V veri tolažba, v neveri obup

V veri tolažba, v neveri obup. Podučna povest. J. Dobrčan

Izdano:	Slovenske večernice, 28. zvezek (1872)
Viri:	archive.org
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Kraljevo solnce se pomika že k zahodu, z zadnjimi žarki obseva še malo Gorensko vasico: pred njo se razprostira lepo polje, po kterem pihlja hladan vetrček da zlato žito pripogiblje težke svoje glave, kakor v zahvalo Vsegamogočnemu, da mu je dodelil tako srečno rast: na desni se širijo prostorni travniki razpošiljaje svoj duh na vse strani, zadej in na levi pa se dvigujejo proti nebu griči in gore, kazaje zemljanom, kje je njihova prava domovina, in v vasici se vrsté hiše in hišice, vrtovi in vrtiči, kjer skaklja nedolžna mladina za pisanimi metulji in žvrgolé ljubi ptički, kakor v slovo odhajajočemu solncu.

Vse te opominja k veselju, prsi se ti širijo, jezik razveže, da zapoješ lepo pesmico — toda čuj! ali ne pojó zvonovi? in sicer tako tužno, žalostno? Ali niso zvonovi na pokopališču? Moj Bog, mora li vsacemu zemskemu veselju primešan biti grenek pelin britke žalosti? Gotovo je bleda smrt imela danes svojo pojedino — hitimo, poglejmo!

Oh, že slišimo prepevati žalostne psalme in stojte! tamle mimo ogla se mora priviti sprevod — že se vidi črnkast križ, za njim duhovnik z resnim obrazom, zdaj se je prikazala raka in za njo — oj, žalosten prizor! Jok in stok — priletna mati pretaka grenke solze po bledem licu, od kodar padajo na majhno dete, čigar angeljsko obličje tudi polivajo gorki potoki, dasiravno ne ve zakaj — šestletna deklica se briše ob materin predpasnik, dva fanta pri osmih in enajstih letih pa se ihtita na strani in zadej moli mala peščica spremljevalcev „ki je za nas krvavo bičan bil“ s prav enakomernim glasom.

Pridružimo se jim še mi! Zvonovi tožujejo zmirom glasneje, pokopališče je tukaj; vse obsuje jamo, kamor pridejo zemeljski ostanki ranjega počivat. Duhovnik opravlja zadnje molitve, trikrat vrže prsti v grob, nosači poprimejo motike in lopate, pa zagrebajo mrtvega — jok materin in otrok se glasneje rasleže .... Duhovnik zmoli, vsakdo poškropi grob še z blagoslovljeno vodo in odide.

Solnce se je že skrilo, kakor bi ne hotelo gledati tužne matere in malih revčekov ostalih na pokopališču. Zdaj so sami, na grobu klečé okrog ihteče se mamice, kterej poka srce v skrbi polnih prsih. Ona se vsede z najmanjšim v naročju zraven groba, rudeče oči povzdigne proti nebu in jeclja na polglasno:

„O Bog, ali moram kelih trpljenja do dna izpiti? Ali ni bilo dosti, da sem ga okušala celo leto? Pa naj se zgodi Tvoja sveta volja!“ — sklene roke in se zatopi v molitev, toda pogled na otroke sedeče na njeni strani jej privabi nov potok iz oči. „O Gospod, o Oče nebeški, kaj bodo ti-le počeli? Kdo jih bo oblačil, kdo preživel? Očeta nimajo in jaz revica .... vsaj moram omagati pod težo skrbi! Pred smo bili srečni, samo ena žalost nas je trla, samo spomin na zgubljenega sina — toda preteklih dvanajst mescev so se izsule nad me vse, prav vse britkosti: prešica sta se mi končala, huda letina je podražila žito; ni bilo zabele, ni bilo denarja za žito, ni bilo obleke, kar zaslužka ni bilo zarad moževe bolezni; mož je trpel, otroci stradali in zmrzovali, naredila sem dolg .... pa vse bi še poravnala, ko bi le on ne bil umrl! Dolga ne bom mogla. poplačati, že vidim vse na bobnu plesati in berači ....“ tu preseka siloma žalostne misli, globok zdihljej se jej izvije iz prs, na novo priderejo solze, otročiči hodijo jokaje okrog nje in prosijo: „Mama, nikar ne jokajte, vsaj bomo pokorni, bomo radi molili in delali!“ Toda mati se ne more utolažiti, malega pritisne na prsi, pogleda prav materno druge in zdihne k Bogu: „Nebeški oče, usmili se vsaj teh nedolžnih, očeta si jim vzel, bodi jim ti oče! Pa če preživiš ptice pod nebom in oblačiš lilije na polju, kaj ne, da tudi nas ne boš pozabil, nas svojih otrok! Jaz bom delala, ti mi pa daj dober vspeh!“. Žena zopet poklekne, solze se posušé in bere se jej na obrazu trdno zaupanje v onega, ki nas vodi zdaj po lepih traticah, zdaj po kamnitih in trnjevih stezah k sebi v večno kraljestvo.

