V sotočju Bistrice in Mošenika

V sotočju Bistrice in Mošenika: Tržič v 100 slikah in 100 oktavah Tone Pretnar

Pretipkala Sabina Šolar.

Spisano:	Ob 500 letnici trških pravic izdala Občina Tržič, novembra 1992
Viri:	V sotočju Bistrice in Mošenika: Tržič v 100 slikah in 100 oktavah. Verzi Tone Pretnar, fotografija Igor Pustavrh, prevodi v angleški in nemški jezik Milan Mlačnik, beseda o avtorju Miran Hladnik]. 218 str. (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bistrica v Tržiču

Napajata dve vodi isto strugo:
gozdove, loke, polja vodenita,
v pokrajino izgubljata se drugo
ob drugem bregu istega korita.
Ljubezni smeh ali sovraštva kugo
tja nosita, kamor ves čas hitita?
Odseva v njiju še šepet in slika
sotočja Bistrice in Mošenika?

Dolina Mošenika

Pot čez prelaz vodila je Rimljane.
Skrbeli zanjo beli so menihi.
Ob njej je gnala mline neugnane
in žage voda. Zdaj zamolkli vzdihi
valov vzbudijo zdavnaj pokopane
podobe stare: po dolini tihi
kot sence v zdajšnje čase pripolzijo
z zasanjano otožno melodijo.

Macesni v Dolini

Strmi gozd na obeh strmih bregovih,
kot bi se z žarkom svojim barvam čudil,
ki pije iz poljubov jih njegovih
in jih njegov svit je za hip obudil.
Želi gozd, da bi v mrzlih se slapovih
dobrotni žarek nikdar ne utrudil,
da bi se venomer v globeli tesni
zlatili skoz zeleni mrak macesni.

Spomini iz Kurnikove hiše

Ob mostu v stari hiši pesem biva -
kot hiša stara, kakor jutro mlada:
vesela in prijazna in iskriva
ljudem je v radost, ker ima jih rada.
Domača je, a vendar neulovljiva,
ker je kolarju kakor iznenada
na desko, ki jo stružil je, privrela,
kot bi ga zalotila sredi dela.

Črna kuhinja v Kurnikovi hiši

Kot vonj po kruhu kdaj pa kdaj obišče
človeka, ki je v svet odšel od doma,
prijazna misel na rodno ognjišče,
da za tem vonjem spet domov poroma
in med spomini tisti kot poišče,
ki zanj brez njega pravega ni doma:
drži se tega kota svež vonj kruha
in radovednost, kaj se v loncih kuha.

Notranjost Kurnikove hiše

Zaloti delo pesem? Pesem delo?
Po mnogih letih bo težko dognati,
sicer pa res je, da je bolj veselo
v udobnem stolu vedre verze brati,
in kakor se je pevcu zahotelo,
zamisliti se ali nasmejati:
z nasmehom misel strne se v vzdih resen,
da pesem delo je in delo pesem.

Kaskade Bistrice v Dolini

Šumi slap. Nikdar mu moči ne zmanjka
valiti spenjeno vodo čez prepade:
iz kapljic mavrica se prede tanka,
če v vodne sklade žarek se prikrade
in z njim se vanje zavozla uganka,
ki bi jo misli odvozlale rade:
kako da s slapom ne usahne reka,
saj voda vendar venomer odteka?

Piramide v Dolini

Nebo visoko je. V ozko dolino
obotavljivo sonce pozno pride:
zdi se, da žarek vsak skoz svojo lino
vršiček boža svoje piramide,
prebodel mrzlo bo brzic gladino
in zginil kot šivanka v gubah žide.
Brzica ga hvaležno bo odbila
in zasijala za slovo kot svila.

Hudičev most v Dolini

Po ozki stezi so nekoč oglarji
oglje tovorili v bližnje fužine;
ob svitu so odhajali, ob zarji
se vračali v tesen objem doline
čez most hudičev, ki je pod viharji
pogostokrat v peneči vodi zginil,
vendar nazaj so zmeraj pridne roke
ga nad valove vzdignile visoke.

Predor v Dolini

Za pot in reko v tesni ni prostora,
da bi se složno vili druga z drugo:
umakniti se reki cesta mora
in se zajesti v temni breg nad strugo
skozi grozeče grlo temnega predora.
Bo trdo temo žarek blag užugal,
ki splazil se v predor je skozi lino
in ga naselil v pisano dolino?

Brzice Bistrice v Dolini

Umiva voda kamenje in gladi,
v tolmunu temnem le za hip počije –
in že vali se v penah nad prepadi,
spet v mir tolmuna se pred sabo skrije
in kmalu sama sebe iznenadi,
ko zre iz tolmuna slapa lepotije:
tako sosednjim vodam se dobrika,
dokler ne vzame s sabo Mošenika.

