V zelenem polju roža

V zelenem polju roža Matija Malešič

Spisano:	iz Matija Malešič, V zelenem polju roža, skenira in ureja Tadeja Rozman
Viri:	Matija Malešič: V zelenem polju roža. Ljubljana, 1941.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Ko sanje, prelepe sanje, ki jih človek sanja le enkrat v življenju, pa jih nikdar več ne pozabi, so bili dogodki tiste nedelje.

Pod Lokačevim kozolcem, največjim v vasi. Glava pri glavi, rama pri rami. In vroče, vroče je pod kozolcem in zaduhlo, da je čudno, kako morejo ljudje vzdržati. Kozolec ves ovit z venci iz smrečja, bršljana in rož, pri vhodu mlaji, na njih zastave. Ljudje radovedni in že pol ure pred napovedano predstavo nestrpni. Prerivanje in suvanje, pa jeza na tiste, ki so stopah po tujih nogah. Čemu ne začnejo, ko je vendar že vse polno? Ali prihajali so še zmerom novi radovedneži. Nadučiteljeva Vida ni sama zmogla navala pri vhodu, oče ji je moral priskočiti na pomoč. In še bi se kdo zmuznil brez vstopnine, da ni budno pazilo Lokačevo oko. Stari je prej brundal in postrani gledal na sinove muhe, ali odkar je zjutraj župnik s prižnice oznanil predstavo in povabil ljudi za popoldne pod njegov kozolec, je dvignil glavo.

Kaj takega res še nikdar ni bilo v vasi, niti blizu nikjer ne. Le tisti, ki so bili že po svetu, so pravili o takih igrah. In so hvalili Lokačevega študenta, ki hoče pokazati domači vasi, kar je lepega po mestih in po svetu. Tiste, ki se jim. je smilil denar za vstopnino, je tolažila vest, da igrajo za pogorelce. Še stare ženice, ki so se bale pohujšanja, so prišle. Če bi bilo kaj pobujšljivega, vendar ne bi gospod župnik s prižnice povabili k igri!

Za zagrinjalom je Tine, Lokačev študent, barval obrvi, slikal po obrazih, pritrjeval brke, natikal lasulje. Pot mu je curkoma lil po obrazu, preveč dela je bilo zanj, vse je viselo na njem. Oba druga študenta iz vasi, Tone, ki je igral Zavrtnika, in Janko, ki je igral Tončka, sta se izgovarjala, da jima tako delo ne gre od rok. Študent tam nekje od Ribnice, ki so ga domači študentje privedli šele v četrtek, ko se je France skujal in vrgel Tine tu Gašperjevo vlogo pod noge, ni imel kdaj pomagati Tinetu. Vloge se v dveh dneh še zmerom ni dobro naučil. Postopal je po soncu okoli kozolca, in govoril glasno svoje besede.

»Orožniki!« je kriknila igralka, ki ji žilica ni dala miru in je kljub Tinetovi prepovedi odmaknila zagrinjalo ob robu in pogledala pod kozolec.

»Pa ne s puškami?« je vprašal Ribničan.

»Dacar! ... Poštar! ... Učiteljica! ... Župnik, jej, gospod župnik...«

Tine je spodil igralko od zagrinjala. Tisti hip se je preril na oder France. Vsi so osupnili in se spogledali. Francetu se je poznalo, kako stežka se premaguje.

»Tine, tisto v sredo zvečer je bila neumnost, kakršne še nisem zagrešil, kar živim. Ne zameri mi in pozabi. Pil sem, pa me je zapeljalo.«

Tine se je zdrznil. Ni hotel pogledati Franceta. Napeto so vsi pričakovali, kaj prav za prav hoče France in kako se vse to konča. Tišina na odru je bila mučna. Na Frantceta so bili vsi jezni. V sredo, ko ni bilo več mogoče, da bi kdo drugi prevzel Gašperjevo vlogo, se domisli, da ni ta vloga zanj. Na pikro Tinetovo opazko vzkipi: »Zakaj ne igram Janeza jaz, ti pa Gašperja? Spregledal sem te! Zaradi Metke si se domislil vse te komedije! Videl sem te, kako si se sklonil k njej, ko si ji pokazal, kako naj moli pred kapelico ...«

»Ali ne vidiš, da si nam tu na poti?« je pretrgal mučno tišino študent Tone. »In odpuščanja prosi Tineta ob drugi priliki, sedaj ne utegne!«

Po Francetovem obrazu je vztrepetalo. Pa se je le še premagoval: »Kako na poti? ... Kaj mene Tine ne bo spremenil v Gašperja?«

Francetove besede so igralcem zaprle sapo. Tako torej misli? In kaj bo s študentom od Ribnice? Čemu so ga privedli, skoraj privlekli domači študentje? Čemu se je učil včeraj in predvčerajšnjim Gašperjevo vlogo, da je potil krvavi pot, kakor je zatrjeval? Metka je kar trepetala v razburjenosti. Razen Tineta je v sredo France najbolj razžalil njo. Kdaj le mu je obljubila, da ga vzame? Kaj si le domišlja France! In s kako pravico jo nadzira?

»Imenitno,« se je zasmejal Ribničan, ko je spoznal, kako in kaj. »Tako niso še nikdar nikjer igrah 'Divjega lovca', kot ga zaigramo danes mi. Kar dva Gašperja nastopita!« Ali na obrazu se mu je poznalo, da mu ne bo prav, če ga France odrine.

»Izkoristi rajši še te minute, da se ti ne bo zatikalo,« ga je opomnil Tine.

France je hripavo stisnil skozi zobe: »Tine!« Ali Tine ga ni pogledal.

In France je vročično iskal s pogledi po odru človeka, ki bi se ga usmilil. Pogled mu je obstal na Metki: Ali ne vidiš, zakaj sem se ponižal, ponižal kakor še nikdar? Metka, Metka!

O, France, France, sin najbolj trdnega kmeta v vasi! Tisto v sredo je bilo tako grdo, grdo — Metko je tako razjezilo, da ni mislila na odpuščanje, ali v tistem hipu se ji je France zasmilil. Tako ponižanje za tisto naglico in nepremišljenost v sredo ni mala pokora za ponosnega Franceta. Pa kaj bi mogla storiti zanj Metka?

Tine se ni zmenil za Franceta. Pogledi drugih so mu govorili, da mu privoščijo ponižanje kakor tudi to, da ga je Tine prezrl in da zato ne bo smel igrati. Metki pa ga je kljub jezi bilo žal. In ko se je ves zelen v obraz in s stisnjenimi pestmi zgubil z odra, ji je bilo hudo. De zato, ker se je France povsod obnašal tako, kakor bi bilo že vse domenjeno, kako in kdaj se vzameta, temveč zato, ker je slutila, kaj je prignalo Franceta na oder.

In kako je razširil oči v začudenja in občudovanju, ko jo je videl v narodni noši. Ko da ga je presunil pogled nanjo.

»Kozolec raznesejo,«  je prihitel Lokač na oder. »Zakaj ne začnete?«

»Nisem še dokončal,« se je branil Tine.

»Ali ura je že zdavnaj tri! Ne slišiš, kako nestrpni so ljudje.«

»Pozvoni!«

Toda ko so ljudje opazili, da jih z zvonjenjem le tolažijo, so še huje zahrumeli.

Zopet je prihitel oče in povedal, da je tudi župniku, učitelju, poštarju, dacarju in orožnikom in vsemu občinstvu čakanja dosti.

»Pa med odmorom spremeniš obraze tistim, ki ne nastopijo v prvem dejanju,« je menil Janko.

Tine se je moral vdati. Skočil je na oder, pregledal kulise, pregledal po vrsti igralce, ki nastopijo v prvem dejanju in ponugnil bratu, ki bi moral dvigniti zagrinjalo. Ali prej ko je brat zavihtel zvonec in zadnjič pozvonil, je mahoma potihnil šum pod kozolcem. Igralci niso vedeli, kaj naj pomeni ta hipna tišina. Tine je pomignil bratu, ki je pustil zvonec in zagrinjalo, ter skočil gledat. Ves rdeč se je vrnil. »Iz mesta so prišli! Glavar, komisar, sodnik, geometer, pa gospe ...«

Igralci so se spogledali. Tesno jim je bilo že sedaj pri srcih. Sedaj pa še ta gospoda!

»Le nič skrbi! Vsak naj misli na svojo vlogo in se naj ne briga za gledalce,« je bodril Tine in razpostavijal skupine po odru. Bil pa je očividno sam vznemirjen.

»Čisto tu pred nosom so nam gospoda! Na oder lahko naslonijo komolce,« je šepnilo dekle, ki je zopet za hipec odgrnilo rob zagrinjala in pogledalo po gospodi.

In zopet so se spogledali igralci in igralke. Tesno jim je bilo pri srcih, malodušnost je lezla v glavo. Dvomili so celo nad Tinetom, ki ni mogel skriti vznemirjenja.

»Pogum! Še lepše moramo igrati zaradi gospode!« Tinetov pogled je potihoma preletel vse tri skupine, ki jih je razpostavil po odru. Obrisal si je pot s čela in ponugnil bratu, ki je zopet pozvonil. »Ne napravite mi sramote,« je še šepnil Tine, dvignil roko in pričel peti velikonočno pesem. Pomešal se je med skupino fantov — in bil Janez, sin kočarice Maruše.

S tesnobo v grlih in srcih so priložili fantje in dekleta. Tiho, zadržano, toda vseeno ubrano je zadonela velikonočna pesem. Zastor se je dvigal.

Grobna tišina je zavladala pod kozolcem. Pa le za hip. Ko je odzvenel zadnji zvok velikonočne pesmi in ko so pogledi gledalcev v naglici preleteli skupine igralcev, so se nehote iztrgali iz grl vzkliki presenečenja in veselja.

»Glejte našega Janeza!« 

»Kakšen pa si, Polde?« 

»Jej, kako se je Metka našopirila!« Otroci so zagnali vrišč, ko so spoznali sovrstnike, ki so sekali pomaranče.

»Pst, pst, pst! ... Ljudje, bodite pametni! ... Saj se nič ne razume!«

Le s težavo so župnik, gospoda in starejši, razumnejši vaščani pomirili vročekrvneže, ki niso mogli zadržati svojih glasnih vzklikov.

Prve besede igralcev so se razgubile med vzkliki in glasnim čudenjem gledalcev.

To pa je bila sreča. Zakaj ko so se utrgali iz grl vzkliki in so udarih igralcem na ušesa glasovi domačih in so videli tik ob odru mestno gospodo, jim je zastala beseda v grlu. Vroče jih je spreletelo po hrbtih, rdečica je planila na lica, pot je stopil na čelo, besed m bilo iz grl in jih ni bilo. Ko da jim jih je kdo zadrgnil.

Vroče, vroče, vroče je bilo Tinetu. Stopil je iz skupine fantov k dekletom in šepnil Anki: »Začni, začni vendar! Reci: Katera je dobila?«

»Katera je dobila?« je zašepetala Anka, da je niti Janez — Tine, ki je stal tik ob njej, ni razumel. Vsa rdeča je bila v obraz, glavo je sklanjala, ko da hoče skriti svoj obraz pred gledalci.

Tine se je prijel za čelo. Curkoma mu je lil pot po licih. »Tak reci: Mina je prva!« se je obrnil k Roži.

»Mina je prva!« je neslišno šepnila Roza. Menda ni niti šepnila, le ustnici je premaknila.

»Merimo!« je namesto Anke vzkliknil Tine.

Anka se je sklonila in merila, merila s predpasnikom. Merjenje je dobro zadela, le besede ni mogla spraviti iz sebe.

»Majda je prva!« je šepnil Tine. Anka ni ponovila besed.

»Ah, tale Majda!« se je negotovo in tiho, tiho izvilo iz ust nekaterim dekletom. Druge so pozabile na naučene besede.

Na Tinetu se je videlo, v kaki stiski in zadregi je. Pogledal je proti bratu, ko da mu hoče pomigniti, naj spusti zastor. Ko v vročici je z očmi prosil fante, naj pristopijo. Ko s prošnjo za pomoč je zabegal njegov pogled po mestni gospodi.

Fantje so pristopili, niso bili tako zmedeni in leseni ko dekleta. Tinetov obraz je prešinil žarek upanja. Pristopil je k Majdi in jo poprosil za pirhe.

Metki je glas nekoliko drhtel. Čutila je na sebi stotero pogledov, gospoda tik ob odru jo je poživila z očmi. Premagala je strah, že zaradi Tineta je skušala govoriti pogumno in naravno.

Tine ji je napeto in proseče zrl v oči. Videlo se mu je, koliko pričakuje od nje in kako mu ob njenih besedah raste pogum.

Šele ko je odhitela Majda v hišo in je nastopil Gašper, se je posrečilo pomiriti vzklike in čudenje med gledalci. Z odra ni bilo do tedaj slišati zaradi vzklikov in zaradi glasnega mirenja skoraj nobene besedice, vsaj razumeti je ni bilo mogoče. Ankine in Rozine zadrege, niti Tinetovega vznemirjenja med gledalci ni nihče opazil. Tinetu je odleglo, skrb je zginila z obraza. Gašper je oblastno nastopil, rožljal je z denarjem v hlačnih žepih, stal sredi odra, prezirljivo gledal fante in dekleta, obrnil vso pozornost gledalcev nase in čakal, da nastopi popolna tišina med gledalci. »No, dekleta, pirhov, pirhov!«

Tisti hip je vzkliknil nekdo med gledalci: »Začnite od kraja! Nismo vsega slišali!«

In vsi, ki so se zavedli, da so začetek preslišali, so pritrdili.

In zopet so morali miriti razsodnejši in gospoda. Na odru se je opazilo, kako vznemirja igralce zahteva po ponovnem začetku. Le Gašperja niso zmedli klici. Bahato je rožljal z denarjem, oblastno in široko razkoračen je gledal igro deklet in čakal, čakal, da se gledalci pomirijo. »Kaj se igrate kot otroci?« je zbadal.

Anka mu je plaho, toda glasno odgovorila; Janez ji je hitro segel v besedo.

Plahost in vznemirjenje sta bila premagana. Igra je tekla gladko in nemoteno. Ob samozavestnem Gašperjevem nastopu, ob premišljenih Janezovih besedah, ob pojavi Tončka so se ojunačila dekleta, fantje ob študentih niso čutili zadrege.

Na stežaj odprte oči so strmele izpod kozolca na oder; ljudje so z odprtimi usti lovili besede in pazili, da katere ne preslišijo. Tončkove besede so spremljali z burnim smehom in glasnim odobravanjem. Včasih je moral sredi stavka nehati, sicer bi ljudje znova zahtevali, da ponovi, kar so preslišali med smehom. V presledkih je kremžil obraz, kar je izzivalo še burnejši smeh ko njegove besede.

Ni bilo samo smeha, bilo je tudi solz. Ko je pokleknila Majda pred kapelico in dvignila roke k božji Materi, so se vsule ženskam solze iz oči. Še nekateri moški jih niso mogli zadržati. Med občutene, globoke, resne in proseče Majdine besede so pohiteli izmed gledalcev na oder pritajeni vzdihi. Niso se še posušile solze na trepalnicah, že so se smejala usta. Tine pod Metinim oknom in neprekosljivi Tonček! Jeza na Gašperja in Zavrtnika in biriče in Jeza in Gabra! Sočutje z Janezom. In zopet solze, debele, grenke solze ob nastopu Janezove matere.

Ko je padel zastor, je gospoda ploskala. Z odprtimi usti so nekaj hipov strmeli ljudje v zagrinjalo, nato je izbruhnil, bučen val odobravanja in priznanja. Spogledali so se, pritrjevalno so pokimali. Z obrazov je žarelo veselje in zadovoljnost. In premislili so dejanje, besede, nastope posameznih, prerešetavali so tega, onega igralca, bili so ponosni na svoje sinove, hčere, brate, sestre; še na daljno sorodstvo so bili ponosni.

Glasna hvala je donela pod kozolcem študentom, ki so prišli na tako lepo misel. Lokačev Tine, Maničin Janez, je zrasel v očeh vaščanov za tri glave; o nikomer ni bilo toliko hvale kot o njem.

Ko da je čutil, kaj govore gledalci o njem, ali ker se je posrečilo in ni bila prva zadrega niti opažena, je bil Tine razigrane volje. Mazal je kovača s sajami in ogljem po obrazu, laseh in rokah ter poočital Rozi in Anki: »Ste mislile, da vaju gospoda sne?«

»Saj sama ne vem, kaj mi je tiščalo grlo!« se je branila Roza.

»Saj je šlo!« je trdila Anka. Sram jo je pa le bilo. »Nate sem ponosen, Majda!« je glasno in pred vsemi pohvalil Tine Metko. In pogledal jo je z živim ognjem v očeh in z dopadenjem. In kakor prej Francetovi, tako so bili tudi njegovi pogledi vsi zavzeti in se kar niso hoteli ločiti od nje. Ta avba, kako ji je sedela na glavi! Vsa posrebrena in pozlačena avba.

Metka je v zadregi. Le kaj je danes vsem moškim, da jo tako gledajo. Prej France, sedaj Tine, pa vsi drugi fantje. Ko da je danes čisto druga. Ženskam pa je puhtela iz oči nevoščljivost. Zakaj se niso potrudile, da bi si tudi one preskrbele od kod narodno nošo?

»Tudi jaz sem nate ponosen, Majda! Na Janeza sem pa jezen! Zakaj imaš njega rada? Zakaj me ne maraš? Ali nisem fant od fare?« Široko razkoračen je stal Gašper pred Majdo, rožljal je z denarjem v hlačnih žepih in ji gledal izzivalno v oči. Ali mu je bila Metka hvaležna za njegovo šaljivost in pomoč v zadregi!

»Moram Janeza imeti rada!« 

»Oho! Moraš? Zakaj?«

»Že prav! Pa nočem iz obupa na oni svet. Nak! Je prelepo na tem svetu, po katerem hodijo tako brhka dekleta, kot je Majda!«

Med igralci je vršala zidana volja. Samozavest jim je bila v srcih. Drugo dejanje so igrali lepše kot prvo. Med tretjim dejanjem so ljudje stiskali pesti in grozili Gašperju, Zavrtnikova blaznost jih je vznemirjala, Janezova in Majdina nesreča jih je bolela. Pri strelih v četrtem dejanju je zastala ljudem sapa. Privoščili so grdemu Gašperju, vzklikali so v grozi in sočutju, ko je omahnil Janez v prepad in je zginila za njim Majda.

Zastor je padel. Ljudje pa so obsedeli in obstali na mestih. Niso mogli verjeti, da morajo že oditi, tako jih je prevzelo vse lepo, kar so videli na odru. In žal jim je bilo, da se je tako hitro vse končalo. Prehitro, mnogo prehitro!

In kot da je bilo tudi igralcem žal, da je že vsega konec. Metko je kar zabolelo: sleči svileno narodno nošo in odložiti srebrno avbo — da bo zopet vsenaokoli vse tako vsakdanje. In nič več ne bodo počivali pogledi moških na njej, kot da je posebnost, čisto druga kot sicer. Tudi ostalim se kar ni dalo z odra. Obotavljaje se so si umivali barve z lic in trgali prilepljene brke.

Na oder je prihitel nadučitelj in povedal, da je vstopnina prinesla dosti več, kot so mislili. In je rekel, da se spodobi, da se igralci za svoj trud in lepo igro poveselijo. Povabil je vse v gostilno. Igralci so bili povabila veseli. Le ne po teh lepih urah nazaj v vsakdanjost!

»Preobleči se moram,« se je branila Metka.

»Kaj, preobleči?« se je začudil Tine in jo debelo pogledal. Iz njegovega pogleda je videla, da je mislil: Potem ... potem pa ne boš več, kar si sedaj ... taka, da človek ne more odtrgati od tebe pogleda. In njegov pogled je zaprosil: Nikar se ne preobleči, Metka! Da veš, kako ti pristaja narodna noša! Pojdi, kakršna si!

Otroci so vpili: »Majda, Majda!« Z občudovanjem so jo gledali, niso se je mogli nagledati; spremljali so jih do gostilne. Še odrasli so postajah ob potu in jih gledali, ko da so čisto tuji, vzvišeni, vsega občudovanja, spoštovanja in čaščenja vredni ljudje. Po gostilniškem vrtu je pa kar završelo, ko so prišli. »Majda, Majda? Križ božji, torej si res še živa in se nisi ubila v prepadu? Hvala Bogu, škoda bi te bilo! ... Tako dekle!«

»Janez, Janez!«

»Tonček!«

»Zavrtnik!«

»O, gospod Gašper, Lisjakov gospod Gašper! In od vseh strani so jim ponujali piti in jih vabili k svojim mizam. Tine pa ni dovolil, da bi se razkropili. Sedli so okoli dolge mize. In takoj je bilo središče vsega zanimanja na gostilniškem vrtu ta miza. Sorodniki in sosedje so se dvigali od sosednjih miz in prihajali s polnimi kupicami k igralcem.

»Gospod Grozdek,« je poklical Lisjakov Gašper gostilničarja.

Z veseljem in hrupom so sprejeli novo ime za gostilničarja, ki je nosil na mizo liter za litrom, ko da ne nosi vina, ampak vodo, ki je zastonj.

Okoli Tineta je bila ves čas tesnjava. Če bi moral izpiti vsak kozarec, M so mu ga nudili, bi gotovo že zdavnaj več ne mogel stati na nogah. Vsem niti odgovarjati ni mogel. Niti v študenta Janka niti v Toneta niso ljudje tako silili, dasi je bil Janko že na vseučilišču. Tone pa je letos prestal tisto hudo skušnjo, ki ji pravijo matura. Ribničana so se ljudje nekako bali. Središče vsega zanimanja je bil Tine.

Tudi gospoda je hotela govoriti s Tinetom. Grozdek je prihitel in mu sporočil njihovo željo. Ko se je Tine obotavljal in ni takoj odšel, je prišel še Lokač in glasno ter s poudarkom povedal, da bi sam gospod glavar rad govoril z njim. Kmalu se je Tine vrnil k igralski mizi in povedal z nič kaj veselim obrazom, da želi gospoda govoriti tudi z Metko. »Tudi tebe nočejo mučiti,« ji je šepnil, ko sta med pozornostjo in nevoščljivostjo gostov odhajala h gosposki mizi.

Geometer se je lotil Metke. Rdečica ji kar ni zginila z lic, toliko je govoril in govoril z njo. Kako ji pristoji narodna noša, kako lepo je igrala, kako jo krasi rdečica na licih, kako ljubka je v svoji zadregi in sramežljivosti. In gledal ji je neprestano v oči, da bi najrajši pobegnila od mize ali pa se pogreznila v zemljo. Pogledala je Janeza, kot bi ga prosila, naj jo reši. Slišala je besede sodnikove gospe: »Škoda bi vas bilo za semenišče, gospod Tine.«

Tine je ves rdeč. Saj se mu menda ne godi v krempljih sodnikovke bolje ko meni ob geometru, je pomislila Metka. In je poslušala čez mizo, kaj govorita onadva in ni mislila na tisto, kar ji je šepeta je govoril geometer.

»Slišim tudi, da ste pesnik in pisatelj ...« 

Tine je bolj v zadregi ko Metka.

»Tam niso za duhovnika, pesniki in pisatelji ...« 

Metka je videla, da govori sodnikovka z vedno večjo naslado, čim bolj je opažala, da je to Tinetu neprijetno.

»Zakaj bi ne bili pesniki in pisatelji za duhovnike, gospa?« je vprašal z one strani mize glavar.

»Ker so vsi v tem poklicu nesrečni! Saj veste sami dobro, gospod Tine. Kar po vrsti pojdimo: Vodnik, Gregorčič, Aškerc, Medved ... Tudi Finžgar, ki je napisal ,Divjega lovca', katerega ste danes tako lepo podali.«

»Ne vem,« je naenkrat nehala Tinetova zadrega. »Ali ste ga vprašali, gospa, da tako dobro veste?«

Glavar ni mogel skriti veselja in zadovoljstva, da jo je zgovorna gospa sodnikova skupila.

Gospe je študentovska predrznost zaprla sapo in pregnala zgovornost. Tine je izkoristil priliko in vstal. »Moram k svojim igralcem!« Na prigovarjanje je obljubil, da se vrne, brž ko utegne.

Metka se je takoj pokesala, da ni odšla s Tinetom. Sodnikovka se je menda hotela maščevati nad študentom in je Metko prevzela geometru: »Le glejte, gospodična Metka, da vam ne pobegne v bogoslovje.«

Metka je bila bolj v zadregi ko prej ob geometrovih besedah, ko jo je sodnikovka zanesljivo in a tihim glasom vprašala: »Vam je že napisal kako pesem?«

Kje si Tine, da poveš zgovorni gospe zopet kako, ki ji bo zaprla sapo in zajezila zgovornost?

»Rdečica na vaših licih in zadrega v očeh vas razodeva, gospodična Metka! Je res fant od fare, vaš Tine! In še pesnik in pisatelj povrhu! Kajne, gospodična Metka, da je to nekaj čudnega, kako nas vleče k pesnikom in pisateljem? Posebne vrste ljudje so, imajo v sebi nekaj ... nekaj ... kaj vem, kaj. To veste in čutite vi sami bolj ko jaz. Ne?«

Metka je kar stekla od gosposke mize. In ko so zopet poslali ponjo, je bila trdno odločena, da rajši pobegne domov, kakor pa da še enkrat pade v roke vsiljivemu geometru in zgovorni gospe sodnikovki. Rajši domov, dasi je bilo tudi na Grozdkovem vrtu prijetno in lepo ...

Veselo je bilo pri mizi, za katero so sedeli igralci. Ribniški študent je zbijal šale, da niso prišli iz smeha in dobre volje. Odprl je šolo za izgovarjavo ribniškega narečja. Smeha ni bilo konca ne kraja. In petja prav tako. In šal in dovtipov na koše. Kdaj se je priplazila na vrt noč, ni nihče opazil.

»Metka, gospoda odhaja! Pojdi in poslovi se od njih! Kličejo te!« Za nič na svetu ne! Metka zbeži z vrta v gostilno. V veži so ljudje, plane v gostilniško sobo. Tam sedi France, sam. Razmršeni lasje, rdeče, motne, zbegane oči. »Metka!« zaječi.

Metka zbeži iz gostilniške sobe. V veži skoraj butne ob orožnika.

»A, tu ste, gospodična Majda!« Ko da jo je iskal in je vesel, da jo je našel, govori. Kakor da ji hoče Bog ve kaj povedati, se obnaša. Pa se mu bleščijo, gorijo in žarijo oči, ko da ga je deklic čisto očaral.

Metka ne ve, kaj naj bi ji imel posebnega povedati orožnik in čemu stika za njo. Iz veže hoče nazaj na vrt med igralce. Morda so med tem že oddrdrale kočije z gospodo.

Na stopnicah jo prestreže Vekoslav. »Gospodična Metka!« Kaj naj bi ji le imel razodeti razneženi obraz gospoda s sodnije in njegov topli, mehki glas? Tudi njemu se bleščijo, gorijo in žarijo oči, morda še, bolj kot orožniku.

Za njo je prihitel orožnik. Začudeno in zvedavo pogleda Vekoslava, Vekoslav pogleda njega. In Vekoslav ne pove, kar ji je mislil razodeti in orožnik ne izvrši, kar je mislil, ko jo je iskal po veža in je prihitel sedaj za njo. Ko da ju je sram, hočeta zdaj drug pred drugim skriti tisti ogenj v očeh.

Metki pa že hiti naproti od mize, pri kateri so igralci, Kalumet, Amerikanec.

»Kod hodiš, junakinja današnjega dne, Krista ...« In angleške besede.

Metki je nerodno in neprijetno. Mož misli, da sme do mile volje mučiti, kogar hoče, samo zato mučiti, ker ima dolarje. Tisto o junakinji današnjega dneva je pobral od geometra, ki jo je prišel klicat, da bi se šla poslovit od gospode. Tudi je slišal, da ji je rekel geometer Krista Rückova. Tega drugega si ni zapomnil, kliče jo le za Kristo, ker pač misli, da je to ime Bog zna kako imenitno in lepo, da ga Metka najrajši sliši, kajti drugače bi jo gospod, kakršen je geometer, gotovo ne bil klical tako(Geometer je razlagal, kako lepo je igrala v Ljubljani Krista Rückova Majdo. Širokoustnež in priliznjenec je seveda vse to povedal le zato, da je mogel zatrditi Metki, da je danes igrala lepše ko Krista Rückova in da bi jo ta za njeno igro zavidala.) Res, pravi Kalumet, lepšega imena ti niso mogli zdeti, starina amerikanska! Krista, Krista, Krista! Pa ne veš, zakaj in kako je to mislil geometer. Učen, zanimiv in zabaven hočeš biti, pa si smešen, da je jo je Kalumet!

Metka opazi, da orožnik in Vekoslav nista preveč vesela Kalumetove navdušenosti.

Bog ti daj zdravje, Gašper, Lisjakov Gašper, študent od Ribnice, da si spregovoril in rešil Metko pred vsiljivim starcem, pred Vekoslavom, pred orožnikom pa tudi pred tistim nesrečnikom iz gostilniške sobe, ki bulji tam z okna nanjo ko jastreb, ki hoče planiti na pišče.

»Igra je igra, Majda, Metka, Krista — imate morda še kako ime?«

»Junakinja današnjega dneva ...« skuša Metka posneti Kalumetov glas.

»Slišal sem, pa tega namenoma nočem reči. Slava vam že tako preveč sili v glavo. Premalo smo vam, ki nas nihče tako ne časti, hvali in ne povzdiguje ko vas.«

Ali misli sedaj študent resno ali se po svoji navadi zopet šah?

»Povsod ste: pred gospodo, v gostilni, le pri nas ne morete vzdržati ...« pripravlja študent mesto poleg sebe. »Če se vam ne zdi preponiževalno ...«

Oj, kako rada sede Metka k njemu! Lepšega mesta sploh ni pri vsej dolgi mizi, ni ga pri nobeni ni na vsem svetu. Študent od Ribnice jih danes siplje kot iz rokava, vedno nove, veselejše, zmerom bolj šaljive ... Od drugih miz prihajajo poslušat. Pa ji ponudi prostor poleg sebe!

Vekoslav in orožnik se potuhneta in se zgubita nekam med mize. Kalumet se pa mota, mota okoli Metke in gleda, kako bi se vgnezdil ob njej ali vsaj blizu nje.

»Gospod ... gospod ...« Študent je v zadregi, ker ne ve, kako bi rekel Amerikancu.

»Kalumet!« šepne Metka študentu. Bučen smeh med igralci. Amerikanca je hipoma minila prijaznost pa tudi vsiljivost.

Metka je bila srečna. Zavidale so ji tovarišice mesto ob Ribničanu. Ko se je vrnil Tine, je brez obotavljanja sedel na drugo stran k njej. Nadučiteljeva Vida ni mogla skriti, kako zelo jo boli Metkino odlikovanje in priznanje. Učiteljiščnica ni hotela sprva igrati s kmečkimi fanti in dekleti! Prav ti je, nadutost, da je zdaj študentom več Metka ko ti.

Ko bi mignil, je prišlo spoznanje, da je treba domov. »Ne še, ne še!« se je opogumil Kalumet, naročal vina in silil v njo in Tineta. Če ne bi bilo Amerikanca, bi se Metka obotavljala. Ker je bil tudi oče Zavrtnik že preveč zgovoren in se mu ni nikamor mudilo, je morala Metka siliti k odhodu. O, le zakaj tako naglo, naglo beže trenutki, ki so lepi in v katerih je človek srečen?

Oprezal je Vekoslav, da bi se pridružil, pripravljal se je orožnik, da jo spremi domov. Metka si ni vedela pomoči. Potožila je Ribničanu. Tinetu ni mogla, ker je silil vanj Amerikanec, ki se je hotel na vsak način znebiti svojih dolarjev. Očeta ni bilo čisto nič sram piti za amerikanski denar.

»Oče Zavrtnik, midva imava danes še važne razgovore! «

Ves je oživel oče. »Da, Gašper! Važne razgovore! Sediva, da se domeniva!«

Študent je videl, kako je Metka ko na trnju; opazil je, kako obupno pa brezuspešno se Tine otepa Amerikanca. In ni hotel sesti. »Ne smeva več piti, oče Zavrtnik! Kaj pa, če vas opeharim za Majdo in za grunt?«

Oče v ogenj. Videlo se mu je, kako mu ugaja, da ga imenuje zabavni študent očeta Zavrtnika.

»Dober človek ste! Niste tak, kakršen ste bili popoldne na odru. Dam vam oboje, i grunt i Majdo!«

»Ali oče!« Metka je potegnila očeta od mize in od Kalumetove družbe.

Kalumet pa se ni dal premotiti. »Ostanite! Lovely bird!« Sedaj pride najlepše, ko nas bo manj. Vsi skupaj pri isti mizi. Študent, gospod študent! Let us have a little chat, Krista ... Majda, Metka! Tine, gospodar Gašper, ostanimo! Grozdek, vina gor!« Ko je videl, da jih ne bo zadržal, je hotel vzeti vina s seboj in iti z njimi.

Metka se je morala pošteno razjeziti, Ribničan je moral porabiti vso svojo zgovornost, da so ločili očeta od Kalumeta in mize, na kateri so ostali polni litri. Tine je zadržal Amerikanca, da ni krenil z vinom za njimi.

»Ali je vsiljiv,« je prisopihal za prijateljem, Metko in njenim očetom, ki se še zmerom ni pomiril in je mislil na to, da bi se vrnili h Grozdku, kjer je lepo, kakor ni bilo še nikdar.

»Ali, oče Zavrtnik, kaj vam nisem rekel, da morava govoriti na samem?«

»Tisto že, seveda, ali ...«

»Sevajda recite, pa bo prav!« se je muzal Ribničan. »Se-vaj-vaj-da!«

»Sevejda!« se je zamotil oče. »Ne, sevajda!«

Metka je postala. Tako tih je bil Tine. Ozrla se je nanj. Da ga ni spravil vsiljivi Kalumet ob dobro voljo?

Joj, kako se je bleščalo in gorelo v Tinetovih očeh. To je bil tisti ogenj, ki se je vžgal v Francetovih očeh, ko jo je na odru poprosil, naj posreduje zanj, da bi igra!

Tako so gorele Vekoslavove, tako so bleščale orožnikove oći, ko sta jo ustavila pri Grozdku. Ne, ne, še vse lepše ko ogenj v očeh tistih drugih je gorelo v Tinetovih očeh.

Kaj hoče tvoj razžarjeni, pa ves skrivnostni pogled, Tine? Saj je Človeka kar strah ob tebi, Tine ...

Obstane Tine. »Metka!« Mehak, trepetajoč je glas. Metko mehkoba v Tinetovem glasu sladko omamlja.

»Ah ni bilo danes lepo?« 

»Lepo, o, zelo lepo, Tine ...« šepeče Metka.

»Najlepše je sedaj! Glej, kakšna noč ...« 

Lepa, prelepa poletna noč. Žareče zvezde sanjajo na nebu, vsenaokoli mir, vsenaokoli polno skrivnosti. Metka dvigne pogled proti Tinetu, pa ga naglo povesi. Joj, kako gori v Tinetovih očeh, vse silne je, vse bolj plamteče?

Potem ... potem pa ... Kaj je to bilo? ... Kedaj in kako se je zgodilo? ...

Bežal je Tine od Metke, ko da mu gori pod nogami ... Ko da ga je sram ... Ko da je storil nekaj, kar se ne sme in je greh ... Metka je bila tako zavzeta in presenečena, da je obstala na mestu. Kaj, kaj se je zgodilo?

Gorijo Metkine ustnice, ko da se je preselil ogenj iz Tinetovih oči nanje.

In Metka vsa plaha, vsa vznemirjena, vsa razvneta, vsa drhteča. Svetleje gorijo nebeške zvezde ko prej, tišina naokoli je vse bolj skrivnostna ko prej, v srcu je Metki mehko, ko da se preliva toplota z ustnic v srce. In tesno je Metki v srcu, tesno, sladko, čudno ... Še nikdar tako!

Dolgo ni mogla Metka tisto noč zaspati. Zvezde so že bledele na nebu, ko je še slonela pri oknu. Obraz so ji božale njene ljubljenke, njene rože. Premišljevala je dogodke tiste prelepe, nikdar pozabljene nedelje. Kadar jo je zmotil vrisk z vasi ali petje pri Grozdku in se je zdrznila, je zašumela na njej svilena obleka. Metki ni dalo, da jo sleče, Nekaj ji je reklo, da bi takoj tedaj bilo konec vsega lepega.

Fantje so vriskali na vasi. Tinetovi vriski so bili lepši in bolj zvonki od vseh. Oj, kako so božali Tinetovi vriski Metko. Ko rože, njene prijateljice ...

II.

Pismonoša je stopil v hišo. Ni prinesel časnika ne pisma od tete ne razglednice od fanta, kateri je hotel Metko podražiti in ji ponagajati. Zavojček, ličen, skrbno obvezan in zapečaten zavojček je prišel po pošti za Metko. Pismonoša ga ni hotel izročiti nikomur drugemu v roke ko njej, še podpisati se je morala in potrditi prejem. Metki je silila kri v glavo. To bo zopet kaka prav neslana fantovska šala. In je hotela pobegniti z zavojčkom in ga kje na samem odpreti. Oho, to je naletela pri domačih! Pred vsemi je morala zlomiti pečat, prerezati vrv, odviti papir, odpreti pokrov. Pritisnila je zavojček tesno k sebi, da bi ga hitro zaprla in zakrila radovednim očem, če bi bila šala le prerobata in bi jo preveč osmešila. Ko pa je videla, kaj je v zavojčku, so ji roke omahnile. Vprašujoče je pogledala mater in položila zavojček na mizo. Sestra in bratje so planili po njem in ostrmeli.

V zavojčku je bila zlata ura, majhna ženska zlata ura.

Začudenje je bilo toliko, da ni nihče mogel do besede. Brat je dvignil uro iz zavojčka in jo obtipal. »Prava je! Ni iz sladkarij, tudi pozlačena menda ni; tako se more svetiti le pravo zlato.«

»Ni prava, saj ne gre!« ga je zavrnil mlajši brat, ki mu jo je iztrgal iz roke in jo pristavil k ušesu.

»Bomo videli!« In starejši brat se je znova polastil ure, jo navil in si jo pritisnil k ušesu. »Gre ali ne?« jo je nastavil bratu k ušesu.

Gre! O, kako gre! Kako lepo, prijetno, enakomerno tiktaka!

In deset ljudi je napelo možgane: Kdo je poslal uro? Metki je šinila po glavi misel: Kalumet. Ko je gledala bleščeče se zlato, se je spomnila zlatih Amerikančevih zob, polna usta zlatih zob. Zlata ura v žepu, zlata verižica čez telovnik, zlat prstan na roki, vse zlato pri njem.

Še najpametnejši je bil najstarejši brat. Pogledal je na odrezek, ki ga je pustu pismonoša. Ali tiste pisave ni bilo mogoče prebrati. Iz pečata pa je bilo videti, da je bil zavojček oddan na pošto v bližnjem mestu.

»Da ni Vekoslav?« je planila Metki misel po možganih. Vekoslav piše v mestu na sodišču. Ah od kod Vekoslavu denar? Ura je res lepa, pravo zlato, drugače se ne bi tako svetila in bliščala. Bog ve, koliko stane? Od svoje plače si Vekoslav ni mogel toliko prihraniti, da bi jo kupil; krade gotovo ne; od doma pa tudi ni dobil denarja, ko nimajo niti za sproti. Ne, Vekoslav ni poslal ure!

Kdo torej? Kdo?

Uganke ni mogel nihče razvozlati. Zato je nastalo vprašanje: Kaj z uro? Kam z njo?

Metka se je ni dotaknila več. Ko da je ni prinesel pismonoša njej, je gledala nanjo. Da je ne bo spravila ali celo nosila, ni bilo soditi po njenem vedenju. Najmlajši brat je imel še največ dopadenja na uri; kar naprej je posegal po njej, jo vrtel med prsti in nastavljal na uho. Metki bi bilo prav, če bi mu jo tudi prepustni za igračo, tako jo je jezilo, ker ni vedela, od kod je ura. In pa tisti strašni črv v možganih in slutnja: Kalumet! Ura, zlata ženska urica, ki bi je bila Metka še v sanjah vesela, se ji je zdaj studila, če je zavrtal črv v glavi in jo je mučila tista slutnja.

