V spomin Vodnikov
V spomin Vodnikov F. G. |
|
Po zemlji noč svoj tamni plajš razvije;
med trumo zvezd posveti luna bleda,
na zemljo Krajne žalostno pogleda;
jo vidi, – solza ji obraz oblije.
V zvoniku kladvo uro tri odbije –
ne zdihaš Krajna več; ti žal beseda
ne pride 'z ust; sercé ti up poseda, –
rodil se mojster ti je poezije!
Nadušen vbera strune lire svoje,
s Triglava k delu dóma vab' sinove,
boj'vati kliče jih vednosti boje.
O mojster pevcov! Mile strune Tvoje
poslušal ves zamaknjen sem glasove:
Za njé darujem Ti ponižno svoje!