Sveti duh na šentanskih cerkvenih vratih

Da konja in človeka zla obrani,
če stiska jima kdaj grozi velika,
sezidali so cerkev sveti Ani
vozniki. Konj se nič več ne spotika,
pot zložna je in klanci so zravnani
in mirna teče voda Mošenika,
ker bel golob prijateljstva in mira
cerkvena vrata vsakomur odpira.

Cerkev svete ne pri Sveti Ani

A zdi se, kot da cerkvica sameva,
kot da ljudje so nanjo pozabili;
ker je pojenjala človeška reva,
nihče ne moli k sveti Ani v sili,
priprošnja pesem v cerkvi ne odmeva.
Mar so vsi upi se že izpolnili
in se izpolniti samo še mora
za grehe še nespolnjena pokora?

Kip svete Ane v šentanski cerkvi

Popotnika od nekdaj je v zavetje,
če se poda kar sam preko Ljubelja,
ponižna soha Ane Samotretje –
brv med bregovi upa in veselja,
ko združen s praizvorom človek spet je.
Pa se mu res izpolni zadnja želja,
ki se kot slutnja vsakomur podarja
z zarezi dleta davnega kiparja?

Kip svete Ane v oknu šentanske cerkve

Drugačno dleto isti lik posname,
luč barvasta drugače ga obsije,
popotnik vendar v večno moč verjame,
ki v isto okno prenovljena sije
sled večnosti. Zravna nemočne rame
in prerojen si s čela prah umije.
Ko gre naprej, ga spremlja nemo petje
ust onemelih Ane Samotretje.

Pogled na Tržič

Kot da neurnik hiše bi naplavil,
se stisnile tesno so k drugi druga -
tako morda jih vidijo žerjavi
ko v stara gnezda vračajo se z juga.
A vendar mesto so po svoji glavi,
kot so pobočja hribov, rečna struga,
studencev viri modro svetovali,
ljudje že pred stoletji sezidali.

Pogled na Tržič

So dnevi, ko obzorje se razširi
in kar naenkrat je zadosti zraka,
da se prostost kar sama s sabo meri,
ko z zrakom se nad mestecem pretaka:
takrat meščan se mestu ne zneveri
in zdi se, kot da mesto le nanj čaka,
zato to mesto moraš rad imeti,
četudi si potepel se po svetu.

Trg v jesenskem dežju

Jeseni vrh cerkvenega zvonika,
če kje dalj časa močno deževalo,
na tlaku kakor v reki se odslika:
na trgu hiše se zvrste v obalo,
prag svoje slike v vodi se dotika,
kot podenj kdo pomaknil bi zrcalo.
Enake hiše so, pa vendar druge,
kot da pognale bi iz rečne struge.

Struga Bistrice pozimi

Pod snegom drevje je sklonilo veje,
kot s prsti se je vode dotaknilo,
ki v strugi zoženi se slajše smeje
in žubori med snegom vse bolj milo
kot po navadi; zdi se, da hitreje
val izpodriva val z neznano silo;
vsa čarovnija pa bo kmalu mimo –
prišla in izgubila se bo z zimo.

Predilnica pozimi

Pod snežnim plaščem se je potopila
tovarna, vsaj na zunaj, v zimsko spanje,
vendar ni zima vseh vrat zaklenila,
pa naj mraz še tako pritiska nanje.
Očem nevidna, nezadržna sila
predivo žene v tkanje in šivanje
in vézenje, da posteljnina bela
kot sneg bo vsako posteljo ogrela.

Stara tehtnica za bombaž v Tržiškem muzeju

Čeprav vseskozi tehta, ne izmeri
starinska tehtnica v bombažni preji
lastnosti, ki naj bi bile po meri
tkanini, da v oblekah in odeji
kakor edino prava se preveri.
Usode tek se uravnava na meji,
ki zdi se svetu in človeku prava,
človeka in sveta pa ne uravnava.

Bornova graščina v Jelendolu

Moč vojna razdejala je graščino,
ki tu skrbela je za rod jelenji.
Pozidali so črno razvalino,
sijaja ne vrnili časti njeni.
Sedaj jelenjo stražijo dolino
spomini lepi, a vse bolj megleni
na tista davna leta, leta zorna,
ko bdel nad njo je um barona Borna.

Grb na Bornovi grobnici v Jelendolu

Bo zmogel grb v spominu ohraniti
pokojnike, ki spe v bogatem grobu,
nanizati na neuničljivi niti
del njihovih dragulje v daljne dobe?
Jim bo usojeno v molk potoniti
ali usahniti na pozabe robu?
Se bo v oddaljenem prihodnjem času
s človeškim glasom z groba grb oglasil?

Detajl lestenca iz Bornove graščine

Svetlobo širi luč okamenela,
če kamni v pravo kupolo so vpeti,
če kupola se k soncu je povzpela
ali skoz njo svečava topla sveti.
Ni mojstru žal ne časa in ne dela,
če v mojstrovini ogenj se zaneti
in zagori močno, da niti sila
viharjev vojnih je ne bo zdrobila.

