komaj razumljivo:
„Bojim se, da ga ne bo ... da ga ne bodo nikoli več videle moje oči. Poglej, soseda — kaj se niso odprle duri?“
„Prišel bo, če je božja volja. Duri se niso odprle; hlapec je zapiral hlev. Ne misli toliko na sina, da ti ne bo srce težko. Daleč je in ne ve, da mu je mati bolna. Pa če bi se že bil napotil, kako bi skozi zamete?“
„On ve, da čakam nanj!“ je izpregovorila starka s tihim glasom; komaj, da so se premaknile njene ustnice.
„Kako bi vedel? Nihče ne ve, kod hodi tvoj sin in kje se je udomil; nikogar ni, ki bi mu sporočil.“
Umirajoče oči bolnice so strmele v strop.
„On ve! Kako bi ne vedel sin, da mu umira mati?“
„No, če je božja volja, pride!“ je vzdihnila soseda in je vstala. „Ne misli nanj in zaspi mirno. Zjutraj rano pridem pogledat. Lahko noč, soseda!“
Prijela jo je za roko in roka je bila mrzla in potna.
„Lahko noč!“
„Lahko noč, pa z Bogom. Če pride jutri, ko me več ne bo, pa mu ti lepo postelji in mu zakuri, da mu ne bo mraz. Lahko noč.“
Sosedo je spreletelo po životu, kakor da je bil veter odpahnil okno in zavila se je tesno v ruto.
„Moli, soseda, moli, da ti bo lažje pri srcu. Lahko noč!“
Sneg je bil že visoko zametel odkidano ozko stezo in soseda je trudoma prigazila do svoje hiše. Niti za seženj daleč niso razločile oči drugega nego samo gosto sivo meglo; kakor da se je bilo nebo združilo z zemljo. V ozkem traku svetlobe, ki je trepetal od okna, so se vrtile bele snežinke.
„Bog vedi, če učaka jutra!“ je dejala soseda možu, ki je ležal na peči. „Njene roke so že vse mrzle in potne.“
„Saj je bil župnik že pri nji; Bog ji daj lahko zadnjo uro!“ je odgovoril mož, odel se je s kožuhom in je zadremal.
Hlapec Šimen je zaprl hlev, v veži si je otepel škornje, do kolen obložene s snegom, in je stopil v izbo.
„Ali si ti, Franc?“ je vprašala Lužarica in je pogledala proti durim z velikimi svetlimi očmi.
„E, kaj bi!“ je zamrmral Šimen. „Ne mislite zmerom nanj, potepenca. Bog vedi, kod se klati, da ni glasu od njega! Ne mislite nanj, lažje vam bo pri srcu.“
Položil je suknjo in ku?mo na klop, nato je prilil olja v kozarec in je otrnil plamen.
„Ali je že pozno, Šimen?“
„Ni še pozno, ampak noč je zunaj; ni bilo dneva danes. Še jutri in pojutrišnjem tako, pa bomo zameteni do slemena.“
Lužarica je umolknila; njen obraz je bil miren, mrtvaški, le oči so se svetile v čudnem belem ognju, ki je ugašal in se prižigal, kakor je pojemal in vzplapolaval plamen v kozarcu.
Hlapec se je napravljal, da bi legel na peč.
„Kaj misliš, Šimen, ali pride še nocoj? Kaj misliš, ali ga še dočakam?“
„Seveda pride!“ se je razsrdil hlapec, ki je bil truden in zaspan. Tudi Šimen je bil že star in nadložen, njegov hrbet je bil upognjen in njegov obraz je bil rjav in grapast, kakor razorana njiva pod vročim solncem.
„Pride, mati Lužarica, pride! Zakaj pa bi ne prišel, če mu je mati bolna?“
Sezuval si je škornje in je mrmral zlovoljen:
„Potepenec! Lahko bi prišel! Jaz bi šel po kolenih do Jeruzalema, če bi videl tam še enkrat svojo mater.“
„Kam pa se ti mudi, Šimen? Saj ni še pozno, nikar še ne hodi spat.“
„Na peč ležem, zaspal tako ne bom. Če vam bo hudo, pa me pokličite.“
„Sedi rajši tukaj sem! Poglej, Šimen, tja poglej, kaj ne stoji nekdo ob peči, tik ob mojem vznožju?“
„Kdo bi stal? Nikogar ni v izbi.“
„Tam stoji, v gosposko suknjo je zavit in gosposki klobuk ima na glavi. Stoji in mi gleda v obraz.“
„Nikogar ni!“ je odgovoril hlapec; stresel je z glavo in je pomislil: „Tako bledejo umirajoči.“
Vzel, je kožuh, stopil je na klop in zlezel počasi na peč; vzdihnil je globoko in se je pokrižal.
„Kaj že spiš?“ je vprašala spodaj Lužarica s tako tihim glasom, da ga je komaj razločil.
„Ne spim; saj sem komaj legel.“
„Glej, zdaj ga ni več tam ob vznožju. Stal je in mi je gledal v obraz in je izginil. Spoznala sem ga; tako bled je bil.“
„Bog ji daj lahko zadnjo uro!“ je zamrmral Šimen. „Da bi vsaj jutra dočakala.“
Čudno tiho je bilo v izbi, celo tiktakanja ure ni bilo slišati. Zunaj se je znočilo in snežilo je neprestano; včasih je zadela težka kosminka ob okno, kakor da je bil kdo narahlo potrkal s prstom.
Lužarica je zaječala na postelji; hlapec se je prestrašil v polusnu in se je vzdramil.
„Vstani, Šimen! Pojdi po gospoda!“
„Mati, kako bi šel ob tako pozni uri in ob takem vremenu? V nedeljo je bil župnik tukaj in vam je prinesel popotnico.“
„Pojdi, Šimen!“
„Tako trdovratni so umirajoči,“ je pomislil hlapec in je odgovoril zlovoljen: „Ne zamerite mati, saj ni mogoče. Dve uri hodá je do vasi in sneg leži za seženj visoko, noben kolovoz še ni odkidan in bližnjice so še celo zametene. Ni ga človeka, da bi si upal na pot.“
„Blizu je moja zadnja ura, zore ne učakam več. Pojdi, Šimen!“
Hlapec je zavzdihnil globoko in se je vzdignil.
„Nočem, da bi si nakopal greh, pa pojdem v božjem imenu!“
Oblačil se je počasi in vzdihovaje; toplo in prijetno je bilo v izbi, zunaj je bila mrzla noč.
„Kadar boš na vasi, Šimen, pa se malo pomudi in poprašaj, če ni že dospel moj sin. Noč ga je prehitela, pa si ni upal v hrib.“
„Pomudim se na vasi in poprašam,“ je zamrmral hlapec. „Ampak če je dospel, tudi pride; noč je zanj tako temna, kakor za me.“
Obul si je škornje in jih je ovil z vrečevino; oblekel kožuh in okoli vratu si je zavezal volneno ruto; kučmo je potegnil preko ušes.
„Ostal bi rajši doma, mati! Težko vam bo sami in nikogar ni, ki bi vam postregel. Sitno je človeku ponoči v zametih; lahko bi izgrešil pot.“
„Bog bo s tabo in z mano! — Pa ne pozabi, Šimen, dobro poglej tudi na poti; morda ga srečaš, če ga ni bilo strah noči in zametov. Z Bogom in povrni se kmalu!“
Šimen je zmajal z glavo, nato je pomočil prst v blagoslovljeno voda ob durih in se je pokrižal.
„Kakor je božja volja! Še daljša pota sem hodil ob hujšem vremenu.“
Odprl je duri in iz ve?e mu je zapihala v obraz mrzla zima.
Na odeji se je zgenila koščena bela roka in Lužarica je izpregovorila s tako tihim glasom, da bi čulo njene besede komaj uho, prižeto na ustnice:
„Nič se ne boj noči. Saj se ti pripelje naproti moj sin v zaprtem vozu, s parom konj; in zameti se bodo razmikali in topili pred njim.“
V njenih široko odprtih očeh se je svetil čuden ogenj in njene vroče, suhe ustnice so pokale, kakor od nevidnega plamena ožgane. Roka je segala po kozarcu, pa ga trepetajoča ni mogla doseči.
II.
urediŠimen se je ozrl še enkrat proti oknu, ki se je svetilo tako prijazno in je zavzdihnil ves žalosten:
„Toplo je tam, človek pa v zamete brez steze in kolovoza; počemu? Čudne misli mislijo umirajoči. Recimo, da prigazim do vasi, kakorkoli, in da je župnik doma — kaj more na pot ob tem hudem vremenu, star in nadložen kakor je? Bolezen bi si nakopal in smrt, Bog nas varuj! A kako bi z vozom v hribe? Obtičal bi na klancu v snegu, ne mogel bi ne naprej ne nazaj. Še ob suhem vremenu ni prijetna vožnja po teh strminah. Čakal bo pač jutra in tudi jaz bi ga bil lahko čakal.“
Komaj par korakov je stopil Šimen in samotne hiše so izginile v sneg in noč; dvajset sežnjev je bil od doma, pa se mu je zdelo, da se sveti iz neizmerne daljave medli, trepetajoči žarek iz okna.
