V viharju pod Triglavom
| V viharju pod Triglavom Milan Fabjančič |
| |||||||||||||
Gabrijel Čepan je bil Dolenjec po rodu in po duši. Gorel je za mirne in tihe naravne krasote nizkih gričev z belimi cerkvicami, se divil z mehkimi bukovimi gozdi obraslim goram, se zatapljal v otožno slavčkovo zdihovanje ob večernih mrakovih v gostem leščevju, ki trepeče v mlečnem soju drhteče mesečine, se zazibaval v poredno žuborenje nemirnih potočkov, vijočih se preko zelenih livad v ponižnih dolinicah, ki jih senči otožno vrbovje, ko zahaja solnce za položnimi holmi. Ljubil je strme vinske gorice z jokajočimi trtami spomladi, z rdečim mareličnim cvetom in breskinim vonjem; ljubil je cvileče goslanje jesenskega crička, ki pod obloženo trto zdihuje zvezdam. Ves je bil prižet s svojim srcem na okajene slamnate strehe dolenjskih vasi, v reber zleknjenih in na kup znešenih kakor jata črnih počivajočih golobov, ki se nad njimi vije sivi dim iz sajastih ognjišč.
Tistih visokih gora, ki režejo oblake in ščegetajo s svojimi ostrimi vrhovi po božji bradi, tistih ni ljubil, celo bal se jih je: bal se je brezdanjih prepadov, skalnatih robov, visečih sten, rušečega se snega, lomečih se skal in razdivjanih hudournikov. Vendar pa je v dnu srca hranil trdno vero v nedoumljivo krasoto teh visokih podnebnih strahot in se ni mogel načuditi tihi, resni, v oddaljenost zazrli lepoti zasneženih velikanov. Če bi mogel, bi z roko pogladil topečo se belino njihovih razritih hrbtov in nasekanih temen, pogladil bi jih nežno, prepetaje, da bi si ne ožgal prstov na svetlordečih, v solncu gorečih plamenih. Vlekla ga je k sebi pravljična skrivnost Zlatorogovih razdejanih vrtov, vleklo ga je petje in prelestni ples belih žen, vabilo ga je bogastvo srditih pritlikavcev-gostobradcev; kar zatrepetal je, tako ga je prevzemalo hrepenenje po teh daljnih, visokih strminah, po teh divnodivjih krasotah. Pa se mu je zazdelo, da visoko iznad njih stoji bela smrt, zavita v oblačni plašč in preži srepogleda, po kom bi zamahnila s svojo ostro koso, da bi njen mrzli žvižg prešinil vso širno lepo domovino ... Zaobrnila se mu je misel v šumeči topli bukovi gozd, domovje skrivajoče se kukavice, njegovo uho je prisluhnilo otožnodrobečemu zdihovanju malega slavčka in zabrnelo je v njem na desetine malih zvonov, ki s holmov in brd bude večerne sence v zasanjanih dolinah.
Gabrijel Čepan pa je imel prijatelja Antona Vetrana, ki je kaj rad pipo kadil in jo vedno prižigal, ker mu je venomer ugašala. Vetran je bil kljub svoji obilnosti postal vnet hribolazec, četudi ni imel niti v mislih namena, da bi se proslavil s plezanjem po ostrih zobinah in visečih čereh. Pričel je svojo novo nedeljsko zabavo s Šmarno goro, jo nadaljeval s Svetim Joštom, se popel na Golico, se zaril v peščene steze Kamniških planin pa nikjer do vrha, ker je bil v takih umetnostih še premalo izšolan. Predvsem pa si je kupil tiste težke čevlje, ki so polni železnih zob, da se bolj zlahka zagrizejo v kamnate steze in skale, cepin pa je prišel šele leto dni kasneje. Ali ni zasajena v srca vseh Slovencev neka želja, ki preide polagoma v zavestno dolžnost, da poseti očaka Triglava, ki je na stare dni dočakal plemenito slavo, da je najvišji med vrhovi naše lepe širne države? In ali bi ne bila sramota za vsakega izobraženega potomca Valukovega, da bi legel prej k večnemu počitku, kakor pa da bi zamudil stopiti na teme tršatega starca?