Oče je odvzel uro najmlajšemu sinčku. Ni za otroke taka dragocena ura. To vendar ni nikaka igrača. Danes, jutri se že oglasi, kdor jo je poslal. In kakor koli že bo, za tako drago stvar bo treba odgovoriti in dati račun.

Bistro je pogledala Metka očeta. Tudi mati so postali pozorni na njegove besede. Da oče ne ve kaj gotovega, ah da vsaj ne sluti v pravo smer?

Oče pa se ni izdal. »Spravi uro, da je otroci ne potarejo!« je rekel materi.

Mati pa pokonci. Oni jo naj spravijo? Ali je njihova? Kaj njim sploh mar vsa ta komedija?

Oče ni Metke niti dobro pogledal, ko je ta že vzkipela: Kaj le mislijo o njej! Vržejo naj jo v gnojnico, vrnejo pismonoši ali podarijo ciganu, prav čisto vseeno ji je! In je odvihrala iz sobe.

Drugi teden, točno na isti dan, v torek, je zopet prišel pismonoša. Zavojček kakor pred tednom, v bližnjem mestu oddan, odpošiljalčeva pisava nečitljiva in Metkin naslov razločno napisan: »Visoko spoštovana, dražestna gospodična ...«

»Ol rajt!« je posili butnilo Metki v možgane. Ni hotela prejeti zavojčka; naj ga vrne pošta neznani, čisto nič spoštovani in ne dražestni prismodi, ki nima drugega dela, ko da poštenim dekletom dela take neprilike. Če ima preveč denarja, naj ga razdeli rajši med berače, ki mu bodo hvaležni, pa še Bog bo vesel njegovih dobrih del. Teh pošiljk pa ni vesel nihče.

Odločil je oče, ki je še z večjim poudarkom kot pred tednom mencal o odgovornosti in čistih računih. Zavojček je odprl najstarejši brat. Prelepa, dolga zlata verižica je bila v zavojčku. Metka jo je le zdaleč videla; ni se hotela izdati, da je videla čisto enako verižico pri teti v Ljubljani. Okoli vratu jo je namestila vselej teta, kajpa le ob najsvečanejših prilikah, zlato uro, ki je bila na verižico pripeta, pa je zataknila teta za pas, svoje svilene, črne obleke. Prelepo se je podala dolga, zlata verižica na črni svileni obleki. Metka ni takrat nikoli mogla zatreti v sebi želje: O, ko bi imela kdaj tako zlato verižico in tako zlato žensko uro ko teta.

Kalumet, Kalumet, kako si pristudil Metki zlato! Tretji torek je prišel po pošti prstan, žareč, dragocen in čisto prozoren kamen je bil vdelan vanj.

Četrti teden, v torek seveda, je prinesel pismonoša zlato zapestnico, ki je imela za privesek zlat srček. Joj, kakšna lepota!

Peti torek je bila v zavojčku zlata ovratna verižica. Privesek na verižici je bil zopet zlat srček, samo večji ko tisti na zapestnici. Najstarejši brat, ki bi ga morda res morali dati za draguljarja in zlatarja, namesto da je ostal doma, — tako spretno je namreč razvijal iz torka v torek svojo ročnost pri presoji zlatih darov — je kmalu iztaknil, da se tisti srček lahko odpre. »Sem si spravi sliko,« je poučil Metko.

Metka že peti teden ni več govorila z očetom. Zdaj pa ji je bilo preveč: »Ves svet se mi že smeje in kaže za menoj. Kaj vas je obsedlo, da ne sprevidite, kam me tirate, ker sprejemate darove? Bi me radi drago prodali?«

Oče ne reče ne bele ne črne; ovratno verižico pa je spravil ko vse prejšnje darove.

Šesti torek je Metka pobegnila zdoma. Sestra ji je povedala, da so prišli uhani, o, kaki uhani!

»Še diadem dobiš, boš videla,« se je domislil najstarejši brat, ki je prebral vsako knjigo, do katere je mogel.

Metka bi se razjokala. Kaj le misli Kalumet, nesrečni Kalumet? Saj ne pošilja nihče drugi teh darov! Mehko sapo začuti Metka v cerkvi na svojem vratu. Tesno je res v cerkvi, ah take sile ni, da bi ji kdo tako od blizu in predrzno puhal svojo sapo v vrat. Kdo se le upa? Kalumet! Stoji pred cerkvijo, ko da čaka nanjo, čisto pri izhodu s kora, da mora mimo njega, in on zija, zija vanjo. Gleda na njen vrat, po prsih in tja za pas tiplje njegov pogled, ušesa ji pregleduje, na roko ji gleda, Če nosi njegov prstan. Kalumet, nesrečni Kalumet, kaj se ti meša? Ne, ne, nobenega dvoma ni več, da pošilja darove Kalumet.

Še huje ko z darovi je jezil Metko s svojim govorjenjem po gostilnah. Pripovedoval je o svoji farmi vsakemu, ki ga je hotel poslušati. Poslušal ga je vsak rad, ker se mu denar ni smilil. Poslušali so ga, dražili so ga, vlekli iz njega njegovo skrivnost, suvali so se s komolci, se ščipali za bedra, da so zadržali smeh, kadar je zaljubljeno vzdihnil, in pili, pili na njegov račun.

Stare ženice so začele zasledovati Metko in ji hvaliti Amerikanca. Bogat je, da sam ne ve, koliko ima denarja in koliko je vredna njegova farma. Ne bo hudega njegovi ženi, zakaj Kalumet ni le bogat, tudi dober je. O, kako dober!

Metki se je zdelo, da se ji prijateljice muzajo in da stikajo ljudje glave za njenim hrbtom. Lokačev študent se je brez slovesa vrnil v Ljubljano, česar ni še nikdar storil, če mu niso za teto dali ničesar, so mu izročili vsaj pozdrave zanjo. O, kako je Metko peklo njegovo izogibanje. In mislila ga je prositi, da bi ponesel teti njeno narodno nošo. Kaj neki naj bi bil vzrok čudnega Tinetovega vedenja, če ne Kalumetove prismodarije. Tako je osmešil Metko, kakor še nikdar ni bilo osmešeno nobeno dekle! Saj se Metka ni upala več z doma. Se v cerkev ni hotela iti pet na kor; pomešala se je med ženske pri vratih; zadnja je prišla v cerkev, po maši pa prva hitro domov.

Sestra je pripovedovala pri kosilu, kako zabavo so imeli ljudje po maši, ko je zatrjeval Kalumet, kako čisto nič lepo niso pele danes pri maši pevke. Brez Metke je pusto in nezanimivo cerkveno petje. Da ni zbolela, revica?

Metka je potožila materi. Mati pa hudi. Vsaka druga bi se smejala in bila vesela, da je izbral njo, ne katero drugo. Zabavala bi se, sama bi iskala prilike, da se sestane z njim, ki je skromen in okoren in ne ve, kako bi začel. O, to bi hitro utihnili grdi jeziki in sam bi se kmalu naveličal pošiljati darove, če bi mu pred vsemi pokazala, kako smešno je njegovo upanje. Metka, Metka naj bi nagovorila to staro, smešno amerikansko prismodo, ki ji je zagrenila toliko ur? Najhuje je bilo Metki to, da ni mogla nikomur potožiti in se ni nikomur smilila. Oče, ta bi se moral potegniti za čast svoje hčerke, je mislila.

Ali oče ji je napravil sramoto, da je krenil s Kalumetom h Grozdku tisto nedeljo, ko je šla Metka v mesto k maši, da bi se izognila Kalumetu. Kalumet, pobit in žalosten pred cerkvijo, oče pa kar k njemu in z njim v gostilno. Dobri ljudje so ji vse razložili, kako je bilo.

»Farma kliče!« je začel Kalumet, »ol rajt, moja farma. Bog ve, kako gospodarijo brez mene.« In nato dolga baharija, kakšna je njegova farma, koliko repov živine je v hlevih, koliko svinj po svinjakih, kuretine po kurnikih. Ljudje, ki so vlekli na ušesa tisto, o čemer sta govorila, so se dolgočasili. Stokrat je to že razložil Kalumet.

»S tujimi ljudmi je križ, le na svojo korist gledajo! Da imam na farmi svoje ljudi ... Kako bi rekel? Družino, družinico ... zvesto družico ... V samem bogastvu ni sreče. Bogastvo pridobiš z umno glavo in z delavnimi rokami, sreče s tem ne moreš doseči. Sreča je v srcu in srce hrepeni po svojem! There is nothing like happiness in love!«

»Glejte ga, Kalumeta, kako lepo včasih pove!«

»Mislim že leta in leta na to. Srce mi ne da miru, po družici hrepeni ...«

Nevednega se dela oče, ali pa ga je obsedlo ko vse zastonjkarje, kadar koli se je Kalumet raznežil:

»Ne najdeš je težko, bogat si, za take se trgajo.« 

Ne reče Kalumet, da bi je ne mogel dobiti. Ali take ... take, kakršno bi sam rad, tisto, ki bi jo njegovo srce rado ... Ne gre in ne gre Amerikancu prava beseda iz grla.

Napnejo oprezovalci ušesa. Sedaj pride tisto, na kar čakajo!

»Lot of girls every where, but the one I am looking for ...« Potem se lovi za besede, da raztolmači očetu: »Toliko sem premišljal o nevesti, ki mi je sojena, ki je nekje, pa je nisem poznal; toliko sem premišljal vsa ta leta o njej, da so mi lasje osiveli. Pri takem fantovsko gorkem srcu sivi lasje! Kako bi ne osiveli! Skrb, ah jo sploh najdem ... Čuj, da niso osiveli moji lasje, osiveli bi sedaj v nekaj tednih, odkar sem jo našel. Osiveli bi, ker ... ker ji ne morem dopovedati, kaj sem našel v njej ... Bojim se, da me ne bi razumela, da bi me zavrnila ...« »If only I could explain my situation, my feelings and my suffering!«

»Pa nisi mogel tam v Ameriki najti take? Tisti bi laže povedal, naša beseda ti ne gre gladko. Ali v Ameriki ni deklet?«

»Vprašaš! Na izbero jih je! Ali zame ni nobene. V tem kraju sem se rodil, v tem kraju sem zrasel, v tem kraju sem preživel svoja najlepša leta, na vašem pokopališču počiva moja mati. Moje srce je tu doma. Priznam, ne gre mi domača beseda gladko, ali srce je bilo vedno tu. Ni bilo dneva, ni bilo stiske, da bi ne mislil na svojo rodno vas. Globoko pod zemljo sem garal v Ameriki, po šumnih salonih sem stregel tujim veseljakom, na svoji farmi sem delal in sameval — srce pa je bilo vedno tu, doma ... Slutilo je, da ga čaka sreča le tu, doma ... Zato pa me je tudi vleklo vedno domov.« V tem delu svojega govora je Kalumet kar nekako pozabil na svojo angleščino.

»Predolgo si odlašal! Ne zameri, ali mlajšega ženina bi bila vsaka nevesta gotovo bolj vesela.«

Saj to je tisto, kar skrbi Kalumeta. Prej pa bi ne mogel nuditi ženi tega, kakor ji lahko nudi sedaj. Ni zadel v loteriji, z rokami je pridelal farmo. Starejša glava, pametnejša glava, zvestejše srce, varnejša roka ...

Ali je kje na svetu dolgoveznejši človek kot Kalumet. Modruje in modruje ko mačka okoli vrele kaše, pleše okoli vsake malenkosti, ne more z mesta. Poslušalci v gostilni so nestrpni. Slišati hočejo, kako bo odkril svoje srce — očetu seveda, ne Metki sami! Toda Kalumet: lepo počasi, po ovinkih. Tudi najbolj vroča kaša se počasi shladi!

»Vse lepo, prijatelj! Izbereš si tako, ki odgovarja tvojim letom. Kaka vdova bo srečna ...«

Kalumet užaljen. Vdovo naj vzame? Nikdar! »O, saj je na svetu tudi deklet, ki so že bolj v letih.« 

Tudi takih ne mara Kalumet. Ostankov Kalumet ne bo pobiral.

»Potem je res hudo. Razumem, da te skrbi.« 

Kalumet povesi glavo in se zamisli. Oče se pripravlja na odhod.

Ljudje v gostilni, gostilničar sam, zlasti pa natakarica so razočarani. Mislili so, da bodo Bog ve kaj dočakali, slišali in videli.

Amerikanec oživi, ko opazi očetovo namero. Bog ne daj tega, da bi šel že sedaj domov. Saj vina niti še dobro pokusil ni! Tudi domenila se nista še o ničemer, vse to do sedaj so le prazna razmišljevanja, mnenja, naziranja, uvod tako rekoč za tisto, kar mu je na srcu. O, Kalumet, Kalumet in tvoji uvodi! »Ali veš, zakaj sem jo pred petintridesetimi leti prav prav popihal v Ameriko? To get rid of the old world where a young man has no chance.«

»Nikogar nisi imel razen matere, mati ni imela ničesar razen tebe. Revščina te je pognala ko druge.«

»Tudi revščina, ne rečem! Of course. Ali največ je k temu pripomogla tvoja sestra, dear me!«

»Moja sestra? Katera le? Tri sem imel ...« 

»Metka! Tvoja sestra Metka,« vzdihne Kalumet. »O sladko ime ...«

Nekdo se v gostilni glasno zasmeje, drugi kihajo in se vsekujejo, da zadrže smeh.

»Torej ta, ki je v Ljubljani?«

»Tista, ki je vzela orožnika.« 

»Tega nisem vedel. Glej, glej, kaj ne poveš! Potemtakem ni dosti manjkalo, da nisi sedaj moj svak. Svaštvo je neke vrste sorodstvo.«

»Morda pa zamujeno popravimo! It may be late but not too late!« V mizo upre svoj pogled, ko da ga je sram, da je izrekel te besede.

Pivci v gostilni so pozorni. Si se le ojunačil, Kalumet? Udari v sredo, kar bo, bo! Kaj bi motovilil in cincaril po ovinkih!

»Popravimo, seveda lahko popravimo. Metka je vdova, prosta je, otrok tudi nima! Edina hčerka ji je umrla, če hočeš, jutri se peljem s teboj v Ljubljano!«

Naj kdo reče, da ni Metkin oče šaljivec, ki mu ga ni para!

Ko da je kdo Kalumeta polil s pomijami. Pet in trideset let ... pet in trideset let, pozna se to v človeškem življenju, postarala se je, years have passed.«

»Ti si seveda ostal mladenič, nespremenjen!«

»Poslušaj, da me razumeš! Metke, tvoje sestre, niti prosil nisem za roko. Saj sem vedel, da bi bilo zaman. Jaz, sin uboge delavke, dninarice, nezakonski povrhu, ona hči kmeta. Rad sem jo imel od daleč, na tihem, trpel sem, nikomur nisem zinil besedice ...«

»Pa si bil precej drugačen pred petintridesetimi leti ko dandanes, ko obešaš na veliki zvon. Čujem danes prvič o tem, Metka tudi ni o tem nikdar ničesar povedala. Menda se v svoji skromnosti niti njej sami nisi razodel?«

»Z besedami ne, čutiti pa je morala iz mojih pogledov in ponašanja, kako gorim zanjo. Ko je ujec pisal iz Amerike, da mi posodi za vozni listek, sem zgrabil kljub materini žalosti za ponudbo. Delati in pritrgovati si, tega sem bil vajen. V nekaj letih prigaram kupček dolarjev, vrnem se, stopim tedaj s ponosom in z upanjem, da mi ne odreče, pred Metko, tako sem mislil. Prej ko sem prišel do dolarjev, se je poročila.« Iz angleške navlake je nekako mogoče razbrati, da je tako hotel povedati Kalumet.

»Če pa ni o tvoji ljubezni ničesar vedela! Pisati bi ji moral ...«

»Trpel sem. Njena slika mi ni šla iz glave, spomin nanjo me je spremljal po podzemskih rudnikih, po tovarnah, po cestah in salonih. Na farmi ni minil dan, da bi ne mislil nanjo. Na njo, tako, kakršna je bila takrat, ko sem šel v Ameriko, da si jo prislužim. Razumi me! Taka je bila vedno njena slika v mojem srcu! Na to sliko sem prav za prav vedno mislil. Ali ji je ime Metka? Kako ji je prav za prav ime? Saj nisem vedel. Čutil sem le: je, nekje je tista, ki jo gledam v duhu. Prav taka je, kot jo obožuje moje srce. Taka je, kakor je bila Metka, ko sem jo videl zadnjič ... Iz leta v leto je bilo hrepenenje po njej ... po tisti ... po taki, kakršno sliko sem nosil v svojem srcu, vse večje in silnejše. Želja po domu, kjer je tista, je rasla do bolečine, pa je zmerom prišlo kaj, da nisem mogel na pot. Morda je bilo za odlašanje vzrok tudi to, ker sem se bal, da je le še v mislih tam nekje doma taka Metka, ker je prava Metka že poštama vdova. Doma pa ... Oj, saj ti tega ne morem dopovedati in razložiti. Za to ni besed. Slika, ki sem jo nosil v srcu dolgih pet in trideset let, je bila le senca tiste, ki sem jo zagledal pri igri na odru pod Lokačevim kozolcem. Metka, Metka, prava Metka, ah stokrat lepša od Metke pred petintridesetimi leti ... Vzdihne Kalumet in nadaljuje v angleščini, ko da je ni že dovolj vpletal v svoje dolgo modrovanje.

»Igrala je?« Oče noče razumeti Kalumeta. »Ali ne zameri, prijatelj, med igralkami so bila sama mlada dekleta, leto, dve nad dvajset ni imela niti najstarejša, Maruša, mati Janeza, divjega lovca. Take so pa za tvoja leta le premlade, ne zameri ...«

»Saj to je tisto, kar mi ne da miru. Just think on my unspeakable suffering! Ne spim, premišljujem, pijem, dasi v Ameriki sploh nisem pil, še zmeša se mi ... It's simply terrible! Je tu, vsa lepša je, kot sem jo videl v najlepših sanjah, pa ne morem do nje ... Bojim se ... Zavrne me ... Leta so vmes... Brez nje pa ni zame življenja ...« In zopet angleščina.

Solze v Kalumetovih očeh.

Usmiljenje na očetovem obrazu. »Predolgo si čakal in odlašal. Vidiš, zdaj je prepozno.«

»Ne, ni prepozno, nisem predolgo čakal in odlašal. V pravem času sem prišel, srce me ni varalo ... Goodness gracious!«

»Sam praviš, da so leta vmes.« 

»So ... ali prej ... prej nje ni bilo ... Bila je otrok! obena druga ni bila in ni tista iz mojega srca, sanj in spominov kot ona… Da sem prišel prej, bi se vrnil čaran; ne bi je našel, that's sure.«

Oče ne ve, kaj bi rekel. Tišina je v gostilni. Poslušalci in oprezovalci vedo, da sedaj Kalumet pri vsem svojem ovinkarstvu in nategovanju ne bo mogel več dolgo odlašati s pravo besedo. Kako jo izreče? Kako jo sprejme Metkin oče?

»Tako sam, sam in zapuščen sem na svetu. Nikogar svojih nimam in da mi je danes napisati oporoko, komu naj zapustim trud svojih rok? Pri vsem bogastvu nisem srečen ...« Sam sebi se smili Kalumet, zato se ne posuše solze v njegovih očeh. »Bil pa bi na mah najsrečnejši človek na svetu, če bi me uslišala ...«

»Kaj pa pravi? Zakaj te noče? Zaradi starosti?«

Debelo pogleda Kalumet očeta. Kaj res ne ve, kam hoče in na katero misli? Oče pa ne trene z očmi, ko da je res edini tujec v Jeruzalemu, kakor se to bere v svetem pismu.

Kalumet povesi oči in molči.

»Nekaj ti je vendar rekla, zakaj te ne mara?«

Se zmerom molči Kalumet. Ves v zadregi je, še solze se mu posuše.

»In če te je zavrnila, kaj hočeš? Bog pomagaj! Pogledati moraš pač za katero drugo, ki bo bolj usmiljenega srca!«

»Za nobeno drugo! Nikdar in za nobeno drugol Ker je samo ona tista izvoljena, there is no other choice.«

Zmigne oče z rameni. Ko da mu je dovolj tega praznega govoričenja.

Primakne Kalumet stol k njemu, skrivnosten hoče biti: »Vse še ni izgubljeno! Nisem še govoril z njo ...

»Oho! Kaj ne poveš! Drugim pripoveduješ, razglašaš, tožiš, jokaš ...«

»Ne upam se govoriti njej sami. Bojim se, da mi mrzlo razprši vse moje sanje in upe ... Uničiti moje dolgoletne sanje in upanje, to bi bila moja smrt. Zato odlašam. Too hard a task for me.«

»Prej ali slej pa vendar moraš na jasno ...«

»Slej, slej, ko bo vedela, kako in koliko trpim, kako me je začarala, kako mi ni življenja brez nje ... Nothing but sheer misery.«

»Pa kako naj to ve, če ji ne poveš?«

»Dobri ljudje ji povedo, dobri ljudje mi pomorejo, pregovorijo jo. Da bi imela spočetka vsaj malo usmiljenja z menoj in mojo zapuščenostjo, sčasoma, ko me spozna in vidi, kako jo imam rad, sčasoma pride vse drugo. Ali will be O. K.«

»Malo čudno se mi zdi to ...«

»Ne morem drugače, ne znam drugače, prijatelj,« prime Kalumet očeta za roko in jo stisne.

»Prijatelj, kajne, da mi tudi ti pomoreš? I'm sure you will help me.«

»Jaz? Stare ženice so včasih prenašale take ljubezenske pošte, ne resni možje.«

»Moraš mi pomagati, moraš! Zato sem ti vse razložil in povedal kakor nikomur. Ne smeš mi odreci! Ali se ti nič ne smilim? You can easily see all my difficulties.

Siloma hoče oče oprostiti svojo roko trdega objema. »To so ženski posli! Kaj vendar misliš? Jaz, prav jaz ...«

»Ti, prav ti bolj ko kdo drugi! Ti, ti, moraš, moraš! I cannot do without you.« 

»Da se mi bodo ljudje smejali! Ne bodi vendar ...« 

»Nihče se ti ne bo smejal! Saj nihče o tem vedel ne bo! Oče si ji ...« Brez vsake angleške besede.

Kalumet bi skoro padel s stola, s tako silo je izvil oče svojo desnico iz njegovih rok.

»Kalumet, ali se ti meša ali si pijan, da ne veš, kaj govoriš?« Oče je ogorčen. Vstaja. Kalumeta zre prezirno. Ali res ni vedel, da misli na njegovo Metko, ali zna tako dobro kazati svoje ogorčenje in prezir ob takem presenečenju?

»Tiho, tiho! Ne razburjaj se! Slišal bi kdo!« We must be careful!« Kalumet ga hoče po vsej sili potisniti na stol. »Slišal bi kdo ...!«

Ko da niso gostje v gostilni že do tedaj slišali vsako.

In oče se je dal preprositi, da je ostal. Grdi oče! Metka je bila tako huda nanj, da je ni več zanimalo, kaj sta še govorila in kako modre nauke in pikre nasvete je oče delil Amerikancu, pa kako so se zabavali na račun tega Grozdkovi gostje.

Zdaj je bilo tudi materi dovolj. In ko je prišel oče domov, ga je sprejel molk. Bil je čas večerje, pa ga je še čakalo v peči kosilo. Oče zgovoren, mati nobene. Oče o vsem mogočem, samo o Kaltimetu nobene. Vinska zgovornost je mater dražila, da niso dolgo molčali: »Imaš dolarje pri sebi? Pokaži, kakšen je amerikanski denar?«

»Torej veš, s kom sem se zamudil? Zabavno je bilo, rečem ti ...«

»Koliko dolarjev ti je dal?«

»Da bi mi dal dolarje? Čemu le?«

»Za kupčijo!«

»Kako kupčijo?«

»Sram te bodi! Lastno hčer prodajaš!«

Oče pokonci, mati še v večjo jezo.

»Kaj morem za to, če se je tako zatelebal? Saj ni mogoče spregovoriti pametne besede z njim. Na rokah je bo nosil, živela bo ko grofica, nobenega dela ne bo imela, ol rajt ...« je skušal oče posneti Kalumetov glas.

Metka v jok. »Služit grem, za pastirico, za deklo h kravam ali svinjam. Rajši grem služit po svetu, kot pa da sem doma, kjer me lastni oče izdaja ...«

Po dolgem prepiranju in zbadanju je mati dosegla svoje: prepričala je očeta, da se mora enkrat končati nadlegovanje Metke s Kalumetove strani. Pametnejšega izhoda niso iztuhtali, ko da mora Metka sama govoriti z njim in mu razpršiti bedaste misli.

Metko je kar streslo: s Kalumetom govoriti! Brr ... Mati pa je odločila:

»Če nočeš, prav! Ali potem se mi ne cmeri več! In tisto s tvojimi službami, rajši bi že bila farmarka in Kalumetka ko gospodarica nad hlevi in svinjaki.«

Farmarka, Kalumetka! Strašno! Ali Metka res ni imela nobenega drugega pota, ko da je privolila. In oče je privlekel Kalumeta, ki se ni prav upal blizu. Ko da ga je pekla vest, da ni bilo prav, kar je počenjal do sedaj. Ali pa se je bal resnice. Ni oče ni mati se nista dala preprositi, da bi poslušala, kake pove Metka starcu. Oče ga je pahnil skozi vrata in jih trdo zaprl za njim.

Metki je burno bilo srce, nabijale so ji žile v sencih, kri ji je silila v glavo. Ni se mogla toliko zbrati, da bi bila mirna in bi rekla prvo besedo. Še pogledati ga ni mogla.

Kalumet pa, ko da ji ni prizadel že toliko gorja:

»Zdrava, Metka! Majda! Krista!« 

O, ko bi ji vsaj Krista ne rekel! Sunkoma je dvignila glavo in se obrnila proti njemu. Zlati zobje, polna usta zlatih zob! Sršate sive obrvi, pod njimi drobne, kalne, vse rdeče oči. Koža ko stara cunja, ki so jo že tolikokrat oprali, da je čisto sprati in očistiti niti ne morejo več. Plešo si je skušal zakriti z dolgimi lasmi z leve strani. In te dolge, sive lase, ki si jih je počesal čez plešo, si je pobarval z barvo, ki ni bila ne črna ne rjava ne kostanjeva. Barva pa se ni prijela vsakega lasu, nekateri so ostali sivi, drugi so bili le do polovice pobarvani. Ne zoprno zlato, ne preperela koža po obrazu, ne sršate obrvi, ne rdeče, kalne oči niso Metke toliko zbodle ko ti slabo pobarvani sivi lasje in trud, da bi skril svojo plešo.

»Zakaj mi ne sežeš v desnico, Metka?« Še v desnico mu naj seže! In mirno naj posluša, o čemer je že tolikokrat blebetal po gostilnah in povsod, kjer ga je hotel kdo poslušati. Temu človeku, temu nesrečnemu človeku, ki ji je grenil že tedne življenje, veselje, mladost, vse, vse, temu človeku naj seže v roko? Zakaj, zakaj sploh mora govoriti z njim, ko mu ni nikdar ničesar zakrivila. Le s težavo je Metka zadrževala, kar ji je sililo iz grla.

»Metka!«

Tako je menda vzdihoval po gostilnah: »Metka, o sladko ime ...« Ljudje pa v smeh.

»Zakaj me ne pustite pri miru?«

»O počasi, počasi, srce ... No hurry in such delicate affairs. Predvsem: zakaj me vičeš? V Ameriki se vsi tičemo.«

»V Ameriki ste menda sploh vsi tako ... tako ... malo ... malo ... čudni, da ne rečem kaj hujšega.«

Nekaj angleščine je zopet povedal Kalumet, česar Metka seveda ni razumela.

»Pustite svojo angleščino! Obljubite mi, da mi boste dali odslej mir, pa vam vse, vse odpustim, tudi roko vam stisnem.«

Zopet nekaj angleških besed. »Po naše se to pravi ...«

»Ne zanima me, razen če se to pravi po naše: Obljubim ti, da te pustim odslej čisto, čisto pri miru.«

»Metka! Don't be harsh! Vedi, to ni mogoče. Poslušaj me. Listen! Ko vse zveš, ne boš več zahtevala, naj te pustim pri miru ...« In zopet nekaj angleškega.

»Poslušaj torej.« In Kalumet je pogledal, kam bi se vsedel.

Metki je bilo dovolj. »Ni treba ponavljati, kar ste že stokrat na dolgo in široko natrobili vsakemu, ki vas je hotel poslušati. Farma ... dolarji, zlato, to ostudno, grdo vaše zlato ... Na rokah bi nosili svojo ženo ... O ... Zamigljala je pred Metkinimi očmi pleša, le slabo pokrita z lasmi, ki niso ne črno ne rjavo ne kostanjevo pobarvani, vmes pa sivi lasje, na pol pobarvani sivi lasje. Joj, kako je streslo Metko! Ta starina ... ta smešni Kalumet naj bi bil njen mož! Njen mož! »Oče, ne, stari oče bi mi bili lahko ... Kaj se vam meša?« In Metki solze v oči.

»Metka, Metka! My darling! Ne joči! Your tears make me suffer.« In se je je dotaknil z roko.

Metka se je s studom otresla njegove roke. »Ne do tikajte se me. Da veste, kako ste mi zoprni, zoprni, zoprni ... In kako ste smešni, zmešani... K zdravniku pojdite, da vam zapiše praške, ki vam preženejo bolezen iz možgan in prepodijo prismojene misli ...« 

Ko da tolče s kladivom po njegovi pleši, so padale besede na Kalumetovo glavo. Metki pa se ni smilil.

Kaj takega Amerikanec ni pričakoval. Metka je videla, kako se mu je začela tresti spodnja ustnica in kako je lezla groza v njegove kalne oči. Nato se je začela starcu tresti brada, pa roke, ki jih je dvignil proti njej, pa noge. Ves, ves se je začel tresti starec. Ko da mu je slabo, je hlastnil po stolu.

Metka mu ni priskočila na pomoč.

Nekaj angleškega je grgraje privrelo iz Kalumetovega grla. Metka je skočila k vratom, da pokliče očeta. Ali starec je prišel k sebi prej, ko je pritisnila na kljuko. »Kdo bo kriv moje smrti? Surely, it will be your fault. Bog te bo kaznoval, ker si moje sanje ... My heart is broken ... Brez tebe mi ni živeti ... No, I could not live any longer! In če me prisiliš, da končam življenje, ki ni bilo srečno ... it would be a cruelty that could not be forgiven.« Nato ihtenje.

Metka je pobegnila iz sobe in poklicala očeta, da dokonča s Kalumetom.

III.

Vsa velika, dvonadstropna hiša se je napolnila s hrupom, govorjenjem in loputanjem z vrati.

»Joj, študentje! Poldne! Kosila pa še ni. Klepeta ve, klepetave ...« Teta se je hitro obrnila k štedilniku. »Skoči v veliko sobo in pogrni mizo. Pa reci kako študentom, da ne bodo nestrpni.«

Metki je bilo nerodno, vendar je ubogala teto. Študentje so utihnili, ko so jo zagledali. Zijali so vanjo, da ji je bilo žal, ker je ubogala teto. Ko je zaslišala na hodniku glas, ki se ji je zdel znan, je kar pobegnila iz velike sobe. Ribničan! — Metka osupla, še bolj presenečen Ribničan.

»Sanjam ali bedim? Ste ali niste? Majda!« 

»Tudi jaz vprašujem: Ste ali niste? Gašper, Lisjakov Gašper.«

»Ali Tine že ve?«

Metka je bila v zadregi. In Ribničan je hitro skoval načrt, kako ga presenetijo. Teti ni bilo po volji, ali Ribničan ni popustil. Ko so se zaslišali v prvem nadstropju Tinetovi koraki, je porinil teto in Metko v kuhinjo, zaprl vrata za njima, prestregel Tineta in ga spremil v sobico z oknom na grad. Kmalu nato je planil Tine v kuhinjo. Bog ve, kaj mu je hudomušni Ribničan natvezel. Ko je zagledal Metko, je ostrmel in pordel. Bil je bolj v zadregi ko Metka. V roko ji ni segel.

»Se ne poznata?« ju je zbodla teta.

Tine pa ni hotel reči pozdravne besede in ji ni niti sedaj ponudil desnice. Metko je presunilo: še zmerom je hud! In je bila trmasta.

Teta je razložila Tinetu: »Metka je pobegnila z doma. Pobegnila, pomislite, gospod Tine! Letos mi od doma niso poslali po posti kolin, prinesla jih je Metka. Tudi vas niso vaši pozabili.«

Metka je pomolila Tinetu omot, ki so ji ga zanj dali Lokačevi. Zdaj je Tine moral pogledati Metki v oči. Storil je to obotavlja je se on ko da ne more potlačiti svoje nejevolje proti njej.

»Pomislite: snubec joče, tako je zateleban v njo; darove: zlato uro z verižico, uhane, zapestnico, prstan, kaj vem, kaj še vse ji kupi, same dragocene stvari; ne zatisne oči ponoči, nori od zaljubljenosti, grozi, da.se ustreli, če ga ne usliši. — Metka v jok: da ga ni na svetu bolj nesrečnega dekleta! Le zakaj ji tako grene življenje? In pobegne! Pobegne morda pred srečo ...«

»Kalumet!« je rekel v spoznanju Tine.

»Kaj, kaj, kako ste rekli?«

Tine je pojasnil: Kalumet je mesto v Ameriki Tisti Amerikanec je takoj po svojem prihodu v staro domovino toliko pripovedoval o tem mestu, kjer je živel več let, da se ga je prijelo ime Kalumet.

Teta huda. Taki so ljudje tam doli na Dolenjskem; človeku bi bilo včasih kar žal, da je med njimi rojen! Revež je Amerikanec: v zahvalo, da jim plačuje pijačo, mu zdenejo tako ime!

Metki se je v trenutku razkadila trma. Videla je, kako vstaja v Tinetu s spoznanjem kes, da je bil tak proti njej. Ne more dovolj pokazati, kako mu je žal. Njegovi pogledi so bili vsi topli in prijazni In pojasnila mu je: Teta se poteguje za Kalumeta! Ne more pozabiti, da je bil pred svojim odhodom v Ameriko zaljubljen v njo! — Stara ljubezen ne zarjavi!

Oj, hudo lepi, nepozabni dnevi tiste jeseni v Ljubljani! V kuhinjo z okni na grad, visoko tja v drugem nadstropju, je silila megla, padal je droben dež in močil šipe, snežinke so plesale in se lovile med gradom in okni. Zunaj je bilo puščobno, v kuhinji pa lepo, svetlo, toplo, prijetno, da nikdar tako. Tine je prihajal ob večerih v kuhinjo. Teta se je na videz hudovala: Kaj pa učenje! Knjige, knjige! Ali Metki je priznala, da se za Tineta ne boji, prepameten je, da bi v šoli popustil. Tine je začel vstajati rano v mrzla, ledena jutra, da zateče, kar je zamudil ob večerih. Tudi to mu je poočitala gospodinja, ali spreobrnila in pregovorila ga ni.

Tine je trdil, da je ob večerih tako zdelan od šole in poučevanja gosposkih otrok, da nujno potrebuje oddiha in razvedrila. Oddih in razvedrilo je v kuhinji, v razgovorih o domači vasi ...

Kako dober, ljubezniv, uslužen, zgovoren je bil Tine tiste dneve! V očeh bi rad bral Metki vsako njeno željo. Metka je čutila, od kod to: pekla ga je vest, ker je bil tak proti njej. Trpela je, on pa jo je obsojal. To ga grize, rad bi popravil!

Teta se je morala večer za večerom kregati, ker ni hotela spati. Cele noči bi Metka brala, ni se mogla ločiti od prelepih zgodb. Kaki junaki: Skretuski, Volodijevski. Kmitic, Zbišek! Kako so znali ljubiti! Tega dandanes ni več! In Zagloba, Zagloba! Metka ni mogla spati. Ob jutrih, ko je posvetila v gosto meglo luč z okna sobice proti gradu, je tiho vstala, prižgala petrolejko in začela brati, kjer je zvečer nehala, ko je teta po sili in kljub vsem prošnjam upihnila luč. Teta se je prebudila in jo okregala: Da se ti le ljubi! In v tem mrazu!

»Kaj pa študenti! Poglejte luč!«

»Oni morajo! Kaj pa je tebi treba? Po kom si se le vrgla? Oči bi pustila v knjigah! Oče ni napravil prav, da te ni dal v šole.« 

Vzdihnila je Metka. O, da so jo bili dali študirat! Kako lepo bi bilo med knjigami ... Tine je vse tiste povesti že prebral, nekatere že večkrat. Posamezne stavke junakov je znal na pamet, o Zaglobi bi pripovedoval ure, o smrti Longine Podbipieta se je razgovoril tako, da je Metki privabil solze v oči. Še teta, ki ni nikdar brala teh romanov, je bila ginjena. Kadar pa je prišel v kuhinjo Ribničan in je začel posnemati Zaglobo, ni bilo smeha ne konca ne kraja.

Tine je tudi pripovedoval povesti, ki jih je bral v nemščini. Metki je bilo vselej hudo ob takih prilikah, sram jo je bilo, da ne zna nemščine. O, ko bi imela kje priliko. Naučila bi se je, da bi brala nemške knjige ko Tine!

Najlepše je bilo, kadar je prinesel Tine v kuhinjo Prešernove in Gregorčičeve poezije. Nikdar Meta ne pozabi, kako je ves plamtel in gorel, ko je deklamiral »Sonete nesreče«. Na pamet jih je znal. Pa kako je razložil pesem »O Vrba, srečna, draga vas domača!« Metka ga še ni videla v takem ognju.

»Zame je to najlepša pesem na svetu! Ne samo zame, za vsakega kmečkega slovenskega študenta mora biti najlepša! Sto in sto Vrb je v Sloveniji, vsaka vas, ki ima kmečkega študenta, je Vrba!«

In Tine se je razgovoril o brezskrbnih dnevih mladosti v domači vasi: paša, stikanje za ptičjimi gnezdi, vonj poljskih rož, kresni večeri, pesmi na vasi. Nenegovane poljske rože, njemu najljubše: marjetice, marjetice. Cerkev svetega Marka povsod, če je tudi kje drug svetnik farni ali podružnični patron. Ministrant je tam bodoči doktor prava, učeni profesor, pesnik. Posluša prve latinske besede, imenitno se mu zdi, da bo sam kedaj vse to razumel, kar govori mašnik. In ko župnik namigne očetu, da bi bilo fantičkovega talenta škoda, ves zažari, ne vedoč »kako se v strup preobrača vse, kar srce si sladkega obeta ...«

Teta je morala poseči v njegovo navdušenje. »Le kaj vam je hudega na svetu? Poleti maturirate, ves svet se vam odpre ...«

»Domačija zame! Vse tisto lepo, kar je doma, pobledi med svetom. Vstanem doma v junijsko jutro, koso na ramo, vrisk iz grla v pozdrav zarji. Tu? Naj zavriskam, zaprejo me ali vtaknejo na Studenec. Utrgam doma marjetico ...«

Vedno o marjetici!

Kdo bi si mislil, da je bila Tinetu tako pri srcu domača vas, domača polja in gozdovi! Vsako drevo je poznal, na vsak grm se je spomnil. Kadar mu je hudo, je rekel, poromajo njegove misli domov. Posprehodijo se po tistih znanih potih, koder je capljal bos za kravami in mislil, kako bi zakril tovarišem, da je odkril gnezdo divjih rac, pobral jajca in jih podtaknil domači kokoši. Po tistem travniku se zabavajo, kjer je največ marjetic. Trga jih pastirček, puli študent bele lističe in jih sprašuje, najde li na svetu srečo ali ne. Čudovita roža, marjetica! Preprosta, nenegovana, preziram poljska roža, pa hrani v sebi skrivnost kakor noben drug cvet. Niste še, gospa, nisi še, Metka, nisi še, prijatelj iz Ribnice, niste še nikdar povpraševali marjetic za srečo, za bodočnost, za kako iskreno željo? O, Tinetova najljubša roža na svetu je marjetica. Marjetica, v zelenem polju roža ...