Gazil je scela in noge so se udirale ?rez kolena. Ni se še dobro shodil, pa je bil že truden; hrbet se mu je krivil globoko in vroče mu je bilo. Snežinke so mu padale na obraz in so se topile; zmerom bolj poredkoma so padale; vrtile so se in se gonile v rahlem vetru; hlapcu se je zdelo, da ponehava in da se dviga nebo.
„Da bi vsaj do gozda dospel; tam bi se malo spočil.“
Postal je v snegu, da bi se oddahnil, oziral se je in ni razločil ničesar.
„Tako bi človek lahko izgrešil pot; le malo bi se zamislil, zadremal malo spotoma, pa bi stal v pustinji, ne vedel ne kam ne kod. In če bi klical, kdo bi ga čul?“
Stopal je vzdol, težko sopeč in poten; s hoje se je usula nanj pest snega in Šimen se je globoko oddahnil. Gozd se je vzdignil pred njim; začutil je pod nogami mokro listje; zašuštelo je včasih, padalo od veje na vejo; tu in tam se je odprla jasa in sneg je bil nametan visoko, kakor ga je bil nanesel veter. Razločil ni ničesar, kakor da bi stopal z zatisnjenimi očmi; njegove noge pa so poznale pot in noči ga ni bilo strah.
Tih in žalosten je bil gozd kakor njegove misli. Narahlo se je stresalo drevje; tiho, strahoma, da bi ne motile tišine, so padale plasti snega od veje na vejo.
Le naredko je še naletavalo, ko je stopil iz gozda; nebo je bilo višje in svetleje; rezek veter je zapihal od severa. Šimen je bil dospel do polpota; kolovoz je bil širok in za silo odkidan; iz hiše ob poti se je svetila luč.
Truden, kakor je bil, je odprl Šimen duri in je stopil v izbo. Kmet se je grel ob peči, kmetica je postiljala.
„Kaj pa ti ponoči tod, Šimen? Kako je Lužarici?“
„Slabo, ljudje božji, slabo. Blede se ji in zato sem zdaj na poti po gospoda župnika, ko bi rajši spal.“
Stisnil se je k peči in si mel premrle roke.
„Ne hodi dalje nocoj!“ je svetoval kmet. „Hodil sem že po samoti, nocoj pa bi me bilo strah. Zablodiš v zamete in nikoli več ne boš ugledal dneva.“
Veter je zapihal, okno se je streslo narahlo.
Šimen se je vzdignil izza peči, zavil se je tesneje v kožuh in je potegnil kučmo nižje na oči.
„Če bi še dalje počival, bi težko hodil. Božja volja je bila, da sem se napotil. Lahko noč.“
Stopil je pred prag in se je stresel od mraza. Veter je pihal močneje, nebo se je vedrilo, na snegu se je delala tenka skorja.
Kmet je zapahnil duri in je ugasnil luč; Šimnu se je zdelo, kakor da se je bilo zaprlo svetlo, prijazno okno, ki je gledalo iz noči. Kmalu je utonila v temo samotna hiša; bela pustinja vsenaokrog; le tu in tam je samotarilo golo drevo, črne veje obložene s snegom.
Premišljeval je, če bi krenil po bližnjicah, kar preko polja in lazov, ali če bi se napotil po zložni cesti, ki se je vila ob holmih in je bila morda vsaj za silo odkidana.
„Zvedrila se je noč,“ je pomislil, „na sto korakov vidim pred sabo in kmalu bodo zasijale zvezde; nevarnosti ni, da bi zablodil.“
Nameril se je preko polja. Sever mu je rezal v obraz in zdelo se mu je, da mu je pokrila lica trda ledena skorja. Sneg je zmrzaval in je škripal pod nogami, kakor da bi se lomilo tenko steklo, položeno na visoko, mehko pernico. Hlapec je stopal vkreber. Steze ni bilo nikjer; nihče še ni hodil tod, ne prejšnji dan in ne to noč.
Na holmu je stala samotna cerkev; v linah je stokal veter. Hlapec je poslušal in ni vedel, odkod prihaja vzdihujoči glas, ali od stolpa, ali od samotnega laza pod njim. Za hip je utihnil, veter, utihnili so zvonovi v linah in tedaj je zaječalo glasneje, razločneje, kakor glas človeka v samoti in grozi umirajočega.
„Kdo kliče?“ je vprašal hlapec in se je sam prestrašil svojega glasu. Odgovora ni bilo iz samote in še globlja je bila tišina.
„Da bi že dospel!“ je vzdihnil in pospešil korake. „Ni bilo še take noči; strah je človeka in ne ve zakaj.“
Truden je bil in zasopljen, ko je priromal do vasi. Tu in tam so se okna še svetila, iz krčme so se čuli glasovi. Hlapcu ni bilo do počitka, napotil se je naravnost proti župnišču. Potrkal je s pestjo na zaklenjena vrata; v kolibi na dvorišču je zalajal pes, v veži so se oglasili koraki in prišel mu je odpirat hlapec s svečo v roki.
„Ali so gospod župnik doma?“
„Kaj, ti si, Šimen? Gospoda ni doma; že pred uro ali kaj se je peljal obhajat. Kaj pa ti tako pozno? Stopi no malo v kuhinjo, da se ogreješ.“
Šimen ni vedel, kaj bi, naposled je stopil za hlapcem.
„Kako pa je Lužarici, da te pošilja ob taki uri na pot? Še čuda, da nisi zablodil v zametih.“
„Slabo ji je, drugače bi se ne bil napotil. Jutra morda še učaka, noči nobene več.“
Ob peči je sedela dekla in si je kuhala kavo.
„Bojim se, da tudi jutra ne učaka več. Nisi storil prav, da si šel; kdo ji bo zatisnil oči, če izdihne v samoti? Komaj se je odpeljal gospod, še eno uro ni, ko sem slišala čuden glas, kakor da je klical nekdo od daleč, od polja sem.“
Šimen se je začudil.
„Tudi jaz sem ga slišal, visoko gori, kakor da je klical na pomoč. Nisem bojazljivec, pa mi ni bilo lahko pri srcu.“
Hlapec je zmajal z glavo.
„Nič dobrega ne pomeni. Doma bi bil ostal, Šimen. Zdaj ko si tukaj, se ne vračaj pred jutrom; lezi v hlev.“
Šimen pa je vstal, pomel si je premrle roke in si je zapel kožuh.
„Ogrel sem se, hvala Bogu, in tudi odpočil za silo. Hlapec, reci gospodu, da sem bil tukaj. Morda se napoti zjutraj, po maši; do hriba se lahko pelje v saneh, nato je samo še poldrugo uro in podnevi ni take sile, če je človek spočit in če vidi pot pred seboj. Reci mu; pa lahko noč!“
Globoko sključen, bolj truden nego spočit, se je vračal Šimen skozi vas.
Dospel je do krčme; odprl je duri in stopil v izbo.
„Hej, Šimen!“ ga je pozdravil kmet, ki je sedel za mizo v debel kožuh zavit, dasi je bila izba toplo zakurjena. „Hej, Šimen, odkod pa ti? Komaj dobra ura je, ko se je napravil popoten človek v hribe. Kaj se nista srečala?“
Šimna je izpreletelo, kakor da je slišal od daleč, iz zametov, klic umirajočega. Ni sedel za mizo, tudi k peči ni stopil.
„No, Šimen, kaj stojiš in gledaš? Sedi malo, pij!“
Šimen ni segel po kozarcu.
„Nikogar nisem srečal, ljudje božji. Kakšen je bil popotni človek, ki se je napotil v zamete ob taki uri?“
„Ni povedal ne kdo je, in ne odkod,“ je razložil krčmar. „Ne mlad ni bil, ne star; slabo je bil oblečen, v poletensko suknjico; hudo bolan je bil, koža mu je visela od lic. Napotil se je, in jaz pravim, da ne pride nikoli.“
„Bog se usmili njegove duše!“ je izpregovoril Šimen in se je pokrižal. Stopil je iz krčme v mrzlo noč; nebo se je bilo zjasnilo popolnoma in zvezde so sijale.
III.
urediKomaj se je bil napotil hlapec po gospoda in so zatonili v snegu njegovi koraki, je Lužarici odleglo, čutila ni nobene bolečine več in zdelo se ji je, da bi lahko vstala ter hodila po izbi. Toda ko je hotela vzdigniti roko, da bi posegla po kozarcu ter si omočila razpaljene ustnice, je obležala roka na odeji in se ni ganila, kakor da bi bila odsekana. Nato je hotela okreniti glavo, ker je bilo vzglavje vroče in mokro od potu, ali tudi glava je obležala mirno, vrat je bil trd in mrtev. Že se je bila smrt dotaknila telesa, misli pa so bile bolj jasne in svobodne nego kdaj popred.