Gabrijel Čepan in Anton Vetran, oba sta bila tega mnenja in sta glodala to misel prav krepko, četudi se o takem podjetju nista mnogo pogovarjala. Strašna je višina triglavska in več poti se spenja nanj! Katero boš izbral? Čisto gotovo, da tisto, kjer je manj klinov, tistih malih črnih in železnih klinov, ki tiče v skalah, kakor klošec v pasjem hrbtu. In če se klin izpuli? Po skalah se boš zvalil in razbit obležal pod divjimi stenami! Pa vendar, če je že toliko nežnih ženskih čeveljčkov plesalo po plešasti očakovi glavi, zakaj bi se moral ravno sedaj izpuliti klin, ko sta se namenila Čepan in Vetran, da izpolnita svojo slovensko dolžnost. Vetran je vse točno preštudiral, vsa potu preudaril, se posvetoval s tovariši in znanci, ki kar skačejo po skalah kakor divji kozli in doznal, da ni nič nevarno, če nima človek leksikalne smole. Vse je bilo pripravljeno, celo cepin si je Vetran izposodil od prijatelja, cepin, ki je že videl marsikateri vrh in zasekal neredko stopinjo v led in sneg. Nahrbtnik nabit, srce polno korajže in nad Triglavom solnce, da bi celo čemerni Čepan zavriskal.
Ker še nikdar nista hodila po tej poti, sta željno iskala znamenj ob poti, da bi ne zašla. Vročina je pritiskala in Vetran, ki se je pričel potiti, je polagoma odlagal kar po vrsti suknjič, telovnik in slednjič še srajco, da je hodil skozi senčnati smrekovi gozd kakor cirkuški rokoborec, zakaj bil je zelo širokopleč. V desnici jo vihtel cepin in šel popolnoma prazen, ker je Čepana obložil z vso svojo navlako, ki jo človek v prirodi pravzaprav ne potrebuje. Vetran je menil:
»Veš, Čepan, da mnogo turistov hodi po gorah brez srajc? To je silen užitek! Naj se tudi koža nadiha tega planinskega zraka!«
Mladeniško je koračil Anton Vetran z dvignjenim cepinom in mahoma z njim naskočil mladega gada, ki pa se je bliskoma skril v resje kraj poti. Ni ga več videlo Vetranovo oko, četudi je sekal s cepinom po resju, da bi uničil plahega strupenca.
»Ušla je nesnaga! Včasih so po dinarju plačevali gadje glave ...«
Pričel je kresati iskre v pipo, ki mu je ugasnila. Ker se mu je potila glava, je odložil tudi kapo in jo zataknil Čepanu za nahrbtnik.
»Tu po ravnini ti nesi, Čepan; ko se bova vzpela vkreber, ti bom odnašal. Vsak nekaj časa. Imenitno je hoditi takole na pol gol, če greš v gore. Silen užitek, Čepan ...«
Skozi vejevje so se v daljavi prikazovali skalnati triglavski skladi, ob katere so v višinah butale mestoma sive megle, se zajedale v strme razpoke, lizale prepadne stene in izginjale razpršene od solnčnih žarkov. Na vso pokrajino pa je pritiskala jeklena soparica, da so se muhe in brenclji razdraženo spreletavali in se zadevali v obraz pogumnih turistov.
»Vetran, dež bo ...« je zadvomil nad vremenom Čepan, ki bi se bil najraje vrnil, kakor da je nekaj slutil. Pred oči mu je stopil obraz dovškega župnika, ki ga je na kolodvoru, četudi ga ni poznal, vprašal:
»Ali na Triglav?«
»Da ...« je kratko odgovoril Čepan in ni prezrl, kako so ga objele skrbne župnikove oči od glave pa do obuvala, zakaj Čepan je bil oblečen, kakor bi šel na izprehod v ljubljansko okolico. Nato so župnikove oči splavale nad triglavske višine in se ustavile na modrem nebu, ki je po njem plavala komaj vidna zastrtost. Kakor da so hotele župnikove ustne nekaj spregovoriti, kakor da so se zajedle v njegov obraz skrbne sence, se je zdelo Čepanu.