Skoro zamaknjena ga je poslušala Metka. Kadar jo je motila skušnjava, da si je domišljala, kako Tine namenoma tako poveličuje marjetico, misli pa nanjo, je sklanjala glavo, da bi skrila rdečico in zadrego. Včasih jo je pa prav to prikrivanje izdajalo. Ni si mogla drugače pomagati, ko da je pobegnila iz kuhinje. Ko da je pozabila zapreti okno v sobici z oknom na grad, je planila vanjo, če je bil tudi Ribničan v kuhinji. Sploh ji je bila ta sobica najljubša izmed vseh prostorov v drugem nadstropju, ki jžn je imela v najemu teta. Tista velika soba z okni na ulico je bila pusta, kadar ni bilo študentov doma; ko semenj, ko mravljišče je bila, kadar so bili študentje doma.

Sobica poleg nje, z oknom na ulico, se je zdela Metki zmerom temna in dolgočasna ko ječa, v katero nikdar ne posije sonce. Kuhinja je bila prijaznejša, ali v kuhinji je bila teta, poleg katere Metka ni mogla pestovati lepih misli, svojih misli, ki jih je skrivala na dnu srca. Najprijaznejši in najlepši prostor v vsem tetinem stanovanju je bila za Metko sobica z oknom na grad. Tesna sobica, prostora v njej komaj za dve postelji, mizo in omaro, dosti temnejša kot ona srednja soba, ali Metka je najrajši pospravljala to sobico, najrajši bi v tej sobici prebila ves čas, kadar ni bilo Tineta in Ribničana doma. Oj, pa je morala tako skrivati pred teto! Bog ne daj, da bi študenta to opazila.

Metka je vedela, kaj sme in kaj ne. Nihče bi ji ne mogel očitati, da je premetavala študentove knjige in brskala po njunih predalih. Ali Prešernove poezije so ležale na tako vidnem mestu, da je Metko premagalo. Odprla jih je, poiskala je »Sonet nesreče«. In ko je pometala tla, ko je pogrinjala postelji, ko je stepala prah po pohištvu in zračila sobico, so bile Prešernove poezije odprte. Zdaj in zdaj je pritekla Metka k mizi, prebrala kitico, zatisnila oči, jo ponovila, stekla po delu, zopet pritekla k mizi in pogledala besedo, ki jo je pozabila.

Metka ni potrebovala teden dni, da se je na pamet naučila »Sonete nesreče«. O tem ni vedela teta, ni vedel Tine, nihče, nihče ni slutil. Metka je pazila, da je še pred poldnevom zaprla knjigo in jo položila na mesto, s katerega jo je vzela. Tine ni mogel opaziti ...

Oj, ta sobica z oknom na grad! Metki je bila ko daljna deveta dežela, kjer je vse čudežno in skrivnostno doma. Včasih je pogledala knjigo, ki je bila pisana z njej neznanimi črkami. Grško! Latinsko bi znala Metka brati, ali razumela ni ničesar. Le sem pa tja je naletela na besedo, ki ji je bila znana iz latinskih maš. Tine je vse to znal. Pa s kakšnim računstvom sta si morala beliti glave študenta! Metki so kar zaplesale številke pred očmi, ko je odprla Tinetov zvezek. Računstva niti nista imenovala računstvo! Matematika sta ga imenovala! V matematiki sta razlikovala aritmetiko in geometrijo. Zemljepisu sta rekla geografija! In tako dalje, za vsako knjigo posebno, učeno ime, za vsak predmet tuj, učen izraz. Oj, koliko učenosti je bilo v tisti sobici z oknom na grad! Vsa učenost je prehajala, v skrivnost, v skrivnostih je hodil Tine, ko da se ne zaveda, kako ga Metka občuduje. V domači vasi nihče niti slutiti ni mogel, koliko zna Tine in česa vsega se mora učiti. In kako je govorila o Tinetu teta! Njen najboljši študent! Profesorji sami mu priznavajo talente in še pesnik je povrhu! Velik pesnik!

Novih knjig je hotel prinesti Tine Metki. Metka ni izbirala, brala je, kar je Tine izbral. 0 čemer je rekel, da je lepo, je seveda bilo lepo. Kako bi ne bilo lepo, če pohvali Tine, ki vse zna in je pesnik? Vendar si je na moč zaželela »Desetega brata«, dasi ga je že dvakrat prebrala o počitnicah. Lepi so tisti poljski romani, ali »Deseti brat« je domač. Tine se je začudil. Vedel je, da ga je že brala. Metkine zadrege si tudi ni mogel razložiti. O, Metka bi za nič na svetu nikomur ne priznala, zakaj bi zopet rada brala »Desetega brata«. Najmanj bi svojo skrivnost zaupala Tinetu!

Tine je bil kriv, da si je zopet zaželela zgodbe o Krjavlju in desetem bratu, o stricu Dolfu, o Slemenicah, o Lovru, Kvasu in Manici. Kako in od kod je prišlo, Metka sama ni vedela, ah v dnu njenega srca je še s počitnic in od tedaj, ko je prvič prebrala »Desetega brata«, živela misel: Tine je drugi Lovro Kvas, Tine je kakor Lovro Kvas. Če še ni čisto tak, ker še hodi v gimnazijo, bo kmalu, saj pojde že drugo leto na visoke šole. Metka sicer ni grajska hčerka, ali ...

Pa naj bi Metka komu zaupala, zakaj si je želela »Desetega brata«?

Včasih se je v tistih nepozabnih tednih zdelo Metki, da je prelepo in da zato mora priti kaj takega, da jo vrže iz sanj v kruto resničnost. Slutnje je niso goljufale.

Ko črna noč mračen je prišel Tine domov. Komaj da je pozdravil teto, Metko je prezrl. Le kaj mu je? Povoda mu Metka ni dala. Oh, kako hudo je, če je kdo tako nestanoviten in spremenljiv ko Tine. Včeraj dober ko med in prijazen ko spomladansko sonce, danes mrzel ko led. Metka bi se najrajši razjokala. Pa so vsi pesniki taki? Kaj morajo biti taki? Kdo jih sili? Če drugače sipljejo le veselje in dobro voljo, ali se zato morajo takoj maščevati?

Ribničan je pojasnil Tinetovo mračnost. Ves rdeč je prišel Ribničan stoprav v mraku domov, oči so mu sijale, zgovoren ni bil tako niti tisti dan, ko so igrali »Divjega lovca«. Niti v sobico ni hotel, s hodnika je krenil kar v kuhinjo, sedel na mizo in si prižgal cigareto.

Teta je začela pokašljevati, Metka se je bala, kaj bo. Prinesla je od štedilnika k mizi stol in ga ponudila razigranemu študentu. Vedela je, da teta ne pozna šale in da je ni dobro dražiti. Slabe volje je pa tako bila že vse popoldne.

»Sedaj se pride h kosilu?« je zabrundala teta. »V pominjik z njim, gospa! Da veste, kaj vse sem danes jedel?! ...«

»Nisem radovedna! Povejte rajši, kaj vse ste danes pili!« 

»Povem, zakaj ne? Najprvo pivo! Ne reininghausko ali puntigamsko ali celo domačo brozgo Žalec-Laško! Plzensko, pravo, pristno plzenskd pivo! Nato cviček, ki je pa bil prekisel in prepoceni! Prešla sva na vipavca, potem na Štajerca. Sklenila bi z buteljkami, da se nisem izmuznil.«

»Pa se ni vrnil vaš stric iz Amerike?«

»Gospa, nos imate ko nobena! Ali vam je Tine povedal?« 

»Tine študira! Ne bo romalo pismo na njegov dom ko bo k vašim. Sporočilo o vaši pridnosti ...«

Študent se je zagnal z mize in odvihral v sobico z oknom na grad. Hip pozneje sta slišali teta in Metka, kako živahno sta govorila Tine in Ribničan. Njiju govorjenje je bilo vse glasnejše. Razburjala sta se.

»Da se ne skregata! Prvič, odkar sta pri meni, sta taka!«

Teta še ni končala, ko je že odprl Tine vrata, jih zaloputnil za seboj ter zdrvel po hodniku in stopnicah. Teta je odprla vrata iz kuhinje in ga poklicala. Ali Tine je bil že v prvem nadstropju, toda slišal je ni ali pa je ni hotel slišati. Teta je osupla obstala na hodniku. Metka je opazila, kako premišlja, če bi krenila v sobico z oknom na grad. Vrnila se je v kuhinjo. Rekla ni besedice. Kake volje je bila, je mogla Metka razbrati iz tega, kako je premeščala lonce po štedilniku.

Ribničan ni mogel strpeti v sobici. Dokaj manj razpoložen ko prej je prišel v kuhinjo, sedel na stol, ki ga je pripravila Metka, cigarete pa ni kadil. Podprl je glavo in se zagledal skozi okno.

Metka je radovedno pogledovala nanj in obenem v strahu opazovala teto. Teta pa nalašč ni hotela spregovoriti prva; še Metkinih pogledov ni hotela opaziti. Za študenta se ni brigala, ko da ga ni v kuhinji.

»Potemtakem ne veste, kdo je v Ljubljani?« se je obrnil Ribničan proti štedilniku.

»Menda okoli štirideset tisoč ljudi ...« je odgovorila teta.

Študenta je vrglo s stola. »Tine je neumen! Čemu se čisto po nepotrebnem razburja? Mar bi ga imel za norca ko jaz ...« In je koračil po kuhinji. »Ne verjamete, kako lahko se je delati norca iz njega in koliko zabave je pri tem.«

Teta ni hotela ničesar odgovoriti na študentov samogovor.

»Metka, hvala vam.«

»Za kaj?«

»Da ni vas, bi današnjega popoldneva ne preživel tako lepo, kot sem ga.«

Teta je tako pogledala Metko, da se ta ni upala prositi študenta za pojasnilo.

»Mene prav za prav vse skupaj čisto nič ne briga. Toda če je starec tako radodaren s plačevanjem, mu je treba za vse dobrote, ki jih premorejo ljubljanske gostilne, vendarle pokazati malo sočutja z njegovimi bolečinami.«

Ko da je udarila strela v kuhinjo. Strela pozimi! Metka je stekla na hodnik, da bi se ubranila solz ali da bi jih skrila, če se jih ubraniti ne bi mogla. Njej ni bilo treba pojasnila, kdo je plačal Ribničanu za pijačo. Na hodniku pa je slišala, kako je razlagal v kuhinji teti: na ulici ju je prestregel. Pa kar v Tineta, češ naj mu pomore in reče lepo besedo zanj pri Metki. Če pa je resnica, kar govore ljudje, da sta si dobra z Metko, da se imata rada ...

Metka je pobegnila v sobico z oknom na grad. Tam se je razjokala. Saj je slutila, da je bilo prelepo prej, da bi moglo dolgo ostati tako ...

Teta njene nesreče ni hotela razumeti, še priznati je ni hotela. Kaka nesreča, če jo kdo ljubi? Ljubi?! Kdo?! Kam, kam pod milim Bogom naj pobegne Metka od tete, da bo imela mir pred tem neznosnim Amerikancem ? Nikamor ne bo Metka bežala!

Teta se je naglo odločila. Ribničan je moral nesti. Kalumetu povabilo za razgovor s teto. Povabilo Amerikancu ni posebno dišalo. Obiral in obotavljal se je, da bi vsa Ribničanova zgovornost nič ne premogla, ako bi ne omenil, kak vpliv ima njegova gospodinja na Metko. Pa da je njegova gospodinja zmerom lepo govorila o Amerikancu in ga branila pred Tinetovim in Metkinim ogovarjanjem, »če kdo, gospodinja pregovori Metko,« je sklenil Ribničan. In to je omajalo Kalumetov odpor. Ribničan ga je prijel pod pazduho in krepko privil njegovo roko k avoji, kadar mu je začel korak zastajati ali kadar so se mu ponovili dvomi, če mu bo mogla in hotela teta pomagati. Bal se je tudi, kaj poreče Metka, ker je prišel v Ljubljano za njo? Ali kaj, ko brez nje ne more in ne more živeti. Ribničan ga je potolažil, da Metka ne bo navzoča pri razgovoru.

Kajpa, prav tega je Metki še manjkalo, da bi zopet občutila neznosen stud, odpor in zaničevanje, ko bi pogledala na tiste pobarvane lase sredi bleščeče pleše. Skrila se je v sobico z oknom na grad, ko je slišala, kako vabi in vleče Ribničan Kalumeta po stopnicah v drugo nadstropje. Računala je, da stopi student z Amerikancem v kuhinjo vsaj za prve hipe. Ta čas bi porabila, da bi smuknila po hodniku in stopnicah in se zgubila kod po ljubljanskih ulicah. Za nič na svetu pa ne pred oči Kalumetu!

Ali Ribničan je imel menda dovolj pokore s tem, da je tako daleč privedel Amerikanca. Potrkal je na kuhinjska vrata, toda ni čakal, da bi teta odgovorila na trkanje: odprl je vrata in porinil Kalumeta v kuhinjo.

»Tukaj je grešnik, gospa!«

In že je bil v sobici z oknom na grad. Prav nič ni bil presenečen, ko je našel v njej Metko. Ko da je komaj čakal, da ji pove, kako je premotil Amerikanca, da je šel v nastavljeno past.

Metka ni bila čisto nič radovedna. Ko na trnju je bila. Opazil je njeno nestrpnost in jo je hotel spremljati. Komaj se ga je otresla. Sama, sama je hotela biti in nikomur pokazati, koliko trpi zaradi te nesrečne stare prismode iz Amerike.

Šla je v Tivoli, tja proti Rožniku je brodila po pljuski in snegu. Obšla je vse drevorede in krenila proti Šiški. Obiskala je Trnovo, šla čez dolenjski most, mrak jo je zalotil v štepanji vasi, še se ji ni mudilo domov. Bala se je Kalumeta, ki pripoveduje vsakomur, če ga le hoče poslušati, koliko trpi sedaj, ko je našel, o čemer je toliko let sanjal v Ameriki.

Bila je že trda noč, ko je stopila na stopnice hiše, v kateri je stanovala teta. Niti sedaj se ji ni mudilo. Ko da ji je nekaj pravilo, da je Kalumet še zmerom v kuhinji. Počasi, počasi je šla po stopnicah, pred kuhinjskimi vrati je postala in prisluhnila. Stisnilo jo je pri srcu.

»Prodam farmo in vse, kar imam v Ameriki, če noče tja. An easy thing to do! Kupiva v stari domovini hotel. She would like it. Ako ji tudi do hotela ni, bova živela od kapitala. Have a nice living!«

Kam naj gre Metka? Skozi ključavnico je svetila iz sobice z oknom na grad luč. V veliki sobi govorjenje, v srednji sobi se uči študent neko pesem na glas. Pozno je že, gospodar bo kmalu zaprl hišna vrata. Na hodniku ni mesta, kamor bi se stisnila in skrila. Mrzlo je, mrzlo, da človeka ščemi pod nohti in v sklepih.

Pa bi se človek ne razjokal? S čim se je le tako pregrešila, da ji je Bog poslal tako pokoro. Nikjer nima miru pred njim. Kam naj pobegne iz Ljubljane?

Ni videti na njegovem glasu, da misli kmalu končati in oditi. Kaj le misli teta, da se ne naveliča njegovega govorjenja? Pa sta se v mladosti menda le imela rada ...

Metka krene po stopnicah navzdol. Še na teto je jezna. Oj, kako bridko je na svetu!

Iz hiše pa si ne upa. Če gospodar medtem zaklene vrata? Da le ne pomisli teta na to! Oh, zakaj ni vzela hišnega ključa s seboj? Pa kdo bi si mislil, da bo s svojim govorjenjem premotil tudi modro, skušeno teto. Čisto gotovo sta se imela rada, drugače bi ga teta ne poslušala.

Metka se je napotila po stopnicah nazaj proti drugemu nadstropju. Naj opazi hišni gospodar v prvem nadstropju njeno pohajkovanje. Kaj si bo le mislil?

Pa če se teta le naveliča hvalisavih besed o amerikanskem bogastvu in mu namigne, naj gre? Kaj če se srečata tu na stopnicah ...?

Nevarnost navdihne Metko z iznajdljivostjo. Ne upa si več v prvo nadstropje, od stranišča si ne upa. Tja se zapre, ko pojde Kalumet od tete.

Mrzlo, mrzlo je na hodniku. Naj se prehladi! Prav res, prehladi se naj, nalašč se naj prehladi! Če pa ne ozebe, sploh ni druge rešitve, ko da pobegne. Kamor koli, samo proč, proč. Za natakarico, za deklo, za kar koli, samo proč. Potem me pa iščite, teta, ki svoji mladostni ljubezni na ljubo pustite svojo najljubšo, prvo in najstarejšo nečakinjo v tej zimi prezebati po teh ledenih hodnikih. Stikajte in povprašujte za menoj, oče, ki mislite, da bi vaša prvorojenka mogla vzeti tega starca samo zaradi tega, ker je bogat ...

Smukne Metka na stranišče. Kuhinjska vrata so se odprla.

»Skrbi me. Ne poznaš je. Odločna je ko nikjer nobena ...«

»O, vem, vem ... « vzdihne Kalumet. In doda svojemu vzdihu angleško besedo.

»Kar si vbije v glavo, ji niti s kladivom ne izbiješ iz nje. Ni je, ker si čakal na njo ...«

Tikata se tudi še! Nova jeza proti teti spreleti Metko.

»Povej ji in ji razloži, kakor sem povedal in razložil jaz tebi! I'm sure she will understand. Pametna je in uvidela bo, da ji ne bo nikjer lepše. What a wonderful life! Ako tudi tega ne uvidi, jo prosi, naj ima vsaj malo, malo usmiljenja in sočutja z menoj, revežem ... in such frightful misery!«

Metka mora stisniti zobe, da ne blekne: »... prismodo staro!«

»Bojim se, da prideš jutri zaman ...« Tako! Jutri zopet pride!

Kalumet in teta nista še stopila s stopnic na hodnik prvega nadstropja, ko je Metka s truščem odprla vrata stranišča in jih zaloputnila za seboj. Stekla je v kuhinjo, ki je bila temna. S svetilko je teta svetila Kalumetu. Dotipala se je do vžigalic, poiskala svečo in jo prižgala. Iz jedilne shrambe je prinesla svoj kovčeg in odprla omaro, v katero je teta spravila njeno obleko.

Ko se je teta vrnila, ji je skoraj padla svetilka iz roke.

»Tu si, križani Bog! Jaz pa vsa trda v strahu, kod hodiš. Hišna vrata sem pustila odprta ...« Metka je zlagala svojo obleko v kovčeg, ko da tete ne sliši.

»Kaj pa delaš?«

Nobenega odgovora.

Teta je postavila svetilko na mizo in jo ujela za roke. »Smo jezni?«

Metka bi si rada pokrila oči z rokami, da bi zakrila solze, pa ni mogla. In se borila s teto.

»Metkica, ali si otročja!«

Še huje je bilo Metki. Gre, gre, še nocoj gre kamor kola. Vseeno, kam, samo da gre. Proč od tete, proč od očeta, potem pa naj jo prodajajo komur hočejo.

»Zametuješ svojo srečo! Da ti le ne bo kdaj žal!«

Metka ve, da so hišna vrata odklenjena, teta sama je to povedala. In pobegne iz kuhinje in hoče v mrzlo zimsko noč brez kovčega in svojih stvari, ki jih je prinesla z doma s seboj.

Teta vidi, da gre za res.

»Saj te nihče ne sili. Da pa boljšega človeka ni na svetu, ko je Janez ...«

Aha, Janez. Metka res ni do tedaj vedela, da je Kalumetu ime Janez. Doma je pravil, da je Žan.

»Le zakaj niste vzeli tega najboljšega človeka na svetu namesto svojega rajnkega moža? Mir bi imela sedaj jaz ...«

Metka je sredi stavka obstala. Nikdar še ni videla tete take ko tedaj. Ko je videla, kako je zadela, jo je streznilo.

»Reči je lahko: Grem kamor koli, samo da grem! Ali ko bi moral človek iti ...?!«

Že iz trme je hitela Metka polniti svoj kovčeg. Teta pa ji ni niti z besedico branila, še vprašala je ni, kaj dela in kaj misli s tem pospravljanjem in zlaganjem svojih stvari v kovčeg. Vse manj in manj se je Metki mudilo. O, kaka mrzla in neprijazna noč je zunaj! Ledene rože vstajajo po oknih, dasi v kuhinji ni hladno.

Teta je bila vsa siva v obraz. Nepremično je stala ob štedilniku in gledala v ledene rože na oknu.

Grda, grda Metka! To je tvoja zahvala za vse tetine dobrote! Tako rada te je imela, vsako željo ti je spolnila, nikdar ti ni rekla ostre in trde besede! Metka si je zakrila obraz z obrisačo, ki jo je mislila vložiti v kovčeg.

»O Bog, zakaj moram biti prav jaz tako nesrečna?« Tete pa tokrat niti vzdihi niti jok niso spravili iz žalosti in užaljenosti k besedi.

Ah naj Metka poklekne pred teto? O, kako grda in zlobna je Metka! Niti trenutek ne more krotiti nemirnega jezičkal In tako kruto razžali dobro teto!

Da nista prilomastila v kuhinjo študenta, Tine in Ribničan, Bog ve, ali bi Metka ne prosila tete, naj ji ne zameri. In ji obljubila, da je ne bo nikdar več tako kruto razžalila.

Ribničan je hotel vedeti, kdaj bo poroka. Ali pa, če bi bila njegova krščanska dolžnost, tolažiti žalostne in nesrečne ter jim pomagati piti iz obupa. Tine je bil ves potrt. Krivica, ki jo je zopet storil Metki, ga je pekla, pekla. In ni mogel najti pravih besed, da jo popravi. In zopet ni mogel dovolj pokazati, kako mu je žal.

Teta ni skrivala slabe volje. Metka je komaj, komaj zadrževala jok. Na pot pa se ni več odpravljala.

Ko sta študenta videla, da ni nikomur za njiju družbo, sta se zgubila v svojo sobico. Luč v njej je gorela dolgo, dolgo. Metka je vedela, da čuje Tine. Teta ji je nekoč razodela, da sedi Tine dolgo v noč pri mizi, kadar je žalosten. Podpira glavo, strmi skozi okno, pred njim nepopisan bel papir in ob papirju svinčnik ... Pesniki so posebne vrste ljudje, čisto drugačni ko drugi ljudje ...

Tudi Metka ni mogla spati. Grizlo jo je, da je teto tako razžalila. Zaskrbelo jo je, kako bo sedaj, ko je prilomastil nori Kalumet v Ljubljano.

Teta je bila molčeča ko grob. In žalostna, žalostna ... Stoprav drugi dan popoldne je spregovorila: Janez pride po odgovor. Če ji je na tem, da mu sama pove ...

In zopet je bila Metka jezna na teto. Pobegnila je. Prehodila je tisto pot ko prejšnje popoldne, pa še Posavje je navrgla. Hodila je hitreje ko včeraj, bila je nemirnejša ko prejšnji dan. Če teta res misli, da bi mogla vzeti to starino z barvanimi lasmi, je bolje, da se sploh ne vrne več k njej ...

Čakala je pred hišnimi vrati, da jih je prišel hišni gospodar zaklepat. Kljub vsem sklepom je le smuknila skozi vrata. Na stranišču ji je bilo žal, da ni ostala zunaj. Predolgo je morala čakati, premrzlo je bilo, preveč se je zmotila v teti.

Ko se je teta vrnila s svetilko izpred hišnih vrat, ni Metka pospravljala svojih stvari v kovčeg. Tako ko včeraj teta je zdaj ona sama strmela v ledene rože na oknih in skušala teti pokazati, da bi ji ne bilo prav nič žal, če bi v tistem trenutku prišla smrt ponjo.

Sprva teta ni hotela nič govoriti. Metka še manj. Stoprav ko je ugasnila luč, je rekla teta:

»Odgovorna sem zate, dokler si v Ljubljani. Kaj naj rečem očetu, če me vpraša, kod si se potepala danes zvečer in ponoči? Včeraj tudi. Teže te človek čaka, bolj gotovo te ni.«

Bog ne daj, da bi Metka kaj odgovorila. Hvala Bogu, da ste le zopet spregovorili, tetka! »Za mlada dekleta taka ponočna potepanja niso! Zapomni si to!«

Rajši za uro v vice ko sedeti ob Kalumetu! Ali Metka vam ne odgovori, tetka!

»Da si tako trdosrčna, si tudi nisem mishla. Ko da nisi naše rodovi ne! Roko za slovo bi mu privoščila, saj je tako dovolj nesrečen in potrt.«

Oho, tetka, kaj pa to: roko za slovo?

»Vrne se v Ameriko! Saj je predober za vas vse, ki se le norčujete iz njega in ga smešite ...«

Tetka, če se res vrne! ... Metka se mora potajiti, da ne izda svojega veselja. Oj, kako lepo bi bilo na svetu, če bi Metka vedela, da je Kalumet tam daleč, daleč v Ameriki na svoji farmi ... Ta zavest bi bila tako lepa, da ji Metka ni mogla prav zaupati.

Ni se motila. Teta ga je res pregovorila in obljubil ji je, da se vrne na svojo farmo. Ali z odhodom je odlašal. Teta ga je pismeno opomnila na obljubo, kajti bolelo jo je, da se tako norčujejo iz njega po domači vasi. Zatekel se je k izgovoru, da ni še postavil svoji materi nagrobnega spomenika. Prišel je v Ljubljano, prosil je teto, prosil Metko, naj bi mu ga šle pomagat izbrati. Tineta je prosil, naj bi mu napisal verze za na spomenik. Obljubil mu je, da mu bo plačal stihe, kakor mu ne bo nikdar k nihče na svetu plačal nobene njegove pesmi. 0l rajt. Metko je kar stisnilo pri srcu: Ali nasede Tine? Ne sprevidi, pa Kalumetu niti pri tem ni toliko do tega, da počasti i materin spomin, ko da se pobaha, da morda s tem gane Metko? Da porabi priložnost in pride v Metkino bližino ... Tine je odklonil. Da delajo čevljarji čevlje po naročilu, je dejal, krojači pa izgotavljajo obleke za denar. Svojih pesmi Tine ne zlaga ne po naročilu ne za denar ...

Teta huda. Prvič jo je Metka čula, da je pozabavljala na Tineta, domišljavca. Oj, kako je spremenil Amerikanec teto! Tudi na Metko je bila huda, ker ni hotela iti h kamnoseku izbirat nagrobnika za Kalumetovo mater. Sploh ni bilo več tako lepo v kuhinji drugega nadstropja te stare ljubljanske hiše, odkar je začel prihajati tja Kalumet. Metka je mislila in mislila, kako bi bilo, če bi pobegnila kam, kjer bi je Amerikanec ne našel. Beg sam hi ne bil težak, ah izpostavljati se ko natakarica opazkam pivcev, delati ko dekla za hrano in prenočišče?

Morda pa le teta doseže, da se Kalumet poslovi od stare domovine? Metka tega ni mogla prav verjeti, zato je dopovedovala teti, kako so vsi njeni upi in napori zaman. Teto je to dopovedovanje dražilo in jezilo. Zato je še z večjo vnemo silila v Amerikanca, ki je bil sedaj več v Ljubljani ko v rojstni vasi.

Ali pa bi šla Metka domov?

Joj, pred tiste grde in zlobne jezike, kakršnih gotovo ni nikjer drugod na svetu!

Metki je bilo tako hudo, da je jokala, ko je bila na samem in je ni nihče videl.

Se bolj hudo ji je bilo o Božiču. Ko da bi izumrlo je bilo drugo nadstropje te stare ljubljanske hiše: študentje so odšli domov. Tine tudi. Še nikdar ni bila Metka o božičnih praznikih z doma. O, kako lepo je bilo na sveti večer, ko je prišel Tine pogledat njihove jaslice. Nobeno leto ni zamudil tepežkanja!

Metka je presodila, da bi ji doma ne bilo hujše, ko pri teti, odkar ni več tako prijazna z njo zaradi tega nesrečnega Kalumeta. Odkar ni bilo po sobah študentov, ni mogla več prenašati puščobe v drugem nadstropju starinske hiše. Sobica z oknom na grad ni bila prav nič več zanimiva, odkar ni bilo v njej Tineta in njegovih knjig po mizi in stoleh. Zato je pospravila svoje stvari in hotela na sam Božič domov. Če ni bila na sveti večer doma, pride vsaj za tepežke ...

Teto je njena odločnost osupnila. Pridržala jo je z dobroto, bila je zopet taka, ko da ni bilo nikdar Kolumeta v tisti kuhinji z okni na grad. Potožila je tudi Metki, kako pusto in prazno ji je sami, kadar ni študentov in je v drugem nadstropju tiho ko v grobu. Metka je morala ostati. Želja po domu pa je tako gorela v njej, da je sklenila pobegniti takoj, ko se vrnejo študentje. Teta je računala s tem, da jo pusti domov tja proti svečnici. Tedaj bo gotovo Amerikanec zapustil staro domovino.

Tine je prinesel od domačih pozdrave. Da jim je dolgočasno brez nje, so trdih. O, res je bilo doma pusto brez nje, ji je povedal po tiho, ko ni bilo tete v kuhinji. Vse božične počitnice mu je doma nekaj manjkalo, ni bilo tako ko drugikrat, ko je bila Metka doma ...

Metka mu ni povedala, kako je trpela, ko njega ni bilo v Ljubljani. Domov pa ni več tako silila ko med počitnicami.

Ko je prišel Kalumet po slovo, mu Metka ni verjela. Skrila se mu je in ko je odhajal mu ni podala roke. In res je Kalumet nekaj pozabil v domači vasi. Namesto v Ameriko se je vrnil domov. Teto je to tako pogrelo, da je izročila za tri dni gospodinjstvo Metki in se odpeljala domov. Ko se je vrnila, je hotela prisiliti Metko, da stopi na postajo in seže Amerikancu za slovo v roko. Metka ni hotela. Saj ni verjela, da zares odpotuje.

Tega ji teta ni mogla pozabiti. Da človeku, ki mu je povzročila toliko gorja, ne odpusti!

»In gorje, ki ga je povzročil on meni?« 

Ali teti ni bilo mogoče ničesar dopovedati. Ko je prišla razglednica iz Hamburga, je Metka verjela. Tetine užaljenosti ni niti skušala potolažiti. V tretje je pospravila svoje stvari in bila vesela, da gre domov. Oj, domala vas! Srečna, draga vas domača! Tine ima prav, ko je tako navdušen zanjo.

Vkljub hrepenenju je zadnji dan bilo Metki hudo. Tine je povešal glavo. Ni skrival, kako pusto mu bo brez nje in kako mu je žal, da odhaja. Spremil jo je na postajo. In ko ji je teta kupovala vozni listek in je mislila, da ji za slovo pove kaj lepega, je bil ves nemiren, skoro zbegan in v zadregi. Ničesar ni rekel, le v roko ji je stisnil zložen listek. Ko je hotela Metka pogledati, kaj je dobila in ga je z očmi vprašala, kaj naj to pomeni, je stala teta pred njo. In Tine je bil ves rdeč in še bolj zbegan in nemiren ko prej. Po tem je spoznala, da o tem listku ne sme tetka ničesar vedeti.

Ko pa je odrinil vlak s postaje in sta ji zginila teta in Tine izpred oči, je naglo razgrnila zloženi listek.

Brala je:

Marjetica

Tam za gorami sreča spi,
do nje brezmejne so daljave.
Ne vem za pot, ki tja drži,
še sled so zbrisale goščave.

Jo sploh kedaj kdo prebudi
v deželi tam deveti?
Kaj mora res srce vse dni
le v željah koprneti?

Pastirčku modri so možje
pa tole razodeli:
»Marjetica za srečo ve!« 
Povejte listi beli:

Bom prišel k sreči za gore
in vzbudil jo iz spanja?
Bo utolaženo srce,
ki le o njej mi sanja?

Marjetica, marjetica,
v zelenem polju roža,
ko duša vsa je žalostna,
me misel nate boža ...

Metki je vztrepetal listek v rokah, kri ji je udarila v lica, od sreče se ji je skoraj zvrtelo v glavi. Naglo in plašno se je ozrla po oddelku, če ni kdo opazil njene sreče.

Gospa sodnikova, Tine je zložil Metki pesem! Kako pesem!

Vida, učiteljiščnica, tebi Tine gotovo ni napravil nobene pesmi!

Oj, kako lepa, lepa, prelepa je ta pesem! Tine, ne hvali te zaman teta, ne občudujejo te zastonj drugi.

Tam za gorami sreča spi do nje brezmejne so daljave ...

Kako lepo, prelepo se bere in čuje to! Na dušek je znala Metka pesem na pamet.

IV.

Vekoslav je pisal na sodišču. Kakšna je bila njegova služba prav za prav in kako so ga ljudje v mestu klicali, Metka ni vedela. Da mu je bilo zoprno, če mu je kdo rekel, da je pisar, to je bilo znano vsej vasi. Njegovi domači so samo razodeli, da piše na sodniji. Če je kdo pripomnil, da tudi sodniki pišejo na sodišču, so domači skomignili z rameni.

Vekoslava so krstili na ime Alojzij. Lojze je bil tudi še, ko je šel v gimnazijo, o božičnih počitnicah prvega leta svojega študiranja je bil še zmerom Lojze, tudi o Veliki noči še. Na velike počitnice pa se je vrnil domov kot Vekoslav. O Lojzetu ni hotel nič več slišati, vsaj kadar je bilo treba kje njegovo ime napisati. Pozabil je na vrtu latinsko slovnico. Iz radovednosti jo je vrstnik odprl: Vekoslav, Vekoslav, Vekoslav, drugošolec Vekoslav, Vekoslav, učenec drugega gimnazijskega razreda, Vekoslav, Vekoslav, Vekoslav! Kjer koli je bilo v knjigi kaj nenatiskanega prostora, ga je popisal bodoči drugošolec z besedami: Vekoslav, Vekoslav, Vekoslav. Seveda je vrstnik škodoželjno raztrobil po vasi, kaj je našel i v skrivnostni latinski knjigi. In ljudje so se hlastno oprijeli novega imena. Vekoslav, Vekoslav! — Drugošolec pa ko da ne opazi, kako se mu rogajo in se norčujejo.

Ostal je Vekoslav za vse svoje življenje. In kot da pozneje ni opazil, da ga ljudje zbadajo z Vekoslavom.

Njegovi starši pa tudi bratje in sestre so bili kaj ponosni ljudje. Ko so ga dali v latinske šole, so sosedje namignili, da bi bilo prav vasi, sorodstvu in celo sosedstvu v čast in ponos, če bi dosegel Lojze škofovsko čast. Nič niso rekli Lojzkovi; neradi pa tudi niso poslušali takih besed, kajti osti niso čutili. Po prvi šoli jim je zrasel greben, po drugi so bili še ošabnejši, tretje leto so pa postali čisto ponižni in tihi. Nekaj z Vekoslavom in njegovim študiranjem ni bilo v redu. Ko se v jeseni Vekoslav ni vrnil z drugimi študenti v mesto, so ljudje vedeli, koliko zna. Tako škodoželjnih in nevoščljivih ljudi kakor tam naokoli menda ni na svetu. In Vekoslavov oče že zaradi obrekljivih jezikov ni mogel drugače, ko da je odpeljal izgubljenega študenta v mesto in ga ponujal povsod za pisarja. Preprosil je notarja, da ga je vzel zastonj v svojo pisarno. In Vekoslav je hodil dan na dan tri ure tja, tri ure nazaj domov. Oče ni imel denarja, da bi mu mogel plačevati hrano in stanovanje v mestu. Z leti pa je oče le dosegel svoj namen. Vekoslav je dobil nekako plačico, mogel si je najeti sobico, hrano pa je nosil ob nedeljah od doma. Pozneje se mu je posrečilo priti na sodišče. Niti hrana od doma mu ni bila več potrebna. Vekoslavovi so dvignili glave: Kdo ima redno mesečno plačo, ki mu je ne uničijo ne miši ne toča ne ogenj? In pokojnina! Ker je Vekoslav na sodišču tudi vsakemu domačinu pomagal, kolikor je znal in kjer je le mogel, so ljudje počasi pozabili na visoke misli njegovih staršev. In kadar je prišel Vekoslav v vas, so ga povsod prijazno sprejeli. Človek nikdar ne ve, če ga ne pokličejo jutri na sodišče. Pa je dobro imeti tam znanca in prijatelja, ki ti pomore.

Dali je oče res imel kaj izbrisati v zemljiški knjigi ali ne, Metka ni vedela. Da sta se le enkrat in mimogrede pogovorila o tem z očetom, bi Metka verjela. Ali ko je bilo teden za tednom govora o izbrisu nekega starega, že zdavnaj plačanega dolga, ko je začel Vekoslav vse pogosteje prihajati iz mesta domov, ko se je vsakokrat oglasil razen pri domačih tudi pri njih, je Metka zaslutila, od kod veter piha in kam.

Vekoslav je imel kolo. Ni bilo daleč od njihove hiše, pa ga le ni nikdar puščal doma. Ko da se je hotel postaviti z njim. Ko je zagledal kje očeta, je krenil k hiši, tik ob pragu je prožno skočil s kolesa, se naslonil nanj in tako govoril z očetom. Govoril je resno in modro, strogo službeno o izbrisu tistega dolga v zemljiški knjigi, šele ko ga je oče za njegovo prijaznost in uslužnost povabil na kozarec vina, je prislonil kolo k steni in vstopil. In potem je ostal vselej toliko časa, da je od kod prišla tudi Metka in da je govoril tudi a njo. Prej ko se je odpeljal, se je vselej naslonil na kollo in tako še govoril izpred hiše.

V zgodnji spomladi niso še cveteli na nobenem oknu nagerlini. Vekoslav je prišel v nedeljo z lepim, razcvetelim rdečim nagerlinom v gumbnici. Saj je moral vsakdo opaziti v njegovi gumbnici. Metka še ni čisto izrazila svojega začudenja, pa ga je že imela v roki. Da je njen, je rekel Vekoslav. Kaj poreče tista, ki mu ga je dala? Vekoslav je malo zardel; vedela je, da ga je kje kupil ali izprosil zanjo.

Potem je Vekoslav prinesel sladkorčkov. Delil jih je med njene brate in sestrice, nato pa vse, ki so mu ostali v ovojčku, podaril Metki.

Včasih je prinesel lešnikov. In jo je spraševal, če pozna tisto pesem:

Bod' moja, bod' moja,
ti bom lešnikov dal,
boš tiste potolkla,
ti bom drugih, nabral.

Nato so prišli zopet na vrsto nagerlini. Nazadnje Vekoslav sploh ni nikdar več prišel prazen. Bratje in sestre so jo že med tednom dražili, kaj neki bo prinesel Vekoslav v nedeljo s seboj. Srečo ima ta njihova presneta Meta: vsak ženin jo hoče zasipati z darovi. Kalumet z zlatnino, Vekoslav z rožami, sladkorčki, lešniki, figami, rožiči, pomarančami. Take sreče druge nimajo! Meta pa nespametna, v sreči nesrečna!

Res, Metka ni bila vesela in zadovoljna. Draženja domačih so jojšpravljala v slabo voljo, namigavanje prijateljic jo je zbadalo, v govorjenju sosedov je videla le roganje.

Oče je povedal materi, da je morala čuti tudi Metka, kateri je bilo namenjeno: »Bog ve kakšne službe Vekoslav nima, toda s tako plačo žive tudi drugi in oženjeni so, imajo otroke. Po polju se Metki ne bo treba ubijati. Gospa bo, klobuk bo nosila, če bo hotela. Sčasoma bodo pa tudi Vekoslava povišali, plača bo večja. Pa kar je glavno: pokojnina, pokojnina!«

Uh, kako je Metka zamerila očetu! Saj niso zrasli ti nazori na njegovem zelniku! Vekoslav mu jih je natrobil in Vekoslavovi domači. Zakaj čudno in sumljivo prijazni so postali Vekoslavovi domači z njim. Njej sami si niso upali preblizu, ker so videli na njenem obrazu, koliko ji je do njihove prijaznosti. Tudi mati ni bila preveč navdušena nad njihovo vsiljivostjo. Očeta so pa takoj ujeli! Kakor prej s Kalumetom: Ne silim je! Sama naj si izbere in odloči! Branil ji seveda ne bom! Pa prijazen obraz in gostoljubnost. Kajpa da je očetovo obnašanje hrabrilo Vekoslava in njegove! Kaj se le vtika oče v to?