„Otročiči moji, pojdimo domu!“ — pravi in vstane — „bomo pa doma za očeta molili in oče bodo v nebesih Boga prosili, da nas reši vsega zlega!“

Tiho stopajo iz pokopališča proti domu, zavijejo še na desno k obširnim travnikom. Iz velike hiše jih že od daleč ogleduje majhno človeče debelega obraza in velicega trebuščeka. Menda je bil včasih jako radodaren mož, vse ga je ljubilo; odkar pa so mu pomrli trije otroci, postal je osoren, trdosrčen, skop, lakomen; sebi še privošči in ženi, druge pa odira na vso moč: denar je njegov bog, denar njegova služba Bozja, denar mu je vse. Ženo ima sicer rad, samo, kadar ga svari in prosi, naj ne bo tako čuden, tako brezbožen, takrat mu zatemni celo, vstane in odide. Zdaj stoji na oknu in videti naše ljudi se mu vsede nekak poreden smeh na debele ustne: „Moj stari je bil tako prismojen, da je tem le potepencem dal nekoliko posestva skoraj zastonj. Premišljeval sem že, kako bi si ga nazaj pridobil prav po ceni in priložnost se mi je sama ponudila. Letos sem jim posojeval celo leto in dajal žito na videz iz dobrega namena, ha, ha, ha! vsakdo naj vodo na svoj mlin obrača! 150 goldinarjev teh mi ne morejo plačati, jaz jih privijem, tožim, na dražbi prodam, ha, ha, ha!“ Mimogredoča vdova je slišala smeh, pač si ni mislila, komu velja, revica! Bogatin vidi žalostno vdovo, vidi otroke, in srce se mu hoče nekoliko omehčiti. — „Usmiljenje?! Jaz sem zgubil otroke, komu se smilim?“ — in obraz se mu stemni — „Pravica, to je prvo in pravico imam; kar je mojega, smem vzeti in ne pustim niti vinarja! In kdo mi more kaj! Moj oče mi je naredil krivico, ker mi je posestva primanjšal in to krivico hočem zdaj popraviti!“ Tako modruje v svojem pohlepenju in se zagovarja pred svojo kosmato vestjo.

Pa pustimo njega modrovati, hitimo raje za revno ženico. Žalostna mati pelje svoje otroke ob hiši tega bogatina naprej; za hišo se razprostira vrt nasajen z mnogovrstnimi sadeži, precejšen ogel je ograjen in v tej ograji stoji mala hišica z hlevom, za hišico pa je majhen vrtec in majhna njivica. To je posestvo naše vdove, njen mož si je to pridobil od očeta našega bogatina. Ker sta bila oba pridna in nista po nepotrebnem denarja izmetavala, prihranila sta si toliko, da sta vzela v najem eno večo njivo in nekoliko seče, s tem sta pošteno preredila sebe in svojo družino, zraven pa imela eno kravico, par koz in par prešičev. Prodala sta kak bokal mleka, kak funt masla in druge zabele, s tem sta si pridobila kak novec za sol, za obuvalo in za druge vsakdanje potrebe. Tako je živela naša ljuba družinica, pa zdaj jo je Bog djal na poskušnjo in je pripustil, da jih je obiskala nesreča za nesrečo, kakor smo že videli.

Sèm toraj pride ženica in njene sirotice — vse dobé v neredu. Živina je prišla med tem s paše in je delala škodo, ker je ni nobeden vgnal v hlev: krava je pojedala še neposušeno seno na vrtu, koze so se spenjale po mladih drevescih, ktere je mož ravno pred boleznijo zasadil, lačna prešička sta krulila v svinjaku in grizla lesene duri, par kokoši pa je nemirno kavsalo po zaprtih vežnih vratih.

„Gospodarja je zmanjkalo, zato je vse narobe“ — govori ženica in spravlja živino pod streho, potem jo opravi, pomolze, skuha večerjo sebi in otrokom, — a moža je manjkalo.

„Da bi že le v postelji ječal, upala bi vsaj, da bo okreval in zopet z nami jedel, toda zdaj .... njega črvi večerjajo,“ — in zopet jej začne oko solziti, tudi otroci vekajo.

„Molimo, potem pa spat!“ in vsi pokleknejo, pa prosijo Vsevedočega, naj jim vlije tolažbe v obupajoča srca: prav pobožno odmolijo tudi en „Oče naš“ za ranjcega, mati spravi otroke spat, pokriža jih se v postelji in priporoči angelju varhu; sama pa vzame luč in gre pomivat.

“Kaj bom počela z malimi? Druzega ne vidim kakor beraško palico! Moj prvi sin, ta bi jim lahko nadomestil očeta, ali kaj, ker so spačena mesta in spačene knjige tudi njega okužile! Zapravil je vero, z njo pa tudi vse poštene; kar sem ga svarila, ne mara več zame, ne mara več za dom, mar mu je le brezbožna tovaršija .... Bog usmili se me, da se ne zmešam!“ vročo glavo podpre v dlan in zopet jej lijejo solze v skledo, morebiti v znamenje, da bo zanaprej vsaka jed namesto z maslom s solzami zabeljena.