Na življenje ni mislila, kakor ne misli nanj človek, ki je opravil svojo dolžnost in leže počivat z vdanim srcem. Daleč je že bilo ob tej uri in zmerom dalj to življenje brez nemira in brez sladkosti, tako samotno in pokojno, kakor zametena pokrajina zunaj. Noge so premerile to pokrajino do konca in so željne počitka; komaj enkrat se še ozre oko po dolgi poti, ozre se in ugasne trudno.
Eno samo upanje je bilo v njenem srcu in ga je napolnilo do vrha.
Pred mnogimi leti se je bil napravil v svet njen sin edinec. Žalosten je bil v samoti in tožilo se mu je po veselem življenju, ki šumi za gorami. Tako je vzel popotno palico in je šel; mati je gledala za njim s solznimi očmi in nikoli več ni bilo veselo njeno srce. Šel je in sreča je šla z njim. Oče je pokašljeval, postaral se je nenadoma, na zimo je legel in je umrl. Črez leto dni je obolela hčerka, tako mlada in lepa; nenadoma so ji lica splahnela, vesele oči so ugasnile in umrla je. Šel je v svet, na zapeček pa je sedla smrt.
Pisali so mu na vse kraje, izpra?evali so po vsem božjem svetu, toda glasu ni bilo od nikoder. „Slabo se mu godi, izgubil se je in zapravil, pa ga je sram!“ so govorili sosedje. „Dobro se mu godi in povrne se!“ je mislila mati in je čakala nanj.
Čakala je nanj z vsem srcem, ob poslednji uri. Nikoli ga ni videla tako natanko pred seboj; razločila je njegov obraz, kakor da bi stal ob vzglavju. Čisto tak je bil, kakor tisti dan, ko se je poslovil. Slaboten, v lica suh in bolan, velike oči, v daljavo strmeče. Na obrazu se mu je poznalo čudno koprnenje, ki je bilo v njegovem srcu in ki ga je vodilo za roko kakor slepca.
„Nikar ne hodi!“ je prosila mati — kakor pred davnim časom, tisto uro, ko je stal že na pragu in se je poslavljal.
„Nikar ne hodi!“ je zavzdihnila. In ko je slišala svoj glas, se je vzdramila kakor iz sanj. Nikogar ni bilo ob postelji; gluha tišina v izbi. Ob peči je gorelo v kozarcu olje z dolgim, mirnim plamenom, nihalo na uri se je zibalo tako narahlo, kakor da bi se hotelo ustaviti.
Lužarica je mislila na sina brez žalosti in brez strahu. Vedela je natanko, kakor da ji je bil oznanil Bog, da se je napravil na pot. Da bi že skoro prišel; pozna je že noč, nihalo na uri se ziblje že tako narahlo in skoro se ustavi. Dolga je pač pot iz tujine, preko morja, črez hribe in vodé, skozi visoke zamete. Mesec dni je že na potu in dalj, od tiste ure, ko ga je zabolelo srce in mu je Bog oznanil, da so prižgali svečo ob materini postelji. — Poslušala je, če niso morda zaškripala vežna vrata.
Lužarica se je spomnila, da se je bil napotil Šimen po župnika. Nikogar ni bilo v izbi, sosedje so spali, samota in tišina vsenaokoli. In izpreletel jo je strah, da bi sin, če pride nenadoma, ne imel nikogar, ki bi mu postregel. Truden bo in nihče mu ne bo postlal; lačen bo in nikogar ni, ki bi mu skuhal gorko večerjo; ves premražen in sama žerjavica je še v peči.
„Odleglo mi je, lahko bi morda vstala,“ je pomislila Lužarica. Trudoma se je okrenila v postelji, vzdigniti se ni mogla. Kakor da bi ji ležal na životu težek kamen. Na čelo ji je stopil pot, sopla je s hropečim glasom in preslaba je bila, da bi potegnila do vratu odejo, ki je bila zdrsnila na prsi. Ure ni slišala več in čutila je v svojem srcu, da se kmalu ustavi kazalec za zmerom.
„O Bog, samo še eno uro mi daj življenja, samo še to noč, da ga vidim, preden umrjem.“
Oči so se ji zameglile, niso več videle natanko. Njene misli so zgrešile pot in so blodile, kakor popotnik, ki je bil izgrešil gaz v samotnih, zametenih lazih.
„Zdaj bi že moral biti v veži, bi že moral odpreti duri!“ je mislila v blodnih sanjah in njene oči so poskušale prodreti gosti mrak. Nekaj črnega je bilo ob postelji, tudi v kotu ob oknu je stalo nekaj visokega; razločiti ni mogla ničesar, ne spoznati, če stoji tam človek, ali če je senca.
„Franc!“
Njen glas je bil tih, da bi ga ne slišal človek, ki bi stal ob postelji. Odgovora ni bilo. V tistem hipu je v uri zagrgralo, zdrknilo; s čudno zamolklim plahim zvokom je bilo kladivo enajsto uro. Lužarica se je prestrašila, prebudila se je iz omotice in oči so izpregledale. Svetlejše je bilo v izbi; zopet je gorel ob peči dolgi dimasti plamen, skozi okno je svetilo belo nebo.
„Zadremala sem, zdi se mi!“ je pomislila Lužarica. „In sanjalo se mi je, da je že prišel, da je stal ob peči in ni izpregovoril besede. Vedro je nebo; ali sveti večerna zarja, ali pa se že bliža dan? Če se mrači, je še prezgodaj, če se dani, bo skoro tu. Vso noč je romal moj ubogi fant. Vedel je v svojem srcu, kako so zakoprnele po njem moje oči in pomudil se ni nikjer, ne kosil ni in ne večerjal, in ni se zbal visokih zametov, moj ubogi fant.“
Nič je ni bilo strah, da bi morda dospel prekasno, da bi prestopil prag, ko bi ga njene oči že ne videle več in ko bi ga več ne mogle pozdraviti njene ustnice. Bog mu je bil oznanil dan in pot; ne steze ne bo izgrešil, ne ure. Težko ji je bilo, da pride sin edinec v samoto in tišino, kakor v mrtvašnico, da ne bo nikogar, ki bi ga pozdravil veselo na pragu, pogostil ga po dolgem času ter se razgovarjal z njim.
„Namesto za pogrnjeno mizo bo sedel moj ubogi fant ob smrtni postelji; namesto od veselja, se mu bodo od žalosti solzile oči; namesto na veselo svatbo, bo vabil sosede na sedmino. Poprašal bo: Kje je moj oče, kje je moja sestra, da me ne pozdravita po dolgem času? O, in ne bo več dolgo, še en dan, še eno noč, ko bo stal sam v izbi, čisto sam, moj ubogi fant, in bo vprašal: Kje je moja mati?“
Žalost je napolnila njeno srce, njenega upanja pa ni omajala.
„Zakaj bi ne prišel, ko čaka nanj materino srce? Če bi ne našel več ne očeta, ne sestre, tudi izbe ne več, ki je stala v nji njegova zibka, in ne več rodne hiše — prišel bi, hitel bi, samo da bi videl mater, nobene druge sreče bi si ne želel. Truden bo, pa ne bo čutil utrujenosti, lačen bo, pa ne bo čutil gladu, ko bo stal ob postelji svoje matere, moj ubogi fant.“
Počasi so tekle minute; Lužarica je ugibala, če je že blizu jutro. Ni se mogla ozreti, drugače bi bila videla, da se je bil kazalec šele komaj pomaknil od enajste. Skozi okno je svetila, zmerom enaka sivobleda svetloba; če je bila večerna zarja, ni hotela ugasniti, če je bilo rano jutro, se ni hotelo zdaniti.
Nenadoma se je domislila praznikov, ki so že tako blizu, in se je vsa prestrašila. Ugibala je, koliko je še do božiča in ni mogla uganiti. Ali samo še en dan, ali cel teden. In v izbi je bilo še vse delavniško, nepočedeno in nepospravljeno, jaslic še ni bilo v kotu, potice še niso bile v peči. In menda bo že jutri sveti večer. Kaj si bo mislil sin, kadar stopi v hišo!
Spreletel jo je čuden strah.
„Morda je že nocoj sveti večer. Napotili so se k polnočnici in so me ostavili samo v zametih.“
Poskušala se je vzdigniti, da bi videla skozi okno, če ne gredo morda mimo sosedje s svetiljkami; poslušala je, če ne pojo iz daljave božični zvonovi. Dremotno, z redkimi zvezdami posuto nebo je svetilo na belo samoto; od nikoder luči, ne glasu.
