V temi
| V temi Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Mračilo se je. Bilo je še zgodaj, ali na zahodu so se vzdigali oblaki, gosta, siva megla brez oblik, in tako je izginilo solnce. Vroče zmirom in soparno; okna so bila odprta in prašilo je v sobo. Soba pa je bila majhna in skoro brez pohištva; durim nasproti je bilo dvoje oken z razbitimi šipami; tudi ogledalo, ki je viselo med okni v nekdaj pozlačenem okvirju, je bilo na sredi ubito; ob eni steni zofa, pred njo miza in dvoje stolov; na drugi strani postelja in nad njo podoba Matere božje z Jezusom v naročju. Troje otrok je bilo v sobi. Ana, dvanajstletno dekle, je sedela na nizkem stolcu in je krpala. Ozrla se je časih na sestro Tončko in na brata, ki sta sedela za mizo in igrala domino. Ana je imela resen, skoro starikav obraz; dolg je bil in koščen, nelep, samo oči so bile lepe in velike, čudno mirne, kakor jih imajo ljudje, ki so doživeli mnogo. Njeno telo je bilo dolgo in neokretno, hodila je z moškimi koraki. Bolj vesel in otročji je bil obraz njene mlajše sestre; živo so se svetile oči in ustnice so bile rdeče in polne. Brat, najmlajši izmed njih, je bil podoben Ani; tudi njegov obraz je bil resen, bolj širok, toda iste sive, nezdrave barve.
Oblaki so se vzdigali višje, v sobo je legel mrak. Ana je vstala in se je naslonila ob okno; gledala je po cesti navzdol, kakor da bi koga pričakovala. Čas bi bilo, da bi prišla mati; šest je že morda. Prisedla je k mizi, da bi igrala s sestro in bratom. Toda premislila se je; ležalo ji je na srcu nekaj neprijetnega in sama ni razumela, kaj je bilo. Žalostni so tisti večeri, ko leži v izbi prezgodnji mrak in se vzdigajo zunaj oblaki. In tedaj se tudi Tinetu ni hotelo več. Naslonil se je s komolci na mizo in v tistem hipu je bil njegov obraz zelo star. Tončka se je vzdignila, da bi šla v kuhinjo in iskala po omari. Zabobnelo je nekje v daljni daljavi; že so plezali oblaki proti mestu, bili so že skoro nad strehami. Zapihal je veter preko ceste in vzdignil se je prah. Tine je prašal: "Čegav je bil tisti voz, Ana, ki se je peljal zjutraj mimo?" Prašal je in ni pričakoval odgovora. Lep je bil voz, pozlačen, in voznik je imel zlate porte. Švignil je mimo in nikjer ga ni bilo; kakor cesarjev voz. In Tinetu je bilo, kakor da je bil tisti voz vse, o čemer je sanjal — vse, Velika noč, cesarski Dunaj, pomaranče in kolači... "Hi-i!" in nikjer ga ni bilo več. Tončka je zajokala v kuhinji. "Kaj ni ni kruha, Ana?" "Počakaj, da pridejo mati!" "Zakaj ne pridejo mati?" Tončkin obraz ni bil ni ve vesel, tudi v njenih očeh se je prikazala skrb. "Kaj pa prinesejo mati?" je sanjal Tine in ni pričakoval odgovora. Vsi trije so se zamislili. Govorili bi bili živahno in veselo o lepih stvareh, ki jih pa prinesejo mati, ali ležalo jim je na srcih nekaj neprijetnega. Zakaj žalostni so večeri, ko leži v izbi prezgodnji mrak in se vzdigajo zunaj oblaki. Ana se je vrnila k oknu in ko se je sklonila, so ji vihrali lasje v vetru. Gledala je po ulici navzgor, navzdol — zdaj se morda prikaže mati z belim zavojem pod pazduho, prinese dela, prinese kruha. Ali ni se prikazala. Pogledala je Ana proti nebu, in glej, vsega so bili že pokrili oblaki, sivi in težki, do vrha polni vode. "Napravi luč, Ana; tema je!" Ana je šla v kuhinjo po svetilko; ali svetilka je bila skoro prazna, komaj za pol ure je bilo še olja. A do tedaj pride pa mati, pride morda še prej. Napravila je luč. luč pa je bila čudna tisti večer, ni mogla pregnati teme. Sence, ki so bile zunaj in so segale v izbo, niso hotele izginiti. Velik rumen kolobar je bil na mizi, ali v izbi je bilo vse temno in vse temno je bilo zunaj. "Kam so šli mati?" je prašalajTončka. Ana ni vedela odgovora. Napotila se je bila mati kakor mnogokdaj — morda brez cilja, nihče ni vedel kam. Samo to so vedeli, da se vrne z belim zavojem pod pazduho. Pomislila je Ana in v prsih jo je zabolelo; spreletelo jo je kakor bojazen. Tudi