»Vetran, dež bo, v nekaj urah bo grmelo ...« je ponovil Čepan in se zazrl v skalnate strmine, ki so težke štrlele proti nebu in se širile v solnčni pripeki. Tam pod temi stenami se je jenjala dolina in nikjer ni bilo spoznati, kje naj bi se spenjala pot kvišku. Bilo je videti vse tako strmo kakor navpičen zid, ki nemilostno zapira vsa pota in ti s prstom kaže: »Vrni se!«
»Ne vem, Vetran, kako bova plezala,« je zaskrbelo Čepana, ki ga je nahrbtnik že malo silil k počitku. »Kod bo šla najina pot?«
Nikjer položnega prehoda, vsepovsod višavje, stenovite zaseke, v katerih se je bliščal topeči se sneg.
»Ho,« je vzkliknil Vetran, »od daleč se vse drugače vidi kakor pa je v resnici. V Kamniških planinah je vse kaj drugega; tam je šele navkreber. Sicer — šla bova, dokler bova mogla. Se bova pa vrnila. Saj ni nikjer zapisano, da morava ravno letos biti na Triglavu. V knjigi tudi piše, da ta pot ni nič kaj posebno težka, le na nekaterih mestih je treba paziti. Samo čudno se mi zdi, da ni nikjer nobenega turista.«
»Morebiti pa ne hodijo radi tod, rajši z druge strani,« je mislil Čepan, ki ga je minilo veselje, da bi se vlačil po teh stenah in bi bil že rajši gledal Triglav z ljubljanskega polja. »Ti, Vetran, midva letos ne bova na Triglavu; se mi vse zdi.«
»Zakaj ne?« se je vznevoljil Vetran. »Bova že videla, ko bova gori. Vrh Triglava lahko prorokuješ, kolikor hočeš!«
Vetran si je oblekel srajco in si naložil nahrbtnik. »Saj ni tako težko!« je menil in jo krepko mahnil dalje.
Pot se je stisnila v stezo in se pričela dvigati, drevje se je umikalo in pred njunimi očmi so se v vsej pusti in krasni divjosti izprsile nebotične stene. Na desni se je v sztrmi rebri zamolklo oglašal kravji zvonec, na levi pod stenami pa je odmevalo meketanje belorunih ovac, ki so mulile sočno planinsko travo po jasicah med nizkim grmičevjem. Vedno nižja je bila dolina, Vetran in Čepan pa vedno višja. Dolina se je s svojim temnim smrekovim gozdom in belim prodom, ki so ga nanesle hudourne in spomladanske vode, zleknila tja do Save in žarila v trepetajoči solnčni luči. Vedno kvišku, samo kvišku, da so klecala nenavajena kolena in je oba zalival pekoč znoj. Lica so žarela kakor mak in pljuča so zapehana sopla. Oddihavala sta se in posedala na razpaljenih kamnih. Že je bilo treba grabiti po prvih klinih, se plaziti po kolenih preko skalnih pragov in zopet sta jo mahala po položno se spenjajoči kamnati stezi, ki je jasno pričala, da je ta okolica pasišče skokonogih meketavcev.
Kvišku, samo kvišku ... Solnce je jezdilo na njunih hrbtih, cepin in palica sta enakomerno udarjala v kamen in nizko, skrivljeno grmičje ju je spremljalo kraj poti. Ni ravno prijetno hoditi tako s solncem in nahrbtnikom na plečih, z zasoplimi pljuči, da ti zraka zmanjkuje in te v njih vse boli, ni prijetno hoditi s klecajočimi koleni neizvežbanih nog. Vse to boli in ves se kuhaš v solnčni vročini; ho! krasna telovadba ... Tiho in izmučena sta se poganjala kvišku, v grlu ju je tiščala in davila zasoplost, da nista mogla govoriti. Na desno pod njima pa se je vedno bolj gubila v brezdno dolina.
»Vraga, to je kakor zanalašč za revmatizem,« je izsuval iz sebe Čepan, ki mu je srce kovalo kakor kovaško kladivo, zakaj njegovo srce ni bilo vajeno za take gore.
»Razgled na vrhu poplača ves trud. Vsi tako pravijo, ki hodijo po gorah,« je izzlogoval Vetran in se uprl z obema rokama na cepin in se oddihaval z odprtimi ustmi. »Srce mi nagaja, pa se vedno bolj utrjuje.«
Počila sta se in nahrbtnik je preromal na Čepanova pleča. Čepan pa si je mislil, da so se morali divji kozli trenirati pač tisočletja, da zamorejo tako lagodno skakati po pečinah brez vseh srčnih in pljučnih težav in bridkosti.
