V zarji
| V zarji Cvetko Golar |
| |||||||||||||
Kadar je zahajalo solnce na jasnem nebu in se pogrezalo v rdeče plamene na obzorja ter so višnjevo-temne sence tekle čez polje, je hodil mali Janko s svojo tiho in drobno prijateljico Katinko, na grič nad vasjo. Nestrpno in nemirno sta pričakovala vse popoldne večera z rudastimi oblaki, in pogosto sta ure in ure sanjala v mehki travi in gledala, kdaj se pozlati in pordeči nebo, kdaj splava solnčna obla proti zatonu in se vname in zažari vse naokoli.
Janko je bil deček in je hodil že tri leta v šolo v mestu in se je že zelo pogospodil in postal cel učenjak. Znal je čitati in je tudi razumel, kar je videl zapisano, znane so mu bile čudovite in bajne stvari o zakletih duhovih in vitezih, o kraljičinah zlatolaskah in o prekrasnih kraljičih. Kad se je mudil pri njih in vedno je sanjaril, kako bo prišel nekoč v temen, začaran gozd in bo rešil zakleto kraljičino.
Njegova prijateljica, Katinka, ni znala tako lepo sanjati. Bila je čisto iste mladosti kakor Janko, mogoče dva meseca narazen, ali na njenem obrazu je že bilo več zrelosti in njene oči so gledale tako modro v svet, vse so videle in povedale srcu, a ustne so se smehljale poredne in šegavo. Katinka je bila meščanka in je bila pri kmetu Mirta, Jankovem sosedu, ki je bil njen stric, na počitnicah. Seznanila sta se že prvi dan, ko se je mala gospodična pripeljala iz mesta. Imela je širok, bel slamnik z rdečim trakom in plavimi rožami, njeno krilce je bilo kratko in njeni šolnički so se svetili.
Janko je hodil po vrtu in jo je zagledal. Oj, kako se je prestrašil te gosposke punčke! Tako je bila zala in vsa nova, sam pa je nosil vso povaljano suknjico in hlače so bile na kolenih široko raztrgane. Skočil je domov in se preoblekel v nedeljske hlače z zlatimi gumbi, ki so se kar bliskali, in pokril se je z novim klobukom s papovim peresom za trakom. In tak si je upal na sosedov vrt.
Gosposka punčka je letela okoli hiše z mladim jagnjetom in ga neusmiljeno vlačila za kodravo volno, ko je pa zagledala Janka, je planila k njemu in se mu začela smejati na vse grlo. Ustavila se je pred njim in z rokama je ploskala od veselja.
»Jej, jej, kako lep fantek! Kje si pa dobil ta klobuk in pero?« In vzela in skrila mu je oboje. Potem se ni mogla načuditi njegovim zlatim gumbom in ni mu dala miru, dokler jih nista porezala.
Vrnil se je zvečer od lepe gospodične brez pavovega peresa, na katerega je bil tako ponosen, brez zlatih gumbov, in ves zamazan in opraskan po čelu. A kar naprej se je smehljal pri misli na zalo Katinko in tako je zaspal.
Tako sta se združila in sta postala prijatelja. Ob večerih pa sta hodila na grič, kadar je zahajalo solnce, kadar se je razlila zarja čez nebo. Ležala sta v travi in opirala oči proti večerni strani, kjer se je zlatila zarja in so pršali bliščeči žarki na vse vetrove po vsem nebu od razbeljene in žarke nebeške krogi je, ki se je valila za gore in potapljala v žareče morje.
»Tam je najino kraljestvo, tam midva kraljujeva!« je govoril Janko. »Ti si kraljica tiste zlate dežele, jaz pa tvoj kralj.«
Katinka sprva ni mogla razumeti, zakaj je ona kraljica in kje je tista dežela.
»Veš, če bi bila jaz kraljica, bi bila tako hudobna, kot tista, ki je hotela umoriti Sneguljčico. Tebe bi dala umoriti najprej.«
Janko se je prestrašil, in solze so mu skalile oči, a potem je znova zatrjeval Katinki, da je kraljica vsega ozarjenega večera in vse tiste daljnje nebeške strani. Tja pojdeta nekega večera, na tisto višnjevo goro, ki se dotika njenega kraljestva, in tam bosta stopila vanj in začela kraljevati.
Katinka se je zopet smejala in velela Janku:
»Ako sem kraljiea, pa poklekni pred menoj!«
»Ako sem pa jaz kralj!« je odgovoril Janko.