Bornova knjižnica v Tržiškem muzeju

Včasih v baronovi biblioteki
zdrsi čez hrbte enciklopedije
sij sončev in med modrimi izreki
resnico, že pozabljeno, odkrije
o času, ki se davno je iztekel,
in tistem, ki nekoč šele zasije,
ujame misel v nezmotljive mreže
in roka spet po znani knjigi seže.

Skrinja v Tržiškem muzeju

Spominja se prababičine bale,
bogate in ubožne čase pomni,
ko so nad mestecem vojske divjale
in gostovala je po hišah skromnih,
a zmeraj so jo skrbno varovale
roke meščanov in roke brezdomnih.
Pomirjena z usodo zdaj se smeja
v prijetnem hladu mestnega muzeja.

Bornova grobnica v Jelendolu

Pokrije prst dobrotna prah človekov
in kamen šepeta njegovo delo:
kaj je zamolčal kdo in kaj dorekel,
na grobni gredi bo v spomin cvetelo.
Čas pa spomin s tančico bo prevlekel
kot sanje lahko in kot marmor belo.
Ko zginila tančica bo s spomina,
zlovešče zakričala bo tišina.

Veduta Tržiča

Okrog zvonika gnetejo se hiše,
kot da za vse premalo je prostora
in s senco sonce druga z druge briše,
a druga drugi zmeraj je opora.
Tu tudi šepetati moraš tiše,
ker vse k sosedu slišati se mora
skoz tenke stene. Da, tako je kruta
tržiška najpogostejša veduta.

Andrejev zvonik pozimi

Za cerkvijo se grajski hrib vzdiguje,
grad pa očem zastira gosto drevje;
pozimi, kadar drevje sneg zasuje,
hrib videti kot velik kamen bel je,
ki sem so ga zagnale roke tuje
in čezenj se visok zvonik povzpel je:
zdaj nemo pričakuje, da spomladi
v zelenju se za njim bo hrib pomladil.

Okno v kajži

Za križi okenskimi – kaj domuje?
Kaj se zgodi za njimi, je uganka:
morda domači so odšli na tuje,
ker jim doma velikokrat kaj manjka?
Morda za njimi pesmica se snuje
kot Bog dobrotna, kakor struna tanka?
Morda le prispodoba so ti križi,
ker vse ljudem godi se »v glihi viži«.

Okni Rihardove hiše

Pod oknom nekoč peljala cesta
na Bled fijakarje je in kočije,
po njej na Brezje romala je zvesta
pobožna noga molit čast Marije.
Zdaj okni le za ulico še vesta,
z nje veter v oknice otožno bije.
Kje čas je, ko za njima je donela
plesalcem v radost muzika vesela?

Devova rojstna hiša

Na trgu hiša davne čase pomni,
vendar bolj redko jih ljudem razkrije:
nekoč se je v dvoriščni izbi skromni
rodil plašen plamenček poezije.
V spev ga razplamtel je čas prelomni
in kdaj pa kdaj še v naše dni zasije:
z dvoriščnih gankov tistikrat odmeva
kot v opomin spev Damascena Deva.

Cvetje na oknih Verdirjeve hiše

Vse dneve od pomladi do jeseni
pročelja starih mestnih hiš cvetijo,
da zdi se, kot da se je trg spremenil
v vrt, ki v gredice okna ga delijo,
kjer ogledujejo v mejah steklenih
cvetlice svojo svežo lepotijo:
v vrtičku, ki cveti nad tlakom trga,
nobena roka rožic ne potrga.

Dvorišče Verdirjeve hiše

V dvoriščih kot da se je čas ustavil,
z nevidno pajčevino spel oboke.
Ob trdi pajčevinasti vezavi
okrušil se omet je in razpokal.
In zdi se, kot da bi vsak hip naplavil
drobec preteklosti skozi razpoke,
dni vrnil, ko pod belimi so svodi
posedale trške gospe z gospodi.

Hotel Pošta

Ustavljala se pošta tu nekoč je,
privažala ljudi in pisma bela
in spravljala jih v varno je naročje
edinega gosposkega hotela.
V plesni dvorani marsikako noč je
vesela druščina pojoč prebdela.
V tej hiši danes se živi drugače:
stoji na trgu kot privid palače.

Lončarjeva hiša

Ob kavici in časnikih meščani
v kavarni so si krajšali večere:
zdaj vsak sam, zdaj več v druščini izbrani
dognali so reči marsikatere,
razdrl vsak kakšno je, vsak kaj uganil,
a zmeraj se razšli so brez zamere.
Življenje zdaj drugačne zgodbe piše
med stenami gosposke mestne hiše.

Polakova vrata z elipsastim oknom

Kaj se dogaja za visokim pragom,
ki ga zapirajo ta ozka vrata?
Kdo ga prestopil je? Pred njim omagal?
Se na kamnitem pragu še poznata
dotik z gosposkih kril šumečim blagom,
sled kakšna okovanega podplata?
Duh vrtnic kdaj priplava k vratom z vrta?
Nihče ne ve. Ta vrata so zaprta.