Tineta je bilo spreletelo ob istem času. "Igrajmo!" je dejal in posedli so okoli svetilke. Igrali so na dolg, ker niso imeli ne krajcarjev, ne orehov. Ali ko so doigrali prvo pot, so nehali. Težko jim je bilo, kakor da se snuje nekje nekaj nelepega, neprijaznega, in zato so bile težke tudi roke, kakor lesene; ležale so mirno v naročju, naslanjale so se na mizo. Ali je ugašala luč, ali pa so rasle sence ter pile svetlobo. Bilo je zmirom temnejše; na obrazih, ki so se sklanjali k svetilki, je bila rumena luč. Take obraze imajo mrliči, kadar se tresejo ob odru plameni sveč. Ozrla se je Ana na cesto; še se je svetilo medlo, morda samo od svetilke, ki je gorela ob oglu; debele kaplje so padale v prah. "Poglej, Ana, še ti, če ni ve kruha v omari!" "Nič več ga ni." "Tudi jabolka nobenega?" "Počakaj, da pridejo mati!" Zdaj se je domislila Ana, kako se je bila mati napotila. In spomnila se je tudi na reči, ki bi jih drugače ne opazila. Zdaj jih je opazila in sama se je prestrašila nerazumljive bojazni, ki se je plazila polagoma v srce in je rasla zmirom bolj.
Mati je hodila vse popoldne po izbi, zmirom od duri do okna, glavo sklonjeno, roke prekrižane na prsih. Vsi so bili spodaj, Tine in Tončka, in tudi Ana je pogledala v izbo samo časih in se je vrnila pred hišo na prag. In kadar je pogledala v izbo, je hodila mati molče, s težkimi koraki, in se ni ozrla nanjo. Ko se je že skoro mračilo, je ogrnila mati ruto in je šla. Nikogar ni pogledala in ni ni naročila; Tine je šel za njo, ali ko se ni ozrla nanj, je postal ob oglu in se je vrnil. Ana je čutila bojazen, toda ni je razumela. Tako je odhajala mati zmirom in tudi zmirom je tako hodila po izbi, od duri do okna, glavo sklonjeno, roke prekrižane na prsih, srepo skrb na obrazu... Samo zdaj bi ne smelo biti tako, zakaj žalostni so taki večeri. "luč umira!" je vzkliknil Tine, in ves prestrašen je bil, kakor da bi se bližalo nekaj neveselega. Ana je stopila k svetilki in jo je privila; za svetilo se je, toda spet je temnel rumeni kolobar na mizi, nižal se je plamen. Vsi so strmeli v ta plamen, ki je pojemal tako hitro; že so se prikazovale rdeče iskre, prasketalo je, umiralo, čudno je rdela in trepetala poslednja svetloba, trepetala je tudi na plašnih obrazih, ki so se sklanjali globoko. Ana je privila, odvila, in v tistem hipu je bila tema vsenaokoli; oči so strmele in niso videle ničesar. Tončka je zajokala. "Mati!" Zajokala je, ali prestrašila se je in umolknila. Tudi jok je bil prevesel in preglasen za to čudno temo, ki je bila napolnila vso izbo in tam zunaj vso cesto in ves svet. Deževalo je in časih je udarila kaplja ob okno, kakor da bi potrkala nevidna roka. "Pozno je že!" je izpregovoril Tine; glas mu je bil tih in boječ; strah ga je bilo tišine in ni se je upal žaliti. Komaj je Tine izpregovoril, se je oglasila v odgovor ura v sosednjem stanovanju; zid je bil tenak in slišali so čisto natanko hreščeče, ubite udarce, ki so rezali v tišino kakor s skrhanim nožem. Ura je bila pokvarjena; bilo je in bilo neprestano, našteli so trinajst udarcev; nato je zahreščalo, kakor da bi se vrtilo s čudovito naglostjo veliko število drobnih kolesc; in vse je bilo tiho. Bojazen je utripala v srcih in iz bojazni so se porajale čudne misli, kakoršnih ni ob belem dnevu in ki čakajo tam v sencah. Vesele so morda časih, ali tisto veselje je bolestno; ne frfota prijetno, kakor metulj v solncu, in tudi ni glasno, kakor pesem; molči in leži pod težko mislijo, živ človek v rakvi. Pride morda mati, vsa obložena, z veselim nasmehom v obrazu. "Glejte, otroci, kaj sem vam prinesla. Ali ste že težko čakali? Skoči, Tine, po olja! Očedi svetilko, Ana!" In stopi k mizi, odvija številne zavoje... Morda stopa že po stopnjicah... Upanje je utihnilo, da bi ne motilo prijetnih korakov. Ali so bili koraki? Glasilo se je in je utihnilo, oddaljilo se je; samo v mislih so bili koraki, in ko so se misli razžalostile, so koraki utihnili.