Vroče ji je bilo; vzduh se ji je zdel težak, razpaljen in zatohel, kakor v avgustu pred nevihto. Odeja, ki ji je ležala na prsih, je bila težka kakor od kamna in jo je dušila. Počasi in trudoma je iztegovala roko, posegla je po kozarcu; prsti so bili kakor leseni, tresli so se in se niso mogli okleniti gladkega stekla. Kozarec se je prevrnil in voda se je razlila po tleh.
Lužarica je zavzdihnila, toda pozabila je takoj, čemu je bila posegla po kozarcu in njene misli so se vrnile na prejšnjo pot, sinu edincu naproti.
Kako se mu je godilo v tujini? Materine ustnice, že vse ožgane in trde, so se nasmehnile in smehljajoč so gledale umirajoče oči. Dobro se mu je godilo v tujini, zmerom mu je sijalo prijazno solnce. Šel je od doma in sreča je šla z njim. Zdaj ni več koščen in splahnel njegov obraz, nič več ne gledajo žalostno njegove oči. Rdeča so njegova lica, bister je njegov pogled in moški njegov glas. In v poslednji uri je stopila materi poslednja kaplja krvi v lica; ta lica, vsa splahnela, globoko upala, ki je teklo po njih toliko solza, so zažarela poslednjikrat v poslednji radosti.
Njene misli so se zmele; vzdigale so se že od trudnih tal, iz trudnega telesa, begale so nestalne.
„Dobro se mu je godilo, sinu edincu; šel je iskat sreče in jo je našel. Tako se povrne češčen in bogat. Pripelje se v lahkih saneh, veselo cingljajočih skozi zamete. In gostov privede s seboj, in svojo mlado nevesto in vesele svate. Odpre duri, stopi v izbo: ‚Pozdravljeni, mati!‘ In kjer je bila prej tema, bo luč, kjer je bila tišina, bo veselo petje, kjer je bila smrt, bo življenje. Pozdravljen, sin edinec! Tako so te čakale moje željne oči in Bog je dal, da so te ugledale.“
Njeno upanje se je vzdignilo visoko proti nebu in zgodilo se je po njenem srcu.
V bolečinah zadnje ure, v predsmrtni blodnji so se čudno odprle njene oči, strop se je vzdignil, izba se je razširila in je bila nenadoma vsa svetla in prijazna. Tiho so se odprle duri, črez prag je stopil visok in lep mož v dolgi, gosposki suknji; njegov obraz je bil svetel, kakor žarka bela luč je sijala iz njega. Stopil je k postelji in se je sklonil k materi ter rekel:
„Pozdravljeni, mati!“
„Pozdravljen mi, sin, edinec!“
Samo s srcem ga je pozdravila, njene ustnice se niso genile več. Samo njeno srce ga je ugledalo, njene oči niso videle več. Izba je bila tiha in temna; plamen v kozarcu se je vzdignil visoko in je prasketajo ugasnil; ura na steni je odbila dvanajsto uro in se je ustavila.
Tako se je izpolnilo njeno upanje in njeno življenje.
Ob tistem času so se vežna vrata ropotoma odprla in v veži so se oglasili težki koraki.
IV.
urediOpoldne tistega dne; ko se je bil napravil hlapec Šimen na župnijo po župnika, je romal po veliki cesti pod hribi samoten popotnik. Cesta je držala skozi pusto, zasneženo ravan; sama bela ravna samota, kolikor daleč je seglo oko, vse do temnih gozdov v daljavi. Tupatam ob poti napol zametena koča, golo drevo, s snegom obloženo. Snežilo je v debelih, gostih kosmih; oko ni razločilo ne neba, ne obzorja.
Popotnik je gazil scela in noge so se mu vdirale do kolen. Oblečen je bil v kratko poletensko suknjo, obnošeno in premočeno; na ramah in na prsih, so ležale debele plasti snega; okoli vratu je imel zavezano rdečo žensko ruto. Hodil je počasi, toda z velikimi koraki; vzdigal je noge mukoma iz mokrega snega in jih prestavljal previdno, kakor človek, ki stopa med lužami. Ali je bil pijan, ali je bil truden do smrti.
Popotnikov obraz je bil skrit do ust v rdečo ruto, klobuk je visel globoko na oči. Držal se je sključen, roke je tiščal pod suknjo v hlačnih žepih. Ozrl se ni nikamor, oči so bile polzatisnjene in so gledale v tla.
„Da bi vsaj do župnije prišel!“ je premišljeval. „Vsaj do župnije, preden umrjem! Težko bi bilo človeku umirati v tej samoti.“
Poznal je kraj, pred davnim časom je že hodil tod. Takrat pa je bil kraj ves drugačen. Polje je živelo, polno božjega blagoslova, ob poti so cvetele jablane, in tam pod hribi so se smejale v solncu bele vasi. Romal je takrat po tej lepi cesti, pojoč, vriskajoč, vesel svetá in svoje mladosti. Bilo je pred davnim časom, pa je minilo za zmerom; zima je zdaj vsenaokoli, samota in smrt.
„Da bi prišel vsaj do župnije!“
Glava mu je bila te?ka od gladu in od bridkosti, in noge so mu omahovale kakor pijancu.
„Saj ni več daleč do župnije,“ je pomislil, „ne more biti več daleč. Ves dan že hodim, zdi se mi, da hodim že vso dolgo večnost. Ne more biti več daleč.“
Ob cesti je stala krčma, prijazna bela hiša z zelenimi okni. Popotnik je postal, ozrl se je na hišo in hudo se mu je storilo.
„Kaj, če bi stopil malo tja, da bi se ogrel? Ne bodo me podili preko praga ob takem vremenu. Zgodilo bi se lahko drugače, da ne dospem nikoli; daleč je še do župnije in daleč do doma, moje noge pa so bolj trudne nego moje srce.“
Kakor berač, s plahimi, neodločnimi koraki, je stopil v vežo in je odprl duri. Za mizo je stala debela ženska in je umivala kozarce. Izba je bila toplo zakurjena in prijetna gorkota je spreletela popotnika po životu, prevzela ga je tako močno, da se mu je zameglilo pred očmi.
Ženska se je ozrla; njen obraz je bil razgret, rdeč, in drobne, dobrodušne oči so gledale iz svetlih lic.
„Kaj pa ti?“
„Samo malo ogrel bi se rad, mati. Dajte, da sedem malo za peč, nato pojdem svojo pot.“
„Sedi v božjem imenu.“
Pogledala ga je bolj natanko in zdelo se ji je, da je bila že videla njegov obraz.
„Kaj nisi iz naših krajev?“
Popotnika je zabolelo v srce in pogledal je v tla
„Nisem. Popotnik sem brez doma.“
„Zdi se mi, da sem te že videla.“
„Vsi popotniki so si podobni.“
Popotnik je zatajil ime in dom, njegovo srce pa je bilo do vrha polno bridkosti.
„Drugače je bilo takrat,“ je pomislil. „Takrat, ko sem počival tukaj, veselega upanja poln in kje držala moja cesta v prostrani svet. Takrat, ko sem se bil napotil sreče iskat in sem našel smrt. Hudo se je izpremenil moj obraz bolj nego moje srce. Nikogar ne bo, ki bi stopil naravnost k meni, in bi mi segel v roke: O, Franc, po dolgem času! Botra, ki me je vezala ob birmi, me ne pozna več.“
Premrle roke so ga bolele; od vročine mu je tekel pot po obrazu, včasih pa ga je spreletel mraz do nog in zobje so mu zašklepetali. Težka glava mu je visela na prsi; oči so se mu zapirale, zaspan je bil od utrujenosti in gladu.
„Kaj že dolgo romaš, popotnik?“ je vprašala krčmarica.
Prestrašen je vzdignil glavo, kakor, da je bil začul neznan glas iz daljave.
„Dolgo, mati; že mnoga leta.“
V izbi je dišalo prijetno, kakor po gorkem maslenem kruhu. Z željnimi očmi se je oziral popotnik. Na peči, napol pogrnjene so stale v vrsti gorke rumene potice.
„Kaj boste imeli svatbo v hiši, mati? Krčmarica je zmajala z glavo; popotnikov pogled ji je zdel čudno bloden, kakor pogled umirajočega.
„Človek, ali si pogan, ali si kristjan! Kaj ne veš, da je jutri sveti večer?“
Popotnik je obstrmel in je izpregovoril s tihim glasom kakor v sanjah:
„Sveti večer! Težko je umreti človeku na sveti večer.“
„Lačen si, človek, pozna se ti. Zakaj nisi poprosil? Na, kos potice in kozarec vina; če nimaš doma, siromak, nimaš praznikov.“
Popotnik je jedel gorko potico; komaj da je čutil mehko masleno testo na izsušenem jeziku. Nato je popil vino in se je napotil.
„Bog vam povrni, kar ste storili umirajočemu!“
Začudena je gledala krčmarica za njim, ko je omahoval z velikimi koraki po zameteni cesti.