Glanzmanova vila

Bila nekoč je skrita sredi vrta
za lipami in divjimi kostanji.
Zdaj zdi se, kot da sama s sabo sprta
razgaljena strmi v utrip vsakdanji,
ki vanjo kakor v bolno deblo vrta
z neštetimi neumestnimi vprašanji.
Bolj ko se misel sama s sabo gloda,
bolj nanjo odgovarjati je škoda.

Trg pozimi

Izza meglic zavese snežne trga
se stara cerkev svetega Andreja
v kotiček svoj čisto na koncu trga
in se plašno in sramežljivo smeja
skoz pajčolan, ki ga je sneg navrgel
čez strehe mestnih hiš. Pod njimi grejo
razposajeni v vse smeri koraki
brez vsakršnega odmeva v cestnem tlaku.

Pogled na vrt s spodnjega mosta pozimi

Vrtiček spi, ob njem pa spi dvorišče
za hišo, stisnjeno ob ozkem bregu.
Uspava voda ju in pot si išče
med vejami, ki upogibajo se v snegu.
Obojega je komaj za prgišče:
tesno k dvorišču vrtec se je vlegel –
in zdi se ti, ko ju pogledaš z mosta,
da se ločila sploh nikdar ne bosta.

Lavičkova apoteka

Nekoč so hišo knjige in zdravila,
ki jih drugje bilo ni moč dobiti,
do zadnjega kotička napolnila.
Potem zajame svet vihar srditi,
izprazni hišo nerazumna sila ...
Zdaj včasih še kot po nevidni niti
vzdiguje veter iznad bližnje reke
vonj davne Lavičkove apoteke.

Kovinska vrata pred elektrarno v Čegeljšah

Počasi, zmerno dvajseto stoletje
se bratilo je z vodo Mošenika,
dolina čisto taka kakor préd je,
a stari duh se novemu umika:
od njega odgrajen - tesno vanj vpet je,
beži od njega, vendar z njim se stika;
kot da s preteklostjo se spogleduje,
dolino nova doba naseljuje.

Notranjščina elektrarne v Čegeljšah

Moč vode v generator ni zaprta,
v svet iz njega gre močnejša, spremenjena:
luči prižiga in z vrtali vrta,
poganja statve in vretena žene,
v tovarnah in delavnicah obrtnih
je nenadomestljiva roka njena,
s tisoč nevidnih prstov tudi seže
v gostilne, v trgovine, v božje veže.

Stare turbine elektrarne v Čegeljšah

Postara sredstvo se, a ne postara
se pamet, ki je sredstvo posvetila:
vse, kar je videti kot stara šara
muzejske vrednosti in vir slepila
preteklih dni, nikoli ne prevara
človeškega ravnanja, ki vodila
ga žlahtna skrb je, da bi ne pripetil
se grozen konec najboljšemu svetu.

Gregorčka

Preskuša šega mojstra in otroka,
naj luči pravo zlepita posodo,
da voda vzvalovana in globoka
ne bo ne hišici ne luči v škodo
in da v vrtincih spenjenega toka
moči uroka ugasnile ne bodo.
Morda celo Gregorček bo zasvetil
veselo v isti hišici ob letu?

Gregorček

Odplavala je s hišico od brega
luč, ki vodila je rokó in šilo
čevljarju ves čas do Gregorjevega,
ker pičlo dnevno je bilo svetilo.
To misel vsrkala je stara šega:
luč vrni vodi, pa je bo obilo
počasi vračala, a v pravi meri,
ko bodo dolgi in temni večeri.

Šuštarska nedelja

Na angelsko nedeljo vsako leto
nadene trg obleko si semanjo.
Vse, kar po njem vrvi, je kot ujeto
v skrivnostno zapeljivo prodajalno,
kjer se pretaka s prazničnim žvenketom
denar iz žepov sejemske blagajne.
Poješ bržole, jih zaliješ z vinom
in kupiš čeveljce za vso družino.

Mednarodna razstava mineralov in fosilov

Enkrat na leto, proti koncu maja,
ko se oddahne polje od zmrzali,
široki svet v ta ozki kraj prihaja
z rudninami, fosili, minerali.
Vsak kaj kupuje in vsak kaj prodaja.
K posvetu so se strokovnjaki zbrali.
Odšli so že. In spet bo celo leto
po širnem svetu mesto hrepenelo.

Čevljarska delavnica

O čevlju pesem rad bi zaokrožil:
najprej odrl klavec je govedo,
nato usnjar ustrojil dobro kožo,
čevljar vzel usnje in zarisal s kredo
nanj dele, jih razrezal, skupaj zložil,
sešil jih v šoln ali čevelj na kveder,
na koncu v šolnih ali škornjih hodi
fant po potrebi in dekle po modi.