Od veselega upanja pa je ostala v srcu kal, klilo je neprestano in je raslo in je vzcvetelo. Morda se spremeni življenje nenadoma — konec vseh skrbi in konec teme. Gode se čudeži na svetu, veliko število jih pripovedujejo knjige in vsi so resnični, ker so napisani. "Šel je nekoč fant po cesti, ves žalosten in lačen. Pa pride gospod in ga potrka po rami..." In neko je bil pastir... "Neko je bil pastir, ki je pasel ovce svojega gospodarja in si je želel v svet, bogve kam. Pa se pripelje mimo lepa kočija in iz kočije stopi gospod..." In neko niso imeli ne kruha, ne moke... "Ne kruha, ne moke in fant je šel v cerkev in je molil. Pa pride zjutraj gospod in..." Zmirom se gode čudeži na svetu in zato se zgodi čudež tudi zdaj. Kaj bi ne bil greh, da bi bilo zastonj vse to upanje? Kaj bi ne bila pregrešna misel, da Bog ne sliši tega upanja?... V svetlobo, v deveto deželo so se izgubile misli... Zapihal je veter in kakor da bi stresel in udaril z močno roko, se je odprlo okno na stežaj. Duri so se stresle v tečajih. Ana je šla zapirat okno. Vsa je trepetala, bojazen se je spremenila v grozo. Tončka je zaklicala: "Strah me je, Ana; luči!" Hodili so po izbi in so iskali, če bi bil kje ostanek sveče. Po prstih so hodili, oprezno, in prestrašili so se, če se je zadel kdo ob stol, ob posteljo. Gosta tema je bila zunaj, deževalo je in pljusknil je časih ob okno močen val. Ana je vztrepetala, zadela se je bila ob nekaj mrzlega, ob neznano roko. "Kdo je tukaj? Ali si ti pri meni, Tončka?" "Jaz sem tukaj, ob postelji." "Kdo je pri meni?" "Jaz sem ob oknu", je zaklical Tine. "Nekdo je bil zraven mene in se me je dotaknil z mrzlo roko. Sedimo za mizo in se stisnimo skupaj." Sedli so na zofo vsi trije. Držali so se za roke in so se tiščali tesno drug k drugemu. Ali ko je sedela Ana mirno, je pričela misliti — tiste čudne misli, ki so čakale v sencah že dolgo in so stopale zdaj razločno pred njene prestrašene oči. Mahoma je vstala, tresla se je po vsem životu in zobje so šklepetali. Misel je bila, ki je ni bilo mogoče ne jasno misliti in ne izreči. Umrl bi človek, če bi ji pogledal naravnost v obraz. Ana se je branila trepetaje; toda ni mogla vzdigniti rok, da bi si zakrila lica — tam je vstajala misel, silna, brezoblična, rasla je neizmerno. Omahovaje je šla Ana preko izbe, v kot ob postelji; poiskala je veliko ruto in jo je ovila okoli glave in ram. Tončka in Tine sta videla, kako se je premikalo nekaj črnega po izbi. "Kam greš, Ana?" sta prašala prestrašena. "Pogledat pojdem, kje so mati." Stisnila sta se tesneje drug k drugemu. "Pridi kmalu, pa z materjo pridi!" sta prosila s tihim in plašnim glasom, da bi ne dramila zle tišine, ki je bila v temi. Ana je odprla duri, v tistem trenutku pa se je prestrašila in sta se prestrašila onadva. "Ne pojdi, ostani tu!" V kuhinji je bila tema in vendar se je zazdelo Ani, kakor da ji je bil stopil iz teme nekdo naproti. Umaknila se je strahotna in se je vrnila v izbo. Ko je bila odprla duri, sta čutila Tončka in Tine, kako se je nenadoma tema zgostila; in bilo jima je, kakor da nista v izbi, temve daleč nekje v gozdu, sama in ponoči: dež bije tam visoko ob črno listje in za deblom čaka smrt. "Ne pojdi, ostani tu!" Sedla je k njima, roke so se upirale ob kolena, glava je klonila in se je skoro dotikala mize. "Zakaj ne pridejo mati?" je prašala Tončka. "Morda..." Tine je hotel izgovoriti misel, ali vzrasla je čudno pred njim, strašna in neizmerna. Gosta tema je bila v izbi, toda okrenil se je k Ani in videla sta si v oči, tudi v lica sta si videla in lica so bila bleda. "Da bi bila luč!" Iskali so vdrugič, ali strah jih je bilo teh tihih korakov — hodili so pa tuji ljudje po izbi — in tistih neznanih senc, ki so se premikale oprezno, sence tujih ljudi. Tončka je stala ob oknu. "Glejte, tam je luč!"