„Gospod, nobene poti rešenja ne vidim! ... Teh 150 gld. me bo podrlo v grob in mali? ....“ žena ne more več, ugasne luč, pade v hiši na kolena in moli dolgo, dolgo .... V molitvi se zopet potolaži, nekaj jej pravi, da naj le v Boga zaupa in ne bo osramotena; če prav tukaj trpé vsi revščino in nadloge, morebiti jim bo to v prid, da zveličajo svoje duše: vsaj Bog vse vidi in povrne s svojim bogastvom prej ali kasneje. V teh mislih najde tolažila, vera jo zdrži; zdaj se tudi ona vleže, pa še v postelji premišljuje z bolj mirno krvijo in zaspi s sklepom: „Obrnem se na spridenega sina, prošnje nesrečne matere ga bodo vendar ganile: prosim tudi bogatina, naj počaka, nesrečne sirotice se mu bodo vendar smilile — in vse bo še dobro!“

II.

Svit druzega jutra dobi stiskano mater že na nogah; ona pometa stanice, dvorišče, pripravlja živini in se skuša raztresti v urnem delu, bere se jej pa na obrazu, kam da vedno uhajajo vse njene misli. Približuje se šesta ura, zavabi k masi.

„K maši grem Boga prosit, naj razsvetli mojo pamet, da bom prav delovala v večni in časni prid svojih otrok in naj me potrdi, da bom potrpežljivo prenašala vse, karkoli mi pošlje. Tudi za zgubljenega sina hočem moliti, da naj se ga usmili in privodi zopet na pravo pot,“ — tako govoré odide v sobo in se napravi v čedno, črno obleko.

„Mati ali vstanemo?“ zasliši se otročji glasček iz pristranske stanice.

„Ali ste že zbujeni? No, pa danes poležite! Če me ne bo koj domú, pa ti Jože druge obleci, omijte se, opravite jutranjo molitev in me počakajte!“

Tako govoré odide skrbna mati proti cerkvi, ki je na sredi vasi, od koder se razpošiljajo nauki in darovi božji revnim zemljanom. Naša vdova poklekne k stranskemu altarju in moli goreče, vsa je. vtopljena v pobožnosti in iz obraza jej žari velika zaupnost v dobrotljivega očeta. Po maši vstane, nevedoma jo nesejo noge na — grob možev. „ Ti vživaš plačilo za svojo poštenost, zvestobo in postrežljivost, oh prosi za nas, da ne obupamo in se večno ne pogubimo!“ Tako sklene svojo molitev in gre nasproti novim viharjem, toda trdno, neboječe, dobro vedoč, da tukaj je vse minljivo, in če tukaj v žalosti sejemo, bomo tam v veselju želi.

Pot jo pripelje do bogatina, ta že stoji na vežnem pragu, roke ima v žepu in srka zdravi jutranji zrak.

„Dobro jutro, oče — pozdravi žena — k vam sem namenjena. Letos ste mi veliko dobroto skazali, Bog naj vam jo povrne ....“

„Ha, ha, Bog mi ne bo nič povrnil, on ne siplje goldinarjev iz nebes, ti mi boš povrnila, ha, ha!“ — mane si mož roke. Ženo zbodejo te žaljive in brezbožne besede, pa zataji se, kakor bi ne čutila njihove ostrine.

„Ker ste se skazali tako dobrega, zato bi vas rada še nekaj prosila ....“

„No, kaj? le kratko!“ zarohni mož temnega obraza, da se ga žena skoraj ustraši. Vendar se osrči in reče s trdim glasom:

„Prosim, počakajte, nikar koj ne terjajte — vrnila vam bom že, ko si nekoliko opomorem; tačas vam obresti ....“

“Aha, ti požrešna smet ti!“ — pade jej bogatin v besedo. — „Če jim človek prst pomoli, pa zgrabijo za celo roko! Ne čakam nikakor ne, v dveh mescih preteče obrok in pazi, da mi plačaš!“

“Oh, naj vas vendar omeči moja nesreča, naj se vam smilijo moje sirotice!“ — prosi vdova — „če bote vi usmiljenje skazali, bodo tudi vaši otroci na onem svetu usmiljenje dosegli!“ Pri teh besedah potegne mož še bolj obrvi na oči in si grize debele ustne.

„Ha, pri Bogu ni usmiljenja, ker drugače bi mi ne bil otrok vzel, zato ga tudi pri meni ni!“ — te bogokletne besede izusti in jame trdo stopati po veži gori in doli, mrmraje nekaj med zobmi.

„No, da me ne boš preklinjevala, odjenjam in sicer mi bos plačala vsaka dva meseca po 50 gld., če ne, ti prodam vse, kar imaš; toliko je dosti, več ne moreš zahtevati;“ s temi besedami obrne hrbet in odide.

Žena ostane sama: kaj jej je s tem pomaganega? Eno upanje je že splavalo po vodi — še sin jej ostane, vsaj tega bodo ginile prošnje stiskane matere in nedolžnih bratcev; če prihrani od svojih 15 gld. vsak teden le 4, jih bo v dveh mesecih 32 gld., osemnajst jih bom pa tudi sama vkup spravila, če bi jih morala iz tla izkopati. S takim računom pride domú; otroci so bili le vstali, skoz okno so gledali in pričakovali mamice; komaj jo zapazijo, že jej dirjajo naproti in se skušajo, kdo bo prej pri njej.

„Mi smo se že napravili in se omili, pa tudi molili smo že!“ kličejo dirjaje proti materi, videti jih, stopijo jej solze v oči. „Oh, mama nikar ne jokajte, vsaj bomo pridni!“ tako govorè jo obsujejo, ednajstletni deček jej da malo Metko — tako so klicali najmanje dete — v naročje in gredó v stanico.