Čevljarska svetilka

Svetlobe nikdar ni očem zadosti,
če tankim šivom morajo slediti.
A s kančkom domišljije in modrosti
svetlobo je mogoče podvojiti.
Čevljar bo bolje videl, kje zabosti
šivanko v usnje, kam voditi niti,
če luč bo pravšnja, če jo bodo mogle
podvajati štiri steklene krogle.

"Šuštarski" šivalni stroj

Denar? Čas? Da prihranil bi oboje,
pripeljal v svojo novo je tovarno
s sveta Kozina najnovejše stroje.
Ravnati moral z njimi preudarno
je delavec, ker dobro vedel to je,
da delo bo hitrejše, manj nevarno,
če stroj mu bo, kot se spodobi, služil -
in sam bo kruha večji kos zaslužil.

Cerkev svetega Jožefa

Na vzhodni strani s kopastega griča
smeji se Jožefova cerkev cela.
Nekoč je vanjo iz vsega Tržiča
vesela družba romarjev hitela
častit svetnika z žago in obličem,
častit zavetnika miru in dela.
Zdaj pa samo še v jutra pomladanja
zvon s stolpa Jožefovega pozvanja.

Leseni strop v cerkvi svetega Jožefa

Zapisana je zgodba v strop cerkveni:
ko je gorela cerkev Jožefova,
je zgorel strop, in fara se domeni
prenesti (da bo smiselna obnova),
iz cerkve Jurijeve strop leseni,
ker je pod njim starejši. Izpod krova
Trojica milosti več ne razdaja,
tam sveti Jurij zdaj ubija zmaja.

Sveti Jurij na lesenem stropu v cerkvi sv, Jožefa

Tako prišel je skozi stranske duri
(kot med ljudmi pogosto se dogaja)
v baročno cerkev renesančni Jurij
in ni izgubil prejšnjega sijaja:
še reševal bo svet v pogubni uri
in kopje v žrelo zmajevo zasajal.
Naj varuje svetnik pred pogoriščem
skoraj požgano že nekoč svetišče!

Kip svetega Jožefa v cerkvi svetega Andreja

Kot listi mestne kronike povejo,
med drugo vojno iz sirotišča
prenesli v cerkev svetega Andreja
kip Jožefov, naj v njem tolažbo išče
sirota in si milosti nadeja,
da našla v njem bo zadnje zatočišče.
Molitve zbrane povzpnejo naj glasovi
k usmiljeni se sohi Jožefovi.

Cerkev svetega Jurija

Stoletja stari grad je preživela,
ki v naših dneh je komaj razvalina,
med smrekami na griču cerkev bela
z donečimi zvonovi v stolpnih linah.
Morda je pesem njihova zvenela,
ko Žigo Lamberga je veličina
postati škof ljubljanski obsijala.
Po njem je plošča marmorna ostala.

Farna cerkev

Da moglo ljudstvo bi Boga moliti,
sezidal mojster je neznan kapelo,
ker pa preveč želja v molitvi skriti
je k Božji Materi iz grl privrelo,
bilo je treba Bogu posvetiti
iz rok človeških novo božje delo.
Iz stolpa farne cerkve zdaj zvon bije
klic oznanjenja Matere Marije.

Oltar svetega Jurija v farni cerkvi

Drug proti drugemu, vendar ubrana
stojita Langusova dva oltarja:
Svetega Jurija in svetega Florjana;
zdi se, da Jurijev oltar ožarja
s Florjanovega moč nikdar dognana
temne podobe strašnega požara.
Poteza vsaka dela mojstrovega
je kot molitev: Varuj nas od zlega.

Kupola v farni cerkvi

Slikar je vpisal v kupolo cerkveno
niz zgodb, ki jih zaveza stara hrani,
za kakšno bil je Bog odrešil ceno
izbrance, da bi ne bili pogani.
Še danes pomnimo usodnost njeno
v molitvi zvesti k Bogu vsi kristjani.
V podobah mojstra Layerja iz Kranja
beseda nauka božjega odzvanja.

Sveta trojica v glavnem oltarju farne cerkve

Zapisana v oltar so tri imena
božanstva enega, Očeta, Sina
in svetega duha. Ne brez namena:
saj je vzplamtela radost Materina
iz božjega skrivnostnega plamena
v človeški kelih večnega spomina;
deviški Materi ožarja lica
s plamenom treh imen sveta Trojica.

Notranjost farne cerkve

Vesti vesele nikdar ne prerase
bršljan, ki se k cerkveni strehi vzpenja,
ker misel tiha za vse dobre čase
sedanje in prihodnje ne pojenja,
ker nikdar noče se zapreti vase,
zazrta v svet, kot je, glasnik življenja.
Zre milostljivo farna cerkev z griča
na vse resnice in laži Tržiča.

Tržiški zavetniki v farni cerkvi

Skrbijo vsakogar prihodnji dnevi,
ker vsakdo skusil je že kdaj nesrečo,
da zanesljivo ušel bi svoji revi,
bi noč in dan pred priprošnjikom klečal.
Ko pa utihnejo priprošnji spevi
in neprijazni veter upihne svečo,
za dimom se še zmeraj vdano vije
milost iz oči Krišpina in Lucije.