Ob oglu je gorela svetilka z majhnim rumenim plamenom, ki je prodiral komaj skozi dež in noč. Vsi so se stisnili k oknu in so strmeli v dremajoči rumeni plamen. In ko so se uprle vanj njih oči, je pričel plapolati in se zvijati; sunil je veter in plamen je ugasnil. Objeli so se in vsa tri drobna telesa so trepetala... Kakor je rasla strašna misel v njenem srcu, je videla Ana zmirom jasneje, kako hodi mati po ulicah, v dežju in vetru. Ogrnila si je bila tenko ruto in ruta je zdaj vsa premočena, mokri lasje se sprijemajo na čelu. In mati se trese od mraza, veter piha skozi tenko obleko, zbada z iglami v kožo, v meso, zbada v srce. Nikoli ni videla Ana materinega obraza tako jasno kakor zdaj. Dolg je in koščen, oči gledajo srepo in so rdeče obrobljene... Ali nikoli ni bila drugačna, odkar je umrl oče, in vendar je ni videla Ana nikoli tako jasno; kakor da bi jo bila ugledala prvikrat v življenju... Vsi hkrati so se zdrznili, odprli so okno. Materin glas je bil, ki je zaklical spodaj. Skozi odprto okno je planil veter v sobo, mrzle kaplje so jim udarile v obraz, zašumelo je v izbi, na postelji, ob zofi. Sklonili so se skozi okno. „Mati!" Ali ni je bilo. Pijan človek je šel počasi in omahovaje preko ceste od te strani na ono in je izginil za oglom. „Mati!"
Z veliko silo je sunil veter in umaknili so se strahoma, zaprli so okno. Tončka je ihtela, ali jokala ni naglas. „Moram pogledat. . . pojdem! Ležita na posteljo in se odejta črez glavo; vrnem se kmalu." Ana je položila na posteljo brata in sestro in ju je odela, nato si je ogrnila ruto. Odprla je duri, šla je skozi temno kuhinjo in vežo, in po stopnjicah navzdol. Vse temno je bilo; drugače je gorela svetilka na stopnjicah, nocoj je ni bilo. Tipala je z rokami, šla je počasi in varno. Na njenem srcu je ležala misel strašna in težka; ni je izpregovorila ne sebi in ne naglas, ali ustnice so se premikale, molile so, srce pa ni vedelo o molitvi. Ko je stopila na prag, jo je objel veter s silnimi rokami; kakor, da bi jo hotel vzdigniti, treščiti jo ob zid; strgal ji je ruto z glave, v lice so ji bile mrzle kaplje, ves život je trepetal od mraza. „Kam greš, Ana?" Stisnila se je ob zid, široko so gledale oči, ali videle niso ničesar. Cisto razločno jo je bil nekdo ogovoril, materin glas je bil. „Mati!" Ali bilo ni nikogar, samotna je bila ulica in dež je pljuskal v vetru. Globoka groza je obšla Ano; sklonila se je, pritisnila je ruto k prsim in je hitela domov. Opotekala se je, ker jo je suval veter in šele ko je bila pred pragom, je začula svoj glas; jokala je ali veter je dušil njen jok in ni ga mogel slišati nihče, tudi mati ne. Ko se je vrnila v izbo, je trepetala vsa od mraza in od strahu. Odložila je ruto in nato je hodila po izbi. Hodila je že dolgo, ko je mahoma postala in se domislila: prav tako je hodila kakor mati, glavo globoko sklonjeno, roke prekrižane na prsih. In prestrašila se je sama, da je hodila tako kakor mati. Tončka in Tine sta ležala v postelji. Objela sta se bila tesno, odeje pa nista marala preko glave; strah ju je bilo teme in vendar sta strmela vanjo s široko odprtimi očmi. In oči so se privadile, razločevale so zmirom bolj, ali vse, kar so razločile, je bilo strašno Tam je bila zofa in nekdo je sedel na nji, čisto razločno se je vzdigala velika senca. In sence so bile tudi ob oknu, premikale so se tudi po sobi, počasi, po prstih, kakor da bi iskale luči. Zahreščale so naposled duri, veter je pihnil v izbo. Srepo so se uprle oči v duri, videle so kakor podnevi in so spoznale Ano, toda niso je hotele spoznati. In nato je hodilo po izbi, s težkimi koraki, glavo sklonjeno, roke prekrižane na prsih, enakomerno, zmirom od duri do okna.