Ura se je pomikala nevzdržno naprej, steza pa je silila vse bolj kvišku. Pri studenčku, kjer je počivalo nekoliko turistov, sta se vsedla, založila in se napila čiste vodice, ki pa je imela čisto drugačen okus kakor v dolini, kajti preblizu je v zaseki še ležal počrneli sneg. Okrog studenčka so se po grmovju podile ovce, ki jih je pastirček v težkih in prevelikih čevljih zavračal proti dolini. Zrak se je pričel zgoščevati, nad dolino so so začele dvigati megle in skalovje je zadobilo komaj vidno temačno barvo, kakor da se v osrčju teh skalnatih skladov kuhati nejevolja in srd. Čepan se je oziral po nasekanih grebenih in po navpičnih stenah in je vprašal, če je že kdo lazil po teh škrbinah.
Turist, ki se je pozneje izkazalo, da je skrbnik koče in je stoje počival, se je ozrl kvišku in spregovoril: »Po teh grebenih? O, pač! Jug je preplezal vse te grebene čisto od kraja pa tja do konca, tisti, ki se je pozneje ubil ...«
»Jug?« se je zavzel Čepan in tiho pristavil: »Sem ga poznal.« Čepan se je spomnil tega mladega skalaša, ki ga je nekoč spraševal v Ljubljani, ko se je vrnil s planin ves pečen in ožgan od solnca in zraka, da se mu je lupil obraz, čemu lazi po čereh in kakšen užitek ima. Njegove filozofske, kakor skale svetlosive oči so se razprle in nekam zamišljeno je odvrnil:
»Užitek? Užitek je pravzaprav v zavesti, da si premagal odpor in zapreko, ki se ti stavita na pot.«
»Pa če bi se ubil?«
»Potem ...«, ves obraz in oči so se mu zamaknile v tiho premišljevanje, »potem nisi premagal odpora, bil se preslab.«
Čepanu se je trpko stisnilo srce, zakaj pri takih drznih plezalcih pristavljajo »ki se je ubil« in bi tudi z gotovostjo lahko trdili »ki se bo ubil?« O, tajne sile Zlatorogovega kraljestva!
Šlo je dalje kvišku, le kvišku. Nič več ni bilo grmičja, vse povsod sama divja skala, vsa siva in težka, surova in neotesana, ki so jo že tisočletja glodali zimski viharji in spirale ledene snežnice. Megle so se združevale, iz doline pa jih je gonil kvišku mrzel veter in jih uboge in brezsilne zaganjal v stene, da so se plašne prerivale in butale ob strašne kamenite pregrade. Solnca ni bilo več; skrilo se je, veter pa je žvižgal in premetaval bele megle kakor kupe prozirnih pajčolanov in jih gonil ves razjarjen pred seboj. Pričel je pršili leden dež in gotovo bi Vetran sedaj ne imel užitka, če bi slekel srajco, ker se je pregrnil z dežnim plaščem in ves potan in razbeljen od napora stopal z odprtimi ustmi in sopel. O, zdravi gorski zrak!
Vetran ni mogel več nositi, oprtil je Čepana in mu razložil težko dihajoč: »Če ne boš mogel nositi, pa vrzi proč! Jaz sem pri kraju s svojimi silami.« Z odprtimi ustmi je dihal ves razbeljen in bil ves siroten. Saj to ni bilo že več dihanje, bilo je gaganje!
Še nikdar ni tako težko hodil Čepan, še nikdar ni tako težko nosil in ni minilo dolgo, ko je gagal že tudi on in pričel vidno zaostajat za kvišku se vijočo karavano. V mučeniško skremženi obraz so ga zbadale dežne ledene kaplje kakor šivanke in kmalu je začutil, da mu od mraza drevene razmočene roke. Le kvišku, samo kvišku, počasi, prav počasi!
Megle so se razpršile, skale so jih vpile vase, dež je prenehal in veter utihnil. Posijalo je solnce in vrhovi so se dvigali proti nebu kakor da so vstali iz sveže kopeli, le čisto na vrhuncih so jih ovijale bele meglene kape. Čist zrak je napolnil celo kamenito morje, iznad Triglava je mežikalo solnce in na kraj poti vzidani plošči si lahko čital, da je kamen ubil dijaka. Smrt in lepota se združujeta v mejah Zlatorogovega kraljestva.