„Dolgo ne bo več romal; Bog se usmili njegove duše.“
Popotnik pa je stopil iz krčme bolj žalosten nego je bil stopil vanjo in bolj truden je bil nego poprej. Hrbet mu je klonil globoko in mukoma je vzdigal noge. Težki spomini so legli v njegovo srce in so ga pritiskali k tlom. Pomislil je na prejšnji čas, na veselo mladost in vse se mu je zdelo tako zelo daleč, kakor da nikoli ni bilo.
Sedeli so za mizo, oče, mati in sestra. Na mizi je gorela svetiljka in njena prijazna luč je sijala na obrazih. Na polici so stale v vrsti gorke potice, z belim prtom pogrnjene. Pred jaslicami je gorelo olje v rdečem kozarcu in nad jaslicami se je svetil zlati angel. Izba je bila prazniško pospravljena; prazniško oblečeni so sedeli za mizo in so čakali polnočnice. Iz velike daljave, kakor tiha, zamolkla pesem, so se oglasili zvonovi. Hlapec Šimen je vstal izza peči in si je oblačil kožuh. Svetiljko v roke in na pot!
O, popotnik, kdaj je bilo to?
Vzdramil se je iz spominov in žalosten je bil, da bi se zgrudil ob poti.
„O, kdaj je bilo to?“
Kolena so se mu tresla od utrujenosti, zasopel je težko ob vsakem koraku. Oziral se je po samoti; oči so mu bile zastrte od snega in od solz. Poldne je šele bilo in že je bil mrak; snežilo je in v belo meglo je bila zavita vsa ravan.
„Poznam ta jagned, tudi ta potok mi je znan. Daleč ni več do župnije. Še sto, korakov do prve koče, ali dvesto, pa je ne vidijo te umirajoče oči. Da bi dospel do tja, vsaj do hleva. Žalostno je umirati ob poti.“
Hotel je pospešiti korake, toda noge so bile kakor od kamna, lomile so se in omahovale.
„Vsaj do hleva da bi dospel!“ je zavzdihnil. Ni več razločil hiše, ki je stala pred njim, napol je zatisnil oči; kakor v sanjah se mu je zdelo, da roma dalje po samotni cesti, toda zgrudil se je bil z obrazom v sneg.
Otroški krik in smeh se je oglasil poleg njega.
„Glejte, pijanca!“
Gorko oblečen fant z visoko kučmo na glavi je pobral kepo in jo je vrgel nanj.
„Glejte, pijanca! V sneg se je zavalil.“
Popotnik je vzdihnil v blodnih sanjah.
„Da bi dospel do tja! Vsaj do hleva da bi dospel!“
Na prag je stopila ženska; ugledala je človeka, ki je ležal sredi ceste z obrazom v snega.
„Vstani, ti, drugače ne vstaneš nikoli več!“
Stopila je k njemu in mu je vzdignila glavo.
„Tako še mlad, pa se tako upijani ob belem dnevu!“
Popotnik je začutil na licih vroče roke in je odprl oči.
„Daj, hlapec,“ je zaklicala ženska v vežo, „vleči ga v hlev, da se naspi. Ni treba, da bi ležal v snegu. Človek je.“
Iz veže je stopil hlapec, osoren in godrnjajo je prijel popotnika pod pazduho, napol ga je nesel, napol vlekel v hlev ter ga spustil na slamo.
„Ná, klada pijana, pa se naspi!“
Nato mu je posegel v suknjo, toda žepi so bili prazni, še drobtin ni bilo v njih.
„Hvala Bogu, da nima ognja pri sebi; nazadnje bi mi še hlev zapalil! Kdo ve, odkod se je priklatil.“
Hlapec je šel in je zapahnil duri; popotnik je ostal v temi.
Zdelo se mu je, da je nekdo govoril ž njim, da ga je bil nekdo prijel pod pazduho ter ga položil na gorko posteljo. Toda vedel ni, kdaj se je to zgodilo, ali že pred davnim časom, ali šele v tej minuti.
Komaj je legel, komaj je začutil prijetno toploto, je pomisil popotnik: „Koliko časa že ležim? Da le svetega večera nisem prespal.“
Vzdigal se je trudoma; kakor brez kosti mu je bilo telo in ni hotelo ubogati. Oči so gledale v mrak in so razločile špranjo v durih.
„Bog vedi, če je zunaj dan, ali če odseva na snegu jasna noč? Če je dan, ali če je noč, treba je dalje. Napotil sem se, pa bi ne bilo prav, da ostanem tukaj in da umrjem pred ciljem!“
Vstal je in se je opotekel do duri. Truden je bil, zaželel si je počitka, povrnil bi se rajši na gorko steljo, odkoder je bil vstal.
„Ne smem počivati zdaj, nikoli bi več ne vstal. Ne smem prespati svetega večera; nobenega več ne doživim, ne smem prespati poslednjega.“
Odprl je vrata, stopil je v visoki sneg in je omahoval po cesti počasi in trudoma. Kmetica in hlapec sta stala na pragu.
„Glej ga, vstal je!“
„Naj gre!“ je odgovoril hlapec. „Ni dobro imeti tujega človeka v hlevu.“
„Zaspal bo v snegu še to noč; Bog se ga usmili!“ je vzdihnila kmetica in je gledala za njim.
Popotnik je videl hiše na desni, na levi ob poti, tudi cerkev je ugledal na holmu.
Pred njegovimi zameglelimi, trudnimi očmi so se hiše zibale, okna so gledala kakor velike, slepe oči in ljudje, ki so prihajali mimo in stali pred hišami, so se majali kakor pijani in nobenega obraza ni mogel razločiti natanko.
Nenadoma ga je zgrabil nekdo za roko ter mu je zaklical prav na uho:
„Hej, ti, kaj nisi Lužarjev?“
Popotnik se je vzdramil kakor iz sanj. Ugledal je pred sabo debel, prijazen obraz. In v tistem hipu, ko je slišal popotnik svoje ime, so se streznile njegove misli, srce ga je zabolelo in pogledal je v tla.
„Nisem.“
„Kako da nisi? Saj si pil pri meni za odhodnico, ko si se napravljal v svet! Kako pa je bilo tam zunaj? Kod pa si vse hodil? Stopi no malo k nam; toplo je v izbi in ves si premražen.“
„Truden sem,“ je odgovoril popotnik s tihim glasom in se ni ganil.
„Zato pa stopi v izbo, da se odpočiješ!“ se je zasmejal krčmar. Prijel ga je za roko ter ga je peljal v izbo kakor otroka.
„Saj še hoditi ne moreš več, pa bi romal dalje, Bog vedi kam. Kar lepo sedi, pa pij, pa pripoveduj! Ampak, fant, hudo si se izpremenil; še čuda, da sem te spoznal. Postaral si se, Bog se usmili, za dvajset let!“
Krčmar je umolknil; videl je popotnikov bolni, upali obraz, njegovo premočeno, obnošeno obleko in je pomislil: „Ni se mu godilo najboljše, ni se vrnil bogat; za srečo se je napotil, pa je srečal smrt.“
Popotnik ni izpregovoril besede.
„Zakaj tako molčiš? — Kaj ne maraš vina? Ves leden si; požirek žganja ti bo dobro storil. Izvrni! — O, siromak, roka se ti trese kakor starcu!“
Polovico je razlil, polovico je izpil in kri mu je stopila v lica.
„Truden sem!“ je izpregovoril vdrugič, naslonil se je na mizo in je zatisnil oči.
Ni zaspal. Njegove misli se niso umirile, temveč blodile so po čudnih, potih.
Zazdelo se mu je nenadoma, da počiva pod milim nebom, daleč onkraj morja. Lačen in truden se je bil skril na dvorišče nedozidane hiše. Kamen mu je bil vzglavje, zemlja mu je bila postelja. Ležal je in je premišljeval ves otožen: „Toliko ljudi je našlo srečo, toliko rok je našlo dela; le moje roke so obsojene, da počivajo in sreča beži pred mano. Preslaboten sem pač in preplah in moje srce je brez poguma, zato ker se mu toži po domu.“
Nato se mu je zdelo, da sedi v veliki izbi. Izba je brez pohištva, nobene slike ni na slabo pobeljenih stenah; a vsenaokoli ob zidu dolge klopi in na klopeh človek ob človeku. Vsi krepki ljudje v obnošenih oblekah; skrb leži na osornih obrazih, nemirno in zlovoljno gledajo oči. On sedi v kotu v polumraku, sloni ob zidu in dremlje. Drug za drugim odhaja s krepkim korakom, vedrim obrazom; on ostane sam, zakaj nihče ne rabi njegovih rok. In premišljuje: „Tujec prihaja za tujcem; šele včeraj je prišel od morja sem, Bog vedi odkod, in danes bodo že delale njegove željne roke, jutri že bo našel srečo, ki jo je bil prišel iskat. Mojih rok ne rabi nihče, preslabotne so, komaj da še lomijo kruh. Nihče se ne ozre na me, — čemu sem ustvarjen? Nihče me ne pokliče, — čemu živim? Kje je sreča, ki sem jo šel iskat?“
Dalje so blodile njegove misli, polne bolečine in brezdušnosti. Na ravnem polju leži, ob veliki cesti, hladen jesenski večer je, mrzle zvezde sijejo, sever ziblje golo drevje ob poti. Zavija se v tanko suknjo popotnik, trepeče od mraza in premišljuje: „Kje je sreča, ki sem jo šel iskat in sem jo iskal po širokem svetu? Ni je sreče za me, umirajočega; ni je sreče razen ene. O, da bi dospel do doma, da bi videl še enkrat materin obraz!“
Popotnik je zavzdihnil v blodnih mislih, v nemirnih sanjah. Zdelo se mu je, da sliši glasove; kakor iz velike daljave govore v komaj razločne besede:
„Oče mu je umrl, siromaku!“
„Sestra mu je umrla, siromaku!“
„Mati mu umira, siromaku!“
„Bog se ga usmili!“
Popotnik se je prestrašil in vzdramil se je. Ozrl se je naokoli: svetla izba, za mizo gostje in polni kozarci pred njimi.
