V snegu (Vera Albreht)

V snegu
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albrechtova, V snegu, Naš list, Beograd, 1922, let. 2, št. 2, str. 6..
Dovoljenje: {{licenca- Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


V SNEGU

Vse mirno in tiho smreke stojé,
počasi sneg naletava,
začarano belo je, ravno poljé,
in vse naokrog kot da spava …

Tam onkraj polja visoko drevo
v njem nekdo prežalostno plaka:
spominja se vran, kako lepo
pomladi za pljugom koraka.

Ne plakaj vran, ne toži v noč!
Še polje se bo prebudilo,
še ono zasanjalo bo, da nekoč,
ga nebo je s solncem dojilo.

Kaj bo, če vzdrami travnik se bel,
kako se bo njemu storilo?
Saj bil je vedno ves živ in vesel,
cvetel za vse je obilo.

Ej, vran, ne išči več samot,
podaj se k nam v mesto med hiše!
Zapusti samotno, žalostno pot!
Pomlad ti spet solzo obriše. –