Sitna je bila včasih Metka, da ni bilo zmagovati z njo. Zopet je bežala ob nedeljah z doma. Pa je bilo veliko vprašanje, če je bilo bolje bežati z doma in se izogniti Vekoslavu, ali ostati doma in govoriti z njim. Zakaj ni še dobro prestopila domačega praga, je že čula očitanje, kod se potepa. In kako žalosten je bil Vekoslav! Pa da so ji pustih bonbonov. Pa da jo pozdravlja. Oče pa kar naravnost: »Če nočeš, kdo te sili? Ali povej mu, da si bo na jasnem!« 

Povej mu, povej, Metka, če pa ne veš, kaj naj bi mu povedala? Ah je kedaj rekel, zakaj pribiti vsako nedeljo na kolesu iz mesta domov, pride k njim in je pri njih več ko doma? Ali je kedaj komu omenil, da poseda pri nph zaradi Metke? Ali ne deli sladkarij in pomaranč tudi drugim? Nagerline res dobiva le Metka, hm, pa saj je Metka res edino dekle pri hiši v letih, ko ji gredo rože.

Vekoslav ni govoril z Metko o ljubezni. Videlo se mu je, kako rad govori z njo, kako išče vsako nedeljo prilike, da pride v njeno bližino, ali o tem, da jo ima rad, ni spregovoril besedice. Ali ga naj Metka opozori, kaj govorijo ljudje? Ali mu naj pove, kako neljubi so ji njegovi obiski?

O, saj bi Metke ne vznemirjal Vekoslav, če ne bi tako dobro poznala Tineta. Velika noč se je pa tako naglo bližala. Pride Tine, nalašč mu hitro obesijo na nos, kako zvesto hodi Vekoslav vsako nedeljo k njej. In Tine ne bo vprašal, jeli res, zakaj hodi k njim v vas, kaj hoče? Ničesar ne poreče, povesi glavo, kar moč pust bo, redkobeseden in neprijazen. Kakor tedaj pri odhodu z velikih počitnic! Metka, ti pa trpi za nič in po krivem! Tedaj zaradi tiste stare amerikanske prismode, sedaj zaradi tega dobrega, uslužnega, darežljivega in preprijaznega Vekoslava. Uh, kako je črtila njegovo prijaznost! Ko bi vsaj rekel moško besedo, pa bi mu človek mogel povedati, naj lepše in koristneje prebije nedeljske popoldneve.

Čim bolj se je bližala Velika noč, tem večji nemir je plal v Metki. Morda se je celo našla prijazna roka, ki je pisala Tinetu v Ljubljano med vaškimi novicami, kdo se po veliki noči poroči. Nedolžno in pohlevno, na prvem mestu seveda: Vekoslav in Metka ... Oj, če bi bil Tine ko drugi ljudje! Povedala bi mu, kako smešen je Vekoslav: vranici čivkajo po strehah, čemu hodi k Metki, sam se pa dela, ko da mu je le za to, da uredi z očetom tisti izbris v zemljiški knjigi.

Tine ni v torek pod večer, ko je prišel domov, ničesar vedel. Po svoji navadi je prinesel k sosedu tetine pozdrave. Oj, kako se je morala Metka premagovati pred očetom in materjo, da mu ni povedala, kako mu je hvaležna za pesem. Videla je v njegovih očeh vprašanje, kako ji pesem ugaja. Ali kako bi mogla pred domačimi izdati prelepo skrivnost?

Tine je bil pogumnejši. Če dobi letos pirhov, je vprašal, tako da oče ni mogel razbrati, dali misli zares, ali le namiguje na začetek »Divjega lovca«.

Metko pa je v hipu tako pretreslo, da se ni mogla premagati. In sama ni vedela, ne kedaj ne zakaj ne kako je bruhnilo iz nje:

Pastirčku modri so možje
pa tole razodel!:
Marjetica za pirhe ve!
Povejte, listi beli:
Jih kaj dobim ... jih kaj dobim ...

Zateknilo se je Metki. Naprej ni mogla, ni znala. Oh, da je kedaj prej pomislila na to, morda bi se kako izvila in našla primerne besede. Tako pa ... Rdeča, rdeča, vsa v zadregi ni Metka vedela, kam bi pogledala.

Rdeč in še bolj v zadregi ko Metka je bil Tine. Tako presenečen je bil, da se je Metka bala: izda se!

»Kaj pa to?« je vprašal oče in ju pozorno gledal. Tine brez sape in besede.

Metka je zmencala: »Pesem, ki smo se je v šoli naučili, sem po svoje preobrnila za Tinetove pirhe ...« In je pobegnila iz sobe. Ker se je zlagala? Ah ker ni mogla vzdržati pred Tinetom?

Tine je posedel pri njih. Na dolgo je pripovedoval o teti. Ko da je čakal, da se vrne Metka v družbo. Metka je vse čula, ali k njemu se ni upala. Bala se je, da se izda.

Čutila je, da ji gore lica in da se ji svetijo oči. Hvala Bogu, da je Tine dobre volje! Pameten je, učen in nikoder ako le hoče, razumel bo, zakaj je povedala tisto kitico njegove pesmi. Videl bo, kako misli, pa bo sam presodil koliko naj verjame tistim, ki mu bodo črnili Metko zaradi Vekoslava.

Pameten, učen in moder je bil Tine res, pa je res bil tudi pesnik. Občutljiv kakor so vsi pesniki in nepreračunljivi. Po tistem večeru ga ni bilo več na obisk k sosedu. Gotovo mu je kdo povedal o Vekoslavu! Metki je bilo žal, da mu ni sama v torek potožila, koliko mora prestati. Iskala je priložnosti, Tine se je je nalašč izogibal. Pripravila je pirhe, Tine ni prišel ponje. Pri vstajenju je Metka nekajkrat pogledala na Tineta, bila sta čisto blizu: Tine je nosil kip od smrti vstalega Zveličarja, Metka je bila med cerkvenimi pevkami. Tine pa ko da je slep.

Metka bi se razjokala. Tako žalostnih praznikov še ni doživela. Niso ji dišala blagoslovljena jedila, ni si pela doma velikonočnih pesmi ko doslej vsako leto. Mati se je že bala, da je bolna. Saj res ni bilo nobene druge razlage za njeno vedenje ko bolezen. Ko je prišel Vekoslav po pirhe, mu je vrgla košarico s pirhi, da so se nekateri zakotalili iz nje in se razbili. Presenečenemu in žalostnemu Vekoslavu se ni z nobeno besedo opravičila. Pobegnila je iz hiše in se ni vrnila, dokler je bil Vekoslav pri njih.

Metka se je tolažila, da najde na velikonočni ponedeljek priložnost, ko pove Tinetu, kakšno krivico ji dela in kako ji je pokvaril vse praznike. Prijateljici Anki — po igri lansko leto so jo začeli klicati za Anko, prej je bila Anica; igrala je namreč Anko — je Metka obljubila, da pride k njim na velikonočni ponedeljek, ko začnejo točiti svoje vino. Vsako leto je prišel Lokač s sinom v vinotoč. Vina so imeli pri vsaki hiši, ali sosed mora pomagati sosedu. Kadar sam odpre vinotoč, pride sosed, da vrne. četudi ni še iztočil svojega lastnega vina.

Tudi to upanje je Metko goljufalo. Ko da sta se z očetom zmenila, je prihitel kmalu po kosilu Vekoslav. Da bi pogledali k sosedu, je menil oče. In Vekoslav je bil takoj pripravljen. V Metki je vse zakipelo. Ni mu dovolj, da je videl, koliko ga ceni, ko mu je vrgla pirhe, ki jih je pripravila za Tineta. Prezir je mirno pogoltnil. Čakaj, dobri, uslužni, sladki Vekoslav! Doživiš pred vsemi, kar ti ni zadostovalo s pirhi!

Šli so. V Metki je tako kipelo, da je stiskala zobe in pesti. Bala se je, da zabrusi Vekoslavu tako, ki bi mu prezgodaj zagrenila zavest, da danes tako rekoč prvič pred svetom nastopa s svojo izvoljenko. Skrbelo jo je, če sedejo Lokačevi k drugi mizi. Očitno vendar ne more siliti v Tineta in ga prositi za razgovor na samem.

Pa se je menda tisto Veliko noč res vse zaklelo zoper Metko. Lokačevi bi morda res prisedli k njihovi mizi, skoro gotovo, ker so bili najbližji sosedje, da niso skoro prav tedaj z njimi prišli nadučiteljevi. Vida kajpa, ko da je prišla samo zaradi Tineta. Lokač je bil ponosen, da je bil pri isti mizi z gospodo. Tine ko da Metke ni videl, pa ko da jo hoče dražiti in ji nagajati. Vsedel se je tako, da je obrnil Metki hrbet. Niti enkrat se ni ozrl proti mizi, kjer so sedeli Metka, Vekoslav, njen oče in njena mati. Zatopil se je v pogovor z Vido.

Ko da ni bilo tistega večera pri igri lanskega poletja! Ko da ni bilo tistih lepih večerov v kuhinji drugega nadstropja stare ljubljanske hiše. In ko da ni Tine napisal:

Marjetica za srečo ve!
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _

Marjetica, Marjetica,
v zelenem polju roža,
ko duša vsa je žalostna,
me misel nate boža.

Metka je komaj, komaj zadrževala solze. Že je vstajala, da uteče z vrta. »zadržalo jo je, ker jo je hotel Vekoslav spremiti. Vekoslav naj bi jo spremil? Nesrečni Vekoslav, ki je vsega tega kriv!

Le kažite hrbet, gospod pesnik, tisti, kateri ste poklonili tako lepo pesem. Pesniki smete mučiti ljudi po mih volji. Vašim muham se mora vsak pokoriti.

Mirno in nepremično sedi Tine ob Vidi. Morda ji razlaga, kako težko mu je v Ljubljani po domačih poljih, pašnikih in gozdovih? Ali Vida, ti vendar nisi v zelenem, polju roža! Da ti ne pripoveduje o njegovih rožah po oknih in vrtovih, ki jih zalivajo in negujejo bele roke? Enkrat je v Ljubljani pravil tudi o takih rožah ... Ti roža bi bila ti, Vida ...

Hipoma je Metko stisnilo pri srcu, da bi zastokala: Lovro Kvas, gospod Lovro Kvas, Manici je gotovo bližja Vida ko Metka ...

Po tej telesni bolečini in po višku Metkine žalosti je začel rasti v njej odpor in jezica. Tudi prav, če hočeš tako, muhasti pesnik, učeni osmošolec! Le čakaj, Lovro Kvas!

In ko da jo je nekaj pičilo, se je naglo obrnila k Vekoslavu: »Pa mora biti velika tista vaša zemljiška knjiga in učena?«

Vekoslav blažen: »Ni ena sama knjiga! Več jih je! Učena je pa le na videz, kdor se poglobi v njo ...« In Vekoslav se je potopil v njo.

Poslušala ga je le na pol, dasi se je delala, ko da je vsa zaverovana v njegovo pripovedovanje.

Tine je prišel igraje se in z lahkoto v osmo, čez nekaj mesecev pojde k tisti težki skušnji, ki ji pravijo matura. Odličnjak je, teta je povedala, da sami profesorji hvalijo njegov talent. Vekoslav pa ni mogel niti preko tretje ...

Tine strese kot iz rokava kaj takega:

Tam za gorami sreča spi,
do nje brezmejne so daljave.
Ne vem za pot, ki tja drži,
še sled so zbrisale goščave ...

Vekoslav se muči, kako ni ji opisal zemljiško knjigo v sodišču, ob kateri precepi dneve od jutra do večera, mesece, leta. Do starih dni se ne loči od tiste puste knjige, ki je zanj višek zanimivosti, kruh ...

Kaj si revni Vekoslav v primeu s Tinetom!

Ali Metka je čutila, kako obvisi od sosednjih miz zdaj pa zdaj na njej vprašujoč, včasih zavidljiv, včasih škodoželjen pogled. Pohiti, škodoželjni pogled, do Tineta! Povej mu, da ima Metka snubca, resnega snubca! Plačo ima, redno mesečno plačo, do pokojnine ima pravico. Povišan bo s časom, ko se povzpne do vodje zemljiške knjige in ne bo njegova plača dosti manjša, če ne enaka ali še večja ko plača mladega sodnika. Koliko pa si ti, osmošolec Tine, še od prve plače?

Saj Metka sama ni vedela, zakaj prav za prav hoče nagajati Tinetu. In dali je prav, kar dela in to, da ga hoče dražiti. Iskrico upanja ji je podžigala misel: če je zapel pesem res iz srca, če je res občutil, o čemer je pozimi govoril v tetini kuhinji, ga bo zaskelelo, ko zve, kako je bila prijazna z Vekoslavom. Nič ni bilo res, pa si verjel in si se ogrnil s plaščem užaljenosti in nedostojnosti. Zdaj pa imaš! Sam si si kriv! Kaj le napraviš sedaj?

Tine ni napravil ničesar. In to je gnalo Metko v obup. Enkrat se ji je sicer zazdelo, da so govorih pri nadučiteijevi in Lokačevi mizi o njej ali vsaj o njih. Vsi so pogledali semkaj, le Tine se je le na pol obrnil. Menda je prišel s svojim pogledom le do Vekoslava, naprej, do nje, ni hotel. O, ti trdi, občutljivi Tine! Misliš, da imajo drugi kamen namesto srca?

Nadučiteljevi so še pred mrakom vstali. Tine za njimi. Upanje, ki ga ni vse popoldne zgubila, je niti po njegovem odhodu ni zapustilo. Ah, na tem malem, malem in tenkem upanju je vsa drhtela: vrne se, k mizi pride z očetom. Z očmi mu pove, kako jo muči s svojo krivico. Samo da zve, kako in kaj, samo da mu pove! Nič drugega noče od njega, le povedati mu mora. Potem pa naj naredi, kar hoče.

Tine pa se ni vrnil na vrt. Drugi dan se je odpeljal v Ljubljano, k sosedu ni prišel po slovo in ni povprašal, če naj pozdravi teto v mestu.

Metka je ostala s svojo jezo, žalostjo, dvomi, negotovostjo. Le zakaj so pesniki taki?

Ostala je tudi Vekoslavova vztrajnost. Na velikonočna ponedeljek se mu je na vrtu pri Anki posrečilo, da je vzbudil v Metki zanimanje zase, za svoje delo, za svoje življenje, za svoje načrte. To ga je spodbudilo. Ob lepih spomladanskih večerih jo je prikolesaril tudi ob delavnih dnevih v vas, skočil pred hišo s kolesa, se naslonil nanj in bil prijazen in sladek ko med. Oče ga je vselej povabil, že zaradi spodobnosti. Sčasoma se je pa Vekoslav tako udomačil, da niti vabila ni bilo več treba; kar vstopil je.

Kaj je hotela Metka? Lepa beseda najde lepo mesto, pravijo. Taka vztrajnost bi omajala še kako zakleto kraljično, da bi ne bila hladna in ledena proti obiskovalcu. Tisto, kar mu je napravila o Veliki noči s pirhi, je bilo tako grdo, grdo in nespodobno, da je bilo Metko v dno srca sram. Že da to popravi in zbriše v njegovem spominu tisti svoj nastop, je morala potrpeti z njim. Nikjer na svetu bi nobena ženska ne mogla biti osorna z Vekoslavom, ki ni nikdar govoril o svoji ljubezni, kazal jo pa tako očitno in vneto, da bi omehčal kamen.

Sam si vsega kriv, Tine. Če ti je hudo, prav! če te ne boli, tudi prav. Potem sploh nisi vreden, da bi Metka zaradi tebe žalila dobrega Vekoslava.

Kam vodi vse to, Metka? Na to Metka ni hotela misliti.

Kaj naj odgovori Vekoslavu, ko spregovori odločilno besedo? Tudi na to si Metka ni vedela odgovora. Bo že kako! Sicer je pa do tega še daleč, daleč. Vekoslav menda odločilne besede sploh nikdar ne bo izrekel, preveč je obziren in boječ.

Tinetova pesem je ležala skrita v omari. O njej ni vedel nihče, Metka jo je tako skrila med svoje čipke, da bi je niti sestra, pred katero ni mogla ničesar skriti, ne mogla pri najnatančnejši preiskavi najti. Prej jo je Metka vzela v roke, kadar ji je bilo prav mehko pri srcu. Sedaj ni že tedne brskala po svojih čipkah in vzorcih.

Tudi povpraševanja radovednežev, kdaj bo poroka, je niso več dražila. Če je Tinetu prav, čemu bi se jezila? Ali ni prejšnja jeza izvirala le iz strahu pred Tinetom?

Sicer pa ni bil Vekoslav tako suhoparen, kakor si je mislila Metka, ko ji je brnela po glavi le Tinetova pesem. Ob priliki je povedal, kako veselje misli napraviti svoj mladi ženi takoj po poroki. Na ženitovanjsko potovanje jo popelje.

Metka ga je začudeno gledala. Glej ga, Vekoslava, na kaj misli! Pa bi človek ne verjel, da mu razen zemljiške knjige roji še kaj drugega po glavi!

Metka je rada poslušala.

Oče ju je puščal sama, ko je videl, kako vneto in verno ga Metka posluša. Ali Vekoslav je bil obziren. Nikdar se mu ni zahotelo, da bi prijel Metko za roko in jo vprašal, ali bi hotela iti na tisto potovanje. Samo o svoji mladi ženki je govoril; katera bo tista srečna, ni niti namignil.

Metka bi mu že zaradi tega morala biti naklonjena. Ali bo res Metka nosila klobuk ko druge žene pisarjev na sodišču?

Vse kaže tako ...

Z očetom je Vekoslav že govoril o gospodinjstvu v mestu. Denarja bi ne porabil tak zakonski par Bog ve koliko. Posušeno meso, mast, zelenjavo, moko, krompir bi dobivala od doma, mesečno plačo, razen kar bi izdala za stanovanje, pa bi polagala na kupček. Po letih bi si kupila primerno zemljišče, na njem postavila hišico. Uradniku ne potolče nikdar toča, suša ga nobeno leto ne preseneti. V najhujšem primeru, če umre, ni vdova reva ko pri kmetih. Pokojnino dobi.

Včasih si je Metka res mislila: le kako bo zmencal Vekoslav svojo prošnjo, ko je tako obziren in se boji njene zamere?

Ali ga ima rada?

Metka si menda sama ne bi mogla odgovoriti. Ali namenoma zavleče Vekoslav vsak večer svoj odhod, ker mora popravljati svoje kolo? Metka ga je sumila nekaj večerov, pozneje je videla iz njegove zadrege, da mu je delala krivico.

Ali kdo bi skoraj redno vsak večer sunil s šivanko v njegova kolesa in mu izpustil sapo? Da bi mu kateri brat ah sestra nagajala, Metka ni verjela. Vekoslava so imeli vsi radi, ker ni skoraj nikdar prišel prazen k hiši. Kdo bi torej bil?

Metka je pričela sumiti. Popazila je tudi sama na kolo pred hišo. Kadar je pazila, ni nihče sunil v kolo, Vekoslav se je mogel mirno odpeljati. Kadar ni pazila, pa je ostal do mraka pri njih; moral je iskati luknjice po gumiju, skozi katere je utekla sapa.

Ko da bi odrezal, je nehal hoditi Vekoslav k Metki. Kaj se je zgodilo? Prišel je v nedeljo zopet. Peš je prišel. Ves obtolčen je bil po obrazu, roko je imel izvoljeno. In vendar je bil Vekoslav ponosen na to, kako lepo in varno vodi svoje kolo. Le nerad je priznal, da je padel s kolesa. O tem sploh ni hotel govoriti. Metka pa je hotela priti stvari do kraja. Napeljala je pogovor na Franceta. Ni se varala. Vekoslavu so vzdrhtele nozdrvi, mrak je legel v njegov pogled. Metka je vedela dovolj.

Le s kako pravico si prisvaja France nadzorstvo nad njo dn tistimi, s katerimi govori? Ubogi Vekoslav! Potolaži se! Glej, kako se smiliš Metki! Zdaj pa nalašč! To je Metkin odgovor na tvojo surovost, France! In to je Metkin odgovor na tvoje muhe, pesnik Tine tam v Ljubljani!

Vekoslav je razumel njeno usmiljenje. Rahlo, rahlo je omenil, da bi že mogel dobiti dopust, pa ga hrani tja za konec julija, za začetek avgusta. V tisti, vročini so vožnje po morju najlepše ...

Ali ti je žal, Metka, da bi bilo to že tako kmalu, ko bi se odločil Vekoslav? Ali se bojiš odločitve! Ah kar je Vekoslav rekel, je rekel. Poroča se poleti, da bo tista vožnja po morju kot pesem ...

Ko je Metka najmanj pričakovala, je prinesel pismonoša razglednico.

Za maturo, za maturo
mi si belimo glavo;
tam za hribi, za gorami,
pa se drugi ženijo.

Podpisan je bil na razglednici: Lesjakov Gašper.

Zakaj sta poslala to razglednico Metki? Da je njeno odpošiljatev povzročil Tine, je bilo Metki jasno. Teta ji ni nikdar črhnila o tem, da bi tudi Ribničan skladal pesmi. Stihi na razglednici v primeri s pesmijo o Marjetici res niso bih Bog ve kaj, toda bili so le. Da jih ni napisal Tine in poprosil prijatelja, da jih odpošlje? Kdo se ženi? Za Vekoslava, ki je za deset let starejši, Tine ni nikdar kazal nobenega zanimanja. Metka bi se omožila, nje torej ne mislita zbadati s svojimi stihi! Ah je morda vse le študentovska šala in dovtipnost? Pa zakaj je prišel prav sedaj Tinetu ta nejasni dovtip na misel?

Razglednica je Metko zmedla. Priklicala je v spomin tiste lepe dneve in večere tam v kuhinji drugega nadstropja starinske ljubljanske hiše. In v tisto sobico z okni na grad so pohitele Metkine misli. Ni je več zanimalo Vekoslavovo pripovedovanje o Dalmaciji. Oj, kako vse drugačno življenje živita študenta v tisti sobici z oknom na grad kot Vekoslav ob svoji zemljiški knjigi, dan na dan ob isti knjigi... In Metka je poiskala med perilom v omari omot, v katerem je hranila svoje čipke in vzorce. Med čipkami je poiskala listek, tako skrit, da bi ga nihče ne mogel najti, še ostrovidna sestra ne.

Tam za gorami sreča spi...

Ni Vekoslav ni domači niso mogli razumeti nagle Metkine spremembe. Kaj le je v tem dekletu, da je spremenljiva ko mavrica?

V najhujša vročini je pritekel Lokač k očetu ko s prošnjo, naj pride gasit njegovo gorečo hišo. »Sosed, ne zameril Ali res sem v zadregi Samo za dan, dva posodi. Fant je ko vihra, še danes naj pošljem, pomisli!« 

Oče je rad posodil.

Metka ni vedela, dali pri Lokačevih v resnici niso imeli denarja pri hiši, ali se je prišel Lokač le bahat, da je njegov Tine z odliko napravil maturo. Drugi dan pa je dobila zopet razglednico:

Sva maturo naredila,
Si ponosna, Majda mila,
hej, juhej, juhej!
na junaka svoja dva? Povej!

Janez, Gašper.

Tine je samo podpisal Janeza, naslov in vse drugo je pisal Ribničan.

Majda mila! Ali te peče, Tine, da si bil tak o Veliki noči? Ali ti je hudo, ko vidiš, da sem dobra z Vekoslavom? Si zvedel po ovinkih, da so najlepše vožnje po morju konec julija in v začetku avgusta? Morda pa je vse le zopet trenutna zabava Tinetova. Lokačeva žilica se je oglasila v njem, pa ni mogel drugače, ko da se ji pobalil.

Hej, juhej, Juhej!

Če je tudi sama baharija, kaka prešernost in razposajenost! O, da, taki so študentje! Sami vriski in veselje, razigranost in dobra volja, kadar jih prime. Kako so vriskali domači študentje tisti večer, ko so odhajali po Ribničana, da jih reši iz zadrege in prevzame Gašperjevo vlogo! Kako je vriskal Tine tisti večer po igri!

Metko je kar streslo. Le kako je mogla pozabiti na tisti Tinetov vrisk? Zazvenel ji je po glavi, ko da je Tine pravkar žavriskal tam pred njihovo hišo. Pa kako je mogla ob Vekoelavovem opisovanju morja in Dalmacije pozabiti na tiste trenutke prošle jeseni in zime, ko je Tine v tetini kuhinji govoril o domači vasi, o poljih in travnikih, posejanih z marjeticami, ki so mu najljubše rože.

Marjetica za srečo ve!

Kako preprosto, pa lepo, lepo!

Vekoslav, ti pa o zemljiški knjigi: suhoparne številke, parcele, dolgovi, krute pravde! V tem živiš, od tega suhega kruha hočeš rezati Metki ... Tine pa:

Marjetica, Marjetica,
v zelenem petju roža,
ko duša vsa je žalostna,
me misel nate boža...

Poočitala je vest Metka: krivico delaš Vekoslavu, kako krivico! Pošten je, rad te ima, trpi ob tvoji spremenljivosti in mukah. Dober je ko med na rženem kruhu: ne pije, pri cigaretah si pritrguje, da povede svojo ženko na ženitovanjsko potovanje. Saj ga niti vredna nisi, Metka!

Da, da, Metka, nisi ga vredna! Vse od Velike noči si se jezila nad Tmetovim obnašanjem, pa nisi niti za las boljša in drugačna. Kot njega piči tudi tebe, da te danes ni spoznati proti včeraj.

Ubogi Vekoslav! Le kako ti naj Metka dopove, da se ji smiliš, da te spoštuje, da pa te ni vredna? Osreči katero drugo, ki bo še bolj vzhičena nad lepotami tistega potovanja po Dalmaciji, Hercegovini in Bosni. Tvoja zamisel je lepa, človeka mora pozanimati, ko govoriš s toliko navdušenostjo in toploto o potovanju, ali — glej, Metko si le za trenutke ogrel. Zasmilil si se ji, ko je videla, kako prosiš, kako vneto in vztrajno hrepeniš po svojem cilju.

Kako naj ti človek pokaže, Vekoslav, da je bila prijaznost zadnjih tednov le usmiljenje? Pa da usmiljenje še zdavnaj ni ljubezen? Da je vse to bila le velika zmota. Nikdar, nikdar bi ne mogla Metka jesti kruha, ki ga daje tista kruta, preperela, gotovo vsa črna in črviva knjiga, zemljiška knjiga ...

Besedi ni bilo treba, saj je govorilo Metkino vedenje dovolj. Prikrito Vekoslavu tudi ni moglo ostati, od kod njena sprememba. Tisti dve razglednici nista bih tajnost pri hiši. Da sta od Tineta, četudi ju je pisal Ribničan, ni vedela le Metka.

Čim bolj nemirnega, bolj čudnega in nerazumljivega vedenja je bila Metka, tem žalostnejši in zamišljenejši je bil Vekoslav. Metka v njegovo žalost ni hotela vreči ostre in trde besede, Vekoslav pa je videl, kako čudna je njegova vloga: zaradi Metke prihaja k hiši, Metka pa se skriva in beži pred njim. Na prijazne nagovore ni odgovora, ali le kratki da, ne, včasih le pokima z glavo ah skomizne z ramo.

Lokačev Tine se je moral vsak dan vrniti. Tiste njihove slovesnosti po maturi, za katere je moral Lokač poslati denar, niso mogle trajati cele tedne.

Ili Vekoslav se je odločil. Metka se je sama začudila, od kod mu je prišel naenkrat tolik pogum.

»Prej ko pride Tine do kruha ...« Tako je začel Vekoslav. Do tedaj o Tinetu z Metko ni govoril. Ko da se je namenoma tega izogibal.

Metko je neprijetno dirnilo. Dober si, Vekoslav, pa menda ne misliš začeti s črnjenjem, opravljanjem in zabavljanjem na Lokačevega študenta? In zakaj začenjaš s kruhom ti, ki ješ žalostni kruh od tiste mrzke zemljiške knjige?

»Postavim, da stopi tudi takoj v službo. Saj z maturo gre lahko k železnici, pošti, financi in drugam. Ah prej ko se bo mogel poročiti ...«

Metki je silila kri v glavo. Kdo bi si mislil o tebi, ki si se delal tako dobrega, da boš govoril tako? Vekoslav, zakaj podiraš dobro mnenje o sebi?

»Pa tudi ne verjamem, da pojde takoj v službo, če je res napravil maturo z odliko. Taki visoko letajo!«

Po sebi sodiš, Vekoslav! Ti si seveda domišljav in bi visoko letal, tvoji pa prav tako, če bi se prerinil do mature in jo napravil z odliko. Ni pozabljeno, kako ste dvigali glave, ko si zdelal drugo leto v gimnaziji.

»Če gre na vseučilišče, filozofija, ius, medicina, kar koli, pred najmanj štirimi leti ne bo dovršil. Potem pa še iskanje službe, prakticiranje. Na to pomisli, Metka, da leta teko! Vprašanje je tudi, če se taki tiči po univerzah ne premislijo, pozabijo na domače cvetke, zaljubijo se visoko, ženijo se gosposko in bogato.«

Da te ni sram, Vekoslav, tebe, o katerem človek misli, da te je sama dobrota! Zavist govori iz tebe, ki nisi mogel čez tretjo. In pa ... in pa ... Kri zalije Metki obraz. Kaj le čenčaš in modruješ, junak pri zemljiški knjigi?! Ali ju je mogel kdo videti tedaj, ko sta šla tisto noč po igri domov? Teta je bila v kuhinji zmerom poleg, ko je poveličeval Tine domačo vas, in ga je z občudovanjem poslušala in gledala. Kaj je tedaj Metka mislila, je ostalo v srcu. Niti teta ne ve tega niti sam Tine ne. Ako ni sam nikomur povedal, ne ve živa duša na svetu ničesar o pesmi »Marjetica«. Kaj torej sumničiš in podtikuješ, Vekoslav! Kdo more kaj vedeti, kdo le slutiti, da je kaka skrita vez med njo in Tinetom?

Mar bi molčal o tem, Vekoslav! Z nobeno drugo besedo bi Metke tako ne razdražil ko s takim namigavanjem. Škoda, da sem mislila tako lepo o tebi, škoda, da si se mi tako smilil. Ah bi ne bilo lepše, če bi o tem molčal, pa bi se v miru in prijaznosti razšla? Sam si si kriv, če pojdeš iz hiše žalostnejši, kot bi bilo treba.«

»Tudi meni bi bilo žal, Metka, če bi se pozneje kesala. Zdaj je še čas!«

Glej jo, glej, skrb dobrohotno! Le kdo te je zanjo prosil? Metko pridobiš zase, če očrniš Tineta? Se vidi, Vekoslav, da nisi mogel čez tretjo! Ob zemljiški knjigi seveda tudi nisi mogel spoznavati ljudi.

»Pa nisi bil zadnje dneve v Ljubljani?« 

Ne razume Vekoslav in jo debelo gleda.

»Drugače vendar nisi mogel govoriti z Lokačevim Tinetom.«

Še manj razume Vekoslav.

»In če z njim nosi govoril: ali se ti sanja, ali se ti meša, da govoriš o nečem, česar nikjer na svetu ni? Kaj pa mene briga, kaj bo študiral Tine in kdaj pride do kruha?«

Sedaj pa Vekoslavu rdečica v obraz. »Le delaj se nevedno in nedolžno! Slep nisem, ljudje pa tudi ne govore čisto brez vzroka ...«

»Brez vzroka seveda ne. Ko je šel pred leti neki Lojzek v gimnazijo, so tudi govorili, da bi ne bilo napačno in vasi, sorodstvu in sosedstvu bi bilo celo v čast in ponos, če bi dosegel Lojze, ki tedaj še ni bil gospod Vekoslav, škofovsko čast ...«

Metki je bilo takoj žal. Ali ko da jo je obsedlo in ji je sama hudoba narekovala besede. Sicer pa ni niti zdaleč slutila, da je bil dobri in potrpežljivi Vekoslav prav v tej stvari tako občutljiv.

Bledega, ne, vsega zelenega je kar vrglo s stola, žalostno, žalostno, skoraj zmedeno jo je pogledal in ko da ne verjame, da je res ona izrekla te zanj najbolj razžaijive besede ...

Tudi Metka je vstala. Grda, grda Metka, ali te ni sram? Ali je Vekoslav to zaslužil za svojo vdano ljubezen in vztrajnost? Hudoba, zakaj si s tako zlobo pošepetala prav tisto, kar je Vekoslava najbolj zadelo?

Toda Metka svojih besed ni mogla popraviti, niti se ni potrudila, da bi mu rekla še kako besedo in ga pridržala. Ko brez uma je zdivjal Vekoslav iz hiše, sedel na kolo in odbrzel po vasi.

V.

Dvanajstega julija, prav na dan pred Metkinim godom, je prišel Tine domov.

Metka je sklenila: sedaj bomo užaljeni, visoki, redkobesedni, nedostopni in brezbrižni. To bo piacilo za Veliko noč m za vse te bridke ure, ki jih mora človek prenašati po Vekoslavovem odhodu. V zemljo bi se ugrezmla, če pomisli kaj jo je obsedlo, da ga je mogla tako grdo razžliti. Ah, saj bi bilo lepših načinov in morda ne bi prišlo do tega, ako ne bi on sam tako nepričakovano bruhnil na dan s tistimi očitki o ljubezni med njo in Tinetom O Bog, kaj res tudi o tem govorijo ljudje? Saj ... saj ne more nihče ničesar vedeti! Saj ... saj ni mogoče ... Ah niso videli, kak je bil Tine o Veliki noči proti njej? Sedaj boste videli, kaka bo Metka proti njemu! Ce že govorite, jeziki zlobni, škodoželjni in nikdar mirni, te počitnice sprevidite, kako ste se zmotili!

O, le ne misli, Tine, da smeš samo ti pasti svoje muhe po mili volji in nekaznovano!

In vi, oče, mati, bratje, sestre, ki se obregate ob človeka zaradi nenadnega in užaljenega Vekoslavovega odhoda, sedaj se prepričate, da Metka ni pognala Vekoslava iz hiše zaradi Tineta.

Te počitnice glej in opazuj, svet, jeziki, potem stoprav sodite in obsojajte ter obrekujte!

Ah kaj še tako trdni sklepi pred Tinetovo vihravostjo in razigranostjo. Saj še menda ni dobro segel doma vsem v roko, je že prihitel izročat tetine pozdrave.

Abiturient!

Metka je že pozimi v Ljubljani vedela, da se pravi osmošolcu, ki napravi maturo, abiturient. Kako lepo in skrivnostno ime! Tine pa ni bil navaden abiturient! Tine je maturiral z odliko!

Kaj pa, da mu je morala tudi Metka čestitati. Pa menda Tinetu ni bilo dosti do čestitk in vse te časti. Čisto nič prevzeten in ohol ni bil. In pa ko da ni bil o Veliki noči nič čuden!

»Sem slišal, da pojejo odličnjaki že po treh letih novo mašo,« ga je zbodel oče. Ali se je hotel maščevati za Vekoslava, ki ga ni mogel pozabiti? Ali je bila le šaljiva nagajivost in radovednost?

Tine ni zameril. »Kar v semenišče pišite, sosed. Tam take stvari bolje vedo, bolje ko jaz. Razložijo vam, kako in kaj.« In veselo se je Tine zasmejal.

»Lisjakov Gašper je tudi abi ... abi ... Kako pravijo takim, Metka?«

»Abiturient!« je razložila. Pa ji je bilo takoj žal, ko je opazila, kako je nasedla očetu. Gotovo je ni vprašal iz drugih namenov, ko da ji oponese, ker se toliko zanima za te preklicane študente.

»Da ne pozabim! Tudi on vas vse pozdravlja, posebno tebe, Marjetica!«

In zopet je bila Metka v zadregi. Le zakaj jo je s takim poudarkom imenoval Marjetico in ne, kakor vedno, Metko?

Stoprav ko je Tine odšel, se je spomnila svojega sklepa in se je okregala, ker se ga ni držala. Pa da bi bila nevljudna ali celo žaljiva in pikra nasproti človeku, ki prinese tetine pozdrave, se nikakor ne spodobi. Pa da bi samo ona ne čestitala, ki sta ji posebej sporočila svoj uspeh? Za prvič in za tvoj prihod in ob tvoji maturi naj bo, Tine! Ali za naprej, le čakaj!

Zvečer so kakor vsako leto napravili domači Metki podoknico. Ko je direndaj utihnil in so že legali spat, se je oglasila na Lokačevem vrtu harmonika. Metko je silama vleklo k oknu.

Kdo drugi igra, če ne Tine? Lansko leto se je za »Divjega lovca« naučil igrati na harmoniko, posodil mu jo je njegov stric, ki je igral po svatbah in plesih.

Mehko so doneh v zvezdnato julijsko noč glasovi harmonike. Tine je igral pesem, ki je Metka ni poznala. Zdelo se ji je, da posluša orgle, tako nežne glasove je izvabljal harmoniki Tine. V rožmarin je zarila glavo, mehko in toplo ji je bilo prijsrcu, skoraj tako ko tisto noč po igri, pred letom ...

Tine je nehal igrati. Mislila je, da je nehal igrati in je že hotela leči k sestri. Pa so zažuboreli poskočni glasovi z Lokačevega vrta. Kakor da jo hoče spomniti na igro pred letom:

Oj, zdaj gremo,
oj, zdaj gremo, nazaj nas več ne bo ...

O, pa ni šel Tine. Igral je, igral dolgo v noč, predgral je vse pesmi, ki jih je znal. Metka se ni mogla domisliti nobene znane, ki bi je ne igral. Zgodilo se je celo, da si je prav želela: O, ko bi sedaj zaigral to in to ... In ko da je Tine uganil njene misli, jo je udaril na harmoniko.

Take podoknice Metki še nikdar nihče ni priredil za njen god.

Pa saj morda ni bil Tine? Tudi drugi fantje so znali igrati na harmoniko. Metka ga ni videla, čutila pa je, da je bdi Tine. Nihče drugi ni mogel biti ko Tine.

In ko ji je drugo jutro navsezgodaj prihitel voščit god, zopet ni mogla biti huda nanj in osorna z njim.

»Če je bila kaka spletka,
ki napravila hudo
tebi je pa meni, Metka,
zabi za svoj god na njo ...«

Tako nekako je začel Tine svoje voščilo. Govoril je v stihih. Metka je napela svoje možgane, da bi si dobesedno zapomnila njegove stihe. Zaman. Prva kitica ji je nekako ostala v spominu, morda niti ta ne tako, kot jo je povedal Tine. Druge so le ko mehka godba udarjale na Metkino uho, v glavi se niso ogrele in ostale.

Ali ni hotel Tine že s to prvo kitico prositi odpuščanja za vse, kar ji je storil o Veliki noči? Kakšni so ti pesniki! Naj bodo že kakršni koli, hud človek nanje le ne more biti, saj v srcu niso hudobni!

