Tebi, Simon, bodi slava,
sto poteka danes let,
kar je mati kmečka prava,
dala zreti naš ti svet.
Streha slamna koče uborne
in preprosta gorska vas,
dom, družina v njej uborna,
tam si prišel ti med nas.
Čase blažene mladosti
otrok na planini žil,
pasel čredo, pel radosti,
kralj višave sam le bil.
Ali, oh, zapustil drage,
šel med južni sončni svet,
kitice si prve, blage
vpletel v slovenski cvet.
In prebral si novo mašo,
plašč oblekel si teman,
grenkosti izpil si čašo,
svobode minil tvoj san.
In kot slavček nam popeval
po doleh si in bregeh,
ni te narod naš umeval
in dolžil pregreh je vseh.
Utrujen na jesen življenja
dvomov, zmot si pot končal,
bilo je dovolj trpljenja,
nam slovo za vedno dal.
Zdaj med svojci tam ob Soči
prah leži tvoj pokopan,
mimo vali vro deroči,
dan izteka mnog solzan.
Ali pesmi sladki glasi,
Simon, blažijo srce,
vrnejo srečnejši časi,
da po zarji sonce vspe.
Eden krov za vse postrani
dal zavetje bo odslej,
združeni da vsi Slovani
čast branili svojih mej.