„Dober večer!“ ga je pozdravil krčmar. „Pošteno si zadremal in celo govoril si v spanju. Zdaj boš pa kaj večerjal; noč je že.“
Popotnik je vstal izza mize; vrtilo se mu je v glavi kakor bi bil pijan in pred očmi se mu je bleščalo. Pomaknil je klobuk na čelo in se je obrnil proti durim.
„Kam pa, kam?“ se je začudil krčmar. „Zdaj ne boš hodil dalje, še sto korakov ne zmoreš, kakor si. Ostani črez noč, pa se napoti zjutraj v hribe, drugače pogineš v zametih.“
Popotnik je postal pred durmi in je izpregovoril z zlovoljnim glasom:
„Mudi se mi, ne morem dalje počivati. Bog vam povrni pa lahko noč!“
Oglasil se je kmet izza mize:
„Kaj si res ti Lužarjev?“
„Nisem!“ je odgovoril popotnik osorno.
„Poznam ga!“ je vzkliknil krčmar. „Zakaj pa tajiš? Saj nisi nikogar ubil.“
„Rekel sem, da ni,“ je pokimal kmet. „Lužarjev je bil mnogo mlajši, ta pa ima že brado.“
Krčmar je zmajal z glavo:
„Bog mi odpusti, če se motim, ampak podoben mu je kakor jaz sam sebi. Kam pa si se napotil?“
„V hribe.“
„Ne prideš nikamor! Obležal boš v snegu!“
„Ne pride!“ je pokimal kmet.
„Ali je še dolga tvoja pot?“
„Dve uri hodá.“
„Nikoli ne prideš, saj že omahuješ!“
Popotnik je odprl duri.
„Pa hodi z Bogom!“ je zaklical krčmar za njim. „Jaz te nisem podil odtod!“
Ko je stopil popotnik na cesto, se je pokrižal.
„Bodi v božjem imenu. Napravil sem se na pot in treba je, da pridem do cilja.“
V.
urediJasna, mrzla noč je bila zunaj. Zvezde so gorele mirno, na snegu je odsevalo svetlo nebo; leden veter je pihal od severa.
Popotnik je stopal skozi vas z umerjenim, težkim korakom, život nekoliko upognjen, kakor človek, ki se je bil napravil na dolgo pot in ne stopa prehitro, da bi se prezgodaj ne utrudil. Kmalu je bila vas za njim in zavil je v klanec. Pot mu je bila znana, zdelo se mu je, da bi je ne izgrešil z zatisnjenimi očmi. Hodil je že tod nekoč, pred davnim časom. V nedeljo rano, ko se je vzdigala zlata zarja nad ravnino in se je svetila vas pod hribom, kakor z zlatom in srebrom posuta. Takrat je bila pomlad, takrat je bila mladost, veselo so peli zvonovi. A zdaj je zima in noč; in popotnik, star in truden, omahuje smrti naproti.
Kolikor bliže je prihajal domu, toliko bolj nemirno je bilo popotnikovo srce.
„Kakšen je zdaj moj dom?“ je premišljeval. „Ali je še zmerom tako tih in prijazen v svoji samoti, kakor je bil nekdaj? O, sladko je umreti doma! Kakšen je moj oče? Ali je še zmerom tako tih in resen njegov obraz? Rad bi mu segel v roko, preden umrjem. Tudi sestro bi rad videl; otrok je bila še, ko sem odhajal in je jokala na pragu; še bolj so zdaj vesele njene oči in še bolj rdeča njena lica kot poprej. Pa če bi tudi rodne hiše ne ugledal več, ne očeta, ne sestre — po tebi, o mati, koprni moje srce in dovolj bo sreče, če mi Bog dodeli, da te vidim še enkrat. Dovolj bo sreče, če boš stala, o mati, ob moji smrtni postelji in mi bodo zatisnile oči tvoje svete roke.“
Nenadoma mu je prišlo na misel kakor spomin, Bog vedi odkod, in spreletel ga je čuden strah. Zazdelo se mu je, da je bil nekdo govoril o smrti. On, popotnik, je ležal v trudnih sanjah, nekdo pa je stal poleg njega in je govoril o smrti. Vsi so mu umrli, drug za drugim; ostal je sam v trpljenju, kakor Job.
„Sanje so bile!“ je pomislil popotnik in je vzdihnil globoko, da bi odvalil strah od srca. „Truden sem bil in žalosten, zato so bile tako trudne in žalostne tudi moje sanje. Blizu mi je smrt, ob moji strani hodi, zato sem sanjal o smrti.“
Nog ni čutil več, zdelo se mu je, da stopa lahko in brez truda, kakor po uglajeni cesti. Toda njegovi koraki so bili majhni, komaj da se je ganil z mesta in život je bil upognjen do pasu. Ozrl se je in vas je ležala še zmerom pod njim; v bleščečem snegu, pod jasnim nebom se mu je zdela še bližja, komaj par korakov pod holmom. Popotnik se je začudil.
„Kaj ne hodim že dobro uro ali dalj? In krepko sem stopal, še nog nisem čutil. Pa stojim skoro kjer sem stal, kakor da sem se opotekal v kolobarju. Ali se je izpremenil kraj, ki ga nisem videl tako dolgo, ali pa sem stal na mestu v blodnih sanjah, in nisem premaknil nog. Brž dalje, popotnik, nič ne premišljuj in se ne mudi, dolga je še pot!“
Dovolj je bilo, da je počival samo trenotek; noge so odrevenele, ukopale so se v sneg in vzdignil jih je težko; vroč pot se mu je vlil po čelu.
Pred njim se je vzdigal holm za holmom, med njimi ozke tihe doline; bela samota, speča pod mrzlim, jasnim nebom; nikjer hiše, nikjer, poti; na hribu v daljavi črna senca, gozd. Tja je pogledal popotnik.
„Treba je, da pridem do gozda; tam bo pot lažja po mehkem, razmočenem listju in mahu; in kadar stopim iz gozda, ugledam na oni strani svoj dom; takrat ne bodo več trudne moje noge.“
In bilo mu je pri srcu sladko, kakor da stoji kraj gozda in vidi pred sabo, na holmu, svoj samotni dom. Natanko ga vidi sredi bleščečega snega, pod bleščečimi zvezdami. Iz okna se sveti prijazna luč, daleč v samoto, prav do njega sijejo njeni svetli žarki in ga vabijo: „Pridi, popotnik, pridi, sin edinec; toplo je v izbi in na te čakajo koprneče roke.“
V hrepenenju in sladkem upanju je pozabil na utrujenost in je stopal kakor prej z drobnimi koraki in globoko upognjen. Gozd je bil zmerom enako daleč pred njim, črna senca na obzorju.
„Če bi je ne mahnil kar črez bližnjice?“ je pomislil. „Velikokrat sem že hodil tod in ni mogoče, da bi izgrešil. Kar črez holm po celem snegu!“
Krenil je iz globeli v hrib, napotil se je preko prostranih valovitih lazov; na mejah in ogradah od trnja in nasutega kamenja so ležale debele plasti snega in laz je bil podoben prostranemu, belo obzidanemu pokopališču brez križa in spomenika; pokopališče za popotnike in hudodelce.
Ko je stal popotnik vrhu holma, sredi laza, je zastrmel v daljavo s široko odprtimi, groze polnimi očmi in od glave do nog ga je spreletel mraz. Iz noči, iz samote, Bog vedi odkod, se je bil vzdignil otožen, zategnjen glas, cvileč, stokajoč.
„Glas izgubljenega, v samoti umirajočega!“ je vztrepetal popotnik. „Usmili se Bog njegove duše!“
Bolj truden nego prej, z bolj malodušnim srcem je stopal popotnik dalje.