»Saj nimam dosti od tvojega voščila, če mi ga ne poveš še enkrat in počasi, da si ga napišem. Ali si si morda to pesem napisal? Daj mi jo!«

»Pesem?« Tine nekam užaljen. »To vendar ni nobena pesem! To je kar tako privrelo na jezik! Ni vredno, da bi se napisalo!«

»Za maturo, za maturo
mi si belimo glavo,
tam za hribi, za gorami,
pa se drugi ženijo!...«

»To pa je vsekakor vredno bilo napisati!«

»Zapisati ni bilo vredno, res, ali nekako sva se ti vendar morala javiti, ko si čisto pozabila na naju.«

Metka je čutila, kam hoče Tine. Pa ni v tem lepem trenutku hotela obujati neprijetnih spominov in občutkov. Pa tudi ponos na Tineta in spoštovanje pred njim ji je to zabranilo. V hipu jo je spreletelo: res je, kar je trdila teta! Ribničan ni lagal! Tine je tak talent, da včasih kar vre jo iz njega stihi, kitica za kitico, vse lepo po pravilih vezane, rimane. Redki so trenutki take Tinetove razpoloženosti, je trdil Ribničan. Pravkar je imel Tine tak izjemen trenutek! Njej ga je posvetil! O, Tine, pa naj bo človek hud nate in naj se te izogiblje! Tudi za to ti hvala, Tine, da teh svojih verzov, pa zlasti tistih z razglednico, ne postavljaš v isto vrsto s svojo pesmijo, ki si jo napisal Metki!

»Kako lepo si včeraj igral na harmoniko!« 

»Kako pa veš, da sem bil jaz? Nisi me videla, skrit sem bil za grmovjem!«

»Da bi ne vedela! Kdo zna tako lepo...?« 

Zažarele so Tinetove oči: dosegel je svoj namen!

Gotovo bi Tine napravil kako neumnost, da mu ni z očmi dopovedala, kako budno je na straži njena sestra, ki se jezi na včerajšnjega godca, ker ne ve, kdo je bil. Naj ostane tako, da vesta samo onadva.

Ali se je zvedelo, kako se je končalo med njo in Vekoslavom, da je Tine tako mehak, dober in prijazen? Ali ji hoče s tem pokazati svojo hvaležnost in priznanje, ker je samo zaradi njega tako grdo odbila Vekoslava, da mu je za vselej prešlo veselje prihajati na njen dom? Ali pa ga zopet tako peče vest, kot ga je pekla v Ljubljani takrat, ko je zvedel, zakaj je pobegnila od doma, in ko je videl po Kalumetovem prihodu v Ljubljano, koliko trpi zaradi njega.

Ob Tinetovi prijaznosti in razigranosti je bilo Metki nerodno in tesno. Čutila je, da veje od Lokačevih proti njej ledena neprijaznost, obsojanje, sumničenje. Čim pogostejši so bih Tinetovi obiski, tem hladnejši so bili pogledi njegove matere, tem večja njena redkobesednost.

Nasproti Tinetu pa niti njen oče ni bil tak ko prej. Njegovo molčečnost si je Metka razlagala z jezo, ki jo goji nanjo zaradi Vekoslava. Pa kaj je materi, da se ga ogiblje? In kaj hrani za Metko? Vselej, kadar odide Tine, ji Metka bere na obrazu, da ji hoče nekaj povedati. Pa se vselej premisli, za pozneje, za ugodnejšo priliko odloži pridigo. In od kod sestri, od kod bratom pomenljivi vprašujoči pogledi, pa proti njihovim navadam nemi jeziki?

Ko so sprožili vprašanje, ali bi ne bilo lepo tudi letos igrati primemo igro, je Metka opazila na materi, da ne bo treba več dolgo čakati na njene očitke.

»Res misliš na igro tudi letos?« je vprašala Tineta. Vsa v strahu je bila, kaj odgovori. Ako misli na igro, pa dodeli glavno vlogo nadučiteljevi Vidi, je med njima, konec, tega mu nikdar ne odpusti. Ako pa misli, da bosta zopet igrala zaljubljeni par onadva, bo završalo med ljudmi: rada se imata! Metka je kriva, da ne pojde v bogoslovje ...

Počasi in ko v zadregi je rekel Tine: »Bi rada igrala?«

V Metki je vse zakipelo, čar tiste nepozabne noči po igri jo je tako prevzel, da ni mogla drugače: »Rada! Oh, kako lepo je bilo lansko leto ...« Narodne noše ni še vrnila teti, obleko je skrbno hranila v omari. Človek je čisto drugačen, ko posadi avbo na glavo, vso bleščečo v zlatu in srebru. In ko zašumi na Metki svilena obleka in se zalesketa srebrni pas ... ah, saj se ne sme človek spomniti, kako lepo je bilo lansko leto! »Kako rada! Ali ...«

Tinetu je legla zamišljenost na oči. Zabobnal je s prsti po mizi in se zazrl v Metkin rožmarin na oknu. Ni takoj odgovoril.

»Rekla si: ali ... Povej, kaj sledi temu ali?«

Tega bi Metka za nič na svetu ne povedala.

»Vidiš, tudi jaz pravim: lepo, prelepo je bilo lansko leto ...« Pomenljivo jo je pogledat »Tudi letos bi bilo lepo, ali ...« In zopet je molčal. Potem je naglo vstal in rekel: »Premisliva vsak svoj ali! Do nedelje ga premišljujva, potem se odloči! Če boš tudi še v nedeljo hotela, prav!« In je odšel.

Mati je morala kje prisluškovati razgovoru.

»Drugače si tako tenkočutna in občutljiva, kaj govore ljudje, sedaj siliš zopet na oder in ljudem v zobe in jezike!«

»Kdo sili?« Metki se užaljenost ni posrečila. Mati se je odločila, da spregovori resno besedo.

»Si brala neko pesem o Marjetici, ki jo je napisal Lokačev študent?«

Vprašanje je prišlo tako nenadoma in je tako zadelo, da je Metki vzelo sapo in besedo. Tako so ji zagorela lica in tako so ji vztrepetale ustnice in nozdrvi, da materi ni bilo treba odgovarjati.

»Lokačka joče in tarna: Kdor piše zaljubljene pesmi, ne misli na novo mašo ...«

Metko je zazeblo okoli srca. Rdečica ji je gotovo splahnela z lic, gotovo je pobledela: moj Bog, kako se je le moglo to razvedeti? Po njej gotovo ne! Da bi se Tine izdal? Morda je njegova mati kje iztaknila prepis med njegovimi papirji in knjigami, ki jih je pripeljal iz Ljubljane?

»Z Lokačko, najbližjo sosedo, se nikdar nisva kregali! Da pride sedaj do razdora zaradi tebe, si nikdar ne bi mislila!«

Metka bi se udrla v zemljo! Odtod Lokačkina neprijaznost! Na to se je mati pripravljala vse te dneve! Pa kaj in koliko je kriva Metka? Ali kliče Tineta? Ali ga vabi? Ali je preveč prijazna z njim? Kaj ni sam ko ILmed in maslo vse te počitnice?

»Le sili v Tineta za igro! Ali jaz se z Lokačko ne bom zaradi tebe grdo gledala. Pomeni se sama z njo ...«

Metki je bilo preveč. Mati bi jo vendar morala poznati in vedeti, da ne zalezuje ona Tineta. Kaj si ne prizadeva že od dneva pred njenim godom, da bi bila hladna proti njemu?

Le čakajte, mati! Videla boš, Lokačka! Zavežem vam jezike, grdi ljudje!

Metka je bila tiste dneve bolj nesrečna nego tedaj, ko se je morala skrivati pred Kalumetom. Huje ji je bilo ko tiste dneve, ko se je grizla zaradi svojih nepremišljenih besed, ki jih je izrekla Vekoslavu. Jezna je bila na očeta, huda na mater, in z brati in s sestrami ni govorila. Ko da je skregana z vsem svetom, ko da ji je ves svet nasproten. Nesrečna, nesrečna je bila. Če bi ji ne branila trma, bi se razjokala. Skrivati se pred Tinetom ni bilo lahko, ker je po svoji navadi vsak hip prišel k sosedu, da kaj vpraša ah pogleda ah pove. Včasih je stal pred človekom, ko da je zrasel iz zemlje; včasih je planil pred Metko, ko da je padel z neba. Izza žive meje na vrta je kaj rad nagovoril Metko. Nenadoma je stopil izza fižola ob zelniku, ko je Metka obirala za svinjsko kuho usté z zeljnatih glav in ga najmanj pričakovala. Da je polje njegov vrt, po katerem se je rajši potepal, ko sedel doma v senci, je vedela že iz Ljubljane. Ali jo je zalezoval in oprezal za njo?

»Nisem duh, da si se me tako ustrašila! «

»Morda bi bilo bolje, da si ...«

»Res? Glej, glej, lepa je ta: smrti mi želiš, pa da bi te hodil z onega sveta gledat, ker te tudi tam ne bi mogel pozabiti.«

»Si pa res ko duh! Ko te človek najmanj pričakuje ...«

Kdor se pred menoj skriva in mi beži s poti, se me seveda ne nadeja. Povej mi, kaj sem ti naredil, da si taka? Moja vest je čista, čista ko sneg na severni steni Triglava.«

»Misliš, da mi je lahko?«

»Kaj vendar naj pomeni ta tvoj beg pred menoj?« 

»Le delaj se nevednega! Vrabci čivkajo, otroci bodo kmalu kazali s prsti za menoj ...« 

Zvonko se je Tine nasmejal.

Strahoma se je Metka ozrla po polju. Naj je kje v bližini kdo! Še prej ko prinese domov zvrhano košaro zelenjave za svinjski kotel, bodo govorili po vasi, da se s Tinetom na zelniku sestajata.

»Da te boli vsaka besedica, vem...« 

»Vsaka besedica!« Metko je jezilo. Čemu se dela tako nevednega? Da bi mu res ne prišlo do ušes? Da mu mati ni dala razumeti? »Rada bi vedela, presodi tudi sam, s čim te odvračam od semenišča?«

»Ti?! Hahaha, ta pa je res zanimiva! In zato bežiš pred menoj, da ne bi dotični domišljavi in jezični kljukec navsezadnje res ne mislil, da je uganil nekaj posebno duhovitega.

»Lažnivih kljukcev se ne bojim, motiš se! Smili se mi pa tvoja mati, ki joče in tarna: Abiturient, ki je zložil pesem 'Marjetica', ne misli na novo mašo ...«

Kakor je bilo Metki takoj žal, ko je povedala pred dnevi Vekoslavu, kar ji je tisti hip prišlo na jezik, tako ji je bilo žal sedaj. Kakor tedaj Vekoslav, je prebledel sedaj Tine. Da ga bo tako zadelo, ni mislila.

»Mene krivijo tvoja mati!« je naglo dodala.

Tine ni rekel ničesar. Obrnil se je, povesil glavo in odšel v smeri proti gozdu.

»Tine, ne zameri mi! Ah da me to boli, si lahko misliš. Lastna mati me je oštela ...« Ko da hoče spremljati Tineta, je šla Metka za njim, v eni roki je nesla košaro, v drugi pest zeljnatih listov.

Tine pa ko da je ne čuje. Ko da mu gori pod nogami, jo je ubral čez polja in izginil v gozdu.

»Razžalila sem ga, drugače bi mu morala povedati!« Metko je peklo in grizlo. »Popravim!« je sklenila. Povem mu, koliko trpim. In da je bolje, če se izogibata drug drugega. Saj kar je v srcu, je v srcu in tam ostane. Še lepše je, če je skrito in za to nihče ne ve. Bolje je tudi zanj v teh važnih dnevih boja in odločitve, da je sam, da v samoti premisli ... Samo to, samo to mu še pove! Sam mora uvideti, da je tako bolj pravilno i za njo i zanj.

Ali prilike ni bilo, Tineta od tistega dneva ni bilo več na spregled. Niti od daleč ga ni videla nikjer na Lokačevem vrtu. Lokačeve hiše se je izogibala v velikem ovinku. Ali niti ponoči ne prihaja domov spat? Ko da se je vgreznil v zemljo. V nedeljo ga niti v cerkvi ni bilo. Metka ni mogla nikomur potožiti, še manj koga vprašati. Doma so bili na njeno trmo navajeni. Od tistega razgovora z materjo, ko je nehala govoriti z vsemi in se je začela kujati, so jo pustili pri miru. Ali naj sedaj sama pretrga molk in se začne sestri dobrikati, da ji pove, kaj je s Tinetom?

Oh, kako bridki in trpki so bih tisti dnevi!

Pismonoša jo je rešil muk in negotovosti. Kar spreletelo jo je, ko je videla pisavo. Ribničan je pisal, podpisan pa je bil poleg drugih imen tudi Tine. Verzi so ji povedali, da Tine ni nanjo hud. Pisala sta s planin:

Na planine, na planine
kliče radostno srce:
Majda, Majda, bodi zdrava,
naših hrepenenj dekle!

Oj, kako je Metki odleglo! Res ga ni fanta nad Tineta! Le berite, mati, beri, sestra, berite, oče, bratje, le berite, kar je napisal Ribničan na razglednico! Poznate ga, kak šaljivec je! Da je tudi Tine podpisan? Nelepo in čudno bi bilo, če bi ne bil! Ali tega pa le nihče ne sluti, da je Ribničan pisal le po Tinetovih navodilih! Tine je hotel v stihih, ki jih sam ne bi napisal, povedati: mislim na te, Metka!

Od sedaj je bilo Metki laže. In hvaležna je bila Tinetu, da se je umaknil.

Ali ko se je začelo grozdje mehčati, sta privihrala z Ribničanom domov. Metko je kar stisnilo pri srcu: kako se naj obnaša pred njim, ki ničesar ne ve? če bo prijazna s Tinetom, planejo vaški jeziki po njej in bo začela mati iskati prilike, da spregovori na samem z njo. Le zakaj ga je pripeljal Tine s seboj?

Strah je bil prazen. Rogovilila sta po vinogradih, vriskala sta ob večerih na Lokačevem vrtu, poskočne je igral Tine na stričevo harmoniko, ali Metkinega doma sta se izogibala. Metko pa je tudi to bolelo. Da ni Tineta blizu, je razumela in ji je bilo prav. Ali kaj se je zamerila Ribničahu? Kako sta se lansko leto pogovorila z očetom! Razglednice ji je pošiljal iz Ljubljane, s potovanja, sedaj pa ko da se ne poznata. Zakaj vsaj njemu ne dovoliš, da pride in pozdravi Majdo, Tine čudaški?

Metka ni prenesla tega. Navsezadnje bi res kdo mislil, da sta se sprla z Ribničanom. Zatajila je svoj ponos in se nastavila, da ni mogel mimo nje.

»Glej jo, Majdo milo, naših hrepenenj dekle!« Prav nič jeze in užaljenosti ni bilo v njegovem glasu, hudomušnost je kar kipela iz njega.

»Zakaj se me izogibljete?« je brez ovinkov vprašala.

»Da me ne odvrnete od semenišča!« 

Grdi Tine! Vse mu je povedal! Bog ve, kako mu je povedal, da Ribničan niti noče skriti osti!

Le rogajte se, študentje prešerni, preprostemu kmečkemu dekletu, ki ga boli vsaka ostra beseda! Niste vredni, da človek zaradi vas trpinči svoje srce!

Po razgovoru z Ribničanom je bilo Metki laže. Res ni Tine vreden, da toliko trpi zaradi njega! In se je skušala potajiti tudi tedaj, kadar so v njeni prisotnosti ugibali, ali pojde Tine v bogoslovje ali ne. Le naj gre, Bog mu daj srečo. Molila bo zanj in za njegovo srečo. Tisto o pesmi »Marjetici« nikdar živa duša ne zve iz njenih ust.

Izogibala se odslej Tinetu ni, dasi jo je stisnilo pri srcu vselej, kadar je bil blizu. Se bolj tesno ji je bilo, kadar je čutila na sebi njegov vprašujoči pogled. Najbolj hudo pa ji je bilo, kadar se ji je zdelo, da je žalosten zaradi njenega obnašanja. Po Ribničanovem odhodu je včasih igral na harmoniko same žalostne. Večeri so bili hladni. Tine pa je igral, igral dolgo v noč. Tam s tistega mesta na Lokačevem vrtu so pluli žalostni zvoki proti Metkinemu oknu, kjer je igral Tine tudi tisti večer pred Metkinim godom ... Metka ob takih večerih ni mogla spati. Sklonjena je bila z glavo v svoj košati rožmarin na oknu. Žalostno ji je bilo pri srcu, sama ni vedela, zakaj. Edina tolažba je bila: kmalu bo konec teh žalostnih večerov. Ko zadonijo vriski po vinogradih in napovedo trgatev, pojde Tine. Kamor koli že, z oktobrom pojde: v bogoslovje, na Dunaj ... Nekateri pravijo, da misli najprvo odslužiti svoje vojaško leto. Tudi tja mora z začetkom oktobra, pravijo ... Tine pojde. In ljudje se bodo naveličali vleči po zobeh občutljivo Metko. Kalumet je v daljni Ameriki. Vekoslava ni niti toliko domov iz bližnjega mesta, da bi se nazobal letošnjega grozdja. Ako pride teta iz Ljubljane letos domov na trgatev, si odnese svojo narodno nošo in Metki bo ostal le spomin na tisti večer pred dobrim letom, ko je tako slonela ob svojih rožah na oknu in ji je šumela svila po predpasniku. Ah, ko da je bil ves tisti večer preživet le v sanjah ...

Žalostno igra Tine na harmoniko, žalostno je pri srcu Metki

»Kaj nocoj zopet ne misliš spati?« se huduje s postelje sestra.

»Le spi sama!« 

»Zapri okno! Hladno je!« 

»Odeni se tudi z mojo odejo!« 

»Aha, zopet ti igra! Hu, ko za pogrebom! Da se ne naveliča! Pa tebi da se ljubi poslušati in prezebati!« 

Kaj ve sestra! Saj ne more razumeti!

Ko je nesla Metka v goro kosilo očetu in bratom, ki so pripravljali posod je za grozdje in mošt, je stopil tam izza podrte zidanice Tine pred njo. Prestrašila se ga je, da se ji je zamajal jerbas na glavi, komaj ga je prestregla. Pripovedujejo, da ponoči pri tisti samotni podrtiji straši.

»Ne boj se, nisem strah!«

»Uh, prav tukaj ...«

»Zato sem si izbral to mesto, da naju nihče ne vidi. Vem, kako ti je nerodno govoriti z menoj.« Pikrosti Tine niti ni skrival.

Metka je molčala.

»Pojutrišnjem pojdem ...«

Metko je zadelo. Še dan torej, le en dan, pa nastopi tisto, česar se boji, včasih pa tudi želi: prazno bo.vse okoli nje, mirno in vsakdanje, kakor je bilo pred dobrim letom. Ko da ni bilo igre, ko da ni bilo tistega večera po igri, ko da ni bilo Kalumeta, ko da ni tako razžahla Vekoslava. Ko sanje bodo tisti večeri prošle jeseni in zime v tetini kuhinji v Ljubljani. In ko da je bila pesem »Marjetica« napisana kateri drugi, ne njej ...

V zadregi je bila Metka, ni vedela, kaj bi rekla. V lica jo je grelo.

»Pojdem, pa niti ne vem, če smem priti k vam po slovo. Izgovorov s pozdravi nimam več, ker se ne vrnem k teti.«

Metka mu hoče oponesti: O, saj smo šli včasih tudi brez slovesa in pozdravov! Toda premaga se. Po glavi ji šine misel: odločil se je! V bogoslovje pojde! Drugače bi ne bil tako žalosten in svečan in bi ne prišel po slovo na to samotno mesto, kjer straši ponoči. Vesela in nič presenečena hoče biti Metka: »Tako strašni sosedje smo, da se ne upaš k nam po slovo?«

»Upam se že, le da ne bom lepo sprejet, se bojim. In da mi ne zavrneš moje prošnje!« 

»Jaz ... Prošnje?«

»Šopek bi rad na pot! Mislm, da ne pojde nobeden brez šopka, pa bi niti sam ne šel rad brez njega! Ga dobim?«

Šopek za na pot v bogoslovje? Zopet spreleti Metko ko prej: zmotila sem se! Kam, kam torej?

»Šopek? Od mene?«

»Ali od tebe ali od nobene!« »Kam pa pojdeš?« »K vojakom!«

Metka komaj ujame z rokami jerbas, da ji ne pade z glave. »K vo ... ja... kom ... ?« Tako nenadna, nova in tuja ji je novica, da ne ve, kaj bi z njo.

»V bogoslovje ne grem, ker nimam poklica za duhovnika. Nihče ne ve, koliko sem premišljeval o tem, koliko noči nisem prespal zaradi tega razglabljanja ... Bolje bo zame, tudi za mater in za vse bo bolje, da ne bom duhovnik, ko da bi bil slab duhovnik...« 

Žalosten je Tine. Gleda nekam v daljavo, Metki ves čas noče pogjedati v oči. »Z materjo o tem nočem govoriti, ker se mi sami in je ne morem gledati žalostne, njenih solz niti prenesem ne. Očetu sem razložil, drugemu nisem povedal razen sedaj tebi. Za Dunaj mi oče ne more dati denarja. Pojdem in odslužim svoje vojaško leto. V tem letu se lahko spreobrne: mati se potolažijo in spoprijaznijo z mishjo, da nisem za duhovnika. Morda se najdejo pota in sredstva, da bom čez leto le mogel na Dunaj na filozofsko fakulteto. Profesor bi bil rad ...«

»Kakor Lovro Kvas! O, Tine ...« prešine Metko. In v hipu so pozabljene vse misli na tisto praznoto in puščobo čez dober dan. Pred njo stoji Tine ... Tisti Tine, ki ji je zložil pesem:

Tam za gorami sreča spi ...

Oj, ali gleda za tisto srečo, ki spi za gorami? Zakaj je tako potrt in žalosten? Trpi. Muči ga misel na mater, rad bi šel na pot tja za gore budit srečo.

Jo zasledim, jo prebudim
tam za gorami spečo?
Zaman li koprnim, drhtim
za srečo, joj, za srečo?

Metki se je kar zvrtelo v glavi, tako se ji je zasmilil. S kakim ognjem in zanosom je pozimi v tetini kuhinji deklamiral in razlagal Prešernove »Sonete nesreče«. Kako mu je ugovarjala teta in se hotela rogati njegovi dozdevni nesreči. Sedaj strmi tja za gore, ves nesrečen je: na Dunaj bi rad, pa nima denarja ... Materi ne more ugoditi, njenih solz ne prenese, trpi zaradi tega ... V Ljubljani je včasih, kadar je bil nesrečen, presedel v ledeni sobi ob belih polah nepopisanega papirja do jutra ... Nikomur ni povedal, njej pa se je razodel ...

»Šopek ...« zašepeče v skrbeh Metka, da sploh kaj reče in zajezi naval misli. »Sedaj, konec septembra ...« Preleti v mislih svoje rože po oknih in vrtu. »Pa če ne bo tak, kakršnega bi rad?«

»Samo da bo! Da bo le od tebe!« In Tine jo pogleda, da je tretjič v nevarnosti jerbas in jedila v njem. »Torej ga dobim?«

»Če mora biti! Kdaj prideš ponj?« 

»Pojutrišnjem zjutraj pred odhodom. Ko pridem po slovo, mi ga pripneš.« 

»Ali ...«

»Vem, zopet se bojiš, kaj porečejo ljudje?«

Očitek Metko strezni in ji prežene strah. S to svojo slabostjo, s tolikim strahom pred mnenjem ljudi ko nobena v vasi naj še bolj zagreni Tinetu že tako grenke ure? In reče odločno: »Pridi! Dobiš ga! Naj reče kdo, kar hoče.«

»Taka mi ugajaš! Nihče ne odhaja k vojakom brez šopka, nekdo ga mora tudi meni pripeti. Zakaj bi ga meni ne dala ti?«

In v Tinetovih očeh se zablešči odsev tistega ognja, ki ga je imel, ko so se vračali domov od Grozdka v oni nepozabni noči po igri.

Metka je kar pobegnila od samotne podrtme.

Zvečer je igral Tine na harmoniko. Devetindvajseti september je bil hladen, skoraj že mrzel. Tine pa ko da ne čuti hladu in mrzlote.

Metka pri oknu, obraz potopljen v rožmarin. Nič ne čuti mraza. Sestra po svoji navadi pikra in godrnjava.

»Toliko je študiral, pa je bolj prismojen kot fant, ki zna komaj podpisati svoje ime.«

»Tiho, sestrica, za slovo si igra ...« 

»Misliš, da sem počasne pameti? Sebi igra? To povej komu drugemu! Tebi, tebi igra! Da se nista domenila?«

Tesno je Metki pri srcu. Pa ni kdo zavohal njunega razgovora pri podrti zidanici?

»Pojutrišnjem odrine! K vojakom! Tam ne bo prilike, da bi na harmomko ...«

»Kaj ne poveš? K vojakom torej?« In sestra se dvigne na postelji. »Od kod veš? Saj se zadnje čase ogibIjeta drug drugega.«

Mar bi Metka molčala! Zvoki Tonetovih pesmi zazibljejo človeka v deželo sanj in hrepenenj, da pozablja, da je na svetu; na, sedaj pa razlagaj radovedni sestri, ker si se zagovorila!

Tine nocoj že tretjič igra:

Delaj, delaj dekle pušelc
za to rajžo žalostno ...

»Spi, sestra, jutri ti povem!«

Noče spati sestra. Govoriti hoče, vedeti hoče vse. In Metka ne more biti osorna z njo, drugače pove materi in fi Bog ve kaj natrobi o teh Tinetovih pozdravih in obiskih.

Sitna sestra je zagrenila Metki ves večer.

Dolgo v noč Tine tisti večer ni igral. Sredi pesmi »Oj, zdaj gremo ...« je nehal. Ko da je prišel kdo k njemu in ga je nenadoma nagovoril.

Metka se je tolažila in veselila na prihodnji, zadnji večer pred njegovim odhodom. Oj, ta večer mora biti lep, lepši ko kateri drugi večer, ko je igral Tine na vrtu njej na čast in v pozdrav.

Ali Tine zadnji večer ni igral. Kaj ga je res kdo včeraj ustavil in z nepremišljeno radovednostjo oplašil?

Dolgo, dolgo v noč je Metka čakala. Mučile so jo misli zakaj ni prišel Tine po tako slovo, ki bi bilo njega vredno in primerno? Menda je še sestra čutila njen nemir in pričakovanje.

»Ne bo ga!«

Ah, sestra je včasih res neznosna in hudobna. Ko je človek najmanj željan njene besede in bi najrajši bil sam s svojimi mislimi, začenja pogovor.

Tisti večer bi Metka od žalosti in potrtosti, ki si je ni mogla razložiti, najrajši jokala.

Zaspala je šele proti jutru. In zjutraj je bila nestrpna, nemirna, slabe volje in nasajena.

Tudi Tine je bil potrt. Mislila je, da pride po svoji navadi vihravo ter v veselost zakrije svoje skrbi. Ko da tudi on ni spal vso noč. Še več. Metka se ni mogla ubraniti domnevi, da je včeraj le prišlo do razgovora z materjo. Tinetov pogled je bil plah in nemiren, skoro zbegan. Bled je bil po licih, ustnice so mu rahlo drhtele.

»V kasarno bom stopil korajžen vesel,
bom puško zagledal, jokati začel ...«

»Taki niso za vojake, ki jočejo!« 

Metka je bila jezna na očeta. Kaj ne vidi, kako se Tine trudi, da bi skril svojo žalost? Ali mu res zaradi Vekoslava ne privošči prijazne besede za slovo?« 

»Saj menda res nisem! Šopka nunam!« 

Kri je udarila Metki v lica. Da bo Tine tako naravnost, smelo in brezobzirno prosil za šopek, si ni mislila. Prepričana je bila, da zavije prošnjo v tako obliko, da bo videti, ko da se le šah in le mimogrede prosi, kakor pač prosijo fantje, ki odhajajo k vojakom.

»Slišiš, Metka, šopka nima!« jo je podražila sestra, še bolj v zadregi je Metka. Ali si me videla, sestra, ko sem odrezala vrh rožmarina?

»Slišiš, Metka? Če se me ne usmiliš ti, pojdem res ko deseti brat. Mislite, sosed, da bi se človek včasih ne razjokal nad svojo zapuščenostjo in osamelostjo?«

Oče ni bil pri volji, da bi danes pomodroval s sosedovim študentom. Ah mu je res bilo toliko do tega, da bi bil na njegovi novi maši? Metka je videla, da išče prilike, kako bi pikro napeljal pogovor na novo mašo. In se je hitro vrnila iz sobe s šopkom, prehitro, da bi domači ne opazili, da ni v taki naglici mogla povezati takega šopka. Pa Metki je bilo sedaj že vseeno. Edina skrb ji je bila, da kdo domačih ne užali Tineta.

»Ne bom jokal, sosed! Glejte, kak šopek!« 

»Morda se raz joče mati, ko ga vidi.« Grdi oče! Kaj ga je obsedlo? Ali pa se ne zaveda, da z nobeno opazko ne zadene Tineta bolj ko s to?

Metka se je zbodla v prst, ko je pripenjala Tinetu šopek na levo stran suknjiča. Vse skozi srajco, telovnik in suknjo je slišala, kako mu nabija srce. Na njegovi sapi je čutila, kako je razburjen m vznemirjen.

Očetova opazka ga je zadela v živo. Tine ni rekel nobene besede. Le še bolj je potemnel njegov pogled, še večja bledica je legla na njegova lica, le še bolj so mu zadrhtele ustnice. Segel je vsakemu v roko.

»Z Bogom! «

»No, no, no ...« je skušal mencati in onegaviti oče.

Ali Tine je bil že v veži.

Metka je stekla za njim. Hotela mu je reči lepo besedo, potolažiti ga, zabrisali sled očetovih besed. O, saj ni nihče drugi na svetu razen nje vedel, kaj hrumi in poka sedaj v Tinetovem srcu.

»Tine!«

»Pisal ti bom!«

Ni ji segel drugič v roko. Odvihral je.

Metka je slišala Lokačkin jok. In ji je bilo hudo, hudo pri srcu, da bi se najrajši tudi sama razjokala. Prav gotovo bi se razjokala, če bi je ne bilo sram pred domačimi. Saj sama ne bi vedela zakaj, ali tisti dan bi jokala.

Če bi šel Tine v bogoslovje, bi ji gotovo ne bilo tako hudo. Ne, ne, gotovo ne! Tedaj bi mirno pomolila za njegovo srečo ...

VI.

Orožnik ni bil človek, ki bi se ustavil sredi pota Tudi ni bil vajen, da bi mu kje kaj spodletelo.

Metka se je ze od tistega večera po igri bala, da ne bo miroval. Ko je norel Kalumet in ji grenil življenje, se je Metki zdelo, da orožnik s stisnjenimi zobmi in ustnicami opazuje, kaj bo iz tega. Ko je prihajal Vekoslav, je Metka dobro opazila orožnikov nemir. Po Tinetovem odhodu je Metka čutila, da ne bo miru, kakor si ga je želela in zamišljala. Orožnik je očividno povsod iskal prilike, da pride v njeno bližino.

Ob trgatvi si je prilagodil službo tako, da je prišel s tovarišem mimo njihovega vinograda. Ustavil se je in začel prijazen pogovor. Oče je bil mnenja, da ni dobro biti znan in prijazen le z gospodi od sodnije, kakršen je bil Vekoslav, temveč tudi z orožniki. Povabil je oba, toda ne samo na grozdje, ampak tudi v zidanico na prigrizek in na starino. Drugi orožnik, ki je bil že oženjen, je rad stopil v zidanico; prvi pa je odložil puško in se ni gardi od Metke. Pomagal je trgati. Da je tega dela vajen, je pravil. Da imajo pri njih tudi vinograde, Vipavec da je. Nikamor se orožnikoma ni mudilo.

Ljudje so si že namigavali, da se Anka in orožnik rada gledata. Že tedaj, ko so imeli pri sosedu vinotoč, se je navadil orožnik prihajati k njim. Sedaj je vselej prihajal in odhajal od soseda tako, da je šel mimo Metke, ki je kmalu opazila, da prav za prav niti ne hodi več na obiske k Anki. Le tako se dela, kot da hoče k Anki, v resnici pa le opreza, kje bi zagledal, ujel in nagovoril Metko.

Oče je bil res mnenja, da je dobro biti v prijaznih stikih z orožniki, ali da bi le preveč stikah okoh njegove hiše, mu nič preveč dišalo. Kamor vtikajo orožniki svoje nosove, smrdi. Njihova hiša pa je iz davnine poštena in bo taka tudi ostala. Orožniki na njegovem domu niso nikdar niti za kakimi pričami stikali, ker je vsak gledal, da je imel čim manj opravka z njimi. No kot da je Ivo — orožnik ni hotel biti ne Janez ne Janko, še Ivan ne — vedel za očetove misli: govoril je z njim, kolikor je bilo treba, drugače se je rajši obračal na mater. In mati so bili prijazni z njim. Čudno! Kalumeta niso mogli, Metka je imela v njih zaslombo. Tudi za Vekoslava niso bili Bog ve kako navdušeni. Ali čez orožnika niso rekli nikdar neprijazne besede. In bilo jim je po volji, da je rad govoril z njimi. Metko je ta materina slabost jezila. Kaj ne vidijo, kam hoče orožnik in zakaj je prijazen z njimi? Ljubši je bil sedaj Metki oče. Ta vsaj ni skrival svoje nejevolje nad njo zaradi Vekoslava. Toda da se nikdar več ne vtakne v nobeno obletavanje in prihajanje v hišo, še manj pa, da bi ji koga vsiljeval, to si je menda sam pri sebi prisegel. Tako je prav, oče, pa če ste tudi hudi na svojo prvorojenko! Mati, vi menda mislite, da se orožnik samo zaradi vas suče tu okoli?

Prišlo je pismo. Dolgo, dolgo pismo. Metka je bila tolikanj previdna, da je bila prosila pismonošo, naj ji pisem s Tinetovo pisavo ne daje pred domačimi. Ko ji je v tisti žalosti ob odhodu povedal, da ji bo pisal, je slutila, da pisem ne sme videti vsak. In ni ji bilo žal, da je tolikokrat postregla pismonoši, ki je sedaj razumel in ji napravil po volji. Samo z očmi ji je naznačil, da je njeno pričakovanje spolnjeno, pa ga je počakala na mestu, kjer ju niso videli domači.

Pismo je bilo žalostno. Tinetu vojaško življenje ni ugajalo. Gole stene vojašnice, črvive stopnice in podi, sivi stropi, neumita okna, železne postelje, preperele slamnjače, tovariši iz vseh vetrov, korporal, ki je pred letom kot prostak kidal konjske hleve, sme kričati na enoletnike, izmed katerih so nekateri že doktorji prava ali filozofije, vsi pa študirani. Bolj ko je kdo učen in globok, bolj mu skušajo dokazati, kako reven je, kako nič ne zna, ker ne zna eksercirati. Višek vsega znanja je pravilno upogibanje kolen, prsi ven, glavo pokonci, glavo na levo, glavo na desno, »marsch eins, marsch eins, marsch eins«. Povsod in od jutra do večera: »marsch eins, marsch eins, marsch eins ...« In vse, kar človek naredi, naredi slabo, ničesar ne zadene, z ničimer niso zadovoljni. Ko da si hoče nadporočnik ohladiti svojo jezo, ker ni mogel v gimnaziji čez peto, pa je bil prisiljen vstopiti v kadetnico. In ko da hoče bivši konjski hlapec, sedaj gospod korporal, pokazati, koliko prej zadene pravilen in predpisan korak tisti, ki ni nikdar povohal latinske slovnice. Tine bi obupal. Domača polja, gozdovi, vinogradi, kje ste? Kje si, harmonika, da bi ti človek izvabljal žalostne tožbe po svobodi? Edina tolažba je Tinetu, da včasih na skrivnem pogleda v svoj kovčeg. Prav na dnu so Prešernove poezije, v njih je šopek stisnjenih rož. Ta šopek, je imel Tine na prsih, ko je jemal slovo od domače vasi, nepozabne.

Metka je prebirala pismo, prebirala, prebirala. Lepo piše Tine, svojo nesrečo opiše tako, da mora človek zopet in zopet brati. Bilo je malo razočaranja, da ni v pismu nobene pesmi. Nekaj ji je pravilo — morda je bila to le želja — da ji pošlje Tine lepo pesem. Kadar je nesrečen, piše pesmi, je rekla teta. Sedaj je nesrečen, morda pride pesem s prihodnjim pismom? Pa četudi v nevezani besedi, vseeno piše lepo Tine, kot pesem se bere njegovo pismo.

Da brije jesenska burja sedaj po poljih, po katerih se mu toži v pusti vojašnici, mu je odpisala. Ni zelenja na poljih, ne cveto preproste rože, marjetice ... Sedaj bi jih, čeprav bi bil doma, ne mogel vprašati za pot k svoji sreči tam za gorami ... Toda pomlad bo prišla! In zazelenela bodo polja, po njih se bodo razcvetele njegove rože, toliko jih bo, da bo v zadregi, katero naj vpraša. Dekleta zdaj ne goje po oknih marjetic. Ali Metka si je že pripravila lonec, v katerem bo zasadila marjetice. Bolj ko nagerlinom, rožmarinom bo zalivala, bo negovala njegovo rožo, marjetico ...

Tine je tako nesrečen pod puško, ti pa, orožnik, ves blažen ob njej. Kaj res ne veš o ničemer drugem govoriti kot o življenju s puško na rami in v rokah?

Tam, kjer je Ivo prej služboval, je umrla bogata starka. Zadela jo je kap, so govorili ljudje. Ivo pa je bil neveren Tomaž. Takih žilavih stark se kap izogiblje. Kdo je dedič njenega premoženja, se je vprašal orožnik. Ali je zapustila testament? Umrla je brez testamenta, govorilo pa se je, da je mislila zapustiti svoje premoženje svoji dolgoletni dekli, ne pa nečaku. Tu je ključ do njene skrivnostne smrti! Ivo ni miroval, Ivo se nikdar ne ustavi sredi pota. Vrtal je in vrtal, zbiral dokaze, zasledoval in opazoval nečaka, dosegel, da so izkopali starko in odkrili na njenem vratu sledove davljenja. Nastavil je nečaku puško na prsi, pod težo njegovih dokazov se je vdal. Dosmrtna ječa! Da ni bilo Iva, bi mirno užival tetin denar, njegovo hudodelstvo pa bi prišlo na dan šele na sodni dan.

In tako dalje. Ivo je neizčrpen v pripovedovanju. Če je doživel vsak orožnik toliko kot Ivo, potem so orožniki ljudje, ki žive najzanimivejše pa tudi najburnejše življenje. Večne nevarnosti napravijo iz orožnika najbolj neustrašenega, najbolj previdnega pa tudi najbolj podjetnega in pogumnega človeka. Sodrga, delomržneži, postopači, klateži, tatovi, ubijalci, roparji, zločinci sploh in ljudje, ki imajo slabo vest, se orožnikov res izogibljejo in bežijo pred njimi, ah zato jih tem bolj spoštujejo pošteni, miroljubni državljani. Kdo varuje njihovo imovino in osebno svobodo? Kdo se ne ustraši zastaviti tudi svoje življenje pri zasledovanju nevarnih hudodelcev? Najbolj nevaren, ah zato najbolj časten stan: orožnik!

Metka si je na tihem sama dopolnila: Zato pa tudi tako samozavesten, da si sploh ne more noben orožnik misliti, da bi mu moglo kje spodleteti. Sami vase ste zaljubljeni! Ves svet mora zanimati, kajpa, kako si zadnjič zasledil in ujel tatu, ki je že leta kradel grozdje. Metka naj te občuduje, ker si mu zvezal roke, da je kri brizgala izza nohtov. Pohvali naj te, ker si mu s puškinim kopitom pomagal k hitrejši hoji v zapor.

Mati, kako naj vas zanima taka baharija? Da morete prenašati to enoličnost! Saj gredo vsa zasledovanja po enem kopitu! In vse, kar je podvzel Ivo, se je končalo z njegovo slavo in pohvalo! Pametnejšega orožnika ni na svetu, kot je Ivo.

Zato je Metko jezilo, da je bila mati tako popustljiva, ker je slutila, da bi orožnik gotovo toliko ne silil vanjo, če bi ga ne hrabrila materina prijaznost. Čim bolj so ji presedala njegova pripovedovanja, tem bolj se je pod vplivom Tinetovih pisem vživljala v tisto prostost na domačih poljih, kjer cveto po svoji volji nenegovane rože v vetrovih in viharjih, v dežju in pekočem soncu. Orožnik je postajal vedno bolj domač. Saj skoraj ni minil dan, da se ne bi vsaj izpred hiše oglasil in voščil dober dan.