Še dobre pol ure preko pekočih kamnov in viseče steze ob pošastni globeli, ki je naličila ogromnemu peklenskemu kotlu in Čepan in Vetran sta se utrujena iu zasopla vsedla na klop v koči.
Koča v gorah, ki so jo takorekoč vso znesli na ramah pod vrhove, je kakor okrepčilna oaza sredi puščave. Tu se odpočiješ, tu se zavaruješ pred razbesnelimi gorskimi viharji. V njej se počutiš kot zmagovalec, ki je premagal hud odpor in malovažno se lahko smeješ vsem zaprekam, ki niso mogle zlomiti tvoje volje in tvojega truda. V koči se hitro odpočiješ in kmalu preide vsa silna utrujenost. Vetran in Čepan sta si naročila pol litra pristnega cvička. Iz Vetranove pipe se je pričelo kaditi prav mirno in zadovoljno, kakor da bi sedel v lesenem hramu sredi vinskih goric. Bila sta dva, bili so trije in bili so štirje poliči te lahke pijače, ki te navda z dobro voljo, da bi zavriskal kakor pravi sin planin. Blaženi Triglav, ki točiš na svojih tisočletnih skalah pristno dolenjsko kapljico in združuješ v svojem mogočnem okrilju vse svoje sinove, četudi si včasih malo preveč hudomušen in srdit. Čast in slava tvoji častitljivi starosti, če rad poslušaš dolenjsko zdravico!
Sklenila sta, da danes ne gresta nikamor naprej, saj bo jutri še Triglav tam, kjer je. Preveč je bilo udobno za temi kamenitimi kočinimi stenami, ki so jih znotraj oblagale lično rezane deske. Vsi vrhovi so bili še v sivih kapah, le sempatja so vetrovi razpršili za hip megle, ki so se trudne vlačile po kamenitem valovju, za hip samo, da si nejasno zapazil vrh Triglava stolp, ki je kakor svarilen prst žugal proti oni strani pregorečim južnjakom, ki so se bili včeraj opogumili in privlekli topove na njegovo sivo teme. Pazi, pazi, strašne so sile in tajne Zlatorogove!
Večerni hlad je zgostil oblake, nebo pa se je prevleklo s skrivnostno temino in od koroške dežele je zažvižgal mrzli gorski veter. Visoki velikani so se v svoji hladni, rezki resnosti s svojimi ogromnimi golimi in naoranimi prsi zatopili v večerne sence, ledenik je v globoki, temno zažeti mračnosti dihal težke misli. Ledeni veter je bril, se brusil na ostrih čereh čisto mirnih, v nepremičnost okamenelih gorskih skladov in se piskajoč razburjal nad njimi, ker so mu zapirali pot in mu onemogočali svobodni razmah. Kakor s črnim plaščem se je zagrnilo celo Zlatorogovo kraljestvo in obmirovalo v poltemi, le veter žvižgavec je neizprosno zahteval svojo vekovečno pravico in motil ta svečani gorski mir, ki se človek počuti v njem tako nebogljenega in sirotnega. Nobenega sočutja ni v teh temačnih stenah, bolj prezir in sovraštvo, neka topa okostenelost in trdosrčnost, ki jo je zasekala v njihove pošastne obraze neprestana borba z vsemi naravnimi silami in okrutnostmi.
Noč. V koči je že vse mirno, vse počiva. Zunaj pa buta silen vihar, buta ob okna, da se tresejo in žvenketajo, žlebovi cvrče in žubore v dežju in vetru, krčevito se oprijemlje kočina streha sten pod seboj, da je ne odnese strašni gospodar temne noči in trešči v prepad. Divja gonja gorskih duhov, omotičen žvižg pobesnelih pastirjev, ki so od severa prignali svoje pošastne črede in jih z gromom in bliskom zganjajo v smer osvobojenih gorskih sil. Mraz, pravi zimski mraz je preglodal kočine stene in silil pod odeje. Kdo more spati, ko se zdi, da se premikajo gore, da se rušijo kameniti skladi in se razlega gromski krohot gorskega vladarja.
