V smrti zmaga
| V smrti zmaga anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 2 (17. januarja) v rubriki Podobe iz življenja
| |||||||||||||
Nekega misijonarja je poslal njegov škof v oddaljeno pokrajino, da pregleda, ali bi bito potrebno nabaviti ondi duhovnika Brez denarja, brez živeža je pnšei misijonar na doiočeni kraj. Za poslednji dolar ai je bil kupil vina, da bi mogel ma-evati. to mu je bila na.večja in jedrna tolažba. Našel je lam nasel.ene Evropce. večinoma Francoze Pozdravil je avoje ro,ake v materinskem jeziku, a odzdravil duhovniku ni nikdo. Niti pod streho ga niso hoteli. Nekoliko proč od vasi si je napravil mi. sijonar pod nekim drevesom svoje borno bivališče; ker ga ni bilo, ki bi mu bil ponudil grižljej kruha, hranil se je cele tedne s koreninami, ki jih je šele poskušal, in neko vrato školjk, katere je vžival surove, ker ni imel ni ognja, ni priprave, da bi si jih bil kuhal. A huje so ga bolela trda srca ljudij. na katera je brezuspešno trkal. Dobre besede mu niso dali, le zaničevali so ga mtmogredoči. Nikdo ga ni poslušal, tem manj mu pomogel, zasramoval ga je starec in otrok. Trgalo mu je srce. ko je videl, kako to ljudstvo sovraži Doga. basi ao mu moči pešale, vendar ni zapustil mesta, kamor ga je poslala volja višjega pastirja.
Nekega dne se približa misijonarju mlad mož ter ga poprosi kaj jedij. liil je duhovnik, katerega je *kol poslal za misijonarjem. Ta mu ponudi jedila, a katerim se je sam živil, o»tudmh školjk; celo sestradam ga duhovnika je kar pretreslo, ko jih je le videl, kako bi jih še vžival! Ni ae jih mladi duhovnik dotakuil, tako so »e mu studile. Misijonarja je še bolj pobilo, ko je videl, da bode moral nesrečnež lakote umreti.
Opešala »ta biagovestnika v kratkem po|K>lnoma. Niti noge ju niso več držale Ležala sta ves dan na raz beljenih tleh. »Tu umreva«. pravi starejši; »jeden naj »e še potrudi, da opravi zadnjo sveto dariiev; med sv. mašo naj p »da sobratu sveto obhajilo, tako opraviva tiospodu zahvalno daritev.«
Bilo |e v praznik Marijinega vnebovzetja. Sre>'ka!a sta. kdo naj mašuje. zadelo je misijonarja, ki je btl prvi priš«-i. I.e težko se je vzdržal duhovnik na kolenih, ko je opravljal sveto daritev za umirajočega lovan-a in /a«e. Altar je bil kup zemlje Pač dvajsetkrat je pričel iz nova. ker je večkrat obupal, da bi dokončal sveio opravilo. Skoro tri ure je trpela sv. maša Naposled je vendar smrtno bolni mi«ijonar podal umirajnleinu tovarišu sv. popolnico. tianjen se je oziral mladi junak v zadnjih dibljejih na klečega tovariša, ta pa je strme občudoval apostolskega duha mladega misgonarja. ki je tako udano žrtvoval svoje življenje v prvem cvetu Po sv. maši vlegel se je zopet duhovnik k tovari-u in tako sta pričakovala smrti. Po noči je uturl mladi duhovnik. Poslednji dih je poslal na lice sobratu. ki je » silnim naporom stegnil desnico nad glavo umirajočega v znamenje, da mu podaje zadnji blagoslov in g.» zadnjič na zemlji pozdravlja.
Ko je napočil drugi dan. šlo je nekaj potnikov mimo. Videli so mrtvega moža in poleg umirajočega. Naznanili so to vasi, in tu so se sedaj omehčala trda sr- a. ali bolje. - zmagala je smrt.
V velikem številu so se v kratkem zbrali okrog m.sijonar.a ter mu prinesli mrzle vode in živeža. £e je bil starejši misijonar pri življenju, a ni se ganil. Čutil pa je. kako mu je ptuja roka stiskala njegovo. Trda sr a so bi,a zorana in ljudje niso bih več isti. Na mestu, kjer je bil altar. izkopali so jamo ter položili vanjo truplo mladega apoznavalca. Dvignili so na to bolnika nad rob jame, da bi poslednje tovaritevo bivališče b!agoslovil. Posekali HO na misijonarjevo prošnjo Sc bližnje drevo ter iztesali iz njega križ, ki ao ga postavili na grob. Tako je zavladal križ v tej pokrajini.
Sedaj je ondi mesto, ki Stoje na tisoče katoličanov. Z veseljem se zbirajo v lastni cerkvi, da poaluSajo besedo preljubljenega Škofa. VIŠJI pastir jim je misijonar, katerega so bili iz početka tako zlobno odvrnili od sebe. .Kolikorkrat le morem, zahajam na oni kraj, kjer v zgodnjem grobu počiva tovariš«, pripoveduje večkrat Skol; »solza sc še ubranim, a tem bolj se mi vnema srce za Boga, čegar pota so tako čudovita.«