„Resnično, smrt hodi z mano!“ je premišljeval. „Ob moji strani hodi, vodi me za roko. Njen glas je bil, njen opomin, jaz pa sem mislil v svoji nespameti, da ga slišim iz velike daljave. Bog se usmili moje duše!“
In trudnemu, kakor je bil, se je bližal izkušnjavec:
„Saj ni več dolga pot, saj že hodiš dobro uro in dalj, čas je, da si malo odpočiješ; gorak je sneg in nič ti ne bo hudega, saj ni treba, da zatisneš oči. Blizu je že dom in če je čakalo tvoje srce doslej, bo čakalo še to kratko minuto. Le kratko minuto, da si odpočijejo te uboge noge!“
Popotnik je poslušal izkušnjavca in se mu je komaj ubranil. Tudi njegovo srce je bilo že trudno in slabo.
„Ne, ne počivati — počitek bi bil večen in žalostna bi bila smrt v tej beli samoti. Doma čaka mati; luč gori na mizi in mati stoji na pragu in čaka na me. Ne počivati.“
Ko je premišljeval, je stal na mestu in se ni ganil; glava mu je klonila, oči so se počasi zapirale in noge so se šibile v kolenih. Tedaj se je popotnik zopet vzdramil:
„Dalje, ne počivati! Kako blizu je že bil izkušnjavec!“
In nato je pomislil: „Preveč je plaho in malodušno moje srce. Bojim se čudnega glasu iz samote, ki sem ga slišal. Svoj glas ima samota in svojo pesem, kakor gozd. Hodi človek skozi tiho šumeči gozd in nenadoma zavzdihne, zakliče v bližini, med drevjem. Pa ni bila smrt, ni bil vzdih umirajočega, le gozd je izpregovoril v sanjah. O, plah sem kakor otrok, ki je izgubil mater in bega po neznanih potih. Samota je izpregovorila v sanjah, jaz pa sem se prestrašil. Morda je zacvilil pes ob hiši, v globeli zakopani, ali se je izgubil volk na prostrano ravan in bega po snegu, ali pa je potegnil veter skozi gozd in ga je vzbudil. Le dalje, popotnik, brez strahu!“
Šel je, lazu pa ni bilo kraja, kakor da se je bil izpremenil holm v prostrano planoto. In gozd se ni pomaknil bliže niti za ped, mirno je stala v daljavi črna senca. Popotnik ni opazil, da se mu noge komaj še premikajo, da stoji skoro na mestu. Zazibal se je v lepe sanje, njegove oči so gledale prijazni, svetli dom, belo pogrnjeno mizo, za mizo vesele, ljubeznive obraze, ki ga smehljaje pozdravljajo. Že mu je bilo toplo in prijetno, kakor da sedi za mizo, lomi rumeno potico in pripoveduje očetu, sestri, materi o svojem dolgem romanju. „Ubožec,“ pravi mati, „zdaj boš počival; že sem ti postlala mehko posteljo.“
„Počival!“ je zavzdihnil popotnik v snegu in je postal. Pred njim je bila kamenita ograda, visoki klopi podobna, kakor zanj pripravljena.
„Da bi imel zdaj gorko suknjo!“ je pomislil. „Pogrnil bi jo na to belo klop, zavil bi se toplo in bi legel, da si odpočijem, ko sem do srca truden.“
Naslonil se je s komolci v sneg in je položil glavo na roke. Skorja na snegu je bila mrzla, spodaj pa je bil sneg topel in mehak kakor pernica. Po životu se mu je razlila prijetna toplota in tudi v lica mu je bilo gorko. Zatisnil je oči in je sanjal.
„Kako me pač pozdravijo doma, ko se prikažem ves premražen, razcapan in lačen. Sreče sem šel iskat in vračam se, da umrjem od vsega hudega. Mislil sem nekoč, da se povrnem vesel in bogat, z lepo mlado nevesto. Tako čakajo morda, stoje ob oknu in gledajo, poslušajo, če ne cingljajo morda iz daljave lahke sani, če ne poka že blizu na klancu voznikov bič. Stoje ob oknu in čakajo, a glej, tam na stezi se prikaže popotnik, upognjen do pasu, debela plast snega na ramah, obraz suh in mrtvaški. Kako ga pozdravijo, popotnika? O, pohiteli mu bodo naproti, siromaku, ogreli ga bodo z ljubeznivimi rokami; in povedó ga v toplo izbo, posadé ga za pogrnjeno mizo, siromašnega in trudnega, kakor je. „Sedi, pij in jej! Prišel si in nikoli več se ne posloviš. Tako smo čakali na te; zmerom je bila za te pogrnjena miza in postelja postlana. Truden si od dolge poti, počivaj sladko!“
„Sladko bi počival!“ je zavzdihnil popotnik v sanjah. Život mu je klonil, noge so se šibile in polagoma, tiho je legel v sneg, kakor da bi ga bil kdo prijel pod pazduho ter ga položil na mehko posteljo. Nebo je bilo zmerom svetlejše; zvezde so se užigale in so sijale žarko, kakor belo srebro se je svetil sneg.
„Samo kratko minuto bi počival,“ je mislil popotnik. „Toplo je tukaj in dom je že blizu; čemu bi hitel? Toplo je tukaj, kakor na pernici, ki jo je postlala moja mati.“
Popotnik je globoko vzdihnil.
„Sladko je počivati na pernicah, po dolgem, trudnem romanju!“
Zatisnjene so bile njegove oči, toda videle so vse natanko. Ležal je truden na postelji ob peči, a za pogrnjeno mizo so sedeli mati, oče in sestra. Na mizi je stala svetiljka in je sijala na obraze, da so bili lepi in svetli, kakor obžarjeni od nebeške luči.
„Mati!“ je zaklical.
Mati je vstala izza mize. Oblečena je bila v dolg plašč sinje barve z zvezdami posut, njene roke so bile kakor od srebra, njen obraz pa je bil čudno bel in mlad in neskončna ljubezen je bila v njenih očeh.
Stopila je k njemu, nagnila je glavo in mu je položila roke na čelo; popotnik je zaspal.
VI.
urediKasno v noč je že bilo, ko je stopil Šimen iz krčme ter se napotil v hribe.
„Bog me je poslal na pot!“ je mislil v svojem srcu in ni čutil utrujenosti. Ovratnik je zavihal visoko, da mu ni pihal ledeni veter naravnost v lica in je stopal v klanec s krepkimi koraki. Nebo je bilo jasno in sneg se je svetil; razločil je pred sabo pot na sto korakov.
„Če se je bil napotil v hribe,“ je premišljeval hlapec, „ni mogel drugače nego tod. Sneg bo kmalu scela in na neodmetani poti bi razločil njegove korake. Nihče še ni hodil nocoj preko lazov nego jaz in smrt.“
Kmalu je bila za njim poslednja hiša, kolovoz je bil nerazvožen in le še malo sledov se je poznalo v visokem, zmrzujočem snegu.
Hlapec je gledal v tla, na pot pred seboj, in je premišljeval o čudih te noči:
„Spravljal sem se že na peč, že sem skoro zadremal, pa pravi mati: Pojdi, Šimen, pojdi po gospoda! Pa je bil župnik že dvakrat pri nji in greha ima ubožica na duši manj nego novorojeno dete. In vstanem in grem, kakor da mi je Bog zapovedal. Župnika ni doma, lahko bi bil prenočil v župnišču, čakal jutra v mehkem senu. Ne, vstanem in grem; srce me je gnalo. Stopim v krčmo. Popotnik je bil tukaj, pravi krčmar, bolan je bil in ubog in se je napotil v hribe. In se obrnem in na cesto, kakor da sem zaslišal glas: Vstani in pojdi za njim!“
Postal je, sklonil se in gledal sledove v snegu.
„Ni še dolgo, kar je hodil človek tod. Ne veter ni razpihal sledov in tudi še zamrznili niso ob robeh. In kako je hodil siromak! Majhni so njegovi koraki, čisto otroški in vse križem gredo, kakor da je bil pijan. Tukaj je stal, pozna se, pa je stopil z dolgim korakom in nato je zopet stopical, vse križem omahujoč.“
Vsi sledovi so izginili, ostal je samoge en sam, ki je držal naravnost v hribe.
Hlapec se je domislil, kako je čakala mati na sina edinca in kako natanko je vedela v svojem srcu, da se je bil napotil in da skoro potrka na duri.
„Bog pošlje umirajočemu misel, ki ni dana drugemu nikomur. V smrtni uri vidi človek skozi zid in preko gorá; sliši besede, govorjene onkraj morja in pozna prihodnost, ker mu je večnost blizu.“
Tako je mislil Šimen, gledal je v tla in hodil natanko po sledovih pred seboj.