Čepan, ki se je zvil od mraza in utrujenosti pod odejami v klobčič, je v mislih zašel v dolenjske gorice, ki jih ob taki uri pretresa trgajoči in udarjajoči grom črno zabasanega neba, jih užiga ognjevita strela, da se žare in blišče ponižni kozolci in slamnate koče, ki vse trepetajo strahu in iz njih vre ena sama vroča molitev proti nebu, z gričev pa cinglja v tresočih se stolpih in kriči, vpije kakor sirotni otrok, ki je zašel na streho in se drži le z eno roko še za obstrešni kolec in obupno vpije plavajoč nad smrtnim prepadom. Tu pa vihar, grom, ki pretresa meso in kosti, tresk, ki te vsega zvije, blisk, ki ti švigne pred očmi, da se omamljen opotečeš in vsemogočni krohot razdraženega gorskega vladarja. Sredi črnih, z žarečimi bliski pretkanih oblakov pa se je izločila veličastna podoba divjega kozla z bleščečimi zlatimi rogovi, s širečimi se nozdrvmi in z v vetru podrgetavajočo brado. Stal je sredi besneče glorije miren kakor skala z visoko dvignjeno glavo in svetlikajočimi očmi. Čepan, Čepan, bediš ali sanjaš?
Zjutraj jo bilo vse belo in koča kakor odrezana od celega sveta. Snežilo je neprestano in vihar se je podil krog koče, ki je kljubovala celo noč, cel dan in še prihodnjo noč.
»Prikimala je starka zima,« je menil Vetran, ki se je naslanjal ob tej nenadni dogodivščini med nebom in kulturno dolino. »Včeraj še strašna vročina, danes sneg. Kaj takega se ne doživi vsak dan. Saj to je zelo zanimivo, ha!« Zakresal je v pipo.
»S Triglavom pa, mislim, da ne bo nič, čeprav ga imava tik pred nosom,« je dvomil Čepan in stopil k oknu, da bi se razgledal pa ni videl drugega kakor premetavajočo se meglo naletavaječega snega.
»To bova videla jutri, Čepan, če bova na Triglavu ali ne,« je povzel Vetran, ki mu ni bilo nič kaj všeč, če bi ne mogel izvršiti svojega namena. »Sicer je pa že ta sneg, ta zima vredna, da bi si jo šel človek za nalašč pogledat. V resnici je zanimivo v gorah. Sedaj razumem, zakaj ljudje tako radi hodijo v gore. Vedno kaj novega, haha ... Čisto prava zima, sneg naletuje. Saj bi ne verjeli v Ljubljani, če bi jim pripovedoval! Ali bi verjeli, Čepan?«
»Bova videla, Vetran.«
»Ne, ne,« je povzel znova Vetran kakor da bi hotel odpoditi nevero in pomisleke. »Šele polagoma človek spozna, da ima turizem v resnici nekaj vsebine. Za tisto plezanje, kakor bi lezla muha po steni, pa nisem. Saj človek ni muha! V resnici je zanimivo.«
Vsi so pričakovali, da bo nevihta prestala, kakor je bila nenadoma prišla, zakaj vsi bi bili radi nadaljevali pretrgano pot, ker ni nič mučnejšega, kakor biti zajet tako nepričakovano sredi gora in se ne ganili. Krožiš po sobi kakor lev v kletki, ki išče in išče, kje bi mogel skočiti v svobodo. Bliski so švigali, grom je udarjal tik nad glavo s tako silo, kakor bi hotel dopovedati v nestrpnosti pričakujočim, da ga še nikakor ni volja odnehati, ker je še poln mladostnih sil.
Posedali so za mizami, se nerodno prekladali po klopeh in nehote zrli skozi okna, da bi morebiti vendarle zagledali kako milostno nado, da se mehča jeza viharja. Pa je le hujše naletaval sneg, ki je vedno višje zasipaval zaprta okna, veter pa se je z njim poigraval in ga dvigal v celih oblakih. Soba je bila vsa svetla od snežne beline, tudi obrazi so bili čudovito beli, nekam mrliško zadahnjeni, v očeh pa je trepetala tiha nestrpnost. Nič ni pomagalo silno hrepenenje po lepem vremenu, vsaj se je moral oborožiti z vidno potrpežljivostjo in tudi Vetranu se je že poznalo, da ga popušča veselo zanimanje nad to nepričakovano zimsko epizodo v visokih gorah sredi vročega poletja. Prav krepko je vlekel iz pipe, v katero je vedno kresal in neobičajno mnogo popljuvaval, tako ga je že morila nestrpnost.