Okno svetega Frančiška v farni cerkvi

Ko zaustavi dver pokopališka
sonce na poti k blagemu zatonu,
obarva okno svetega Frančiška
strop, tla in stene z mavričnimi toni,
da zažari kapelica dekliška.
V zvoniku farnem zvon odzvanja zvonu
večerni spev v čast Matere Marije.
Mrači se. Trudno mesto naj počije.

Okno Matere Božje v farni cerkvi

Zamaknjena v zvonov večerni ave
Frančiškova soseda, Božja Mati,
molče sprejema radostne pozdrave.
Utone v oknu zadnji žarek zlati,
v temo obmolknejo vesele barve
in bodo morale molče čakati,
da popoldnevno sončevo svetilo
bo njihove glasove obudilo.

Razpelo pred lešansko farno cerkvijo

Ob znamenju Gospoda Križanega
v domačo cerkev hodijo Lešani.
Bog križani jih varuje od zlega,
zaiti jim na kriva pota brani:
usmiljenje se kakor zvon razlega
iz tihe žrtve v vsaki božji rani.
Ko se pri fari oglase zvonovi,
pozvanjajo v njih vzdihi Jezusovi.

Cerkev svete Neže na Brezjah pri Tržiču

Na obronku, kjer k počitku sonce leže,
sezidali pobožni so Brezjani
že pred stoletji cerkev svete Neže,
naj jih tegob in vsega zlega brani,
naj, ko je čas, dni zimskih led razveže ...
Potem vihar premnog je cerkev ranil ...
V današnjih dneh zid starega zvonika
se pomlajene cerkvice dotika.

Cerkev svete Katarine v Lomu

V Lomljansko cerkev svete Katarine,
tja, kjer domujeta oba Antona,
v poletju vročem, sredi mrzle zime -
dvakrat na leto Tržičan poroma
za zdravje molit hiše in živine
in stanovitnost svetega zakona.
Če zraven ga pesti nadlog veliko,
pomoli k štirinajstim priprošnjikom.

Veronikin prt v lomljanski cerkvi

V prt je zarisala krvava sraga
Zveličarjevo žalostno podobo.
Tako poplačan vsak je, ki pomaga
z ljubeznijo blažiti usodo grobo
in ni ga strah, da v boju bi omagal
s človeškimi skušnjavami in zlobo.
Zato usmiljenost Veronikina
bila je vredna večnega spomina.

Žalostna Mati Božja v cerkvi svetega Andreja

V cerkvi Andrejevi podoba stara
trpljenje Matere pripoveduje.
S potezami neznanega slikarja
se večna žalost v strastno zgodbo snuje.
Nekako zrinjena ob rob oltarja,
pa vendar kakor da nad nami kraljuje
neznanska Materina bolečina,
ujeta v nemi krik ob smrti Sina.

Cerkev v Seničnem

Mak rdeče vtkal se v njive je pšenične.
Samo korak še, pa smo že pred vrati
navzven neznatne cerkvice v Seničnem.
Znotraj s fresk starih gledajo krilati
glasniki vere, sodbe sli pravične
v obličje neizmerne blagodati.
V blaženi senci stare vaške lipe
s cerkvenih sten stoletij spev utripa.

Poslikani gotski obok v cerkvi v Seničnem

V davnini posejane med oboki
podobe svete zgodbo govorijo
o božji žrtvi, vdanosti globoki,
ljubezni, ki nje žarki posušijo
sledi solz v najbolj krčevitih jokih,
ki v srcu žgo učence in Marijo.
Zdi se, da skoz presahlo solzo njeno
podobe svetijo v temo cerkveno.

Kip angela v cerkvi v Seničnem

K molitvi zbrani sklenjene so roke
in sled zamaknjenosti na obrazu,
kot bi potopil se v skrivnostne zvoke
besed, ki jih moliti je ukazal
Bog rajskim in vsem zemeljskim otrokom.
V poletnih vročih dneh in v zimskem mrazu
molče lesena soha ves čas moli:
»Gospod, naj se zgodi po Tvoji volji!«

Podoba svetnika v cerkvi v Seničnem

Brez božje volje ni ne učenosti
ne smrti ne življenja in ne vere.
Poklical mnoge Bog je k sebi v gosti,
izvolil pa samo malokatere,
ovenčal jim glavo s sijem svetosti,
dovolil, da pri njem bodo za zmeraj.
Na zemlji pa nenehno jih je skušal,
če stanovitna njihova je duša.

Bistriško polje

Spomladi regrat polje je okitil;
oko razveseljuje z rumenilom.
Drugačno je kot to, ki z zrelim žitom
nekoč poleti polje je zlatilo.
Premrlo upanje, globoko skrito
v nerodni zemlji, kdaj morda bo vzklilo
in ožarila zlata bo pšenica
sirotni njivi zapuščena lica.

