V vojaškem arhivu
| V vojaškem arhivu Fran Maselj - Podlimbarski |
| |||||||||
Dobil sem ukaz, prerehtati ves stari papirnati material, ki je ležal v arhivu našega polka, in izločiti vse personalne dokumente in tudi vse ono, kar bi utegnilo biti važno za polkovno zgodovino, vse drugo pa prodati v erarski prid "Zu Gunsten des Ärars", kakor se leposlovno izražajo. Dva meseca sem tičal v arhivu. Zblazneti bi bil mogel, da sem vestno pogledal v vsak sešitek in sveženj, ker tega prašnega, suhoparnega gradiva je bilo mnogo. Naš polk je dobil pred štiridesetimi leti, ko je bil razdrt stari grenadirski polk, računsko in evidenčno zastopstvo tega polka in zato smo imeli v arhivu toliko gradiva. Plavajoč po papirnatem morju sem se sprva jezil nad onimi, ki so zaplodili na svet toliko neumnega pisarjenja, kmalu pa sem se navadil brskanja po prašnih aktih, ker sem naletel včasi tudi na kaj zanimivega. Poleg ukazov grozovitega Hajnaua (v onih ukazih, ki so prišli na polke, ni bilo nič drakonskega), poleg dolgih pohodnih črtežev, ki so prevajali posamezne oddelke iz Italije na Ogrsko in obratno ˗ svojo rojstno vas, ki je do 1866. leta pogostila nebroj vojakov, sem našel v teh črtežih večkrat označeno kot nočno postojanko ˗ so me začeli zanimati tudi personalni listi. Treba je vedeti, da ima vsak vojak svoj poseben personalni list, v katerem je poleg njegovega imena načrtano vse, kar setiče njegove visoke osebnosti.
Preobračajoč personalne liste sem naletel nekega dne na ime, pri katerem sem se ustavil. Zatrepetalo mi je srce, ko sem bral domovinstvo tega imena. Bil je personalni list mojega bratranca Janeza. Moj bratranec je moral v začetku druge polovice našega stoletja k vojakom, kjer je našel smrt, predno je doslužil svojih osem let: utonil je v Taljamentu na Laškem. Videl sem ga samo takrat, ko se je odhajaje poslavljal pri svoji teti, moji materi. Meni je dal takrat lesenega konja. Kako čudno se prepletajo v naši duši predstave, kak ogromen učinek povzroča v naši domišljiji tak lesen konj, oh, in koliko je materializma že v mladem človeku! Iz tistih otroških let tečeta v meni vzporedno dva pojma kakor dve konkurenčni železniški progi: oni o bratrancu in oni o njegovem lesenem konju; oba sta globoko zadelana v meglo.
Če se pojavi eden na površju mojega spomina, se prikaže poleg njega brž tudi drugi. Da je imel bratranec zlato dušo, to sem vedel, ker je sedela ta zlata duša mnogo let na njegovem konju, a popolnoma temna mi je bila njegova zunanjost. In v to temo je posvetila zdajci luč našega arhiva, ker sem videl v personalnem listu Janeza opisanega kar najnatančneje, tako da sem si ga lahko živo predstavil. Čital pa sem v onem listu pod bratrančevim imenom tale opis: Lasje kostanjeve barve, oči rjave, nos v proporci, usta v proporci, obradek v proporci, obuvalo 13. velikosti itd. Bogve, sem dejal, s čim so bila bratrančeva usta v proporci, ali z drugimi deli obraza ali s pičlo vojaško hrano ali s trdo skorjo slovenskih gor. In trikrat vesel sem bil takrat, ko sem našel oni personalni listič: prvič zato, ker mi je tako živo priklical v spomin prijatelja mladih let in dobrega človeka, drugič, ker sem čital korenit opis Janezove postave in sem takoj tedaj sklenil, da ga kdaj objavim, ker se mi je zdelo, da se iz njega lahko pouči razsoden slovenski pisatelj, kako naj primerno obriše zunanjost svojega junaka, in tretjič sem bil vesel zato, ker ni bilo nič neprimernega na Janezu in ker se je postavljal in ponašal z majhno nogo, kar je tudi imenitno.
Živí človek, ki ni nikdar maral za slike in jih ni nikdar iskal. Pripetilo se je nekoč temu človeku, da je moral zaradi dostojnosti s prijateljem v galerijo slik. Dolgo se je zaspano ogledoval; nobenega prizora, nobenega portreta ni hotel bliže premotriti, vse se mu je zdelo ničevo: zmazki in potrata časa. A zdajci je stal pred sliko, ki ga je začela zanimati; predstavljala je navadni prizor družinskega življenja: rdečelično dekle naliva čaj ostali družini, in to dekle je skoraj podobno nekemu drugemu živemu dekletu, za katero se je nekoč ravno tako pri čaju ogrelo njegovo srce. Ta slika mu je ugajala; dolgo se ni mogel ločiti od nje in je stoječ pred njo povedal vso povest samemu sebi. In ko se je ločil in stopil k prihodnji sliki, je našel tudi že v tej življenje in božjo stvaritev in ugajala mu je tudi ta in tako po vrsti večinoma vse.