„Mati!" je izpregovoril Tine plašno in srce mu je nehalo utripati, ko je pričakoval odgovora. Vedel je, da je bilo upanje prazno, in vendar je upal. Odgovora ni bilo. Ana je stala sredi izbe, roke še zmirom prekrižane na prsih. Zakaj bi moralo biti in zakaj nocoj? Saj je bilo življenje zmirom enako — zmirom enako je hodila mati po izbi, od okna do duri. Zakaj bi nehala nocoj? In ko je izgovorila Ana v svojem srcu naglas tisto strašno in neizmerno žalostno misel, se je uprlo upanje s poslednjo silo. Ne, ne, ne more biti!... Zajokala je s kričečim glasom, vse telo se je streslo. Omahovaje je stopila k postelji in jokali so vsi trije. Zunaj je deževalo, pihal je veter in na okno je trkala nevidna roka. Slišali so, da so se odprle zunaj duri, narahlo, tihotapsko; in srca so zastala. Stopalo je po kuhinji z nerodnimi koraki, toda previdno, počasi, tipalo je po durih in duri so se odprle, tako nalahko, kakor da bi se odpahnile same. Na pragu je stala velika senca, razločevali so zmirom bolj in zmirom bolj so se širile oči od strahu. Stal je tam človek visok, da se je skoro dotikal stropa z veliko črno kučmo, ki jo je imel na glavi. Ogrnjen je bil v dolg črn kožuh, ki mu je segal do peta, obraza pa niso mogli razločiti, zato ker je bil ves skrit v temni bradi. Tako je stal in se ni ganil, gledali so naravnost nanj kakor pričarani. Gledali so in so ga videli tam na pragu še zmirom; senca je bila tam, dasi so se bile duri že narahlo zaprle in ni bilo več nikogar na pragu. In ko so opazili, da ni nikogar ve na pragu, so se pričeli tresti kakor v silnem mrazu, glasu pa ni bilo iz ust. Temna je bila izba in tiha, zunaj je potrkavalo še zmirom. Tedaj pa so se oglasili zunaj mnogoštevilni, kričeči, surovi in jezni glasovi; težki in hitri koraki so se bližali po tlaku; nekdo je preklinjal s hripavim glasom, nekdo drug je pel razposajeno pesem; pijanci so se vračali iz krčme. Prav pod oknom je nekaj butnilo ob tla, gosti koraki so bežali preko ceste, oddaljevali so se in so utihnili ...
Vsak šum, ki se je oglasil nenadno, je napravil še strašnejšo tišino, ki je bila v izbi; kakor da bi ugasnila lu in bi bila vsenaokoli nepredirna tema, polna skrivnosti in hudobnih senc ... Trdovratno je bilo upanje — zmirom še je živel človek v rakvi, živel je in je trkal na pokrov. „Da bi že prišli mati!" je prosila Tončka. „Da bi bila luč!" Ana se je prijela za glavo z obema rokama, in ko je začutila roke na sencih, se je prestrašila, zakaj domislila se je, da se je tudi mati tako prijemala za glavo, kadar je stala ob postelji ali sedela za mizo. „Slecita se in zaspita, ko ni luči; in ko bosta spala, pridejo mati... morda..." In ko je rekla „morda", je vztrepetala, zakaj spet je bila izpregovorila v svojem srcu naglas tisto strašno in neizmerno žalostno misel. Tine se je vzdignil v postelji. „Nikoli ve ne pridejo mati, nikoli več!" V tistem trenotku so se odprle duri brez šuma; odpirale so se počasi, dokler niso bile odprte na stežaj. In bilo ni nikogar na pragu. In kakor so se odprle, tako so se počasi in nalahko zapirale. Zunaj je zapihal veter in odprlo se je okno... Na stopnjicah so se oglasili koraki. „Gor, v prvo nadstropje!" In ženski glas je vzdihoval: „O Jezus, o sveta Marija!" „Prav je storila!" je zagodrnjal surov, moški glas. Koraki so se bližali in zunaj so se zasvetile luči. Dvoje moških se je sklanjalo in je neslo nekaj belega... Otroci so se bili objeli tesno; krika ni bilo iz grla; oči so bile široko odprte, neznana groza je bila v njih.