Proti gori

Gora ni sama, v velikanski obroč je
gora veriga se tesno sklenila
in videti je, kot da bi naročje
si uredila dobra gorska vila.
Če pot je težka, še tako dan vroč je,
s studenčnico bo žejo pogasila
dolincu, ki ga vleklo je v vrhove
iskat cvetice in razglede nove.

Gora

Gora ni ravnodušna, gora mami
ljudi in se ljudem tudi razdaja,
tako da z njo nikoli nismo sami,
čeprav korak za družbo nam zastaja.
Z njo večkrat je tako kakor z željami:
blešči se vrh, a poti ni še kraja,
brž ko si tam, sta z vrhom že domača.
Gora je dobra. Z vrhom vse poplača.

Kmetija v Dolini

Dolina varuje dom, dom dolino.
Kot da spojila sta se, se dozdeva,
v odmaknjeno zakladnico spominov,
ki obnje nehote naš čas zadeva
kot kladivo ob cenjeno kovino
in iz udarca vsakega odmeva:
življenje te dolinske domačije
je kakor reka, ki pod njo se vije.

V gozdu

Med debli peljejo skrivnostna pota,
korak vsak negotova noga išče,
ker jo teži spomin na davne zmote
in ne zaupa sončevemu blišču.
Oko pa vzradosti skrivna lepota -
teme in barv razgibano vozlišče:
kot da bi legla mavrica prezebla
gret barve med dobrotna črna debla.

Pobočje Dobrče poleti

Blago pobočje, blago zelenilo
in blaga ura dnevnega počitka:
spominov se je mnogo vanjo zlilo,
kot povezala bi nevidna nitka
otroštvo, ki med hribi je minilo,
s prihodnjim časom, ki z vrhov se svita;
podoba ta hodila bo za tabo,
brez straha, da bi zdrknila v pozabo.

Macesni v Dolini

Res, radostno macesnov rumenilo,
ker sončna luč je žarke zadržala,
čez vso pokrajino se je razlilo,
da je dolina v zlatu zasijala.
Zelenje temno se je razjasnilo
in onemela voda sredi vala.
Jesenska barva tu navdih podarja
za čopič in oko in duh slikarja.

Jesen v Tržiču

Jesen je kot slikarka ljubezniva
obarvala nad Bistrico gozdove.
Pospravljena nekje sameva njiva,
pobrali po vrtovih so sadove
in prst, utrujena plodov, počiva,
kot da bi letine čakala nove.
Nespremenjena tiho teče reka,
kot tolažila bi prst in človeka.

Panorama Tržiča

Vzporedno s trgom ulica se vije,
ni ulica, je nekaj kot dvorišče,
je prostor, kjer nekdanje melodije
otrok nekdanji, zdaj že starec, išče.
Če kakšno najde, hitro jo spet skrije
v sanj nedosanjanih temno skladišče,
in kadar ponevedoma odpre ga,
po ulici se star napev razlega.

Tržiške vedute

Iz zelenila včasih se zasveti
ne mesto, samo majhen košček mesta,
kot izza debla more ga pogled ujeti
in kot spomin in čut lahko ga izpovesta,
ki skupaj jima je usojeno živeti,
čeravno mnogokrat vsaksebi gresta:
zato drugačno mesto se svetlika
s sotočja Bistrice in Mošenika.

Kopališče

Tudi v gorah vročina žge poleti
in vsak pred njo si senco rad poišče.
Da mogel dihati bi in živeti,
jo mahne kar na mestno kopališče:
znoj spere voda z udov mu razgretih,
potem pa hladen vetrc ga obriše.
In preden osvežen domov se vrača,
hladna prilegla se mu bo pijača.

Igra otrok

V cvetličnem vrtcu čisto za ograjo
razcvetajo se rože že pomladi.
V otroškem vrtcu radostno igrajo
se otročiči in imajo radi,
kar vidijo, otipajo, spoznajo
po zmeraj novi šegi in navadi.
Vrtca oba kipita od življenja
in radosti, ki nikdar ne pojenja.

Cvetje na travniku

Od žuboreče vode je poletje
zavelo s toplim vetrom čez pobočje:
pretkalo je z veselobarvnim cvetjem
zelenih trav zamaknjeno naročje.
Skrit v cvetnih čašicah prihodnji med je
in up po rodnosti povsod navzoč je,
ko se med razcvetelimi slemeni
poletje nagne v naročaj jeseni.

Les

Kjer gozd in voda sta, je tudi žaga.
Gozd daje les in voda daje silo,
ki žaga les in nikdar ne omaga,
da se množi pred žago desk število
za strope in stopnice in za prage
in za polena, da se bo kurilo,
ko prihrume ledeni zimski piši,
da bo toplo v vsaki tržiški hiši.