In Metka je iz strahu, da bi je kdo zopet ne očrnil pred Tinetom, pisala: »Tebi je hudo ob puški, razumem te in se mi smiliš. Ali pomisli, kako mi je, če moram skoraj sleherni dan poslušati, kako se plazi orožnik s puško, pripravljeno na strel, za človekom, ki je ustrelil divjega zajca ...« Dolgo ni bilo po tem njenem pisanju nobenega odgovora od Tineta. Ko je zopet pisal, ni z nobeno besedo omenil orožnika. Ker je sploh pisal, je sklepala, da ni hud. Če mu sedaj kdo piše, bo vedel že od nje same. Ne bo imel vzroka hudovati se nanjo. In ob tej misli se je manjšal njen odpor proti orožniku. Da pa ji do njegovih prilizovanj ni dosti, mu je pokazala ob vsaki priliki. To pa ga je le podžigalo. Kajpa, navajen ni bil, da mu kje spodleti!

Da mu ni tako očitno kazala, koliko verjame njegovim besedam, bi morda ne bil tako podjeten. In če bi ne silil tako vztrajno za njo, bi morda ne bolelo Anke tako, kakor jo je. Sprva je bila proti Metki le redkobesedna in se je svoje najboljše prijateljice le izogibala. Pozneje pa je raztrosila med ljudi, da je Metka hodila že k njim lovit orožnika, ko so še imeli vinotoč. Tega Metka ni mirno prenesla. Ah pri Anki je naletela na slepo sovraštvo.

»Privoščim ti ga! Prav nič se ne jezim nate. Zdaj vem, kako je! Ti je že obljubil zakon? Mogoče k vam niti tohko časa ne bo hodil ko k nam ...«

Dobro, da je Metka to vedela! Še tisti dan jih je slišala najprvo mati, potem orožnik sam.

O, da bi Metka pred njim molčala! Ivo ni govoril le o svojih uspehih! Pokazati ji je hotel tudi z dejanjem, da ne obstane sredi pota.

»Anka nima prav! Da ni tebe, bi morda res hodil še danes k nji.«

»In vas ni sram!«

»Česa? Da sem si izbral boljšo in lepšo od nje?«

»Zaradi mene si lahko izberete nadvojvodinjo z Dunaja! Ali mene, prosim vas enkrat za vselej, pustite čisto pri miru.«

»Ne pustim te, pa amen!«

»Mojega, dobrega imena ne boste blatili!« 

»Jaz, orožnik, naj ga, blatim in delam v nasprotju s paragrafi? Nikdar! Za ženko te vzamem!« 

»Kolikim ste to že rekli?« 

»Tako resno ko tebi še nobeni!« 

»Resno ali neresno! Izbijte si to misel iz glave in ne prihajajte več k nam. Nikdar ne bom vaša žena!«

»Oho, ne zareci se! Jaz pa trdim: prav ti in nobena druga ne bo moja žena! Ne poznaš moje volje! Od tega, kar si vbijem v glavo, do sedaj še nisem nikdar niti za las odnehal. Boš videla, kdo sem: Vipavec, orožnik!«

»Zmotili ste se prvič pri meni in odnehali boste!« 

»Nikdar in pod nobenim pogojem. Stavim glavo, če hočeš!«

»Orožnik, pa da bi zgubil tako poceni glavo!« 

»Uklonil sem druge in drugačne, pa bi tebe, dekle srčkano ne? Prvo, kar zahtevam, je, da me tikaš!« Zahteval je, orožnik je kratko in malo zahteval!

O, da bi Metka molčala! Zdaj sploh ni bilo več zmagovati z njim. Bolj ko mu je dopovedovala, da ga nima rada, bolj je bil predrzen! Navadiš se name, grlica! Nikdar ne bom tvoja žena, orožnik! O, pa še rada! In kako boš zadovoljna z menoj! Glej, čim bolj se me braniš in otepaš, tem rajši te imam. Taka, prav taka ko ti mora biti orožnikova žena! Hm, takih, ki ti na prvo prijazno besedo verjamejo, še maram ne!

Bob v steno je bilo vse Metkino protivljenje in otepanje. Da bi ju kar takoj po božiču oklicali, je silil. Metki je bilo vroče. Takega pa menda res ni na svetu, ko je ta orožnik z Vipavskega. In nikjer zaslombe, nikjer utehe, nikjer razumevanja!

Vsega ste krivi vi, mati! Vi boste krivi nesreče svoje hčere!

Vprašanje je, če boš nesrečna!

Oče, pomagajte!

Je menda že tako sojeno, da da hiša v vsakem rodu po eno ženo orožniku. Moja sestra, tvoja teta! Ali je morda njej kaj hudega? Je Ii kdaj kaj manjkalo?

Ali Metka orožnika nima, nima, nima rada!

Privadiš se! Morda si samo domišljuješ, da ga nimaš rada! Sicer se pa pogovorita o tem sama!

Pogovori se s človekom, ki je orožnik! Bolj ko mu zatrjuješ, kako ti je zoprn, bolj nori in prisega, da ga prav s tem odbijanjem privlačuješ! Da je prav Metka in edina Metka tista, ki jo išče. Prav taka mora biti orožnikova žena.

O, da bi prišel Tine za božič domov! Potožila bi mu, na tarnanje in na migljaje v pismih ne odgovarja, če kdo, Tine bi moral povedati, kako bi se ga odkriŽala. Zlepa ali zgrda, samo da bi se ga odkrižala!

Pa Tineta za božič ni bilo domov. Na sveti večer je pisal pismo, dolgo pismo. Prvi sveti večer v tujimi, brez domačih, sveti večer v vojašnici ...

Tudi Metka je odgovorila žalostno. Ko je kdo otepal v veži na sveti večer sneg s čevljev, se je zdrznila. Morda pa je le prišel Tine in je prihitel k sosedu gledat jaslice. Med pomočnico skoraj ni mogla peti, tiščalo jo je v grlu. Pogleda skoraj ni mogla odtrgati od mesta, kjer je do sedaj ob vsaki pomočnici stal Tine. Hudo je doma, da ni mogoče zdržati. Ko da se je vse zaklelo zoper njo. Človek se ne more ubraniti očitku, da bi se je domači radi znebili. Naj jim še toliko dopoveduje, da se ji z možitvijo nikamor ne mudi, jim obrazi kar žarijo ob misli, da bi še ta predpust svatovali ... Lokačevi, najbližji sosedje, so hladni nasproti njej. Njihove neprijaznosti si ne more razložiti, boli pa jo neizrečeno ... Anka, ne samo soseda, najljubša njena dosedanja prijateljica, je zoper njo, ko da jo je obsedlo ... Danes rajši ko jutri bi Metka pobegnila zopet v Ljubljano k teti. Toda, ali bi jo razumela teta, M je bila sama poročena z orožnikom? Razumeti je ni mogla prav niti tedaj, ko je pobegnila pred Kalumetom ... Tine, kako si želi Metka, da bi ti mogla ustno potožiti, o čemer je tako neprijetno pisati ...

Na ta obupen klic sploh ni bilo odgovora. Prišla je še kaka razglednica, na njej suhi pozdravi.

Pa ni menda zopet kdo očrnil Metke pri Tinetu? Zakaj ji noče odgovoriti na tožbe o orožnikovi vsiljivosti? Anki ni bilo težko pozvedovati pri Lokačevih za Tinetov naslov. Ljudje že vsako nedeljo napenjajo v cerkvi ušesa, da ne preslišijo njenega imena, kadar župnik oklicuje mlade pare.

Črn, črn je bil tisti predpust za Metko. Ko da so se doma zarotili zoper njo, so kmalu po treh kraljih začeli točiti lasten vinski pridelek. Oče je bil v stiskah za denar. Še vsako leto so prej točili kot drugi sosedje. Metka je bila huda, prepričana je bila, da ji hočejo nalašč nagajati. Sedaj bo seveda orožnik lahko presedel ves svoj prosti čas pri njih, sedaj ga niti iz hiše ne bo mogla več izganjati. Pa misel na beg k teti v Ljubljano je splavala z vinotočem po vodi. Kdo pa naj streže doma pivcem?

Da ni mogoče orožnik pregovoril očeta, naj kar sedaj nastavi sode z vinom? Kdaj je le v službi, ko toliko presodi pri njih? Pa kako je domač! Namesto matere sam prinese gostom pijače. Misli, da mora on zabavati pivce namesto očeta. Če nočejo, morajo ljudje gledati v njem bodočega hišnega zeta.

Metki preseda ta domačnost. In ko začne s pripovedovanjem in bahanjem o tisti zadavljeni starki, o kateri je slišala že gotovo desetkrat, vzkipi v njej.

»Jaz bom povedala!« In pripoveduje.

Orožnik osupne. Nato zaploska z rokami in se udari z rokami po kolenih. »Nobena druga ko ti, Metka, si rojena zame!«

Tudi to torej ne pomaga! Metka stisne zobe. Ve, kaj napravi, če jo bodo nameravali šiloma vleči pred župnika in oltar.

Anka ne miruje. Z Vipavskega pride pismo. Na Metko naslovljeno, pisava pa je Metki neznana. Neprijazno pismo, na Metkin račun letijo take, da se ji megli pred očmi. Tista, ki piše, je Ivu obljubila zvestobo do smrti. Kako se drzne Metka posegati v njene pravice? Čigavo bi bilo to maslo, če ne Ankino? In Metka pokaže pismo orožniku, ki po bledi, stisne pesti in udari po mizi: Nevoščljivost in obrekovanje! Metka pokaže pismo materi, ki zmigne z ramo: Da ni fant od fare, bi se ne trgale zanj! Pride drugo pismo iz kraja, odkoder je prišel orožnik semkaj v službo. Da ima tamkaj Ivo nezakonskega otroka! Metka vrže pismo materi, ki ga razgrne pred orožnikom. Ivo vzkipi in grozi, da bo tožil. Metka je tako sita teh vznemirjanj, da napiše pismo teti. Pisma ne more oddati na pošto, ker ji ga mati raztrga. Anka ne miruje. Ženice, ki so videle, kake je počenjal Ivo, ko je zahajal k Anki, prihajajo na četrtinko.

Kaj je Metki vsega tega treba?

Tine, Tine, zakaj tako trdovratno molčiš?

Pride France. Fante pripelje s seboj. Kar tri litre naroči. Ko da Metke ne vidi, mrko zre na orožnika pri drugi mizi. Ivo razlaga materi, kako je pri njih doma. Da pohiti seveda takoj po poroki s svojo ženo domov na Vipavsko. Pobaha se z njo doma pred materjo in domačimi. Če mu dovolijo daljši dopust, skoči ž ženko tudi v Kanal ob Soči. Tam je služil pri vojakih, pri lovcih ...

Beseda zbode Franceta. Metka mu je na obrazu brala, da je prišel delat zdražbo in je le čakal na besedo, ki bi mu dala povod, da nahruli orožnika.

»Tone,« sune France fanta iz svoje družbe pod rebra, »ti si tudi služil pri lovcih v Kanalu? Lovci ste drugačni ko drugi Vojaki, ne? V čem je razlika?«

»V obleki!«

»Že! V čem še?«

Vsi molče. Tudi Ivo prisluhne razgovoru pri sosednji mizi.

»Lovci imajo le bataljone, lovske bataljone, vsi drugi vojaki služijo v regimentih: pehotni polki, konjeniški, topniški polki ...« To razloži oče, ki menda tudi sluti, da hoče napraviti France zdražbo, pa jo hoče preprečiti.

»Tudi res, dasi le deloma. Pehotni polki imajo tudi bataljone. Štefan vina plačam tistemu, ki mi pove glavno razliko med lovci in drugimi vojaki.«

Tišina v sobi. Nekateri napeto premišljujejo, drugi zrejo radovedno v Franceta. Saj vedo, da nihče ne bo uganil.

»Noče nihče zaslužiti dveh litrov vina?« France radovedno in izzivalno gleda po sobi. »Če noče, povem sam. Razlika je ta, da se prvi imenujejo lovci zato, ker ne znajo drugi tako laziti za dekleti kot oni.«

Nihče ni bil v sobi zadovoljen s Francetovo razlago. Pričakovali so Bog ve kaj, vsaj kako osoljeno šalo in masten dovtip.

France sam uvidi, da jih ni zadovoljil, pa mirno nadaljuje: »Koga le naj bi lovih, če ne deklet?«

Duhovit nisi, France!

Ivo še zmerom ne razume.

Metka razume, pa hoče spraviti pogovor v kako drugo smer: »Le poslušajte ga! Ne uvidite, kako mu je žal, da ga niso potrdili k lovcem? Pri domobrancih je služil. Kako pravite drugače domobrancem vi, ki niste služili pri njih?«

»Krompirjevci!«

»Ker straži jo krompir!«

»Zdaj si slišal, France!«

Metka misli, da je odvrnila prepir. Pa je Franceta le razkačila. Ne odneha: »Res mi je žal, da me niso vzeli k lovcem. Bi vsaj vedel, kako bi mešal dekletom glave. Postavim, da bi tudi jaz šel po vojaški službi k orožnikom. Kamor koli bi prišel, povsod nova skrb: lov za dekleti! Tatove pa naj zasledujejo oškodovani kmetje sami ...«

Ivo spremeni barvo na obrazu. Ko da še zmirom ne verjame, da se je tako na lepem upal France napasti njega, orožnika, čuvarja javnega miru in reda. Vprašaje mu zabega pogled od Franceta na mater, na Metko, na očeta.

Oče razume in odločno stopi k Francetu: »Če si prišel delat zdražbo, nisi nameril na pravo hišo!«

»Kako zdražbo? Le resnico hočem povedati, ker se je ne upa drugi nihče. Domači fantje smo šleve! Vsak pritepenec, ki nosi uniformo ...«

Ko ris plane orožnik s svojega sedeža: »Fant, gobezdalo ...«

Težko je v sobi razločiti, kaj se godi. Oče plane v klopčič, razdružiti hoče orožnika in Franceta. Fantje navalijo, Metka ne more razbrati, ali hočejo pomagati Francetu ali očetu pri pomirjenju. Mati zajoče in hiti iz sobe, za njo Metka. Med vrati, skoraj že v veži ji nekdo stisne v roko orožnikovo sabljo: »Skrij jo, sicer bo tekla kri!« In Metka odbeži z orožnikovo sabljo v svojo sobo.

O Bog, če bi mogla slutiti, da bo prav zaradi te sablje toliko zmed, sitnosti in nesreč? Od pivcev je čula, kake sitnosti je imel orožnik zaradi tega. Da bi je sploh ne smel odpasati, na vsak način pa bi se moral braniti z njo, ko so bili navalili nanj, so trdili tisti, ki so bili pri vojakih in so poznali predpise. Orožnik tepen! Ob službo bo! Metko je stisnilo pri srcu. Ob službo naj bo Ivo? In tedaj bi Metka rada, da bi prišel orožnik in bi ga potolažila. Ali ni ga bilo od nikoder. Pravili so, da je preiskava stroga in da mu huda prede. Pa tudi fantje so bili sedaj bolj ponižni in pohlevni. Baharija, kako so posvetni osovraženemu orožniku, je kopnela, ko so romali drug za drugim na sodišče. Največ je dobil France: štirinajst dni.

Oh, ko bi vsaj Metka ne skrila tiste nesrečne sablje, polovico manj bi jo bolelo. Naj Ivo zares izgubi službo? Oče je robantil, da prvič in zadnjič toči doma svoje vino. Če ga ne kupi noben krčmar, izpuli pipe iz sodov, naj ga rajši popije suha zemlja kot taki zadrezljivci.

Ko je orožnik izginil iz vasi, so tisti, ki se razumejo na predpise, domnevali, da je res ob službo in je na tihem in skrivnem pobral šila in kopita ter izginil domov. Kdo pa rad obeša na veliki zvon svojo sramoto? Morda pa je le premeščen? To bi bila milejša kazen. Čez tri tedne pa so ljudje opazili, da je Ivo zopet patroliral.

»Odslužil je svojo kazen! Lahko je vesel, da se mu je tako izteklo! Za orožnike so predpisi izredno strogi!«

Metki je malo odleglo. Da Ivo le ob službo ni! To bi jo bolelo vse življenje! Sitnosti, ki jih je imel posredno zaradi nje, mu sicer ni privoščila, ali v dnu srca je bila hvaležna Bogu, da se je vse tako izteklo. Predpust je potekal, orožnika so privedli k pameti fantje in njegovi višji. Kakršen je, bi res silil k oklicem in nazadnje še primoral Metko, da bi storila, česar še nikdar nobena nevesta ni storila. Ako si je ni še čisto izbil iz glave, mu pove, če se še oglasi,, da se je bala zanj, ko so ljudje toliko govorni. Prijateljica mu hoče biti zaradi njegovih sitnosti in zavoljo svoje skrbi. Prijateljica! Kaj drugega je nemogoče! Prijateljica! Kako lep izhod! Zakaj ji že prej ni prišla ta odrešilna misel v glavo?

Orožnika pa ni bilo več k njim vse do Jožefovega, ko so zadnji dan točili svoje vino. Metka se je že čisto pomirila. Nisi hotel zlepa na besedo verjeti, Ivo, pa so ti pomogle pesti in strogi predpisi! Vi zlobni ljudje, ki ste nahujskali Tineta zoper Metko, ali mu ne sporočite sedaj, kako se je vse končalo? Kakor jo je peklo, da Tine tako trdovratno molči, pisati mu ni hotela več. Vse mu je sama razložila, potožila mu je, koliko trpi, pa ni na tri njena pisma odgovoril niti besedice. Ponos je Metki branil, da bi mu napisala četrto pismo.

Na Marijino oznanjenje pod večer pa je orožnik zopet prišel. Pri zadnjih vratih je vstopil, ko da se je bal, da bi ga kdo opazil. Ni bil dobre volje, mračen je bil in nemiren. Ni skrival, da se mu mudi in noče hitro dokončati ono, zaradi česar je prišel.

Vsem domačim je bilo nerodno, da nikdar tako. Kako bi jim ne bilo sitno, če je pri njih doživel tako neprijetnost. Pa niti vina ni bilo več doma, z ničemer mu niso mogli postreči.

»Z Metko bi rad govoril na samem.« 

Metki je nemirno zatrepetalo okoli srca. Proseče je pogledala, očeta. Nič ji ni pomagalo. Domači so bili menda veseli, da so se mogli izogniti pogovoru z njim.

»Prosil sem za premestitev,« je začel užaljeno. »Takih surovin, pretepaških pobalinov, ko so tu, ni povsod. Fakinaža ...« Kar sikal je. »Pa ne misli, da se jih bojim in se jim uklonim. O, da me pustijo vsaj leto, dve tu, kazal bi jim, po čem so kostanji.«

Metka je podvomila, da je res sam zaprosil za premestitev. Kaka želja po maščevanju je gorela v njem! orožnik se zmerom lahko nad najnedolžnejšim človekom maščuje!

»Ali tega jim ne privoščim, da bi se mi v pest smejali, češ pri Metki mu je pa le spodletelo! Meni nikjer ne spodleti! Po veliki noči se pripravi!«

Ko da je kdo porinil nož Metki v srce. »Ako me prej premestijo, se poročiva pri nas doma, ali v Ljubljani ali na Brezjah! Ne, ne!« Odločnih korakov je hodil po sobi. »Neumna misel! Prav tu pri vas bo svatba! Drugače bi mislih, da se jih bojim!«

»Tudi tam so dekleta, kamor vas premestijo! Lepša, boljša, bogatejša ko pri nas!«

»Ne draži me še ti, dovolj imam drugih skrbi polno glavo! Povedal sem ti že stokrat: ne vikaj me! Pa ne skušaj se mi zopet izmikati. Sedaj mi ne izbegneš. Vse sem dobro premislil, sklep je trden!«

»Jaz seveda nimam pri tem besede! Čisto po orožniško! Toda jaz nočem, da bi mi kak orožnik ukazoval in mi vsiljeval svojo voljo.«

»Metka, sedaj ni časa, da bi se še lovila slepe miži! Meni se mudi!«

»Ločiva se prijateljski. Hudo mi je, da vas je v naši hiši doletela neprijetnost. Spominjala se vas bom rada, Če uvidite sami, da nisem za vas.«

Ko pribit je obstal orožnik. Zazrl se je Metki v oči: »Govoriš, ko da te je kdo naučil, kaj mi reci, kadar pride odločitev.«

»Govorim, kakor mi veleva moje srce!« 

»Dopoveduj komu drugemu, ne orožniku, da je ta stavek zrasel na tvojem zelniku.«

»Pa ni, če hočete tako! Ni mi do tega, da bi se za slovo prepirala.«

»Kdo misli na slovo? Da se domeniva, sem prišel, ne po slovo! Bodi pametna in trezno premisli, pa opusti besede, ki te jih je naučil tisti študent.«

Metki se je zameglilo pred očmi. Kot Vekoslav tako jo tudi orožnik spominja nanj. Še več si upa orožnik. Da jo je Tine naučil, kaj in kako naj govori. Preveč si upa! »Šol, ki jih je izdelal Lokačev študent, res nimam, toda malo razuma mi tudi lahko prisodite ...«

»Kaj šole! Življenje, tako, kot je v resnici, to modri človeka. Pri meni ne boš nikdar lačna. Ko odslužim svoja leta pri orožništvu dobim lepo službo v pisarni Na svojo teto pomisli in na njenega moža! Ah ji je bilo kdaj kaj hudega na svetu? Študent pa ima še dolgo pot do kruha ...«

»Kaj vam je na poti Tine? Kaka zveza naj bo med vašo premestitvijo in njim?«

»Glej, glej nedolžnost! Misliš, da sem orožnik le na papirju, v globine človeških duš pa ne prodrem? Pisma, ki ti jih pošilja in ti jih na skrivnem daje pismonoša, ker jih ne upaš pokazati domačim, ta pisma ti mešajo glavo, da ne veš, kaj je zate prav in dobro! Misliš, da te tisti študent res kdaj vzame?«

Metko je tako zadelo, da ji je vzelo besedo. Orožnik ve! Pa je tako skrivala, toliko prosila pismonošo, toliko trepetala, da bi nikdar nihče ne zaslutil in ju osumil ...

»Naveliča se te še, preden dokonča svoje visokošolske študije. Ni edini tak, ki je kot študent lazil za dekletom iz domače vasi. Sam jih poznam dosti takih, da pa bi le eden izmed njih vzel svojo študentovsko ljubezen, takega ne poznam nobenega!«

»Le še kaj povejte o njem! Čim bolj ga očrnite, tem lepši ostane pred menoj!«

»Prazna slama! Saj bi ti kdo drugi zameril, jaz te le pomilujem!«

»Kako ste dobri in plemeniti!«

»Neizkušena si, premotile so te lepe besede, življenja ne poznaš ...«

»Prazna slama, pravite! Res!«

»Ni res! Meni je prekleto resno pri srcu! Prej ti izbijem iz glave te dekliške neumnosti, prazne sanje ...«

»Le zakaj bi mi vi izbijali iz glave nekaj, kar vas popolnoma in čisto nič ne briga?« »Me ne briga? Moja žena ...«

»Jaz vaša žena? Nikdar, nikdar, nikdar! Stokrat sem vam že povedala, ponavljam danes zadnjikrat! Nikdar, nikdar, nikdar!«

»Metka!« Prvikrat je bilo, da je orožnik spregovoril mehko in žalostno njeno ime. Da je govoril prej s takim glasom in da ni nastopal tako samozavestno in zviška, bi morda, ne bila Metka taka proti njemu. Ali sedaj je i bila razdražena.

»Niste hoteli verjeti mojim besedam, pesti domačih fantov in strogost višjih vas je morala poučiti, da govorim resnico. Kaj vam res niti to ni dovolj in hočete še naprej živeti v svoji samopašni zmoti? Niti premestitev vas ne izmodri?«

Debelo jo je gledal orožnik. Ko da vseh teh besed ni spregovorila Metka. »Pomiri se, Metka! Da imam prav, sprevidiš morda kmalu, prekmalu. Ali ne vidiš, kako rad te imam? Ali bi prenesel vse to ponižanje, če te ne bi imel rad?«

Da ji ni oponesel Tineta, bi se Metka pomirila in mu ponudila nameravano prijateljstvo. Ali vse je še plalo po njej. »Pravite, da vas je življenje izmodrilo in orožnik ste, ki prodre v globino vsakega človeškega srca? Ali ne vidite v moje? Ne opazite, kako sovražim vašo vsiljivost?« 

»Vidim, da danes ne pridem do pametnega dokončka, Metka, zato pojdem! Ali vrnem se. Boš videla, da niso moje besede prazne. Ko sprevidiš, kako prav sem imel, se vrnem, da se pogovoriva, o čemer ne morem več danes s tabo razpravljati ...«

»Boste dolgo čakali, da nadaljujeva današnji razgovor! Do sodnega dneva!

Metka se je skrila tisti večer v krmo na kozolcu. Mrzlo je bilo, pa bi se ne vrnila v hišo, dokler je bil tam orožnik, pa če bi tudi zmrznila. Kdo bi si mislil, da kljub njenim trdim besedam še vedno upa? O, saj bi šel, če bi mu mati ne dajali potuhe in poguma!

Metko so pozno v noč iskali z lučjo. Bili so v strahu, da si je kaj naredila. Ko so jo prebudili že vso prezeblo na krmi, se ji ni nihče upal reči ostre in očitajoče besede.

VII.

Sestra je vsa zasopla prinesla na veliko soboto popoldne vest, da je prišel Tine domov. »Pa kak fant je v uniformi! Kar je res, je res: lepota ga je pogledati!«

Metka je na sestri videla, da ni pohvale izrekla le zato, da bi jo podražila in zbodla. Tine jo je res moral navdušiti.

Vest Metke ni niti presenetila niti razveselila, skoraj razžalostila jo je. Mar bi ostal, kjer je bil. Mirno bi potekli Metki prazniki, sedaj bo pa zopet kot lansko leto: zvedavi in presojajoči pogledi od vsepovsod. Tine pa bo užaljen in vase zaprt fer ne bo hotel govoriti z njo. Toliko mora prestati zaradi njega, on pa verjame več škodoželjnim jezikom ko njej sami.

Ko je nesla jedila v cerkev k blagoslovu, je krenila po vrtu mimo Lokačevih. O, Tine, tudi Metka ima svoj ponos! In če nikdar več ne spregovoriva besedice, Metka ne bo prosila za tvojo prijaznost!

Pred šolo je stal neki vojak in govoril z nadučiteljevo Vido. Obleke ni imel ko navaden vojak, lepša je bila in ko ulita se je prilegala vojaku. Gotovo je kak višji, morda častnik, ki je prišel na obisk k nadučitelju. Prej ko je Metka zavila pod zvonik, se je vojak obrnil in pogledal na cerkveno uro. Po Metki je zavalovila kri, naglo je posegla z rokami proti jerbasu na glavi.

Vojak je bil Tine.

Kaj si že po poti sklepala, Metka? Kako boš nasproti Tinetu?

Vse zaman! Še dobro, da je Tine ni spoznal! Dobro, da more z jerbasom in rokami toliko skriti obraz, da tovarišice ne opazijo rdečice na njenih licih.

Sestra ni pretiravala, ko je povedala, kak fant je Tine v uniformi. Kaj res uniforma človeka tako spremeni, povzdigne in polepša? Da je imel Tine ne vem kako navadno obleko, Metka bi ga takoj spoznala, ko ga je od daleč zagledala pred šolo. Sedaj je ugibala, kdo je prišel k nadučiteljevim na obisk.

Tako torej, Tine! Metka jih mora toliko preslišati zaradi tebe, ti pa prvikrat z doma naravnost k Vidi. In ves post, skoraj tam od treh kraljev si molčal. Da bi Metki vsaj na razglednici sporočil o svojem prihodu! Si pisal Vidi?

Vse zaman! Vsi očitki niso mogli izbrisati mogočnega vtisa, ki jo je nanjo naredila Tinetova uniforma! Ko da so jo sešili zanj, ko da so jo nanj vlili! In njegova postava! V navadnih oblekah ni bil videti tako slok in vitek, niti tako visok. V uniformi je pa res ko jagnjed raven! Ko vitka jelka, je šinil po Metkini glavi spomin iz knjig.

Oh, kakšni prazniki čakajo Metko!

Tako nemirna je bila v cerkvi pri blagoslovu jedil, da je pozabila na vsakoletno tekmo deklet, katera bo prva prhnila skozi glavna cerkvena vrata ven: tista, ki to doseže, prihodnjo veliko soboto ne bo prinesla več jedil k blagoslovu kot dekle, ampak kot poročena žena. Kam se je Metki mudilo s poroko, ali že zaradi časti in brhkosti je vsako dekle rado tekmovalo. Metka pa je šla tisto veliko soboto od blagoslova jedil med gospodinjami iz cerkve. Zato se je pomešala med nje, da bi mogla nemoteno pogledati tja proti šoli. Dekletom fantje radi nagajajo, na Metko bi gotovo še posebno popazili, ko bi videli Tineta pred šolo.

Tineta ni bilo več tam. Pred cerkvijo so se že zbirali ljudje za procesijo. Metka je morala napeto iskati, da ga je zasledila. Gor in dol je hodil pred cerkvijo in šolo. Z Vido je hodil, cigareto je kadil, dobre volje je bil videti, živahen, vesel, zabaven, zgovoren.

Metko je bolelo. Ali se mu je Vida vsilila in ga ne pusti samega, ali ji sam dvori? Če so ti, Tine, ljudje pisali vse, kar je počenjal orožnik, naj bi ti tudi sedaj povedali, kako je vsega konec. Odkrižala se ga je Metka sama, ni se je naveličal orožnik!

Metki je bilo jasno, da bo te praznike trpela bolj ko lansko leto.

Med procesijo je stal Tine blizu šolskih otrok. Vsi so pokleknili, ko je prihajal Bog pod baldahinom, Tine ni pokleknil. Prav tedaj, ko so šli mimo cerkveni pevci in pevke, ki so bili tik pred nebom, se je Tine zravnal, udaril s petami skupaj, naglo segel z desno roko k čepici in jo obdržal na senčniku.

Metka si je z notami zakrila obraz, sicer bi vsakdo opazil, kako jo je prevzelo in razburilo. Kako bi je ne prešinilo: kot sveča zravnan stoji Tine, nepremičen ko kip. Pod brado na vsaki strani bluze sta po dve svetli zvezdici. Obraz mu kipi v zdravju in samozavesti. Oči mu nepremično gledajo na monštranco. Na rokah ima bele rokavice. Na rokavih ima pozlačene našitke, kakršnih navadni vojaki nimajo. Stari vojaki so pripovedovali v vinotoču, da nosijo take našitke le enoletni prostovoljci. Tinetova uniforma je lepša kot drugih vojakov, četudi ima kateri zvezde na ovratniku ko Tine. Metka ve iz pripovedovanja odsluženih vojakov, da bo postal Tine častnik, ko bo končal šolo za rezervne častnike. Svetijo se gumbi in rozina na Tinetovi čepici, svetijo se gumbi po njegovi bluzi, sveti se orel na svetlorjavem jermenu, na katerem visi bajonet. Svetijo se njegove oči.

Kak fant je Tine, oj, kak fant!

Metka ne more odtrgati pogleda od njega. Pa saj ga gledajo tudi drugi in občudujejo. Metki se zdi, da so vsi naokoli pozorni le na Tineta, ki se dviga kot vitka jagnjed iznad klečečih. Vida, ki kleči tik ob njem, ne gleda proti nebu, na Tineta škili. Da je ni sram! Ko hrošč se ga je oklenila in ga ne izpusti.

Tedaj je bilo Metki jasno, da svojih sklepov ne bo spolnila. Govoriti mora z njim! Razloži mu, da sprevidi, kako krivico ji dela. Zve naj vse, potem pa naj jo še prezira, če more! Mora, mora, na vsak način mora govoriti z njim!

Po procesiji so Tineta obkolili odsluženi vojaki. Metka ni mogla v njegovo bližino. Pri večerji je oče omenil: »Si videla Lokačevega Tineta ?« Metki je šinila kri v glavo. In se je obregnila ob očeta: »Njega sem šla gledat, ne pet pred nebom.«

»Fant je, da ga je lepo pogledati! Kar je res, je res! Morda se po svoji navadi oglasi tudi pri nas.«

Metka z jezo; »Neumen bi bil, če bi prišel k nam. Če ste pozabili vi, on najbrž ni, kako ste se v jeseni poslovili od njega.« Ah na očetu je spoznala, da ni začel o Tinetu, da bi jo dražil. Premagal ga je njegov pojav in nastop. Tudi druge v hiši je pridobil, naenkrat ni bilo zoper njega nobene pikre besede več, nobene žaljive misli.

Tisto noč se je Metka premetavala brez spanja po postelji. Tine, Tine, da te niti v vojašnici, v trdi šoli, kakor si pisal, niso spametovali! Stara tvoja pesem: prinesejo ti laž na nos in ti verjameš ... Ne vprašaš, zakaj prav o Metki tako radi govorijo in jo črnijo. Veš, kako zlobni, obrekljivi in škodoželjni so vaški jeziki, pa te vseeno zadene. Tolikokrat si že verjel, vselej si pozneje obžaloval! In zopet verjameš, prej ko si vprašal Metko! Stara tvoja pesem, ah Metka ni iz železa, da bi se navadila nanjo. Ah, ko bi mogla kot včasih pokazati svoj ponos in mirno prenesti tvoj molk in izogibanje. Ali to pot ne gre! Morda bi še kako šlo, da ni tiste slike, ko stojiš zravnan ko sveča med klečečimi, z roko na čepici, zreš na monštranco, oči se ti svetijo, vse te občuduje ...

Na veliko noč je prišel Tine k deseti maši. Stopil je na mesto ko vselej prej. Med pevkami je zašumelo. Vsaj v cerkvi bi naj bile dostojne, je jezilo Metko, ko so leteli pogledi od njega nanjo in jo zvedavo skušali, kako in kaj.

Tine pa jih to pot ni pogledal kakor običajno. Počasi in z neko nerazumljivo važnostjo na obrazu je slekel belo rokavico z desnice in jo položil v čepico. Prekrižal je roke pred seboj, v desnici je obdržal čepico in strmel nepremično na oltar. Z leve, z desne, od spredaj, od zadaj, od povsod so leteh pogledi nanj, božali ga, občudovali ga, pozdravljali ga, Tine pa, ko da jih ne vidi. Zravnan ko sveča, nepremičen ko kip, občudovan od vseh ...

To je bil čisto drugi Tine in ne ko tisti Lokačev študent, ki je lansko jesen kot abiturient odšel k vojakom. Ali se je prevzel? Ali more vojašnica res v dobrem pol letu spremeniti človeka?

Ob darovanju, ko je vsa cerkev prisluhnila na kor in ko se jih dosti ni moglo premagati,da se ne bi tudi ozrli na Metko, ki je pela solo, tedaj se je tudi kip enoletnega prostovoljca Martina Lokača zganil. Počasi, premišljeno in važno, ko da s to svojo kretnjo počasti pevke in njo, je obrnil glavo, preletel z očmi cerkveni zbor, pogled se je za hip ustavil na Metki.

O, koliko premagovanja je bilo treba, da se Metka ni zmedla in da ji ni glas vztrepetal!

Stoprav ko je odpela svoj solo in je Tine zopet mirno in nepremično gledal na oltar, se je zavedla, da njegov pogled ni bil božajoč, mehak in prijazen, niti priznanja in občudovanja za njeno petje ji ni privoščil. Nekam hladen in začuden, dvomljivo vprašujoč, kot nenadoma prebujen in opozorjen na lep spomin iz prejšnjih dni je obvisel Tinetov pogled na Metki: glej, glej, to si vendar ti, sosedova Metka! Kako sem le mogel pozabiti nate! Saj res, kako sem mogel pozabiti nate? Igrala sva vendar Majdo in Janeza v »Divjem lovcu«! In — še več — po igri, ko je Ribničan odvedel očeta od naju?

Metko je zazeblo okoli srca, obrisati si je morala potne srage s čela: če topot Tine res ni samo na zunaj tak? Če mu je vojašnica v resnici tako spremenila njegovo naravo, da je povedal njegov pogled tisto, kar polje po njegovih žilah, rije po glavi, preveva srce?!

Metka je bila tako nemirna, da bi ne mogla odpeti drugega sola, če bi ga pri tej maši zahteval organist. To jo je začelo skrbeti, morda pa ni samo tisto, da so jo zaradi orožnika opravljali pred njim? Morda so ga uniforma, zvezde na ovratniku, misel na povišanje v častnika odtrgale od njegovega polja in gozdov, po katerih so v tujini romale njegove misli, dokler ni prišel v vojašnico ? To so samo lepi spomini: večer na vasi, izpod slamnatih streh se kadi, gospodinje kuhajo večerjo, otroci sede na pragu in strmijo v mrak ... Koliko letuje od tistega časa, ko je klečal v ministrantovskih oblačilih na veliko noč pred oltar jem? Ali ga mati oštela, ker se je izpred oltarja zazijal nazaj na kor, ko je najboljša pevka pela velikonočne pesmi, da mu je srce igralo od radosti?

Tam za gorami sreča spi ...

Ali ste to pesem zložili vi, gospod z zvezdami na ovratniku, ki stojite sredi množice vernih ljudi, ko da ste le zaradi lepih spominov prišli v cerkev? Ljudem govorijo obrazj, kako uživajo ob lepi velikonočni pesmi in kako jih povzdigujejo znani napevi, vaš obraz je pa hladen, miren, nepremičen. Kot da ne spadate več med te ljudi ... In le dobrih šest mesecev je od tedaj, ko si prosil za šopek, Tine! Ni štiri mesece od tedaj, ko si še tožil v pismu, kako strašno te ubija vojašnica ...

Po maši so zopet obkolili Tineta tisti, ki jim ni lepšega pomenka na svetu kot obujati spomine na vojaško službovanje. Metki ni danes niti na misel prišlo, da bi skušala od daleč ujeti njegov pogled, če ga je obsedla oholost, kakršno je pokazal njegov pogled ob darovanju, je boljše, da sploh ne spregovorita. Ni se ti treba, Tine, poniževati! Glej, kako opreza Vida, da te izvabi iz kmečke družbe!

Ko nalašč se je Tine res hitro iztrgal iz kroga radovednih nekdanjih vojakov. K čakajoči Vidi je stopil, v roko ji je segel, na njen nasmeh se je sam nasmehnil, krenila sta na sprehod med ljudmi, ki so stali ob cerkvi.

Metka je pobegnila domov. Tak si torej, Tine: Metki hladen pogled, Vidi toplega in prijazen nasmeh! Metki niti besede, z Vido na sprehod pred vso faro!

O, koliko laže bi bilo Metki, da Tine sploh ni prišel domov ...

Na velikonočni ponedeljek je bUa Metka pri tihi maši. Da se je prehladna in jo boli grlo, je potožila in da zato ne more peti. Naj le gredo mati k deseti maši, kuho bo opravila danes Metka.

Da res ni bolna, kdo ji more očitati?

Ne, danes bi Metka ne odpela svojega sola, če bi jo zopet Tine tako pogledal. Tisti hip bi njen glas zamrl. Tudi ji je bilo ljubše, da sploh ne vidi več Tineta, kot pa da ga vidi, kako se sprehaja z Vido ... To pa vedi, Tine: ako se morda tudi sedaj le potajuješ pred ljudmi, ako ti morda le zopet pošepeče dobri angel in poočita vest, te velikonočne nedelje ti Metka ne pozabi! Nikdar ne!

Metka ni šla tisti dan z očetom v sosedov vinotoč. Bilo je zopet popoldne, kakršnih je zadnje čase Metka preživela nešteto: praznično sije sonce, nedeljski mir vsenaokoli, mati dremlje ob časopisu, ki si ga je pripravila za branje, bratje in sestre se vesele prostega popoldneva, lepega praznika; Metka pri odprti knjigi, prebrala pa ni niti strani; od knjige ji begajo pogledi po Lokačevem vrtu, ki je ves v cvetju; harmonika hrešči v vinotoču, letos hoče imeti Anka veselje. Ah, vsi ljudje so danes veseli, le Metka ... le Metka ...