„Glej ga!“ se je začudil. „Bolan in slab, kakor je bil, je krenil na bližnjico naravnost preko lazov. Mudilo se mu je.“
Mudilo se je tudi hlapcu, čuden strah mu je segel v srce in pospešil je korake. Sledovi pred njim so bili zmerom bolj razločni in blodili so zmerom bolj nespametno, zdaj na desno, zdaj na levo, čisto mimo ograde in nato naravnost preko laza; včasih so zavili nenadoma v stran in so napravili velik kolobar. Hlapec je stopal taljo krepko, da je sopel na glas in mu je lil pot po obrazu.
„O siromak, nesrečnež!“ je vzdihoval. „Saj ni mogel več nikamor, omahoval je in se lovil kakor pijanec. Bodi kdorkoli, popotnik, Bog ti daj mirno zadajo uro!“
Zaslišal je iz samote čuden glas, kakor ga je slišal pod gozdom, ko se je bil napotil na župnjjo.
„Žalostna noč je nocoj in molil bom in zahvalil Boga, kadar prestopim prag.“
Glas je bil tih, vzdihujoč, zamolknil je v samoti kakor poslednji trudni dih umirajočega. Hlapec je hitel, črna znamenja v snegu so mu kazala pot.
„Da bi le še prišel ob pravem času, da bi ga le dohitel, preden se zgrudi v sneg k večnem počitku! Tod že skoro ni hodil več, opotekal se je trndoma, vlekel je noge za sabo, kakor da bi bile ranjene, drsal je v snegu z njimi, ker jih ni mogel vzdigniti, in padal je siromak. Bog vedi, kdo je, ampak tudi meni je hudo, kakor da je moje srce privezano nanj.“
Nenadoma je skočil hlapec, s tremi koraki je stal ob kameniti ogradi, pokleknil je v sneg in se je nagnil nad črno truplo, v snegu zakopano. Na obrazu in na rokah se je naredila tenka ledena skorja in tudi suknja je bila že trda, kakor od lesa.
Hlapec ga je stresel, zgrabil je pest snega in ga je drgnil po obrazu, po prsih, po rokah.
„Hej, človek krščanski, vzdrami se, odpri oči, izpregovori besedo, če si živ!“
Popotnik se ni ganil, lica so ostala mrzla, ustnice se niso premeknile in polodprte oči so gledale mrtvo.
Hlapcu samemu je bilo mraz od strahu in od žalosti. Položil je lice na popotnikova prsa in je poslušal; srce ni več utripalo. Nato mu je napravil znamenje križa na čelo, na ustnice in na prsa in je pomolil za njegovo dušo.
„Kaj bi zdaj z njim?“ je pomislil. Ni premišljeval dolgo, temveč naložil ga je na ramo in se je napotil s težkim bremenom dalje, naporno sopeč in globoko sključen.
„Tja je treba, da ga ponesem, kamor je Bog zapovedal. Drugam ne drži pot, nego v hribe; sam se je bil napotil tja in Bog me je poslal za njim. Najprej potrkam pri kmetu pod klancem, zato da vzbudim življenje, če ga je še kaj v tem telesu.“
Hiša pod klancem je bila ?e tiha in temna, ko se je vračal hlapec v hrib z bremenom na rami. Potrkal je s pestjo na vrata in je klical. Črez dolgo časa se je oglasil v izbi kmet.
„Kdo trka?“
„Brž hodi odpirat, pa luč prižgi!“
V izbi se je zasvetilo, duri so se odpirale in naposled so zaškripala vežna vrata.
„Kaj, ti si, Šimen? Kaj pa prenašaš ob tem času? Pozno je že.“
„Človeka prenašam, le na stežaj odpri; nato pa zajemi dobro kepo snega in ga nesi v izbo.“
„Kmet je zmajal z glavo, toda zajel je snega in je stopil za hlapcem. Šimen je položil popotnika na klop in mu je razgalil prsi. Kmetica se je vzdramila in je vzdignila glavo. Luč je sijala naravnost na popotnikov obraz.
„Sveta mati božja!“ je vzkliknila kmetica. „Kdo leži na klopi?“
„Krščanski človek,“ je odgovoril hlapec in je drgnil popotnika s snegom po golem životu. „Zgrudil se je bil v sneg in je zaspal in se ni vzdramil več. Kmet, daj požirek žganja, da mu omočim ustnice!“
„Kaj ga ne poznaš, Šimen?“ je govorila kmetica. „Po materinem obrazu ga poznam, Lužarjev je!“
Hlapcu se je tresla roka, ko je izlival žganje kapljo za kapljo na popotnikove ustnice. Ko ga je bil ugledal v snegu, ga je izpreletelo in dejal je v svojem srcu: „Videl sem že ta obraz in rad sem ga imel!“ Zdaj ga je videl v luči in se je čudil. Lica usehla, koščena, poraščena, na ustnicah resnoba starca, tenke gube na čelu.
„Kaj, to je tisti otrok, ki sem ga nosil nekoč na hrbtu v polje in ki se je tako veselo smejal?“ se je prestrašil hlapec.
Kmet pa je stresel z glavo.
„Ne, to ni Lužarjev. Ni še pet let, odkar se je izgubil, in takrat je bil otrok.“
Hlapec je postavil žganje v kot in je obrisal popotniku ustnice z robcem.
„Bodi kdorkoli, sam ne bo povedal svojega imena nikoli več. Naj počiva v miru!“
„Kaj je mrtev?“ je vzkliknila kmetica strahoma.
„Mrtev!“
„Kaj pa boš z njim?“ je vprašal kmet. „Tvoj je mrtvec, ti si ga našel.“
Hlapec je zapel popotniku suknjo, prijel ga je narahlo pod pazduho in si ga je naložil na rame.
„Nič se ne boj, sosed, ne bo ti v nadlego; mrtvec je moj in z mano pojde, kamor se je bil namenil. Ampak če si krščanski človek, sosed, napravi se ob zori in stopi na župnijo k župniku. Glej, vso noč sem hodil in stare so moje noge.“
Odprl je duri in je šel.
„Na vse rano pojdem!“ je zaklical kmet za njim. „In sam pridem z gospodom, da vidim, kako je tam gori!“
„Bog ti povrni pa lahko noč!“ je odgovoril hlapec na klancu in je sopel težko navkreber.
„Težak si, dragi moj, težak za moj stari hrbet!“ je premišljeval spotoma. „Ampak kako bi godrnjal, če mi je Bog naložil to breme. Zares, tako dolga je bila pot, ko sem romal navzdol spočit in krepak, in tako kratka je zdaj, ko sopem navkreber truden, z bremenom na rami. Čudo božje! Strah me je bilo poprej, ko sem slišal mrtvaški klic iz samote in zdaj mi je tako lahko pri srcu, ko nosim na rami mrtveca samega.“
Preložil je mrtveca na drugo ramo, tako narahlo in previdno, kakor da bi nosil spečega otroka. Od daleč je ugledal črne hiše na holmu.
„Glej, dospel sem že skoro! Glej, popotnik moj, dospel si, kamor si se bil namenil!“
Čudil se je hlapec, da se ni svetilo nobeno okno; še ko je bil sto korakov od hiše, se mu je zdelo, da vidi žarek na snegu; zdaj so bila okna temna, od nikoder ne svetlobe, ne glasu.
„Saj sem bil prilil olja, tako hitro pač ni dogorelo!“
Odpahnil je vezna vrata, odprl duri ter stopil v izbo. Samo belo nebo je svetilo vanjo; plamen je ugasnil in ura na steni je molčala.
Skrbno je položil hlapec mrtveca na klop ob peči, s tresočo roko je prižgal luč v kozarcu in je stopil k postelji.
„Mati!“
Položil ji je roko na čelo, na lice, na roke; oči so se mu zasolzile, velika žalost je segla v njegovo srce. Pokrižal je njo in sebe, nato je stopil k mrtvecu in je položil na posteljo tudi njega in ga je odel.
Plamen je gorel visoko, sijal je naravnost na obadva obraza, ki sta ležala na vzglavju tesno drug ob drugem. Hlapec je postavil stol ob posteljo in je sedel. Čudno težko mu je bilo pri srcu; iz njegovih oči, nevajenih solza, so padale kaplje na lica.
Višje je švignil plamen, hlapec se je ozrl na mrzla, bleda obraza, mirno speča, in tedaj ga je spreletelo kakor spoznanje. V svetli luči so se obema smehljale mrtve ustnice, radost je bila razlita po licih, sveta nebeška svetloba.
„Da je bil prišel sinoči, da je bil dospel popotnik, ko so še dihala materina ustna in ko so ga še iskale njene oči, nikoli bi se več ne smejale ustnice njene in njegove in solze bi tekle po teh licih ob poslednji uri.“
Vstal je in je položil njegovo roko v njeno.
„Ne bom klical sosedov ob tem času,“ je pomislil. „Sam počakam do jutra.“
Truden, kakor je bil, se je naslonil ob vzglavje in je zadremal.