„Ali ste že kaj lačni? Hitro bom kosilo skuhala; ti Jože — reče 11letnemu dečku — pa pripravi pisanje, da piševa Janezu na Dunaj!“

Mati kuha, Jože pa ves vesel poišče pero, črnilo in papir. Na starem umazanem zvezku poskuša, če se bo lepo pisalo in komaj čaka. Pa bi brž začel. Kosilo je skuhano, snedó in hajd pisat!

„No Jože, vsedi se sem na stol, vidva pa k peči, da mu kaj ne pritrčneta!“ — ukaže mati in vzame Metko v naročje — „no zdaj pa zapiši: Ljubi sin!“

„Sem; kaj pa zdaj?“ vpraša Jože in mati mu narekuje besedo za besedo, popiše vse nesreče in prosi, kakor le mati prositi more, naj si nekoliko pritrga, saj je tudi ona skrbela in pazila na vsako stopinjo, da bi se ne zadel ob kak kamen.

„Zdaj pa še enkrat preberi prav počasi in zastopne!“ reče mati, ko dokončajo pismo — „potem pojdete v šolo in po šoli skočiš na pošto!“

Pismo še ni prebrano, odpró se duri in v hišo stopi star mladeneč ali mlad starček. Obleka je grozno zanemarjena, obraz bled, oči vdrte, medle, sapa težka, hoja negotova. Nič ne spregovori in se vsede k peči — otroci skočijo k materi, ki pogleduje prišleca in ne more verjeti lastnim očem, če vidi prav, ali ne.

„Za božjo voljo, ali si ti Janez?“ — praša vsa preplašena, vstane in hoče k njemu; pa Metka se začne na glas jokati pred neznanim možem. Prestrašena mati ne ve, kaj bi počela, otrokom vkaže v šolo, Metko pa nese v stransko izbico.

„Za božjo voljo kaj pa ti je?“ — praša Janeza, ko sta sama.

„Bolan sem, na Dunaju sem bil že v bolnišnici, zdaj sem prišel domú, da se ozdravim, ako me hočete pod streho trpeti, če ne ....“ in zarudi mu nekoliko bled obraz, oči se mu posvetijo v obupnem sklepu, ustne pa zagrize, da bi mu ne ušel.

„Sin, sin! kaj misliš? oh vidiš, kam pride človek, če izpusti Boga izpred oči! To bolezen ti je gotovo napravilo tvoje brezbožno življenje! o, ko bi bil ti mene poslušal! Pa ti si se norčeval z meno in mojimi nauki, in ....“

„Bežite, bežite! Take so za neumne kmete, za nas, ki se v mestih učimo iz učenih časnikov, pa niso!“ — odgovori sin osorno v svoji neveri. Mati zajoče na glas, že mu hoče pokazati vrata, češ, kjer si bil v dobrih dneh, pojdi še v hudih, pa beseda jej zaostane na jeziku pri pogledu na njegovo slabost in šine jej tudi nada skoz prsi, da ga vendar bolezen pripelje k boljemu spoznanju. Dolgo molčita oba.

„Kje pa so oče?“ — pretrga sin tihoto. To vprašanje vzbudi v nesrečnici zopet zavest, v kakem tužnem stanu, da se nahaja. Vse od konca do kraja mu pové koliko so trpeli, kako je oče umrl, v kaki stiski je sedaj, da je še nanj stavila vse svoje upanje, ako je tudi dobro vedela, da se briga le za denar in gleda, kako bi ga pognal po grlu, ali pa se podal morebiti še v grje namene!

„Gotovo se me boš usmilil, če imaš le količkaj srca v prsih, — sem mislila — in na to sem zidala vso prihodnjost, ali, o Bog, tudi tukaj mi je spodletelo! Kam se hočem zdaj obrniti? O, ko bi bil le ti pošten! kmalo bi se ozdravil, oba bi delala in se bi se morda rešili! Ali kaj? o Gospod, naj se zgodi tvoja sveta volja!“ tako konča in pogleduje zaupno v nebo.

Povest je sina močno ganila; ko sliši od trdega bogatina, zaškriplje z zobmi in povzdigne grozečo pest in z zamolklim glasom govori usupnjeni materi:

„Denar, denar, denar! Kdor ima tega, ima vse! Pa zakaj tičé nekteri do grla v njem in se valjajo po mehkih blazinah? mi se moramo pa za par bozih krajcarjev truditi od jutra do večera! Ali nismo ljudje, kakor uni? Ali nimamo take pravice do sreče, kakor uni? Kdo vam jo more vzeti? Ti, bogatini nam jo hočejo! Toda počakajte! Kmalo se vzdignemo, vzamemo, kar imate, če se bote ustavljali, vas pa pobijemo! Enakost hočemo! Če nas pa vi v boju uničite, se nam pa samim ne bo treba končati! Ne vem zakaj bi živel v trpljenju, raje v vodo skočim, je pa vsemu konec! ....“ Še bi bil govoril v svojih divjih domišljijah, pa prežalostna mati sklene roke in zavpije:

„O sin, sin! ali se ti meša? ali se ne bojiš pekla? Saj pa če tukaj trpimo, vsaj je to kratko, tam bo pa večno veselje sledilo! Sedma božja zapoved pravi: Ne kradi! In ti hočeš ropati? Ali se ne bojiš pekla? Ali si se tega od mene naučil?