Metki pade knjiga iz naročja. Prestraši se huje, ko da je kdo padel z neba pred njo. In tako zakipi kri po njej in ji sih v glavo, da jo je sram.

Tine je prišel izza levega hišnega ogla. Prej bi se nadejala samega Kalumeta ko njega. Od te strani ni nikdar prišel k njim, korakov pa sploh ni slišala.

»Prestrašiti te nisem nameraval. V skrbeh sem bil, ker te ni bilo v cerkvi in ker sem slišal, da si bolna.«

Da skrije zadrego in se zbere, hoče Metka pobrati knjigo. Pa je Tine hitrejši.

»Jurčiča bereš zopet?« Že po platnicah ga pozna. »Ne smeš povedati, kateri roman ali povest je! Uganem!« In odpre v sredini knjigo, preleti vrstico. »Deseti brat! Ali nisem uganil?«

Metka še zmerom ne pride do besede. »Tega imaš pa res rada! Saj sem ti ga že jaz dvakrat posodil ...«

Ali mu naj pove, da si ga je kupila? In zakaj je kupila prav to knjigo?

»Roke v pozdrav mi ne podaš? Mislil sem, da me boš vesela ...«

Poda mu roko. Kaj hoče? Stari Lokačev Tine stoji pred njo, tak je kot včasih. Ne, ni tak! V uniformi je fant, da ga je veselje in lepota pogledati. Oče ima prav!

»Tako si me prestrašil!«

»Mislil sem, da bi ti ne bilo prav, če bi prišel po poti, da bi ljudje videli. Včasih si bila natančna in občutljiva za tisto, kar so ljudje govorih.«

»Ti pa nič manj! Morda še bolj kot jaz!« Zdaj jih čuješ, Tine!

Tega Tine ni pričakoval. Vidi mu na obrazu, kako ga je zadela. Za pozdrav je pričakoval kaj ljubeznivejšega.

»Si sama doma? Očeta in brata sem videl iti proti vinotocu. Pa mati?«

»V sobi berejo.«

»Potem se ne bova porazgovorila, kakor bi rad. Veš kaj, Metka,« Tine se sklone in šepeče, »pridi zvečer ... okoh osmih ... tja za naš vrt ... proti kozolcu ... Prideš?«

Metka je vsa trda od strahu. Naj čuje mati v sobi. Naj se plazi kje v bližini brat, sestra?

»Kajne da prideš! Moraš! Ne pusti me čakati. Na svidenje!« Stisne ji zapestje in že zgine za levi hišni ogel.

Nedeljska tišina je okoh hiše. Metka na klopici pred hišo pa vznemirjena, da sliši, kako ji bije srce.

Ali so čuli mati? Splazi se k oknu velike sobe. Mati kimajo z glavo na desno, na levo, naprej, dramijo se, grabijo z roko po časopisu, zopet kimajo z glavo na desno, na levo, naprej.

Menda niso čuli!

Obide hišo, na vse strani opazuje in prisluškuje. Nikjer nikogar. Vrne se na klopico.

Takega, kot si ti, Tine, menda res ni na svetu! Nepreračunljiv, danes tako, jutri drugače; ta hip prijazen ko spomladansko sonce na praznik in ob nedeljah popoldne, prihodnji hip mrk in leden kot zimska noč. Če kdo zaradi tebe trpi, kaj ti je do tega? Bodi, Metka, vesela, da te je pogrešal pri maši v cerkvi! Ali ti ni prav, da je bil v skrbeh zaradi tvoje bolezni? Mislil je nate, drugače bi ne povprašal, kje si.

Ali pojdeš, Metka?

Angel varuh je rekel: Z Vido podnevi, pred vso faro, s teboj, Metka, ponoči, na skrivnem, tam za vrtom in kozelcem ...

Hudoba je pošepetala: To je le zaradi tega, da ne bodo ljudje zopet brusih jezikov. Občutljiva si ti, Metka, občutljiv je Tine. Ali ne govorijo že sedaj dovolj, obrekujejo in ugibljejo, ko vendar sploh nič res ni, ko nimajo povoda in ko ničesar ne vedo?

Angel varuh je trkal na ponos: Sedaj mu pokaži! Toliko si že pretrpela zaradi njega, še včeraj, pomisli! Sedaj je priložnost! Naj čaka! Naj se spokori za vse!

Hudoba pa je kljubovala: Samo toliko, da mu poveš, kar mu gre ...

Angel varuh: Kaj, če ga je res vojaščina tako spremenila, kakor si mislila včeraj pri maši, ko te je zazeblo okoh srca?

Ali bi prišel danes nalašč k tebi, če bi bilo to res? je ugovarjala hudoba.

Trenutek je bila Metka trdno odločena, da ne pojde. Prihodnji hip je že vedela, da ne vzdrži. Vest se je borila s hudobo, ponos in trma z nečem, čemur ni vedela imena.

To slednje je bilo tako: vso je za hip zazibalo v neko omamo, kipelo je po žilah, grelo v srcu. Strah, ki se ga človek boji, skrivnost, ki bi jo človek rad odkril.

Kako visoko je bilo še sonce, kje je bil še mrak in osma ura! Boj v Metki pa je rasel z vsako minuto. Trudila se je, da bi brala. O, niti črke ni prebrala! Nadremala se je mati, prišla je na klopico pred hišo, da bi se o čem pogovorili. Kako prav, da je Metko bolelo grlo in ji ni bilo treba govoriti. Umaknila se je s knjigo na vrt.

Kaj napravi Tine, če bo zaman čakal?

Tine je moder in obziren. Svoj ledeni mir je kazal le zaradi tega, da bi ljudje res videli, kako so se motili, ko so dolžili Metko, da ne bo pel nove maše. Morda je bil nalašč prijazen z Vido, da bi hudobne jezike še bolj utrdil v veri, kako krivico so delali Metki. Na tihem, v dnu srca je pa mislil le na Metko.

Marjetica, marjetica,
_ _ _ _ _ _ _ _ _ _ _
ko duša vsa je žalostna,
me misel na te boža.

Že iz radovednosti, zakaj je nenadoma prenehal s pismi, mora iti, Metka ...

Ko spregovori, v njegovi bližini, ob prvi prijazni in mehki besedi, kajpa, pozabiš zopet, kakor vedno, na vse njegove muhe, na vse trpljenje, ki ti ga prizadeva! Saj ni čudno, da je tak, če vidi, kako mu zmerom in sproti odpuščaš!

O, kako prav in modro je bilo, da se je danes domislila Metka na grlo. Da ji ne bi bilo treba iti pet, je rekla, da jo boli grlo, sedaj pa ji pride namišljena bolezen za vse prav: govoriti ji ni treba, večerjati ji ni treba in nikomur ni sumljivo, če se jih izogiblje. Ali ko se hoče izmuzniti iz hiše, se pa sestri le zazdi čudno: hladen zrak res ozdravi tvoje grlo!

Zato pa vzame Metka ruto s seboj, zimsko ruto, in si zavije z njo vrat.

Pa ne greš na ples k Anki?

Kdor se je vse popoldne potepal, nima pravice nadzirati vsak korak tistega, ki je ves dan čepel doma.

Nihče ne sluti, nihče ni videl Tineta popoldne! Misel jo je spodbujala.

Ura na steni je odbila osem. še nikdar v življenju niso udarci ure tako delovali na Metko kot tedaj. Ko da ji je vsak zasekal z noževo ostrino vhodljaj v srce ... Ko odbije ura osmič, je napočil trenutek ...

Torej le greš, Metka?

Česa se bojiš? In zakaj ti je tako tesno pri srcu? Po takih potih res še nisi nikdar hodila. Ali Tine vendar ni noben bavbav.

Na hišnem pragu je postala. Ne le zaradi tega, da doma vidijo, kako se ji hoče samo miru in samote. Angel varuh je še zmerom prosil: Ne pojdi! Pusti, naj čaka! Ne pojdi, Metka, ne pojdi, ne pojdi!

Živa meja na Lokačevem vrtu prav nasproti vrat se je zganila. Šepetajoč, proseč, ves nemiren in nestrpen Tinetov glas: »Metka!«

Marija, naj ga kdo domačih čuje in opazi! V Metki je vse vztrepetalo. Že zaradi tega, da ga odpravi tik izpred hišnih vrat, je krenila s praga tja proti meji Lokačevega vrta ...

Še ni bila toliko od domače hiše, da bi je ne mogli s praga videti, je že bil ob njej. Brez oklevanj jo je privil k sebi. Ves se je tresel.

»Tako težko, težko sem te čakal! O, kako dolgo čakal!« Sklonil je glavo in jo poljubil na ustnice.

Križani Jezus, naj stopi kdo domačih na prag! In Metki je bilo nujneje, da se oddaljita in skrijeta za mejo, ko da bi se branila pred Tinetovo naglico in nepremišljenostjo.

»Glej, kako naklonjene so nama višje sile! Cvetoče jablane in hruške so nama nasule svojega belega cvetja na pot. Tako s cveti posuta pot ni dana vsakomur, Metka! Le nama!« In zopet jo je hotel poljubiti.

Metka je prišla h pameti. »Kako si nepreviden! Naj kdo vidi!«

»Pa naj! Vseeno mi je! Predolgo sem hrepenel po tem večeru!« Tesneje jo je privil k sebi.

»Tebi je seveda vseeno! Jutri pojdeš, kaj bo z menoj, če naju kdo opazi, ti je deveta briga!« 

»Še zmerom tako občutljiva? Meni je sedaj mnenje in obiranje vaških jezikov lanski sneg! Vojašnica je nakovala iz mene odpornejšega duha!«

»Vem in sem občutila to že od božiča, ko si tako dosledno molčal.«

Tine je popustil v objemu. Zazrl se je tja v polje. »Ne zameri mi. Vem, da ni bilo prav. Ali kakršen sem, sem. Nisem tak kot drugi ljudje in kakršen bi moral biti, da bi bili ljudje zadovoljni z menoj. Včasih, kadar mi je hudo, bi iztresel ciganu svojo dušo. Ko mine trenutek slabosti, mi je žal in se kesam. Včasih nisem imel komu potožiti, pa sem pisal tebi. Pozneje me je bilo sram slabosti. Menda nisi pisem komu kazala?«

Metki je odleglo, da ni bil orožnik vzrok njegovega molka. Popustiti pa ni hotela: »Pa nisi morda pozneje, ko si bil boljše volje in te je bilo sram slabosti, pisal kateri drugi veselejših pisem kot meni!«

Tine je bil užaljen. Spustil jo je, zaril roke v žepe in ji obrnil hrbet. »Da sem rekel Vidi, bi me ne pustila toliko časa čakati!«

»Če bi sploh prišla ponoči? Pa saj se pomenita dovolj podnevi ...«

Tine je bil razdražen. »Drugo je Vida, drugo je tista, ki sem ji tožil v dneh nesreče, ki sem jo nosil v srcu in duši ter se spomnil nanjo vselej, kadar sem bil žalosten m in obupan ...«

Metka je spoznala, da je šla predaleč. Bilo ji je žal. »Da veš, kaj sem prestala te mesece! Ljudje ...«

»Čenče! Če boš naravnala svojo pot v ono smer, kamor bi hoteli opravljivi jeziki, boš zavozila gotovo v gnojnico. Sicer pa: mislil sem si, da bo današnji večer lepši!« Še vedno se ni obrnil k njej. Potegnil je cigarete in vžigalice iz žepa.

Prijela ga je za roko. »Ne prižigaj tu cigarete!« »Da naju ne bi kdo videl, menda? Prava reč, če raztrobi, kako sva si prišla brat levite in grenit drug drugemu lep večer.«

Metki je bilo hudo, da ga je spravila v tako slabo voljo. Pa ni vedela, kaj bi rekla.

»Lep večer je, kot ga ni tam v mestu! Pot nama je posuta z belimi cvetovi, mesečina nama sveti, zvezde se nama smehljajo, polje, moje polje naju vabi, marjetice so se menda prav to noč prebudile ...« Prenehal je, nato se je naglo obrnil k Metki. O, to je bil zopet tisti Tine, ki je govoril o tem polju, o domači vasi tam v tetini kuhinji, besede, kakršnih Metka še ni nikdar cula iz nobenih ust, besede, ki jih navadni ljudje ne govorijo, besede, ki se berejo le po knjigah. To je bil Trne, sosedov Študent, pesnik, ki je zložil pesem »Marjetica«.

Metka je drhtela. Kaj naj reče v lepe Tinetove besede?

»Metka!« Mehak, nežen in drhteč je bil Tinetov glas. Prijel jo je za obe roke in jo privil k sebi »Čemu bi si grenila te lepe, kratke trenutke?«

Metka se ni branila. Pa popravi svoje prejšnje besede ... O, kadar začne Tine, kipijo iz njegovih ust besede, da se človek čudi, od kod jih jemlje ... Pa saj je Tine dober ... Njej je zložil pesem. Vidi ne ... Ne, ne gotovo Vidi ni zložil nobene pesmi, Vida bi se pobanala, kmalu bi zvedela vsa vas, Vida bi nalašč povedala komu, ki bi hitro sporočil Metki ...

»Greva obiskat najino polje? Prebujat marjetice, če še spijo v cvetoči pomladi? Ko vitezi devete dežele pojdtva budit zaklete kraljične...« Potegnil jo je za seboj.

Metki je zastal korak, zopet jo je zazeblo okoli srca. To je tisti Tine, ki ji je zložil pesem, ah... ah to ni več tisti Tine, katerega ustnice so se strahoma in rahlo dotaknile njenih v noči po igri ... Ko da je napravil smrtni greh, je tedaj zbežal od nje ... Sedaj jo pritiska k sebi, ves drhti, oči mu gorijo v divjem, strastnem ognju, vse drugače kot tisti večer ... V polje hoče, vstran od ljudi ...

Metka, kam greš?

Tine je bil tako močan, njegove besede tako lepe, silne in vabljive, da ni mogla primerjati sedanjega in nekdanjega Tineta. Tudi ni mogla misliti na kaj drugega kot nanj, fanta, da ga je bilo veselje in lepota pogledati, kakor je rekel predvčerajšnjim oče ...

Šla je z njun v polje kot omamljena. Strah, ki se ga človek boji, skrivnost, ki bi jo človek rad odkril... Po žilah kipi, v srcu greje, možgane pa ziblje v sladko omamo in pozabo ...

Angel varuh si je tedaj pokril obraz in se razjokal. In je pobegnil od Metke ...

»Zdaj pa res ne morem več vzdržati brez cigarete,« je vzdramil Metko Tinetov glas.

Zatisnila mu je usta z dlanjo in ga pridržala v senci kozolca. Ob meji Lokačevega vrta je nekdo oprezal. Ko da je na straži. Postajal je, prisluškoval, bil ves nemiren in nestrpen.

France ...

Tine je hotel zakleti. Le s težavo je Metka zatrla njegove glasove in jezo.

France ni kazal namere, da bi se mu kam mudilo. Vztrajno in neumno je na vse strani oprezal, prisluškoval in čakal.

Biti je moralo že proti deseti. Morda je bilo še bolj pozno. Metka si ni upala pomisliti, kaj porečejo doma. Domov pa tudi sedaj še ni mogla, preveč verno je stražil France.

Le prenaglo se je Tine odločil, da ga odvede s straže in ji pripravi priložnost, da neopaženo smukne domov. Metka ga je krčevito prijela za roko in ga hotela vsaj za hip zadržati. Vso to pot s polja domov, ko je molčal in je šla kot v sanjah ob njem, je v vsej toposti v njeni glavi glodala misel, da bo Tine izrekel nekaj odrešilnega, velikega, važnega ... Pa kot da odrešilne in velike besede Tine ne pozna ... Samo tiste lepe besede vrejo iz njegovih ust, odločilnih ni ... Sedaj niti lepih ni več ...

Tine pa ni razumel. Bežno se je še dotaknil s svojimi ustnicami njenih, pa se ji iztrgal in planil iz sence v mesečino. Kot da se mu mudi od nje. Že po treh, štirih korakih je obstal in si prižgal cigareto. Metka toliko da ni jeknila v silni boli ...

France ni mogel ubežati, niti se potajiti.

»Kaj stikaš tod okoli?« ga je mračno vprašal Tine.

France je presenečen molčal.

»To ni prvič, da me zasleduješ ...«

»Tebe? Nikakor! Kje pa si pustil njo?«

»Koga?«

»Metko!«

Pri vsej toposti je Metka sedaj spoznala, da se spoprimeta. Pa je ni niti ta nevarnost vzdramila iz otopelosti, preveč ji je šumela po glavi zavest, da besede Tine ni izrekel. Kakšne besede? Kaj ve! To bi moral vedeti Tine sam.

»Ali si ti njen varuh?«

»Ne varuh, pač pa, da veš, Metka bo moja, moja! Mora biti moja, nikogar drugega!«

»Res? « In Tine je izbruhnil v nebrzdankrohot. »Kaj ne poveš? Tvoja! Pa bi jo še marsikdo drug tudi rad! Ali čigava bo, je vprašanje. Si jo vprašal, če hoče biti tvoja? «

Metko je Tinetov krohot zadel bolj, ko da sta se spoprijela. Ko da ji je šele ta krohot vrnil zavest. Zavtelo se ji je v glavi, stemnilo pred očmi, pošibile so se ji noge. Padla bi, da se ni oprijela čeprla na vozu, ki je molel iz Lokačevega kozolca. Še prej pa, ko se je zravnala, je prešinil njeno telo krč. Niti skušala se ni več obdržati na nogah; počenila je ob vozu in bruhnila v krčevit, neutolažljiv, obupen jok ...

VIII.

Po tistem velikonočnem ponedeljku se je France čisto spremenil. Kako sta dokončala pomenek s Tinetom, Metka nikdar ni zvedela, zato tudi ni mogla odkriti vzroka spremembi. Pa tudi začetka spremembe ni mogla Metka sama opaziti, zakaj takoj po veliki noči je obolela, da so bili domači v resnih skrbeh in poštenem strahu zanjo. Ko da jo je hotel Bog kaznovati, ker ni hotela peti na velikonočni ponedeljek pri deseti maši, jo je začelo najprvo. boleti v grlu. Vroči obkladki niso pomagali, bolezen se je razširila v glavo, v sklepe, po vsem telesu se je razpasla. Da je bolezen iztaknila na velikonočni ponedeljek ponoči, je bilo jasno. Še sreča, da je obolela in ni bilo treba odgovarjati materi, očetu, sestri in pojasnjevati vprašanj, na katera bi ne odgovorila, če bi jo tudi dali na natezalnico.

Pa saj je bila tista strašna noč Metki sami čudna in neumljiva. V tisti strašni noči so bili trenutki, ki bi jih sama ne mogla pojasniti. Kaj je bila resnica, kaj so bile sanje, grozne sanje? Toliko je le bila pri sebi, da se je odtrgala od Lokačevega kozolca, se splazila domov in zarila v seno, ko je opazila, kako v skrbeh jo povsod iščejo. Tako je storila že večkrat, kadar so jo domači — ali kdo drugi — razjezili. Toda čemu je pobegnila na velikonočni ponedeljek v seno in se tako skrila, da je prvikrat sploh niso našli in je do jutra prezebala? Doma ji ni nihče rekel ostre besede, nobenega vsiljivega ženina ni bilo ta dan pri njej. Kaj te je torej pičilo, Metka?

Ali Metka je bila že v torek zjutraj, ko se je privlekla iz sena, tako bolna in slaba, da ni bilo kaj povpraševati in ji očitati. Bila je bleda, sama skoraj ni mogla stati na nogah, glas ji je bil ves hripav. Kar v posteljo je morala. Mrzlica jo je tresla, da ji ni bilo dovolj, če bi odeje z vseh postelj nametali nanjo, pozneje pa jo je kuhala vročina, da je stokala po mrzlih obkladkih. In sanje, grozne sanje iz pretekle noči so se ponavljale.

Kako in kdaj je France zvedel za njeno bolezen, tudi ni bilo Metki nikdar jasno. Slišala je, da je skušena stara soseda svetovala, da bi ji led potegnil bolečine iz grla in ohladil neznosno vročino v telesu. O veliki noči led! Po treh urah so mati ovili vrečo z ledom Metki okoli vrata. Pozneje ji je sestra povedala, da je France prinesel poln čeber ledu. Zapregel je bil očetova konja in zdivjal z njima v mesto, kjer imajo ledenico za pivo.

Ko je Metki odleglo in bi že lahko govorila, je še zmerom hlinila bolečine v grlu, samo da ne bi bilo treba odgovarjati, kaj jo je tisto noč na lepem pognalo v seno in v tak prehlad. Tudi sestra, ki je bila natančna in bi rajši pri svojih sedemnajstih letih posivela, ko da bi privoščila Metki kako skrivnost, se bo sčasoma umirila in pozabila na radovednost.

Ko je bila že zdrava in ni več rabila ledu, ga je zopet prinesel France. Tedaj je menda prvič v tej bolezni planila rdečica na Metkina lica. Rdečica zadrege in sramu! Le čemu jo France tako presunljivo in vprašujoče gleda?

Kaj ve France?

Toliko se Metka spominja: ko se ji je tisto noč zvrtelo v glavi ob Lokačevem kozolcu, sta si ob vrtni meji France in Tine hotela skočiti v lase. Kaj se je pozneje zgodilo, ne ve. Zaman Metka napenja možgane ... Še to ve Metka: silno je želela, da bi se Tine vrnil. Bolečina bi bila za polovico manjša, obup bi splahnel, če bi se vrnil Tine in rekel tisto besedo, ki je prej ni izrekel ... Ali Tineta ni bilo nazaj! Na Franceta ni tedaj Metka več mislila.

Kaj sluti France?

Metka na tisto strašno noč ne more napeljati pogovora. Še Bog, da France sam ne začne z vprašanji!

Čeprav France tudi kaj ve, ostre besede ni iz njegovih ust, na očitanja sploh ne misli. Rogovilež in zadrezljivec je, pa je sedaj nekam mehak in dober. Ko da je bil isti France pred veliko nočjo čisto drug človek!

Metka na mehkobo in dobroto ni mogla odgovoriti z ošabnostjo in jezo. Tudi če bi hotela, ne bi mogla. Tisti prodirljivi, vprašujoči pogled iz Francetovih oči ni zginil. In isti pogled je neprestano Metko opominjal in ji očital.

Kdo bi si mislil, da zna biti France tak! Šel je na semenj, prinesel je Metki odpustkov; šel je z očetovimi konji v mesto, prazen se ni nikdar vrnil; če drugega ne, ji je prinesel vsaj cvetoč nagerlin. Metki je bilo nerodno, da se Bog usmili. Francetovi darovi so ji bili očitki, ki so jo pekli. Če bi jih odklonila, bi bila tu zamera, velika zamera. Ne samo zamera: užaljenost in žalost, pa tisti prodirajoči, vprašujoči pogled, ki vrta mozeg: Metka, ali nisi v obupu zajokala ob Lokačevem kozolcu, ko se je Tine zakrohotal na mojo trditev, da sem tvoj ženin?

Francetova dobrota in mehkoba pa je bila Metki tudi potrebna, tako zelo potrebna! Zakaj Metka je tako težko čakala, da pride Tinetovo pismo. V bolezni ji je včasih bilo, da bi planila pismonoši nasproti. Nestrpnost je bila tolika, da je pozabila na previdnost in je naravnost, ne samo z očmi vprašala pismonošo, če nima ničesar zanjo. Pismonoši je bilo sitno. Ali od Tineta ni bilo in ni bilo glasu. Ko bi poslal vsaj kako razglednico! Ničesar, ničesar! Minili so pa tudi časi, ko so fantje iz šale in objestnosti pošiljal Metki pošto. Od nikoder glasu za Metko. Tako zapuščeno se je čutila, da bi se razjokala, kadar je enkrat na teden odhajal od njih pismonoša, ki je prinesel tednik. Razdraženost, ker je Tine molčal, je pa bila tolika, da se je morala včasih oprijeti stene ali stola, da ni padla. Kar v glavi se ji je stemnilo. Zavest jo je hotela zapustiti, zamigljala in zaplesala ji je pred očmi okolica. Kaj naj to pomeni? Tine, Tine!

Morda pa ta omotica ni bila le od nestrpnega pričakovanja Tinetovega pisma in razočaranja? Morda je ostalo v njenem telesu nekaj tiste bolezni od velike noči? Gotovo je moralo ostati! Zakaj poleg pogostih napadov omotice je začutila v kosteh in sklepih včasih tako utrujenost in slabost, da bi zajokala. Kaj takega se ji ni dogajalo še nikdar prej! Ko je po bolezni Metka prvič pela na koru, ji je med povzdigovanjem nenadoma postalo tako slabo, da je z glavo skoro udarila ob tla. Spogledale so se pevke, od kod Metki naenkrat taka pobožnost? Križani Bog, kaj pa je to? Od kod to? Mrzel pot je oblil Metko. Stisnila je pesti in zobe, z največjim naporom volje se je nekako prisilila, da ni padla v nezavest Ko so po povzdigovanju pevke vstajale, se je dvignila z njuni. Ko da ji nič ni, se je delala, ali po njej je vse tako trepetalo, da ni mogla dočakati konca maše. Strah, da se je zopet loti omedlevica, je bil tako silen, da se je vsa tresla in si je morala brisati pot s čela in obraza.

Metka ni o tem napadu povedala nikomur, na koru pa si ni upala več peti. Preveč strašen je bil tisti trenutek med povzdigovanjem. Organistu in pevkam je tožila, da ji v grlu še zmerom ni dobro. Včasih se je tudi hlinila in govorila s spremenjenim glasom, včasih nizkim, včasih hripavim. In vselej, kadar ji je bilo hudo, kadar jo je hotela premagati omotica, vselej se je prijela za grlo. Grlo je moralo biti pred ljudmi krivo vsega, z grlom je krila svoj žalostni, žalostni položaj.

Drugo nedeljo se je v cerkvi napad ponovil. Ni šla na kor, ob velikih vratih se je stisnila v kot, da bi je nihče ne opazil in vprašal, zakaj ne poje. Med pridigo ji je naenkrat postalo v glavi vroče. Segla je z roko proti čelu, ah čela se roka ni dotaknila. Že prej so se ji pošibila kolena, zamigljah in zaplesali so ji pred očmi ljudje, vleklo jo je k tlom. S tako silo se je naslonila na ženo pred seboj, da se je ta opotekla in jezno sunila z ramo Metko pod brado. Ta sunek je Metko zopet osvestil.

Marija, kaj naj vse to pomeni?

Pa tudi o tem napadu ni Metka doma in drugje ničesar povedala. Pred cerkvijo, pred ljudmi, še pred domačimi pa je imela odslej tak strah, da tega ni mogoče dopovedati.

In v tej stiski, v tem vednem strahu, težavah in bridkostih ji je bila Francetova dobrota balzam na razbolelo rano.

Ah, ta bolezen, ta nesrečna bolezen! Metka je upala, pila rože, potila se ponoči, molila kakor še nikdar v življenju, ah bolezen ni prenehala Mati bi morda niti opažih ne, kako jo muči, da jim ni sestra povedala o nočeh brez spanja, o nemirnem snu in groznih sanjah, o beganju po sobi in premišljevanjih ob rožah na oknih: Metka skrije glavo v svoje ljubljenke in je cele ure nepremična, ko da ji vonj dragih prijateljic lajša bolečine. Včasih pa se stresa njeno telo, ko da joče ...

Začeli so siliti v Metko, naj gre k zdravniku. Zgrozila se je. Ne! Kakor je prišlo, pojde! Ali ni prešlo, vedno huje je bilo. Tudi silili so vedno močneje. Še France je o tem slišal, pa se je ponudil, da jo odpelje v mesto. Ne, samo tega ne, da bi jo peljal k zdravniku France! In v bojazni, da France lepega dne ne obstane s kolesljem pred njihovo hišo, se je vdala. Oče je dal denar, odšla je na tihem, da bratje in sestre niti dobro vedeli niso, kdaj.

V mesto je šla, k zdravniku pa ne. Bog ne daj! Kaj jo je strašilo pred njim, sama ni vedela. Ali ob sami misli na to, da bi jo preiskal zdravnik, so ji zagomazeli mravIjinci po hrbtu.

Stopila je v lekarno, povedala, da ima njena sestra angino, prosila, naj bi ji dal lekarnar kako vodo za grgranje in izpiranje grla. Tudi dvajset praškov aspirina je kupila. Iz previdnosti je rekla, naj ji ga lekarnar zavije v ovojčke po deset praškov. O, Metka je bila modra in previdna! Lekarnarju njen nakup ni mogel biti sumljiv. Če kdo kupi po deset praškov aspirina v posebnih ovojčkih, je pač videti, da jih deset potrebuje zase, drugih deset je naročila bolna soseda.

Doma so navalih na njo z vprašanji. Metka je vse do pičice premislila, ali radovednost je bila taka, da se je nekajkrat skoraj ujela in zapletla.

»Pokaži recept,« se je zanimal brat.

In Metki je udarila kri v lica. Na vse, na vse je mislila, na recept pa ne. O, da je mogla na to pozabiti! Ali v sili je človek iznajdljiv: »Lekarnar mi ga ni vrnil.«

»Zahtevati bi ga morala. Kaj pa, če te ta zdravila ne ozdravijo in jih boš morala še kupiti? Zastonj ti drugega recepta doktor ne napiše!« 

Brat je imel prav.

»Ko pojde kdo v mesto, naj stopi v lekarno in zahteva recept!«

Metko je zazeblo pri srcu.

»Kako da nisi šla k okrožnemu zdravniku? Pravijo, da je boljši in cenejši kot okrajni.« Sestra je menda le zato toliko silila v Metko, ker je bila radovedna, kako zdravniki preiskujejo bolnike, Metka pa ji ni hotela na drobno razložiti tega.

»Saj sem bila najprvo pri okrožnem, pa ga ni bilo doma!« Strahota, kako se je Metka navadila lagati! Laž je kar ležala na jeziku. Niti v zadrego je niso več spravljala radovedna, vsakovrstna vprašanja.

Oče je okrajnega zdravnika poznal, bil je že v njihovi zidanici. In Metka je očetu brala z obraza, da poišče prvo priliko in zopet povabi zdravnika na kupico vina. Da ne bo ob tej priliki pozabil vprašati, kako je z Metkino boleznijo, ni dvomila.

O, teže in nevarneje je bilo skrivati, lagati in goljufati, kakor si je Metka od kraja mislila. Verjeli so, da so tisti praški drago zdravilo, verjeli so, da ji je tisto tekočino za grgranje zapisal zdravnik. Škoditi ji oboje ni moglo, koristiti pa tudi ne. In ko použije vse praške, pogrgra vso vodo, boljše pa ne bo? In če oče naleti kje na okrajnega zdravnika? In če pojde kdo v mesto? France gre večkrat s konji. France komaj čaka, da ji kje kaj pomore in postreže. France bi kar zapregel konje, jih pognal v drnec in ustavil pred lekarno: Gospod lekarnar, tisti recept prosim!

K vsem bolečinam se je sedaj pridružila tudi še skrb, da ne odkrijejo njene laži in goljufije.

O, koliko, koliko je tiste ure, dneve, tiste strašne tedne, tiste neskončne mesece pretrpela Metka! Tega niti povedati ne more človeški jezik in beseda! Tisti pa, ki bi edini mogel in moral reči tolažilno in odrešilno besedico, tisti je molčal ko grob. Zaman je povpraševala pismonošo. Od Tineta ni bilo glasu. Kolikokrat se je usedla k pisanju, koliko pisem je začela, dokončala pa ni nobenega, odposlala ni niti dopisnice. Neštetokrat je v nočeh brez spanja sklenila: jutri mu gotovo pišem. Podnevi ji je branil ponos. Saj mora, mora pisati najprvo on! Pa ni in ni pisal!

Pojedla je vse praške, pregrgrala vso vodo, bolje ji ni bilo. O, saj ne bi nihče vedel, da ji ni bolje, če bi bila ponoči sama. Ali sestro je tako skrbela njena bolezen, da je slišala, kako je vstala v temi, medtem ko je Metka mislila, da ta najtrdneje spi. Če bi sestre ne bilo, bi Metka zakrila pred materjo bolezen. Tako skrbna in vsiljiva je bila včasih sestra, da jo je Metka v trenutkih jeze zasovražila. Kdo jo pa kaj prosi? Metka je zadnje dneve vse pogosteje bežala pred domačimi in se jim skrivala. Kadar je mislila, da je nihče ne vidi, je obstala, roke so ji omahnile ko mrtve ob bokih, zazrla se je nekam v polje. Gledala je predse, pozabila je nase, pozabila, kje je, na vse je pozabila. Ob takih trenutkih pa vselej zaskrbljen sestrin glas: Metka, za božjo voljo! Že zopet?

Metki ni bilo nikjer več obstanka. Šla bi, šla kamor koli, samo proč, proč od doma, daleč proč, med ljudi, ki je ne poznajo! Ali kam naj gre bolna? O, da ni bolna! Sestra že zdavnaj ne bi imela več prilike, da me muči! Ali kdo jo bo sprejel bolno v službo?

Tisto zamaknjenje in strmenje v polje je očeta bolj skrbelo ko njena bolezen sama. Bog zna, kako je tiste trenutke opisala sestra, pretiravala je gotovo, sicer bi oče ne mogel priti do zaključka: »Nekaj jo mori. To je vsa njena bolezen!«

»Kaj?« je bila v skrbeh mati.

»To je tisto, česar ne razumem!« 

Mati jo je po tem razgovoru znova začela siliti k zdravniku, oče pa je postajal vse prijaznejši s Francetom. Kaj snujeta, o čem se dogovarjata, na to Metka ni smela niti misliti. Saj bi ji ne bilo težko prisluškovati, pa ni hotela. France pa po vsakem razgovoru prijaznejši z njo, bolj mehak in bolj vdan, pripravljen, da bi zanjo šel po oglje v pekel. O, France, zakaj nisi rajši rogovilast in motovilast, ko si bil prej! Laže bi te Metka odbila. Tako pa ... Nekaj se mora zgoditi, nekaj posebnega, velikega! In kmalu, kmalu! Sicer Metka znori. Prenašati tega bremena ne more več ...

Pa saj ni bilo niti treba, da bi Metka čula, o čem možujeta oče in France. Francetov oče je imel najlepše posestvo v vasi, France je bil najstarejši sin. To je bila kaj ponosna in veljavna družina. Zavedali so se, da bi bila vsaka hiša v fari vesela, če bi pri njih potrkal France in prosil za hčerkino roko. France pa nikamor, zanj je bilo na svetu le eno dekle: Metka!

Anka ni mirovala, kajti Metki ni mogla pozabiti orožnika. Ali ni nor France, da pobira ostanke? Kalumet, Vekoslav, orožnik, vsi so pustili Metko, ko so jo dodobra spoznali. Tudi Lokačev študent se je je naveličal. Vsa fara je videla o veliki noči, koliko mu je do Metke. Nadučiteljeva Vida je Metko za vselej spodrinila. In za to Metko, ki je ne mara nihče, o kateri vedo ljudje povedati, da je imela že toliko ženinov kot nobena v vasi, za to Metko laziš sedaj ti, France, naslednik najlepšega posestva v vasi, če ne v vsej fari ...?

Sedaj je imela Metka sama s seboj dovolj opravka in je niso več zadela obrekovanja kot nekdaj. Bilo bi ji skoraj ljubo, če bi se opravljanje oprijelo Franceta in bi odnehal od svojih namenov. Ali France je kazal, kot da ga vsa črn jenja Metke le še bolj podžigajo!

Oče je že napeljeval pogovor na to, kaj so letos Francetovi sejali na tej, kaj na oni njivi, ocenil je njihov vinograd, primerjal hraste iz svojega gozda s hrasti Francetovega očeta. Franceta je včasih potrepljal po rami, česar ni nikdar napravil pri nobenem svojem sinu. Na materino tarnanje o Metkini bolezni se je smehljal in trdil, da že ve za zdravilo.

Če bi kar čez noč pobegnila in izginila, je preudarjala Metka. Zvečer bi se ogrnila z ruto, kot da gre na vrt k svojim rožam. Sestro bi ponoči zaskrbelo, kje je. Zopet bi jo iskali z lučjo, prebrskali bi kozolec, skedenj, senico, kaščo, hleve, podstrešje, Metke nikjer. Metka bi tedaj že tavala po prašni cesti, ali pa bi tekla kar čez polje, samo da bi čimprej prišla med tuje ljudi, kjer bi je nihče ne poznal. Prav! Ali za polji so gozdovi, v katerih so ponoči strahovi ... S tistimi kronicami, ki jih je prigoljufala z zdravili in zdravnikom, ne bi mogla dolgo živeti. Kdo jo vzame v službo, če opazi, da je bolna? Če bi vsaj tistih slabosti pri belem dnevu ne bilo. Ali slabo pride Metki, ko bi najmanj rada ...

Morda pa se je teta že potolažila. Ni skrivala, da ji ni po volji, ker je bila Metka taka s Kalumetom. Tudi očetu je to povedala. O, če bi ji Metka potožila, kako hudo ji je. Ali bi se mogla ustavljati svoji nečakinji, ki jo je včasih imela izmed vseh najrajši?

Prej ko se je Metka odločila, so se odločili drugi. Da bo France tako nestrpen, ni mislila. Ko ga je videla prihajati z očetom, jo je stisnilo pri srcu in žile na sencih so ji začele nabijati. Sedaj pride tisto veliko, kar mora priti, da se vse to nekako spreobrne, ko ne more iti več tako ko do sedaj ...

Francetov oče ni bil nič kaj rožnate volje, niti ni kazal posebnega navdušenja za sinove načrte. Vedel se je ošabno, kot da izkazuje Metkinemu očetu posebno milost.

Med njenim očetom in Francetom je bilo vse dogovorjeno. Doma so ju lepo pričakali in pogostili.

»Čisto po pravici povem, da meni vse to ne gre prav v glavo in račune. Pri teh letih naj grem v kot? Saj je ne daš, če mu ne izročim posestva?«

»Prigrizni, vzemi, založi, sosed, pij!« je mencal oče.

Ko testo in maslo je bil mehak.

»Kam se ti mudi? mu prigovarjam, vse zaman. Zaprt je bil zaradi nje ...«

»Zaradi nje?« se čudi in brani oče.

»Ne delaj se nevednega! Kako razprtijo bi naj imel z orožnikom, če ne zavoljo dekleta? Naša hiša je poštena.« 

»Čast, čast!«

»Nikdar še ni bil nihče izmed nas zaprt ...« 

»Čast, čast!«

»Pa saj ni to vse! Koliko drugih neumnosti je napravil! Bojim se, da jih ne bo konec, Če se ne vdam njegovim prošnjam.«

»Ne bo jih,« pove mirno in s poudarkom France.

»Sedaj slišiš sam, sosed!« 

»Če se imata rada ...«

»Hm, rada ... sosed, ne zameri, ali ... ali ... za dekleta ni prav in lepo, Če ga ljudje preveč vlečejo skozi zobe. Nekaj je najbrž res, kar govorijo. Metki jeziki ne prizanašajo ...«

»In ti jim verjameš, sosed?«

»Verjamem?! Saj pravim, čisto iz trte zvito ni, kar pripovedujejo. Vsaj povod imajo ...«

»Imaš prav! Povod pa imajo, povod! Tega pa menda ne misliš, da smo mi prosili tistega starca iz Amerike, naj nam jo prežene z doma v Ljubljano. Za Vekoslavom in orožnikom Metka tudi ni tekala ...«

»Lokačev študent si je izbral drugo, pravijo ...« 

Metka se ni zamašila ušes v veži. Morala je vse slišati, da odgovori, kakor je treba, ko jo pokličejo.