»Sedaj bi bil pravzaprav čas, da preneha ta komedija, ki je ni nihče naročil. Kaj misliš, Čepan?«
V odgovor je prav krepko zagrmelo, kakor bi zarjovelo sto vragov krog koče, ki je v silnem udaru kar trepetala in so se vsi vidno prestrašili, zakaj vsi so obstali v svojih pogovorih in mislih in prebledeli. Nato se je razlegal po koči vesel smeh, ki naj bi izrazil vso razočaranost radi neizpolnjenih nad v lepo vreme. Strašni so ti gospodarji divjih gora in samo zasmehujejo ponižne človeške želje!
Naenkrat je v koči nastalo veselo iznenadenje, vse je hitelo k oknom, zakaj tam zunaj se je nekaj črnega pomikalo proti koči in se vedno bolj bližalo kobacaje po snegu. Vihar je tulil okrog te črne premikajoče se mase, sneg se je razjarjeno boril krog nje, kakor bi jo hotel vso na mah zasipati. »Nosač, nosač ...« je šlo po koči veselo in razburjeno, kakor da je prišlo nekaj težko zaželjenega, kakor da je posvetil svetal žarek v neznosno temo. Nosač je vstopil, otepal sneg in odložil težko breme. Obdali so ga in povpraševali po novicah tam doli v dolini, ki je bila za vse sedaj neznansko daleč, skoro nedosegljiva. V dolini lije kakor iz škafa, turisti se stiskajo v pastirskih in drvarskih kočah in čakajo, kedaj se razprše megle nad Triglavom. Vsa dolina v nalivih in deroče naraslih rekah.
Vetran in Čepan sta se čudila nosaču in ga smatrala za velikega junaka, ki bi gotovo zaslužil, da bi ga vsaj imenovali v časopisih. Ko sta pa izvedela, da se nosač kljub snežnemu viharju vrača v dolino, ker je tam doli vino cenejše, sta se oba začela smejati. Celo v gorah naletiš na originale, ki se malobrižno posmehujejo vremenskim divjim kapricam. Odšel je nosač s kartami za pošto v burjo in sneg, ki je segal že preko kolen, tiho in mirno in izginil izpred oči.
Dolgčas je vse bolj moril zajete turiste, da niso vedeli, kaj bi počeli. Kvartanja so se naveličali, knjige, kar jih je bilo na omari in na mizi, so romale iz rok v roke in še nikdar morebiti niso imeli toliko vnetih in pazljivih bravcev kakor sedaj. Čepan, ki se ni nikdar bavil s turistovsko literaturo, je naravnost hlastno prebiral zgodbe in črtice o slavnih plezanjih po alpskih grebenih cele Evrope in še nikdar ni videl v eni sami knjigi zbranih toliko lepih slik in naravnih posnetkov iz visokogorskega sveta. Vsak je imel svoj posel, ki mu je kratil dolgčas, pri tem pa se je v presledkih oziral skozi okno, če se niso že med tem razmaknili gosti snežni zastori. Pa se je le sipal in sipal sneg in je že čepel na samih oknih in se zasmehljivo oziral po sobi, kjer je vladala tišina in veliko zanimanje za čitanje turistovske literature. Naveličali so se tudi knjig, kakor so se bili naveličali kart, na mizi je počivala šahovska deska z onemoglimi figuricami in vse češče in češče so se jetniki zatekali k oknu in odpirali okence, kakor bi hoteli nasiloma pregnati to gorsko neurje. To gledanje in odpiranje okenca je postalo že prava nalezljiva bolezen in vsakoga, ki ga je premagala izkušnjava, je pozdravil bučen smeh, ki je imel skoro pri vseh isto barvo, zakaj vsi so vedeli, da je vse to neko brezuspešno, celo neumno početje. Od sedenja so jih boleli že vsi udje in ustom se je hotelo silno zehati. Tik nad kočo je rohnel triglavski grom, krog oglov pa je srdito piskala, ki ji kljub naporom ni uspelo, da bi pridrla notri in se po svoji kruti navadi pošaliti z ždečimi turisti. Dolgčas in čakanje sta razvijala silen tek, da so se praznile zaloge v nahrbtnikih in se je neprestano kuhal čaj na štedilniku.