„Ha, ha! To vse so si bogatini izmislili, da bi nas strašili in bi bili varni v svojem bogastvu, to so prazne bole! Le počakajte, kmalo bo odklenkalo tem grdunom, ha, ha, ha! ...“ tako je govoril revček v svoji zmoti in v svojem obupu. V veri ni mogel dobiti tolažbe, ker je ni imel, le v denarju je je iskal in v vživanju ali pa v samomoru! Kaj pa verna mati?. Oh pokrila si je obraz z rokami, mile joka in prosi Njega, ki je vir vse tolažbe, da naj se usmili nje in zapeljanega sina.

Tudi sin zapazi, da ga je strast preveč napela, slaboten je bil že pred, zdaj se pa kar trese na vsem životu.

Janez je bil prvi sin teh dobrih starišev, posebno rada sta ga imela. Lepo ga podučita, doma v šolo pošiljata in želé, da bi se navadil kacega rokodelstva, dasta ga na Koroško klobučarije se učit. Mali fant, 12 let star, pride k slabim ljudem: molitve niso poznali, za post se niso zmenili, cerkev jim ni bila na mislih in praznike so s tem obhajali, da so dopoldne delali, popoldne pa in po noči vživali vse, česar je poželelo pregrešno telo — verovali niso niti v Boga, niti v hudiča. Če se je Janezek pred jedjo pokrižal, če v petkih ni hotel mesa jesti je raji lakoto trpel, so ga vsi zasmehovali, v nedeljih pa še k maši mogel ni, ker je moral delati celo dopoldne. Ali je čudno, če se je počasi tudi on poenačil svoji okolici? Dopolnivši dvajseto leto pride domú na novačenje, tu zasmehuje vse lepe navade, spre se zarad tega s svojimi starši in odide od doma z namenom, nikdar več se ne vrniti k tem avšam. Ustanovi se v velikem mestu, kjer je mrgolelo polno umazanih knjig i lažnjivih časnikov; popolnoma se okuži; vživanje kakor zahteva naše telo, to je naš namen, po smrti je z vsem pri kraju, to je njegova vera in vera velike množice. In iz te vere izvirajo goljufije, zvijače, grdosti in samomori, od kterih je slišati vsako uro, iz te vere izvira prekrasen nauk: Če ti mene ne vgrizneš, bom pa jaz tebe! — Naš Janez in njegovi pajdaši so delali ves dan na vse moči, s prislužkom pa so si napravljevali vse sladnosti, kar jih morejo dati pohujšana mesta in v njih vtopljevali svareč glas svojih vesti. Posestnike so jeli sovražiti, češ, oni so naši sreči na potu, oni odirajo; začeli so se jim ustavljati in jih siliti, da jim dajo manj dela, pa veči zaslužek. Na tej poti gre zmiraj dalje, zmiraj bolj tli in se vekša sovraštvo do posestnikov — gorje vsem, kadar se vname ogenj in švigne plamen nakvisko. Takih misel je toraj naš Janez, pa v svojem neredu si je pokončal zdravje, trpel strašno pomanjkanje, sklenil iti domu iskat zdravja; ko bi ga zavrgli doma, mislil je konec narediti svojemu revnemu življenju. Ni je imel tolažbe, le obupanje mu je zijalo pred nogami! Oh revnega človeka! Gorje pa vsem, ki pripravijo tako daleč nadepolne mladenče! Strašen odgovor jih čaka pred ostrim sodnikom, kjer jih bodo zožili zgubljeni mladenči in njihovi stariši.

III.

Naši materi so torej splavale vse nade po vodi ko bi ne bila imela trdne vere, gotovo bi bila morala obupati, vera pa jo vzdrži kviško, v veri najde ona za dosti tolažbe. Bode jo sicer v srcu, toda z mirnim očesom zre v prihodnjost, pripravljena je na vse, tudi na najhuje.

„Janezu bom od Boga sprosila pravo pamet — po tem, čeprav umrje. Otročiče bom že izredila tačih da izrastejo, vsaj je povsod dosti dobrih ljudi in kar človek sprosi, naj le nosi. Bog mi bo že pomagal,“ tako premišljuje in dela nepretrgoma.

Dva meseca sta že skoro minula, približeval se je žalostni dan. Žena si je prislužila v težkem trudu goldinarjev. Večkrat bi bila rada trdosrčneža prosila naj bi potrpel, toda ni jej hotela beseda čez usta, kadar ga je srečala. Predzadnji dan gre vendar na vse zgodaj k njemu, pove mu, kako in kaj in ga skuša pregovoriti.

„Kar sem rekel, sem rekel! Mož beseda hočem ostati kakor hitro jutri ne plačaš, grem k sodniji in prihodnji teden bo dražba v tvoji hiši,“ — zareži lakomni mož in pogleda revico tako grdo, da se kar obrne in odide. Moža je že njegova žena večkrat nagovarjala k dobrotljivosti, pa mož je ni hotel poslušati; večkrat ste se bojevali dobra in slaba stran, pa lakomnost je vseeno zmagala.