Rake

Če je vode preveč, jo razdeliti
po rakah nekdaj so ljudje sklenili,
ji ukazali, da ima goniti
mline in žage. Močni curki lili
so čez zatvornice in po koritih
skoz trav, gozdov in grmov zelenilo.
Prepredli so pokrajino kot niti
in spet vrnili k staremu koritu.

Notranjost žage v Podljubelju.

Zdrsel počasi hlod je proti žagi
in zadišalo je po svežem lesu,
po gozdni smoli in prijetni vlagi,
ki iznad polnih rak jo sem zanesel
jo skoz odprta vrata veter blagi
in žaganja po kotih vseh natresel,
ki je kakor začudeno zastalo,
ko je skoz okno sonce posijalo.

Zmaji pred poletom s Kriške gore

Razpeti krila in nov svet ozreti
ki ga zaslanjajo pogledu gore,
obojno sončevo luč doživeti
želi brezkrili človek, pa ne more,
ker samemu ni dano mu leteti
brez umno ukrojenih kril opore.
Breztežno, varno z njimi skok skoz zrak plava,
kot bi jih podarila mu narava.

Na planini pod goro

Gora stoji, a zdi se, kot da rase
v kamniti cvet iz čaše zelenila:
prerasla je ljudi, prerasla čase,
a volja rasti je še ni minila.
Odprta v rasti ves čas sama nase
ne potrebuje tujega slepila.
Popolna sama v sebi gora neti
dolinca, da se mora nanjo vzpeti.

Rake pri Sveti Ani

Preteklost se zapira sama vase:
odmaknjena v opustošelih rakah,
preživlja znova tiste davne čase,
ko ji je v vrvežu z minuto vsako
občutek vrednosti, koristi rasel.
Val časa ga do konca ni odplaknil,
še zdaj se - sramežljiv in bled - pretaka
po zapuščenih, a vabljivih rakah.

Dušan Premrl: Deklica s flavto

Podobe renesančno dovršene,
a sveže, kot da šele pred trenutkom
bile iz globine platna so rojene
s slikarjevo potezo in občutkom,
skrivnostno in zvedavo zrejo s stene
delavnice slikarjeve, kjer z lučjo
tema prežeta v smisel se pretvarja
in nemo prosi za odziv slikarja.

Veno Dolenc: Sanje

Kar čopič slika in kar struna poje,
in tisto, kar se v pesemske tke stihe,
kot da iz davnine črpa vire svoje
in vpleta v prepoznavne jih oblike.
Misel je ena, a obličij troje
in včasih drugo k drugemu zaniha,
odzvanja mu, vendar pa vanj ne vdira,
umetnik sanje v treh posodah zbira.

Vitraži v cerkvi svete Neže

Skoz nova okna, kadar sonce vzide,
podoba nova stare sohe ožarja,
ki se vrstijo ob cerkvenem zidu,
kot jim veli domiselnost kiparja,
ki v prenovljeni cerkvici je videl
samo privid nekdanjega oltarja
in z barvasto svetlobo je uglasil
pradavni božji glas z današnjim časom.

Poslikani leseni strop v cerkvi svetega Jurija

Samo dve barvi, v nekaj skromnih likov
nebo zaprto v cerkvici je stari.
Pod njim v oltarjih zlatih zbor svetnikov
moli Boga, naj milost bi podaril
ljudem, ki jih pesti nadlog veliko,
odkar je Bog človeški rod ustvaril:
skoz barvi, ki jih skromni lik prepleta,
zre milostno oko Boga Očeta.

Relief na nagrobniku: polaganje v grob

Počitek zadnji bo na božji njivi,
brezčasno, mirno čakanje vstajenja,
ko daleč bodo naši dnevi živi,
polni zapletov, radosti, trpljenja,
pretresov, ki se zdijo neminljivi,
kot neminljiva zdi se pot življenja.
Pod rušo neminljivost se umiri,
ker proč so že vsi zemeljski prepiri.

Glanzmanov spomenik na tržiškem pokopališču

Umrje mlad, ki ga imajo radi
bogovi. Ko spi v hladu božje njive,
nihče njegovih štel ne bo pomladi,
ker angela roke so ljubeznive
takoj po smrti k večni božji gnadi
ga nesle - proč od časa ceste krive,
tja, kjer usmiljenost Boga brezdanja
večno otroštvo in mladost ohranja.

Naš Tržič

Bi še preštel v spominu stare mline,
ki kot ljudje vzdolž rak so se menili?
Minili so, kot vse na svetu mine
in se v spomin meščanov naselili.
V spominu nove tkejo že spomine,
da nikdar se ne bodo pozabili?
Kar je srce nekoč imelo rado,
morda je komaj tema za balado?

Mladost in bodočnost

Zapira rožnik, kimovec odpira
leto za letom hrame učenosti.
V šolskih klopeh zavzeto si nabira
tržiški mladi rod novih modrosti.
Naj zdi se, da je znanja polna mera,
pa vendar znanja ni nikdar zadosti,
če naj naš kraj po zanesljivi poti
pelje stoletju novemu naproti.