Za Vetrana in Čepana pa je bila največja muka, da sta morala presedeti toliko dragocenega časa tako blizu zaželjenega cilja, ki ga ne bosta dosegla. Preveč je že bilo snega in bilo je jasno, da očka Triglav vsaj dva dni ne bo sprejemal obiskov v Aljaževem stolpu. Sprijaznila sta se s to mislijo in se zadovoljila z nepričakovanim doživetjem že koncem poti, saj je bilo vse to v resnici silno zanimivo. Vetranov kavčukasti mehur za tobak, ki je bil dokaj ličen, četudi že počrnel od prstov, je vidoma hujšal in vse bolj redko se je kadilo iz njegove angleške pipe. »Jo bova morala mahniti v dolino, Vetran, ko prenaha. Na Triglav tako ne prideva,« je zbadal Čepan, ki mu je bilo kaj po godu, da so se uresničile njegove slutnje.
»Eh, bova šla pa nazaj! Sicer pa nisem bil še nikdar tako visoko kakor danes. Drugo leto pa prideva gotovo na Triglav, samo bolj primeren čas si bova morala izbrati, Čepan.«
Ko se je pod noč podalo vse k počitku, sneg še ni ponehal in tudi vihar je še vedno besnel. Vso noč so se tresla okna, proti jutru pa so se umirile srdite sile in ko je posijalo solnce, je pred kočo že moško stal snežen mož, ki je v svojih mrzlih ustih držal prazno Vetranovo pipo in se je pokril s Čepanovo kapo. Prav nič se ni ganil, ko so ga turisti, ki so nenadoma vsi oživeli k novemu življenju, ujeli v fotografični aparat. Ali ni prav zanimiva posebnost tak snežen mož iz čisto svežega snega sredi vročega poletja?
Megle so se umikale, iz njih pa so vstajali gorski velikani kakor po silnem boju s ponosnim zmagoslavjem čisto umiti in vsi v snežnih odejah, kakor da se zbirajo k veselemu in razkošnemu piru z mirnim dostojanstvom tisočletnih dob. Eden za drugim so se prikazovali vrhovi, po njih pa se je razsipavala zlata solnčna luč, da bi Vetran in Čepan kar vriskala. Vetran je vedno kaj novega zagledal sredi razmikajočih se megla, ki so se vlačile nad dolinami in prepadi kakor premagane sovražne tolpe, in vse bolj je kipel nad krasotami planin, ki so bile tako čiste in tako zanosno lepe, da se je Čcpan kar zazibal v tiho uživanje, kakor bi sanjal.
»Čepan, Čepan!« je klical Vetran z vso naglico. »Hitro, hitro, hitro!«
Čepan je pritekel po snegu, kar so ga nesle noge, k Vetranu, ki je zmagoslavno zrl proti severu in ves v blaženem nasmešku iztegnil roko v daljo in zavzeto skoro kriknil:
»Poglej Koroško! Vidiš, tisto tam je Drava ... Ali vidiš hiše, ali vidiš to krasno zemljo?«
Tam onostran doline in belih gora se je v solnce zleknila čudovito krasna zemlja kakor čarobni cvet iz sanj. Koroška! Koroška! Vsa v solncu, vsa v zelenju, vsa v tožnem zlatu ...
Vetran in Čepan sta jo čez dobro uro mahnila z vodnikom preko debelega snega v dolino eden za drugim kakor gori. Globoko se je udirala noga v mehki sneg, pazno so motrili na vse strani, da jih ne zasujejo plazovi, ki bi se lahko odtrgali kje v stenah in jih odnesli v pošastno globel pod njimi. Ko sta drvela z večernim vlakom proti Ljubljani, ju je pozdravljal beli Triglav, ki je žarel v zahajajočem solncu kakor rubin.
»Še pojdem na Triglav, še!« je dejal Vetran in vlekel iz pipe. »Letos sva imela smolo, Čepan.«