V nedeljo pa že oznani berič pred cerkvijo, da se bo na javni dražbi naši udovi toliko prodalo, da se plača 50 gld. To je slišal tudi Janez, kterega je mati toliko sprosila, da je zahajal ob nedeljah k sveti maši, češ naj gre vendar zarad ljudi, če že ne zarad Boga, upala je, da ga morebiti vsaj tukaj doleti žarek milosti božje. Veliko se je že umiril, one brezbožne misli so zmirom bolj zgubljevale svojo moč, ker niso imele netila, marveč so jih zaduševale nove misli, besede materne, ki so mu tudi v spomin poklicale leta mladostna. Več ni grozil in robentačil, ni več ni očitno prodajal svojega verstva, sramoval se je že pred materjo. Mir mu je speševal pridobitek zapravljenega zdravja.

Današnji oklic ga je zopet znepokojil; dan pred dražbo hodi po vrtu, skoz leso pride na bogatinov kraj in se tam vleže. Tudi bogatin pride sem ogledovaje svoje posestvo. Pridši do Janeza mu zapove, naj se pobere iz njegovega vrta in ga zasramljivo pogleda. To zbode Janeza v srce, že skoraj pogašeni plamen zopet zažari, oči se mu zasvetijo, nehote plane kviško in zagrozi bogatinu z obema pestmi.

„Kruti neusmiljenec, da bi te zemlja požrla!“ — te besede mu proderejo iz vzdigovajočih se prs — „ali misliš, da smo tvoji psi?“

Jeza zbudi jezo, sovraštvo zbudi sovraštvo, bogatinova lica zarude kakor pireh.

„Oho, kaj si predrzneš, leni postopač! Meni groziti! Kdo pa si? Berač! Če pa še nisi, bom že jaz v kratkem poskrbel, da bodeš!“ — govori, mogočno se stavi po koncu, prekriža roke na prsih in pogleda Janeza kakor bi ga hotel že s pogledom uničiti.

Janez ne more črhniti besedice, grize si jezik, pogleduje po kakem orodju, da bi pokazal bogatinu kdo da je. Iz bližnje ograje popade kol in ves da hoče mogočneža potleči, ne pazè na nasledke grozodjanja.

„Stoj! o Bog!“ zakliče, nekdo od zadej in v sapi pridere mati, vstopi se med Janeza in bogatina, pogleda svojega sina tako proseče, da se ves strese in nehote spusti kolec iz rok. Mati ga prime za podpazduho in pelje domu nemogoč spregovoriti od samega strahu.

„To boš skupil!“ — zamrmra bogatin, kteremu je že srce jelo utripati, hiti domu, napreže konja in do sodnije.

„Oh, Janez, kaj si mislil? Ali ne veš, da so izdajalci gnjusoba pred Bogom in pred ljudmi? O le kam pripeljejo človeka strasti!?“ — tako govori jokaje skrbna mati, ne gre jej v glavo, kako bi bil mogel njen sin kaj tacega storiti.

Janez sedi na stolu, kar trese se. Vest, ktero je na Dunaju popolnoma zadušil, se mu zopet oglasi in gaspričuje, da je nekdo, pred čigar sodnim stolom bodo dajali odgovor za vsa svoja dela, da je toraj življenje po smrti, da je večnost. Sram je Janeza svoje slabosti in svojih strasti.

„Vsaj druzega ne zasluži, ali je pravično, da tacemu lakomnežu tako dobro godi?“ — tako se zagovarja sam pred sabo in pred materjo.

„Ali ti zasluziš kaj druzega, kakor revščino? Ali se ti godi krivica? Lej z boleznijo te Bog kliče nazaj na pravo pot. Videl boš potem, da se grešnikom mnogokrat prav dobro godi, bogaboječi pa revščino trpé, a vera ti bo povedala, da dobi po smrti vsakdo svojo pravico, kakor zasluži. Ako nas krivičniki zatirajo, potrpinstvo vsaj bo kmalo minulo, tam pa nas čaka večno plačilo.“ Ko bi mene to ne tolažilo, davno bi bila že obupala, ta nauk pa mi daje srčnost, notranjo mirnost in blaženost, da je ne zamenim za bogatinove denarje. Ali mar meniš, da je on srečen, zadovoljen? Samo na videz, notri mu divja razpor, peče ga, kakor je tebe in te še!“ — tako govori verna mati prav navdušeno, ker je te nauke sama že skusila prav mnogokrat.

Janez jej ne odgovarja, ker mu nekaj pravi, da vtegne to resnično biti, pa bi rad pogovor kam drugam zasuknil.

„Mati, neizrečeno sem slab, jaz grem v posteljo. To vam pa povem, da jutri grem na vse zgodaj od doma; kajti jaz bi ne mogel gledati škodoželjnih obrazov!“ Stori.

Zdaj pridejo otroci iz šole, ker je že skoraj poldne. Enemu vkaze mati, naj vzdigne Metko, ki je ležala, drugim pa dá tudi majhna opravila. Vsi naglo slušajo, veselo in smeje se gredó na svoja opravila, ne poznajo še rev in nadlog tega sveta.

Proti večeru pride berič in poprašuje po Janezu. Lahko si mislimo strah materin, ko zve, da mora jutri ob deveti uri priti pred sodnijo, ker je poskušal ubijalstvo. Pa kaj, odvrniti ne more.