Od tistega dne je postal prijatelj slikarskih galerij. Tako nekako se je godilo meni, odkar sem našel v personalnih listih naslikanega bratranca; rad sem začel hoditi v arhiv in rad sem stikal po tistih listih, iskaje znancev, to je znanih slovenskih imen. Dosti sem našel grenadirjevrojakov. Nekateri so bili rojeni še v preteklem stoletju, drugi v začetku sedanjega stoletja; moj bratranec je bil med najmlajšimi. Ta je dosegel kak višji čin in kako odlikovanje, drugi se ni mogel dvigniti iz prahu; marsikdo je umrl pri vojakih, padel na ogrskih ali laških bojiščih, in dosti je bilo tudi takih, ki so častno doslužili svojih štirinajst ali osem let in se vrnili domov. In moja domišljija je pripletala izkušnje lastnega življenja ter se kmalu polotila tega starega, orumenelega gradiva, v katerem je bilo opisano drugo "gradivo", nekdaj polno življenja, krasote, sile in slave, in snovale so se v duši povesti o starih grenadirjih-rojakih.
Dlje časa sem gledal tudi v debele kazenske protokole, ki jih je bila cela skladovnica. Po njih je vel ostri, okrutni duh starih časov, batin in barbarstva, ki jih ne kateri ne morejo prehvaliti. Stikal sem po njih, no bratranca, Bog mu daj večno luč! v njih nisem našel. Moj Bog, kako je morala biti takrat, ko so se polnili ti protokoli, še razvita obrt in kupčija s španskimi šibami! Ko bi hotel sešteti vse batine, ki so bile zabeležene samo v enem teh protokolov, bi bil potreboval ves dan. Spominjam se, da se je po teh papirnatih velikanih povzpel do največjega števila neki Vagner, ki jih je prejel za časa svojega službovanja 1715 resničnih in točnih. Imel je dosti tekmecev ali prekosil ga ni nihče. Le neki Italijan se lahko ponaša, da bi bil dosegel Vagnerjevo število, da ga niso prej za kazen kot nevredneža izobčili iz naše vojske.
Čas mi je začel v arhivu hitro potekati; listine so mi odkrivale dan za dnem nove prizore. Sonce je bilo toplo in njegovi žarki so veselo sijali cele dopoldneve skozi odprto okno na moje akte, v katerih je bilo zakopanega toliko življenja in toliko bede. Popoldne je vročina pritisnila na streho konjskega hleva, ki je stal pod menoj na drugi strani dvorišča, in takrat so pripeljali vojaki češkega dragonskega polka svoje konje iz hlevov v senco prav pod okno mojega arhiva. In mlado, bujno življenje je vrelo po dvorišču; tovariš je odkrival tovarišu svoje muke in radosti, brenčale so ostroge, rožljale sablje, konj se je igral s tovarišem-vojakom ali s tovarišemkonjem, pesmi o lepi češki domovini, o vojaškem stanu, o slovanskem narodu, o Naninki, o Mafienki so se razlegale med visokimi stenami našega dvorišča.
Neko popoldne sem naletel v kotu arhiva na kopico višnjevkastih listov v velikosti stotakov, povezanih v majhne snopiče; vsi ti snopiči so bili zopet trdo vezani v debelikasti snop. Za prevezo je bila zataknjena papirnata tablica in na njej je stalo z debelim podčrtkom pisano: Mrtvaški listi začasne budapeštanske vojaške bolnice iz leta 1849.
Odpiral sem snopiče in čital list za listom. To so bili nadglavni listki, kakršni so v vojaških bolnicah prilepljeni na leseno črno tablico, ki se nahaja na steni nad vsako posteljo. Začasna budapeštanska vojaška bolnica je oddala po končani vojni vse svoje listine grenadirskemu polku. Na listkih je zapisano ime bolnika, njegova vojaška pristojnost, domovinstvo, veroizpoved, starost, obleka in orožje, kdaj in s kako boleznijo je prišel v bolnico in kako jo je zapustil, ali živ ali mrtev. V vojskinih časih nadomeščajo ti listki pri umrlih mrtvaške liste. Tu je nekaj junakov, kakor imajo po vrsti svoj borni spomenik v arhivu našega polka.
Prvi je Sava Rusak, varaždinsko-svetojurskega polka. Tako oslabljenega so ga prinesli v bolnico, da je mogel imenovati samo svoje ime in svoj polk. Kje je doma, kaj veruje, koliko je star, o tem molči njegov listek.