Katinka se je navadila kraljevanja, in zdaj je hotela zaiti v zažaranem gozdu in se izgubiti v njem, da jo reši Janko kot zakleto kraljičino.
»Ali kje je tisti začarani gozd?« je vpraševala.
Tudi Janko ni vedel.
»Ko bova velika,« jo je tolažil, »takrat se boš izgubila, in zlobni zmaj te bo imel v svojih krempljih. Jaz pa te bom rešil.«
Kmalu potem sta se imela vrniti v mesto in pred odhodom sta hotela obiskati svoje kraljestvo. Ko se je solnce nižalo in polzelo po zahodni strani, sta hitela Janko in Katinka v goro. Globlje in globlje v gozd je peljala strma steza, in ko sta prišla na hrib, je že zahajalo solnce za daljno goro. Mežikalo je in kipelo za belim, grudastim oblakom, robovi so se pozlatili in zažareli, in zaplamenelo je vse obzorje. Sredi oblaka pa so sijale srebrne duri, in tam je bil vhod v njuno kraljestvo. Prijela sta se za roke in letela zopet dalje po gorskem grebenu in vedno višje se je vspenjala pot. Zašla sta v gost in skalen les, odkoder nista znala nikamor; že se je zgostila tema naokoli, nebo se je pocrnilo, ko prideta na visoke pečine. Gledala sta, kje je zlato kraljestvo, ali več ni bilo cilja pred njima. Mračni in jezni oblaki so grmeli na nebu, in nista mogla zagledati ne srebrnih vrat, ne zlatih poljan. Jokala sta in strah ju je obšel, ali nikjer ni bilo pota v kraljestvo. Prenočila sta v gozdu pod visokimi smrekami in s solzami v srcu sta zaspala.
Janko se je vrnil v mesto in Katinka se je tudi vrnila. Večkrat sta se srečala in videla ter govorila o začaranem gozdu. Ali njuno kraljestvo je bledelo in izginjalo v nič. In tudi Katinka je izginila, in Janko ni slišal nič več o svoji mladi prijateljici in kraljici.
Janko je rastel in več ni veroval bajkam o zakletih kraljičinah in prekrasnih kraljičih, a veroval je še vedno v začarani gozd z zmaji in črnimi pošastmi.
In čez mnogo let se je Janko izgubil nekoč v čudno veselo in neznano žalostno hišo. Mnogo deklet je bilo v njej, lepih kot zaklete kraljičine, in strašni zmaj, greh in nesreča sta jih imela v svoji oblasti. Dvorili so jim črni kavalirji in jih poljubljali.
Najlepša med vsemi je sedela na pozlačenem prestolu, na glavi je imela krono iz zlatega papirja, okoli čela dijadem iz steklenih biserov in na ramenih rdeč plašč iz škrlatnega platna. Janko jo je gledal in v splošnem rajanju in veselju se ni smejal. Sedel je v kotu globoko zamišljen.
Kraljica s papirnato krono in škrlatnimi cunjami je stopila k njemu:
»Ti, lepi gospod, zakaj si tako žalosten? Bodi nocoj moj ženin! Kako imaš lepe oči in črne lase, ali tako bled si in otožen. Pojdi z menoj, da se pokratkočasiš!«
In Janko je vstal, nekaj se je zganilo in zadrhtelo v njegovem srcu, kot da so se prebudili glasovi iz mladosti in zaječali, zaplakali ... Vedno širje so bile njegove oči, ostajali so spomini in klicali kraljico iz zlate dežele ... Objela sta se in se zaprla.
»Kako ti je pa ime, in kje je tvoja domovina?«
Dekle je ostrmelo in se plaho ozrlo na Janka.
»Katinka! In ti — ali nisi?«
Ali on ji ni mogel odgovoriti, zajokal je in se ji zgrudil na prsi:
»O, Katinka, ali se spominjaš najine mladosti, najinih sanj o zlatem kraljestvu, kjer si ti kraljica in jaz tvoj kralj! Glej, sedaj si kraljica, ali kje!«
Katinka je zatisnila oči v dlani in zadrhtela.
»Ne govori o tem, rajši ne govori!«
Ali Janko je začutil strast rovati po svoji in tuji bolečini.
»Kot zakleta kraljičina si v začaranem gozdu, ali tvoj zmaj je še strašnejši! In kraljiča ni, ki bi te rešil!«
»Kraljiča ni, ki bi me rešil.«
Objela sta se in jokala do zore.