Drugo jutro napoči, žalostno, prežalostno za našo mater. Sin je odšel od doma, otroci v šolo, mati je sama doma z Metko. Ob 9 uri pridejo izvrševalci dražbe, gledalcev ptuje nesreče se je že pred kaj obilo gnjetlo okrog hiše, tudi bogatin je zraven. Mati ne more prenesti hudega prizora, zaklene se v izbico in solze jej polivajo od skrbi vpadla lica.

Boben zaropota in „krava 30 gld., kdo plača k prvemu!“ to jej doni na ušesa, kakor smrtna sodba, Metko stisne v naročje, in žalosti pobesi glavo, vendar njena žalost ni obupljiva, njena žalost je mirna. „Jaz nisem tega sama zadolžila — pa vsaj je zemlja dolina solz, ona ni naša prava domačija; ta je tam pri Tebi, kjer ni solz in žalosti!“ tako se tolaži in potolaži.

„Ali nobeden več ne da? Toraj 38 gld., ena, dve, tri drúmdrum, drúmdrum, drum!“ to zopet zasliši; oh 12 gld. je premalo, zdaj bodo pa še kaj vzeli ... pa vsaj imam 12 gld. ... in hitro skoči kviško z Metko vred, vzame denarje in jih da izvrševalcu dražbe, prosé, da naj vstavi dražbo. Ljudje odidejo, le bogatin še ostane, pristopi k ženi in pravi:

„Ker imaš tako pridnega sina in tako močnega, zato mi moraš v štirnajstih dneh poplačati ves ostali dolg, če ne, že ves, kaj se ti zgodi!“ — kakor strela iz jasnega neba zadenejo te besede nesrečno mater, zopet jej je zmeden račun, vsak dan jo vdari nova šiba. Da more kak človek svojega bližnjega tako mučiti, to jej ne gre v glavo. Reva ni vedela, da nima srca tisti, ki služi pogrešnemu mamonu. Predno se je popolnoma zavedla, je bogatin že odšel.

„Kako pa zdaj? — misli — najpred se moram umiriti, potem mi bo Bog že kako dobro misel dal — kjer je sila največa, tam je božja pomoč najbliža ... Bog vedi kaj bo z Janezom?“ ta misel jej ne gre iz glave, zmiraj bolj jo skrbi, čem bolj se približuje večer in ni Janeza nazaj.

Ta je prišel pred sodnijo, pri spraševanju vse natančno povedal. Zarad odkritosrčnosti in druzih pomanjševalnih okoliščin je dobil samo 24 ur zapora, kterega je koj nastopil, češ, ako ga pred prestojim, bom pa pred prost. Bil je sicer še precej slaboten, no, pa 24 ur se že prestoji. Med tem, ko mati doma skrbi, premišljuje svoje preteklo življenje. „Kako je bilo pač prijetno doma v otročjih letih, kako pa burno in viharno potem v ptujini! Vedno le delo, ali razbezdano življenje, ali pa obup. Mati je sicer žalostna, pa je vendar mirna, še moli za svoje nasprotnike, in pravi, da je zadovoljna. On sam tudi čuti blagodejni upliv materin do sebe, čuti, da njeni nauki niso prazni, čuti, da človek res samo v veri najde tolažbo, kadar ga tarejo zemeljske nadloge. Kaj bi bil človek brez vere? Divja zver, ki v svoji besnosti zgrabi bližnjega in strga vse, kar mu je na potu, ali pa konča samega sebe! Tak je bil sam!“ Te misli mu švigajo po glavi in on jeclja: o Bog odpusti mi!

IV.

Drugi dan pride Janez in pove oveseljeni materi, da je kazen že prestal in druzega ne želi, kakor naj bi mu še Bog odpustil, naj bi mu podelil ljubo zdravje, da bi mogel materi kaj pomagati.

Kdo bi pa mogel popisati materno radost, toliko je molila in prosila in zdaj je uslišana, zdaj je spolnjena njena najsrčneja želja.

„Hvala ti, Vseusmiljeni! Ti si se ozrl na solze prežalostne matere in jej dal nazaj zgubljenega sina — zaupala sem v Tebe in vedela sem, da ne bom osramotena! Zdaj naj pride, kar koli hoče, pripravljena sem. Pa, vsaj mi je ta Tvoja milost porok, da me tudi v prihodnje ne boš zapustil!“ ta lepa zahvalna molitvica izpuhti iz razveseljenega maternega srca proti nebeškim visočinam. Janeza je ta prizor tako ginil, da se mu prikrade solza v oči, nekak poseben, dozdaj nepoznan čut ga navdaja videti materno radost.

Mati pripoveduje sklep bogatinov in njegove grožnje.

„Trudiva se po vsej moči, da ustaviva njegove naklepe, pa, kako bi se poprijela? Jaz sem mislila nocoj da bi šla. gospoda župnika za svet poprašat. Gospod so dobri, revnim so že veliko pomagali, gotovo bodo dobro svetovali!“ govori mati, ko se jej veselje nekoliko poleže.

„Kaj pa, ko bi gospod še posodili, da plačate bogatinu, gospod bodo gotovo raje čakali, pri prvi mogočnosti jim poplačava,“ svetuje Janez, materi je všeč in se ne more načuditi, kako jej ni to že popred v glavo prišlo. Tudi Janeza sili, naj gre tje, naj se spravi z Bogom in naj išče mirú tam, kjer je v resnici.