Drugi je Trakim Simeon iz Mogilevska na Ruskem, poslan iz daljne zemlje sem v smrt. Na dolenji strani listka je zapisano: Kastramskova ruska armija ˗ torej vojnik Kostromskega pešpolka.
Tretji je Jožef Sepeši, polka avstrijskih Nikolajevih kirasirjev; končal je 7. marca v sobi št. 1 za kolero. Prišedši v bolnico je oddal uro in pismo svoji ženi, kar je potrjeno na obratni strani listka.
Četrtega so pripeljali umirajočega v bolnico; na njegovem plašču je bilo zapisano ime Doležal, po njegovih našitkih se je sodilo, da je kirasir polka pruskega kraljeviča.
Petega, Albina Varšikijeviča iz Čenstohova na Poljskem, so prinesli mrtvega v bolnico, da bi bil pokopan.
Šesti je "Neznanec". V noči 5. marca so ga nezavestnega, pol mrtvega pripeljali z drugimi ranjenci z bojišča pri Kapolni; umrl je še tisto noč. Na sebi je imel topničarsko suknjo z dvema odlikujočima trakovoma na ovratniku in z belimi gumbi, ogrske višnjeve hlače, bel oprsnik ˗ vse brez imena.
Sedmi je znan ˗ Matija Petržila z Moravskega, pešpolka nadvojvode Karla; prinesli so ga 14. marca, mu odvzeli obe nogi in je umrl 20. marca.
Osmi je Šandor Jegeš, bojevnik Košutov. Njegovo domovinstvo se ni zabeležilo; vročinska bolezen ga je začasno nastanila v sobi štev. 19, zaspal je 8. marca.
Deveti je Ludovik Čuhrzinski iz Rzešova v Galiciji, 22 let star, katoličan, samec, po svojem poklicu dijak, korporal dragonskega polka cesarja Franca Jožefa. Prišel je v bolnico 2. marca. Na obratni strani je zabeleženo, da je dal shraniti v blagajno 27 gld. 40 kr. konv. velj. s prošnjo, da ga dostojno pokopljejo, če umrje. Umrl je 10. marca za kolero in zdolaj na listku sta potrdila dva podčastnika, da je bil za omenjeno vsoto dostojno in javno pokopan.
Desetega so prinesli umirajočega v bolnico. Na njegovih hlačah je bilo napisano ime Stanik; beli gumbi, višnjevi našitki ˗ najbrž Hardekov kirasir.
Enajsti je Mječislav Podolski. Pripeljali so ga 27. julija z drugimi ranjenci s kolodvora. Pristojen je bil najbrž k poljski legiji in je bil menda begun ruske vojske, kakor ugiblje listek. Umrl je 1. avgusta za strelnimi ranami.
Dvanajsti je Janoš Varga, zaradi neposlušnosti na mestu ustreljen pri Kerešturu.
Trinajsti je Peter Miščuk iz Grodijenska na Ruskem, 21 let star, pravoslavne vere, čevljar po poklicu, huzar ruskega Nikolajevega polka; umrl je 13 oktobra zjutraj ob pol osmih za kolero. Jako okorna, a usmiljena roka je napisala na obratno stran listka, da je huzar umirajoč prosil, naj njegovo smrt sporoče njegovi materi, katero prosi odpuščanja in gorke molitve.
In tako se je vrstil list za listom ter kratko in suhoparno svedočil o ugaslem življenju.
Ves popoldan sem strmel v tiste liste: elementarna sila vojske in smrti ima mnogo privlačnega v sebi. Koliko požrtvovalnosti in junaštva in koliko nežnih čednosti, ljubezni in zvestobe sem slutil za preprostimi imeni, ki jih ne pove nobena povest, ne opeva nobena pesem!
Ko sem dvignil proti večeru trudno glavo, zadonela je na dvorišču pesem dragoncev:
"Ne umru na slami,
ja umru na polí;
a ked spadnu s kona,
šavlenka zazvoní."
Pesem me je zvabila k oknu in v trši sklad je zravnala strune moje duše, ki so jih bile že razmehčale priče okrutne smrti. Koliko mladega življenja zahteva sedanji sestav človeške družbe in vsem, ki poznajo človeško naravo, se zdi nemogoč kakšen drug sestav, ki bi zahteval manjših žrtev. In ko bi bil mogoč kakšen drug sestav, koliko bi bilo treba preliti krvi, predno se utrdi in utelesi!
Nam, ki stojimo sredi krutih sovražnikov, ki kujejo dan na dan novo hudo orožje zoper nas, ne pristoji mehkužna solzavost, ampak žilavost, požrtvovalnost in vztrajnost. Kdo ve, kakšni časi se skrivajo za temnim pregrinjalom bodočnosti!
In pozabivši tegobe sem pogledal z veseljem na češke dragonce.