Janez stori in odvali se mu težak kamen od srca, čuti se lahkega in veselega, kakoršen je bil v tistih blaženih časih, ko je še doma hodil v šolo.

Slaboten je še bil in nesposoben za delo, pa notranji mir in pa od tod izvirajoča radost sta pospeševala njegovo okrevanje. Bratje šolarčeki so mu že pred. Ponujali knjig iz farne bukvarnice, toda jih ni hotel, zdaj je pa prosil za nje in srkal iz njih zdrave hrane.

Mati je koj drugi dan šla k gospodu župniku, potožila mu vse stiske in ga prosila, naj kako pomaga. Gospod, častitljiv starček je obljubil, da bo govoril z bogatinom pri prvi priložnosti; če se pa ne omeči, naj mati le vanj zaupa, rešil jo bo iz zadrege.

Minulo je v tem že osem dni. Necega jutra zazvoni z velikim zvonom. „Kaj je to? Gotovo gredó nevarnega bolnika obhajat. Kam neki?“ tako se vse poprašuje. Tudi naša že znana družinica poprašuje in teče v cerkev po blagoslov, vsi spremijo gospoda do bogatinove hiše. Žena njegova je po noči nagloma zbolela in kar umreti hoče. Duhovnik jej poda zadnjo popotnico in jej govori tolažilne besede. Ljudje odidejo, le duhovnik osrčuje bolnico. Sam je pri njej z bogatinom.

„Lejte — pravi — kaj vas je doletelo; hudo je to, kaj ne, oče? Uboga hiša, kjer umrje oče ali mati, vsega usmiljenja je vredna. Vam zdaj ni dobro pri srcu, pa če hočete usmiljenje doseči, bodite tudi vi usmiljeni!“ govori duhovnik žalostnemu možu in ga prosi v imenu Boga milostnega, naj ne trpinči tako svojih poštenih sosedov, ki so po nesreči zašli v take težave.

Bogatinu se srce taja, prime se za čelo in odide iz hiše. Duhovnik pa prosi bolnico, naj še ona možu prigovori za revno družino — dobro delo bo storila in družina bo gotovo za njo molila. Bolna žena prikima, duhovnik odide.

Kmalo pride mož nazaj k postelji in poprašuje ženo, ako jej je kaj odleglo. Žena pokima in pomigne, naj se vsede bliže nje, potem ga prosi, naj stori dobro revni družini in naj jej ne odreče prošnje zdaj na smrtni postelji. Mož je ginjen, solze mu stopijo v oči, pa vendar ne more se kaj premagati, to je tako težavno. A prosi ga žena, morebiti umirajoča, kako bi bilo mogoče kaj odreči.

Kaj je pač naša vdova tačas delala? Ali se je morebiti veselila bogatinove nesreče? O ne; komaj pride domu, poklekne z otroci in prosi, naj bi ozdravela bolna žena! Tudi djansko bi bila rada postregla, pa s čim? — Tako lepe lastnosti ima naša ženica, zato jo je Bog ljubil; poskušal jo je v razbeljeni peči britkost, ker se je pokazala stanovitno, neomahljivo, zato jo je koj poplačal. On nobenemu ne ostane dolžan, vsacemu dodeli plačilo o pravem času, včasih že tukaj, včasih pa še le tam.

Toraj, kakor smo slišali, bogatinovo srce se je že otajalo, vest ga je začela grizti in mu očita njegovo nečlovečnost. Spomni se svojega poštenega očeta, kako je ranjki rad revnim pomagal, in je bil zmiraj veselega srca, kako so ga ljudje ljubili in mu je Bog blagoslovil vse njegovo delovanje. Pa vsaj se je njemu ravno taka godila. Le odkar se je tako sprevrgel na nasprotno stran, ni več zadovoljen, ljudje ga črtijo in vkljub vsej lakomnosti si ne more nič več pridobiti. Pa čemu mu bo denar? On pelje le v nesrečo, če si ž njim ne prikupujemo boljega blaga, blaga za naš viši namen, za nebesa. Take misli se podé žalostnemu možu po možganih.

„Vsaj res naj slušam ženo!“ — pravi sam pri sebi in se obrne k ženi govoreč; — „Dobro, kar sam pojdem tje in porečem, da mi bodo že plačali, kadar bodo mogli!“

Bolnici se obraz, kar v veselje spremeni, kolikokrat je jokala zarad trdosrčnosti svojega moža, kolikokrat moža samega prosila, toda vselej zastonj in danes si je pridobila tako zmago, za trenutek pozabi vse svoje bolečine. Hvaležno se ozre v moža in šepeče: „Hvala, Bog ti povrni!“

Ne bom nadalje popisoval sledečega veselja, vsaj bi bilo moje pero preslabo. Vdova je vedno Boga hvalila za njegove dobrote in ga molila v njegovih čudnih potih, po kterih nas pripelje k sebi. — Možu je žena ozdravela in on jej je bil zmiraj hvaležen, da ga je pripravila na boljo pot, na pot djanskega kršanstva, kjer prebiva zadovoljnost in sreča. - Janez pa je rad pripovedoval svojo čudno dogodbo in vselej sklenil svojo pripovest z besedami: „ V veri tolažba, v neveri obup.“