»Res pravijo? Tega pa menda še nisi slišal, kako je frčal iz naše hiše, prej ko je odšel k vojakom. Ko da mu je gorelo pod nogami« 

»Tega res nisem slišal.«

»Zlobni jeziki tega nočejo priznati, ker bi drugače ne mogli tako blatiti in žaliti moje hčerke.«

»Že mogoče! Omenil sem vse to le, da vidiš, kako mi je nerodno, ker sili moj sin prav za tisto, o kateri ljudje največ vedo. Naša hiša je trdna in poštena ...«

»Vaši hiši čast in poštenje, moji Metki pa prav tako čast in poštenje. Da je taka, kakor pripovedujejo o njej ljudje, ne bi imela do sedaj toliko prosilcev. Kakih snubačev! Če bi verjel obrekovanju, bi najbrž sploh ne prišel sem?«

»France ni dal miru!«

»Ker jo pozna bolj ko vsi drugi! Ako le trohico dvomiš v poštenje moje hčerke ...«

»Jezi se, jezi in razburjaj za prazen nič!« skuša umiriti mati.

Francetov oče molči.

»Ne jezim se, niti se ne razburjam. Ali čez Metko ne pustim reči nikomur niti besede! Klicali in prosili nismo nikogar, naj pride vprašat za njo ...«

Metka sliši skozi vrata, da nekdo bobna s prsti po mizi. Ugane, da ne more biti to noben drugi ko Francetov oče.

Tišina v sobi.

»Si slišal, France?«

»Slišal, oče!«

»In ti ni žal, da spravljaš očeta v tako nepriliko?«

»Sami se spravljate v neprijetnosti.«

»Le še ti začenjaj. Še eno, pa vzamem klobuk, ne rečem niti 'zbogom' ter grem.«

Ošabnost zaradi lepega posestva pa taka, da se Bog usmili!

In zopet tišina v sobi, dolga tišina.

»Tako pa gotovo še niso nikdar nikjer nobene prosili: z molkom!« ne more držati v kuhinji sestra jezika za zobmi.

Metki bi bilo najljubše, da tako nadaljujejo ali pa da se pošteno sprejo. Le naj gre Francetov oče! Boljša taka zamera ko drugačna!

»Ne more živeti brez nje!« bruhne jezno in porogljivo iz Francetovega očeta .

»Isto je trdil Kalumet, ki ni mogel prešteti svojih dolarjev. Prav zaradi tega se je vozil k nam Vekoslav, katerega žena bo nosila klobuk. Orožnik je bil fant, da ga je bilo lepo pogledati ...« Oče je govoril s poudarkom, ko da je hotel ostrašiti Francetovega očeta.

»Škoda res, da je ni premotil orožnik! Ali pa Vekoslav, ali pa Kalumet, meni je čisto vseeno! Danes ne bi sedel tu ko na trnju ...«

»Mene pa bi ne bilo več doma!« poudari France.

»Ali ga slišiš, sosed?«

Metkin oče noče ničesar odgovoriti.

Zopet tišina v sobi.

»Govorite rajši o čem drugem, da se pomirite!« posreduje mati.

Pa noče začeti niti Metkin niti Francetov oče.

»Sicer pa ni niti sedaj pravi čas, da se Metka omoži. Mudi se ji nikamor in nekam bolna je prav sedaj ...«

»Bolna tudi še povrhu ...« nejevoljno zabrunda Francetov oče.

Mater pa zbode ta neprijaznost prosilca: »In tudi tako gotovo ni, da ji bo snubec po volji!«

»Oho!« raste Francetov oče v bahavi nadutosti. »Pa menda ne mislite, da jo na kolenih zaprosimo?«

»Bog obvari! Ali vprašati jo pa le morate! Če reče ne, je vse naše besedičenje metanje boba ob steno.« 

»Glej, glej in čuj!« je porogljivo dejal Francetov oče. Oče zakliče: »Metka!«

Metka komaj, komaj še smukne iz veže v svojo sobo, da je ne bi zalotili pri prisluškovanju.

»Metka, Metka! Kje le tičiš zopet?« Oče jo sam privede v sobo pred snubca. »Zakaj sta prišla, menda veš.«

Bog ve, od kod je vzela Metka v tistem trenutku toliko moči, zbranosti in odločnosti. Niti z očmi ni trenila.

»Mati pravi, da je brez tvojega privoljenja vse najino govoričenje mlatev prazne slame. In ima prav! Kaj praviš ti? Bi mogla živeti s Francetom?« 

Tišina, trikrat večja kot prej.

»Metka, saj veš, da te ne silim?« Oče hoče biti nežen. »Povej, kakor veš, da bo zate prav!«

Metki ni bilo niti treba napenjati možganov in iskati primernih besed. Saj so mati že prej povedali, kako je prav in kako misli sama. In je mirno ponovila materine besede: »Nikamor se mi ne mudi z možitvijo!«

Francetovega očeta osupne ta mir. Gleda Metko, ko da jo hoče preskusiti: Ti torej ne siliš za mojim sinom na najlepše posestvo v vasi?

France je pa nemiren. »To je zopet izgovor! Reci vsaj, da boš moja, kadar ...« Pa ne pride dalje France. »Odgovori Francetu! Saj ga razumeš!« sili oče.

In zopet pridejo Metki prav materine besede: »Nekam bolna sem! Dokler ne ozdravim, se ne poročim!«

»He, he, ta pa je druga!« se odobrovolji oče. »Ni nič nevarnega s tisto tvojo boleznijo! Nič se ne boj! Najboljše zdravilo za tvojo bolezen je zakon! Kaj ne, France?« In oče hudomušno pomežikne proti Francetu, ko da sta o tem že pomodrovala.

»Saj počakam, če hočeš!« je ves nestrpen France.

»Samo obljubi danes, reci, da smem upati ...« 

»Najprvo zdravje!«

»Jutri zaprežem! V kočiji te popeljem k zdravniku! Če te ne ozdravi prvi, pojdeva do drugega! V Ljubljano, na Dunaj, če treba! Ni zlomka, da bi ne bilo zdravila za tisto prehlajenje v grlu. V tednu, dveh popolnoma ozdraviš! Ali smeva priti nato z očetom, da se dodobra in podrobno domenimo?«

Zopet napeta tišina v sobi. Zdaj pa je Metki le bilo malo vroče v glavi in tesno pri srcu. Toda današnji dan je bil nekak srečen dan, ko so se ji mimogrede in z lahkoto budile prave misli v glavi. Ko je France omenil Ljabljano, je Metka začutila, kje je njena rešitev v najhujši zadregi.

»V Ljubljano se itak spravljam že sama! V mestu sem bila, pa mi ta zdravnik ni povedal pravega. V Ljubljani so boljši zdravniki ...«

Oče jo je debelo pogledal. Mati jo je vprašaje motrila: Ali misliš resno, ali pa hočeš le izbegniti odločilni besedi?

France se ni dal potolažiti: »Sam te popeljem na železniško postajo! Ali sedaj reci le kratko besedico, da smem upati! Negotovosti ne prenesem, preveč sem se že mučil z njo.«

Kaj naj reče Metka, ki ne more obljubiti?

»Metka!« Tako proseč in drhteč je bil Francetov glas da se je Metki zasmilil. Od kod le jemlje tak glas France, ki je bil včasih tak zadrezljivec in surovež nasproti vsakemu, kdor je imel za Metko lepo besedo in prijazen pogled? »Pa veš, s kako muko sem pripravil očeta do tega da je šel z menoj ...« O, kako je trpel France!

Njegov oče je radovedno motril Metko. Neprijaznost in slaba volja je ginila z njegovega obraza. Ko da mu je ugajalo, ker ni Metka ob prvi besedi padla njegovemu prvorojencu okoli vratu.

»Potrpi, France! Ko se vrnem iz Ljubljane ...« 

»Ne morem!« Stari France se je budil v njem. Stisnil je pest, srepo je pogledal po sobi. »Metka, v Ljubljani ostaneš zopet cele mesece. Medtem pa se vrne tisti ... oni... Tine se vrne od vojakov ... Lepih, sladkih in medenih besed ima na koše ... Jaz jih nimam ... Kdo se bo z njim ...«

Konec je bilo z Metkinim mirom. Zopet Tine! Vekoslav ga je omenil v odločilnem trenutku, orožnik tudi. Sedaj še France! Metki je bilo, ko da ji je zasadil nož v srce. Toliko se je še zbrala in premagala, da je ponovila: »Ko se vrnem iz Ljubljane ...«

In je odtavala v svojo sobo na oni strani veže. Samo minuto, samo sekundo še, pa bi se zgrudila med vrati. Morda je ta slabost od tega, ker ni na vso strašno bol od nikoder solz? Ko da je vse iz jokala na velikonočni ponedeljek pod Lokačevim kozolcem ...

France, tvojo ljubezen in muke ti Metka poplača! Ne misli, da Metka laže in ti hoče le izbegniti! Prav gotovo, France, ako zdravniki preženejo iz telesa to strašno in potuhnjeno bolezen, prav gotovo smeš tedaj upati! Upaj, France! Metka napravi, ko da niso nikdar igrah pod Lokačevim kozolcem »Divjega lovca«, ko da ni bilo tiste noči po igri, ko da ni bilo tistih večerov v tetini kuhinji, ko da ne skriva med svojimi čipkami pesmi »Marjetica«. O Bog, naj izgine nekam v pozabijenje tista strašna noč od velikonočnega ponedeljka na torek! Grozna noč, ki skriva toliko trpljenja!

Upaj, France, ki ne znaš govoriti lepih besed! Tine, ki imaš na koše lepih, sladkih in medenih besed, ti pa le molči, le molči ...

In Metka se je začela takoj pripravljati na pot v Ljubljano.

Oče je prišel po njo. Da se je Francetov oče že pomiril in je dovzeten za pameten razgovor je povedal. Metka ni hotela iti v drugo sobo. Kar je imela povedati je itak že povedala! Ko se vrne iz Ljubljane ... Oče hud in jezen. Sedaj v najhujši košnji pojde od hiše. Žanjico naj najame, teta naj pa kupuje zanjo vsako prgišče moke in vsak krompirček! Metke vsi ugovori in prošnje in jeza in grožnje niso uklonile. Jemala je iz omare obleko in perilo, ki ga je hotela vzeti s seboj v Ljubljano.

Mati je prišla ponjo. Teta ti je gorka, Metka, in te sploh ne sprejme!

Metka je vedela, kaj bo napravila, če jo bo teta zavrgla. Od gladu ne umirajo po svetu niti slepi niti hromi, ki sploh ne morejo delati. Da bi umrla od gladu Metka? Ptičke žive pod nebom, ribe žive v vodi ...

IX.

Deževen, pust jesenski dopoldan v Ljubljani.

»Ostani doma, če ti ni dobro!« je prigovarjala, teta Metki.

Metka pa je hotela s teto na trg. Tako se je bala zadnje čase samote. Ko so zjutraj odvihrali študentje iz treh sob, je bilo drugo nadstropje tiho kot mrtvašnica. V sobici z oknom na grad letos nista stanovala osmošolca, modra, učena, preudarna fanta, eden med njima celo pesnik... Petošolca sta bila, ki nista sobici z oknom na grad in svojim prednikom v njej delala nikakih časti. Sama sta posegala v prepir v ostalih dveh sobah in nista mirila drugih študentov, kot sta to delala včasih Tine in Ribničan. V vsem prostranem drugem nadstropju Metka ni našla kotička, kjer bi ji bilo prijetno in lepo ko nekoč.

Ob Tinetovih pismih prošle jeseni si je Metka naslikala vojašnico kot ogromno poslopje z vehkimi sobami, pustimi, praznimi stenami, kjer vzdihujejo fantje po prostosti. Tako jim mora biti pri srcu, kot je pri srcu Metki, kadar je ostala sama v tetinem stanovanju.

Pa kako more taka hiša tako spremeniti človeka, kot je spremenila. Tineta? Uganki Metka ni prišla do dna. Silila pa je s teto vsako dopoldne na trg tudi zato, da si je prihranila razočaranje ob pismonoševem prihodu. Ni bilo skoraj dneva, da bi se ne oglasil pismonoša v drugem nadstropju velike ljubljanske hiše. Metka je že upala, da dobi od Tineta odgovor in vselej ji je ob pismonoševem prihodu začelo hitreje utripati srce. Ko je pregledala naslove pisem, ki so jih dobili študentje, ji je vselej zastala kri. Ko da ji je vroča kri zledenela. In tisto vedno vprašanje tetino: »Zopet nič? Le pripravi se naj, slišal jih bo od mene!« Pisala mu je, da je utekla z doma k teti. Preveč je trpela doma po tistem strašnem velikonočnem ponedeljku ... Zbolela je, bolezen noče in noče po dobrem ... Ni ji odgovoril. Pisala je jasneje: bolezen jI jemlje ves mir. Skrb je tako strašna, da včasih dolge noči ne zatisne očesa ... Nobenega odgovora. Metka m hotela več pisati in se poniževati. Pisala je teta: Gospod Tine, kaj ste napravili z mojo ljubljenko? Niti teti ni Tine odgovoril. Ali ni razumel pisem in obupnih klicev? Ali je v vojašnici res tako otopel proti vsakemu klicu srca? Teta je bila jezna. In mu je pisala: Če nimate časa, da bi napisali vsaj drobno pisemce, vsaj pozdrav na razglednici, oglasite se, ko dokončate svoje vojaško leto. Morate se oglasiti, domov grede ali pa, ko boste šli na Dunaj. Morate, morate! Govoriti moram z vami o stvari, ki je v pismu ne morem napisati. Tudi Metka mora govoriti z vami, če je do tedaj ne spravi v grob skrb in žalost, v katero ste jo lahkomiselno in po naukih, ki ste se jih nalezli v vojašnici, pahnili vi, gospod Tine! ...

Morda se pa kljub temu pismu ne oglasi? Metki je kljuval dvom po možganih. Teta pa je bila vselej huda: Da bi se na tako pismo ne oglasil? Tine, ki je bil najboljši izmed vseh njenih študentov! In kako tenkočuten in natančen za vsako podrobnost! Ne čarajo vojašnice, v enem letu ne morejo tako spremeniti človeka! Tinetu bi morah iztrgati srce iz prs in mu všiti drugo, če bi bil res tak, da bi ne prišel ... Tine pride! Prav te dneve pride! Morda že danes!

Metka je silila s teto na trg. Samo da je v njeni bližini! Streslo jo je, kadar je pomislila, da bi stopil Tine prednjo na samem. Kaj bi mu rekla? Kako naj mu razloži? Kaj poreče? Naj govori rajši teta!

In Metka je šla s teto na trg. Vzela ji je košaro, dasi se je teta branila. Tako se spodobi! Med branjevkami tam za škofijo je Metka ko po navadi zaostala in šla za teto. V gneči bi težko šli vštric.

Naenkrat pa je Metka obstala. Teta se je naglo ozrla po njej. S komolci je odrinila ženske, ki so se gnetle med njo in Metko, ter jo hlastno prijela pod komolcem.

»Križ božji! Kaj ti je, Metka?« 

V Metki pa je plamtela misel: Nobene pozornosti! Marija, pomagaj mi, da se ne zgrudim! Odženi slabost od mene, obdrži me na nogah! Vkljub gneči so ženske že opazile njeno slabost.

»Saj je že bolje ... saj ... saj ... In Metka je stiskala pesti in zobe, zaprla, je oči in se skušala ohraniti pri zavesti ... »Tam ... Tine ...« je skušala odvrniti tetino pozornost od sebe. Z glavo je pomignila proti semenišču.

Teta je sledila njeni kretnji in napela oči. Ko je opazila med ženskami človeka v uniformi, je Metko potegnila s seboj. Ni je vlekla za Tinetom, tja proti škofovi cerkvi je silila iz gneče. Med cerkvijo, stolnim župniščem in semeniščem je skoraj tekla in prisilila tudi Metko k naglici. Tudi na drugi strani semenišča se ji je še mudilo, ko pa sta zavih okoli ogla in krenili med semeniščem in Ljubljanico nazaj proti branjevkam, je teta pričela zaustavljati korake. Metkinega komolca ves čas ni izpustila, med naglo hojo ga je stiskala, kot da bi se bala, da ji Metka ubeži.

Sedaj je Metka spoznala tetino namero. Po tej strani, med kostanji in semeniščem, mora priti Tine. Skozi to gnečo se ni mogel preriti v času, ko sta hiteli okoli semenišča. S tem valom ljudi se mora preriti do njiju, uiti pa jima v tem tesnem prostoru ne more.

O, kako prav, da jo drži teta pod pazduho, kako prav, da je tu taka tesnava! Metkine noge so bile tako težke, da je ne bi nosile, če bi je ne držala pokonci tetina pomoč in telesa prerivajočih se ljudi.

Kako se bo le končalo, to nepričakovano srečanje? Kaj, če se bo zgrudila prav pred Tinetom? Neprijetno mu bo ... Nič zato! Pretrpela je dovolj zaradi njega, grd je bil dovolj, ko je na vse obupne klice molčal ...

Tam je!

Hipoma se je zavrtelo vse pred Metko, vsi ti ljudje v gneči, kostanji, zidovi semenišča ... Ob slokem vojaku v sivi uniformi, s črno čepico na glavi se je prerivala Vida, nadučiteljeva Vida ...

Metka je napad premagala. Bolečina je bila tako ostra in skeleča, da je prevpila slabino v udih, nogah, sklepihj okoli srca in v glavi. Ugriznila se je Metka v spodnjo ustnico ...

Tako torej! Saj se je Metki že tam med branjevkami gdelo, da se Tine ne preriva sam med ljudmi. Ali Vide od strani in od zadaj ni mogla spoznati. Nista slučajno skupaj, nista se mogla stoprav v tej gneči sestati, drugače bi ne bil njun pogovor tako miren, smehljata se, kaj prijetnega ji pripoveduje. Za ljudi se ne briga, ne vidi ju, nje in tete ...

Tako torej, Tine, nesreča mojega življenja ...

»Dobro jutro, gospod Tine!« Teta ga pozdravi šele, ko jo hoče odriniti izpred sebe. Tako zaverovan je bil v Vido, da ju vse do tega trenutka ni opazil.

»O, gospa ...« Tine je v prvem hipu prijetno iznenaden. Ali ko mu zdrkne pogled s tete na Metko, mu zastane beseda. Pobledi in zmede se. Povesi pogled. Reši ga sablja. Tine sedaj ne nosi več bajoneta kot o veliki noči, sablja mu binglja ob boku. In za to sabljo zgrabi in jo pritisne k sebi, ko da mu jo hoče gneča odtrgati z jermena. Z drugo roko si začne zapenjati odpet plašč.

»Velik gospod, o, velik gospod! « In teta pomigne na njegove zvezde na ovratniku: po tri svetle na vsaki strani vse lesketajoče se, prišite so na pozlačeno podlago. Nato zdrkne pogled na sabljo. Vide teta očividno ne pozna.

Tine je v zadregi in tega ne more skriti Bledica je že zginila z njegovih lic, zdaj je rdeč ko kuhan rak. Prestopa na mestu, menca s sabljo in plaščem, boji se in noče pogledati Metke. Da bi ponudil vsaj teti roko, se ne domisli.

»Metka! Kakšna si! Pa nisi bolna?« Vidin vzklik ni hlinjen. Široko zre v Metkin obraz.

Tine mora sedaj pogledati tudi Metko.

Metka čuti, kako se širijo Tinetove oči. Naglo mu gine rdečica z lic »Metka ... Metka ...« menca ves osupel in preplašen.

Teta zapiči svoj pogled v Vido.

»Se ne poznate? Pa ste iz iste vasi! Moja bivša gospodinja! Vida, učiteljiščnica, hčerka našega nadučitelja.« Tine hiti, ko da je vesel, da mu ni treba gledati Metke in ji reči kako besedo.

Teta ne seže v ponujeno Vidino desnico.

»Niste dobili najinih pisem?« Teti se glas trese in je očitajoč. In zopet se spremenijo barve na Tinetovem obrazu.

»K nam torej ne mislite priti?« Tetin glas je temen. Skoraj grozi.

»Pridem ... Pridem ... Na svidenje ...« Mirno, skoraj z veseljem se spusti v gnečo. Govoriti z njim ni več mogoče.

Tetin obraz je tako mrk, kakor ga Metka še ni videla. Tok ljudi ju potegne za Tinetom. Gneča ju šele na prostranem trgu izpusti. Obe ko dogovorjeno pogledata okoli sebe in iščeta z očmi. Tine jo maha z Vido proti mostu, ki ga strašijo zmaji. Mudi se jima. Vida nosi pod pazduho knjige. Trne potrkava s sabljo ob cesto.

»Ta je Vida?« Mračen, mračen je tetin glas.

»Vida! in pred njo ga je sram ...« 

Žalost v Metkinih besedah teto zbode.

»Čakaj!« In zagrozi s pestjo za Tinetom, ki zavija na most z zmaji. »Slišal jih boš, ko prideš!«

Metka bi povedala teti, da ga sploh ne bo, pa med tem vrvenjem ljudi ni prostora za tak razgovor.

Tako prazno je v njeni glavi. In tako tesno, tesno ji je okoli srca. »Ni mi dobro, teta!«  »V posteljo moraš! Hitro!«

»Tako slabo mi ni, da bi ne mogla sama domov! Le nakupite, kar potrebujete!« 

»Res prideš sama?« 

»Pridem! Brez skrbi!«

Metka pa je hotela s teto na trg. Tako se je bala bukvarne.

Sram ga je ... Sram ga je ... Sram ga je ...

Metka je počivala ob kamnih pred škofovo cerkvijo, počivala je pred hišo in v prvem nadstropju je morala tudi počivati. V kuhinjo je prisopla, ko da je prinesla v drugo nadstropje breme, pretežko za njo. Sesedla se je na stol in se zazrla, v tla.

Sram ga je ... Sram ga je ... Sram ga je ... Seveda! Kaj si ti, Metka, proti Vidi! In še taka, kakršna si sedaj ...

»Drugo je Vida ...« Metka je naglo dvignila glavo. Kaj je res Tine pravkar spregovoril te besede? Kje je? Ah, pusto, pusto je vse drugo nadstropje. Dež bije ob šipe, gradu v megli ni niti videti. Ko v mrtvašnici je tiho v tetinem stanovanju. In zunaj je pust jesenski dan. Tedaj ko je Tine spregovoril tiste besede, je cvetelo drevje, po belih cvetovih sta stopala tja proti polju ...

Tedaj je bila cvetoča pomlad ... Tedaj je bilo drugače ... Drugače, drugače je bilo tedaj! Tedaj se te, Metka, Tine ni sramoval! Nisi ti tekala za njim, sam je prihitel, gotovo je že prej izbiral besede, da so bile tako lepe, omamljive, da so te premotile ... Tedaj, o, tedaj ...

Tisto, kar je prej tako tiščalo Metko v grlu, da ji niti dihati ni dalo, tisto se je raztajalo. Same so privrele solze v oči.

O, kako je bilo tedaj vse drugače! Pa ne bo nikoli več! Nikdar, nikdar več! Zakaj nisi tedaj poslušala, Metka, tistega glasu, ki ti je šepetal: naj čaka Tine! Nikdar bi ne doživela tega, da bi se te Tine sramoval!

Vse hudo teh dni se ji je zgnetlo v solze. Ah, včasih si jih je Metka želela, ker bi ji z njimi odleglo. Pa jih ni bilo. Ah, tako hudo ni bilo še nikdar ko danes. Sramuje se je ... To je plačilo za vse tisto, kar je Metka lepega o tebi mislila, Tine ... Zahvala za vse, kar ti je dala ...

Metka je pobegnila iz kuhinje v sobico z oknom na grad. Ni hotela, da jo vidi teta v taki žalosti.

Tu je menda napisal njeno pesem! Zakaj jo je napisal? On te je premotil, Metka! Pesem je bila most do tvojega srca. Utrgal je na domačih poljih preprosto rožo, marjetico, v zelenem polju rožo. Vprašal je bete lističe za svojo srečo in bodočnost: Metka ... Vida ... Metka ... Vida ... Vida! je povedal za drugo listič. Marjetica je bila z belimi listi oropana vse svoje lepote ... Odvrgel je stebelce z rumenim koncem in ga pohodil. Marjetica, bila si v zelenem polju roža! V zavrženem stebelcu z rumeno krono nihče ne opazi rože iz zelenega polja ...

Vse teže je bilo Metki pri srcu, vse bolj grenke solze so lile iz njenih oči, vse bolj črno in obupno ji je bilo.

Saj ne pride! Teta zaman upa. Če pa bo morda prišel, ker se ne bo hotel zameriti teti, ga srce semkaj gotovo ne bo prignalo. V srcu nosi Vido ... Kako bi se našla takoj po njegovem prihodu, če bi ji ne pisal? Pisaril je njej in je zato razumljivo, da ni hotel odgovoriti na Metkina in na tetina pisma. Čemu teta toliko upa od razgovora z njim? Ali njegov molk in današnje spremljanje Vide ne povesta dovolj?

S silo in grožnjami teta pri Tinetu ne bo ničesar dosegla. Srce ga vleče k Vidi, Metke ga je sram ...

Metka je pozabila na previdnost. Žalost je bila prevelika, šele koraki na hodniku so jo zdramili, da se je potajila v joku.

»Nikogar doma?« 

Pismonoša!

Ni se oglasila, ni šla pregledat pisem. Tine ni pisal! Teta, vi boste z neprijaznostjo Tineta le razdražili! Ali ga morete prisiliti, da bi proti svojemu srcu privolil, kar hočete od njega?

Vse je črno, črno! In izhoda ni nikjer in nikamor. In kaj bo po razgovoru s Tinetom?

Tudi pri teti ji ne bo več obstanka. Mladi študentje so zvedavi. S tako radovednostjo jo že sedaj zasledujejo s pogledi, radi bi jo vprašali, pa si ne upajo ...

Kam pod milim nebom naj se skrije Metka? Kam naj pobegne?

Vsak čas se bo vrnila teta. V njeni bližini bo premišljanje še težje, odločitve ne bo nobene. Solze teko, pred teto ne smejo, ne sme jih videti!

Metka ni dosti premišljala. Vrgla je z glave čepico, ki ji jo je vsilila teta, in si privezala robec. Stisnila je še ves moker dežnik pod pazduho in se zagnala po stopnicah ...

Kamor koli! ... Proč od ljudi!... Naj nihče ne gleda teh solz! Proč, proč, čim dalje od obrazov, ki jo poznajo.

V Ljubljani je toliko ljudi, da se pred njimi ne skrije človek niti pod Rožnikom, niti v tivolskih gozdovih. Niti v takem deževnem jesenskem dnevu ne ubeži človek pred njuni, pa naj krene po cesti proti Dolenjski ali proti Ježici. Vlak je hrumel mimo Metke. Kam pelje? Proč od ljudi! Čim dlje mogoče! Daleč, daleč od ljudi, ki bi človeka mogli spoznati. Med neznane, med neznane obraze!

Metka je že vsa premočena prišla na postajo. Povpraševala je po prvem vlaku, ki odide, povpraševala po ceni. Kamor koli, le čim dlje — — —
— — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

Sobica z oknom na grad to zimo še ni bila kurjena. Če bi me ne kuhala taka silna vročina, bi bilo prijetno v sobici, da nikdar tako. Tako pa človek sam ne ve, ali je resnica, ali le sanjam in so vse te podobe in prikazni le plod vročične domišljije. Ves gorim in drhtim, iz mene lije pot, ali to vidim: miza je ob moji postelji, skodelica za čaj je na njej in steklenička z vodo za grgranje. Ob mizi sedi gospodinja. Plete. Včasih vstane in stepi k peči. Včasih se skloni čez mizo in mi obriše z robcem pot s čela.

Gledam, gledam v ta obraz. Ali sem ga res že kje videl? Ne morem se domisliti. Ali tisti dogodek iz rane mladosti mi je tako Sivo v spominu, ko da sem ga doživel včeraj. Če so morda tudi vse drugo le prikazni vročične domišljije, tisti dogodek je resničen:

Zunaj je pokalo od mraza. Šipe na oknih so bile do vrhov pokrite z ledenimi rožami, čevlje, še copate in nogavice so mi skrili, da bi jim ne mogel uteči na led. Čepel sem na gorki peči in premišljal, kako lepo je tistim, ki se drsajo.

Sosedov Polde je prinesel novico, da so prišli k sosedu tista teta, ki prinašajo otroke. Novica je moje misli okrenila v drugo smer.

»Kako je mogla sedaj potegniti otročička iz vode, ko je zamrznjena?«

Polde tega ni vedel. Tistega otročička pri sosedu tudi ni videl in ne ve, če je kaj zmrznjen ali vsaj nazebel. Ali eno je gotovo: otročiček je pri sosedu!

Pri nas so se oglasih tista teta pred dvema letoma. Od tedaj imamo pri hiši Jožeta. Zdaj me je mučilo vprašanje: v taki zimi! Ah razbije led, da potegne otročička iz vode?

Vprašal sem očeta. Oče pa ni bil menda pri najboljši volji. Ni mi pojasnil, le tja proti šibi pod stropom je pogledal. Ali sem morda vprašal kaj grdega?

Mati so mi razložili, da bo mir: »Bog napravi tako, da dete ne zmrzne v ledeni vodi. Niti ozebe ne!«

Takoj sem pograbil za razlago. Če Bog varuje take nerodne otročičke, kakršen je bil naš Jožek pred dvema letoma, ko so ga potegnili tista teta iz vode in prinesli k nam, bo varoval tudi mene, ki sem že velik in gorko oblečen! Ali se smem iti drsat? Bog me bo obvaroval pred prehladom! Mati so me napotili k očetu. Očeta si nisem upal prositi.

Ostal sem doma in doživel še isti dan novo uganko, ki se je nisem mogel razložiti. Tista soseda, h kateri je prinesla, otroka ona teta, je prišla očeta prosit, če bi bil detetu za botra.

Kadar pride tista teta z otrokom k hiši, se mati njenega prihoda tako ustraši, da zboli. Po teden dni, včasih še več ne sme iz postelje mati, tako zboli od strahu. Na, ta soseda se pa ni prav nič ustrašila in ni bolna! Ponoči je prišla tista teta k njim, danes pa že leta okoli!

Oče ni bil Bog ve kako navdušen in se je branil. Saj pravim, da je bil tisti dan slabe volje! Noče iti za botra! Pri vsakem krstu je gostija! Bele pogače jedo, povitice, prekajeno meso, kuretino! Vino pijejo! Vseh teh dobrot se oče brani! To je danes slabe volje!

Ko je začela stara soseda govoriti o zasluženju pri Bogu, so mati menili, da ji oče ne sme odbiti prošnje. Oče so nato prikimali, boljše volje pa niso poštah.

Nisem se več zmenil za led in drsanje. Imeniten dan! Kaj vse me še danes čaka! Oče se od krstne pojedine nikdar ne vrne prazen domov! Še danes bom glodal vsaj petelinčkovo perot, če že bedrca ne! Kos povitice ali vsaj pa kos bele pogače mi danes ne uide!

Ko se je oče oblači v nedeljsko obleko, so mati prinesli v košarici krompirja, da ga olupijo za večerjo. Jaz začuden in hud: danes, ko gredo oče za botra, pa krompir?

Tedaj so mati razložili, da je moje pričakovanje in veselje zastonj! Nikake pojedine ne bo! Tista teta niso prinesli deteta sosedi — takim starim tetam ne pošilja Bog otrok. Stari ljudje kmalu pomro. Kaj bi otročički brez staršev? Zato starim ljudem ne nosi tista teta otrok.

Oče so se obregnili ob mater: čemu le odgovarja na tako neumna in zvedava, vprašanja smrkavega nepridiprava, ko sem jaz? Kaj le imajo oče danes zoper mene, ko se vendar nisem ves božji dan ganil s peči? Le na led sem mislil, utekel pa danes nisem!

Ko so oče odšli, sem pa le zvedel vse. Včeraj je prišla tuja žena k sosedu in prosila, če bi se smela pri njih ogreti. Psu bi človek v tem mrazu ne odrekel gorkega kotička pod streho, nikar premraženi, trepetajoči, pol zmrzli ženi. Proti jutru, še v temi, je pa nenadoma prinesla tista teta tuji ženski drobno dete ...

Navalil sem na mater z vprašanji: kako pa je mogla tista teta vedeti, da je prišla k sosedu tuja ženska in je prav nji prinesla otročička? Če je prišla tista žena sama, kje pa je mož, da bo oče detetu? Jaz imam, sosedov Polde Ima, mi vsi otroci imamo očeta. Ali je tista teta rekla sosedovemu stricu, naj bo on oče otroku? Rekli ste prej, mati, da takim starim ženam, ko je sosedova teta, Bog ne pošilja otrok — ali jih takim starim stricem, kot so sosedov stric, pošilja?

Zdaj so postali že mati hudi nad mojo zvedavostjo. Odgovora nisem dobil. Trd oreh so bila vsa ta vprašanja za moje možgane. Napenjal sem jih in premišljal, bréz materine pomoči pa seveda nisem mogel nikamor. Zato je polagoma začela popuščati moja radovednost; misli so zopet popihale na led. Bistre so bile tisti dan moje misli in so hitro sklenile: pa je le današnji dan srečen! Če ne bi tista teta prinesli k sosedu otročička, bi oče ne šli za botra. Ob peči bi sedeli, treske bi tesali, mimo njih še ne bi mogel izmuzniti skozi vrata. Mater pa že kako pregoljufam!

In sem jih pregoljufal in smuknil na led. Zvečer je sicer pela šiba, ali nadrsal sem se pa le. Pazili so name bolj ko prej, čevlje so mi še bolj skrili. Nikamor nisem mogel iz hiše, skoro s peči se nisem smel geniti. Ko je prišla stara soseda pravit, da je tisti otročiček umrl, se nisem začudil. Saj sem zmerom mislil, da mora škodovati takemu nežnemu in drobčkanemu črvičku ledena voda. Nobeno čudo ni, če umre!

V tem premišljevanju in razmotrivanju, ki ga nisem imel komu povedati, se mi je zopet posvetilo: na pogreb pojdem! Vsaj doma rečem, da grem, pa se tako dokopljem do čevljev.

Niti branili mi niso preveč. Nihče ni sumil, kako zvito sem jih potegnil. Mraz je popustil. Morda jutri sploh ne bo več priložnosti za drsanje!

Pred sosedovo hišo je bila gruča žensk, otrok ni bilo. Kdor se je mogel izmuzniti od doma, je šel rajši na led. Postalo mi je vroče: ne bo se lahko potajjti in pobegniti na led. Stiskal sem prijatelja Poldeta za roko in ga obupno pogledoval. Godilo se mu je menda enako kot meni; pomoči in izhoda ni vedel niti on.

Gospod kaplan so blagoslovili belo krstico. Sprevod je krenil: ministrant, ki je nesel križ, gospod kaplan, fant, ki je nesel krstico. Tuja ženska, ki je med kaplanovimi molitvami nekolikokrat potegnila sapo skozi nos, je držala nekaj zavojčkov sveč v rokah. Ozirala se je v gručo žensk, če pojde katera v sprevod. Menda je bila tuja ženska v zadregi, ker ni mogla nikomur ponuditi pripravljenih sveč.

Še trdneje sem stisnil Poldeta za roko in ga potegnil za seboj. Svečo moram dobiti! Sveča bo pred strogim očetom dokaz, da sem res bil na pogrebu!

Kajpa da ob takem pogrebu nisva mogla s Poldetom nikamor pobegniti. Žena, ki nama je dala sveči, naju je pustila predse. Ko da hoče paziti na naju, da se ne izmuzneva in je ne ogoljufava za sveči!

Moje upanje je bilo, da se pogreb v tem mrazu hitro zvrši. Potem bova stekla s Poldetom na led in si pred mrakom že še nabrusila podplate.

Skozi vas pa je šel pogreb prepočasi. Le čemu v tem mrazu tako počasi? In ko še ljudi ni, ki bi nas gledali? Tu pa tam kaka ženska na pragu ah izza tega in onega z ledenimi rožami okrašenega okna radoveden obraz. Pot iz vasi do pokopališča pa se je vlekla ko še nikdar.

Ko sem se v svoji nestrpnosti ozrl na žensko za nama — morda bi se le mogla kako izmuzniti — sem videl, da nosi tiste zavojčke s svečami s seboj. Čemu jih nosi s seboj? Edina pogrebca, ki imata pravico do tistih sveč, sva midva s Poldetom. Morda se pa žena le domisli in nama po pokopu stisne v roko vsakemu po en zavojček sveč. Ob tej misli mi je bilo kar laže in nestrpnost se je umikala upanju: če prinesem domov zavojček sveč, poraste moja veljava, tako da mi jutri nihče ne bo skril čevljev. Prikupim se očetu! Sveče doma zmerom potrebujejo, denarja pa ni zmerom, da bi jih kupovali. Zavojček sveč! Če se ne omehča oče, porečejo mati zame lepo besedo. Ako Bog da, prijatelj Polde, jutri se nadrsava, da bo za vso zimo dovolj!

Med pokopom nihče ni jokal. Da za takim majčkenim otročičkom nihče ne joka, to vem že od prej. Tem manj bi se kdo žalostil za tega črvička, za katerega je rekla stara soseda, da je še sreča, da ga je Bog vzel k sebi v nebesa! Boš videl, Polde! Ob taki sreči nama zavojček sveč vsakemu ne uide! Čemu jih je pa tuja žena kupila, če ne za pogrebce? Ministrant in fant, ki je prinesel krstico do groba, sveč pri nobenem grobu ne dobita. Gospod kaplan je že prejel dolgo voščenko. Komu torej pripadajo tiste sveče?

Zavojček sveč je žena krčevito stiskala k sebi. Niti misliti ni bilo, da bi se v takem joku domislila in naju obdarila.

Sedaj je Polde mene vlekel s pokopališča. Jok tiste obupane žene me je tako pretresel, da bi še sam jokal.

Tako jokati še nisem nikogar slišal. In zato mi je menda ostal tisti jok v spominu do današnjega dneva in mi je vselej hudo, ko se spomnim nanj.

X.

V gosposki sobi gostilne »Pri zlati ribici« so bili gostje razigrane volje. Natakarica je komaj sproti nanosila pijače, ki so jo zahtevali. Tu četrtinke, tam politre, tam litre, tu črno kavo, tam čaj, tu kislo vodo, tam navadno vodo, pa prigrizek in cigarete. Pa odgovarjaj na vsako vprašanje, včasih osoljeno in opolzko, da ti sili rdečica v lice. Pa še brani se in izogibaj nerodnih rok gospode, ki ji sili vino v glavo, da krili z rokami in pozablja na dostojnost in spodobnost.

»Pri zlati ribici« je bilo vsako soboto živahno, toda tako kot to pa še nikoli vse te mesece, odkar streže gostom nova natakarica. Veselost gospode v posebni sobi je privabila pivce tudi v obe ostali sobi. Gospodar prinese temu in onemu vino na mizo, iz kuhinje je moralo na pomoč dekle, ki se uči kuhe. Natakarici ne bi bilo dovolj sto rok, de bi hotela vsem takoj postreči. Čisto nepričakovano se je navalilo danes toliko gostov. Gospoda slavi prihod novega geometra. Kako ga slavijo! Govor za govorom; kar zvrstiti se ne morejo! Geometer naroča litre!

Kadar mora natakarica v geometrovo bližino, skuša skriti svoj obraz in noče pogledati geometru v oči. Geometer pa je prešeren in objesten, kot nalašč jo venomer kliče in naroča. Natakarica včasih res ne ve, kje se je drži glava. Toda natakarica ne pogleda geometru v oči, pred njim poveša pogled in išče prilike, da čimprej odhiti iz njegove bližine. To se ji vselej ne posreči, zakaj geometer je središče družbe in večera in menda zato misli, da mora sam vse ukazovati in naročati. Čim poznejša ura, tem teže je natakarici bežati od geometra. Gospoda je posedla okoli dolge mize z geometrom v sredini. Na mizi sami htri, zadnjo četrtinko je vrgel geometer pod mizo.

Oženjeni gospodje so odšli, od njih so ostali le tisti, za katere so vedeli, da odhajajo zadnji iz gostilne.

»Ribica!« Kakšen je le ta geometer! Ribica ni nobeno žensko ime! Če je gostilna Pri zlati ribici, ali naj bo natakarica Ribica? O, če je kje na svetu katera ženska večja reva kot je natakarica! Kar se komu poljubi, ji reče. Za tarčo mora biti pijani gospodi. Svoje duhovitosti ne znate drugam stresti kot na ubogo natakarico?

»Ribica, Ribica! Imenitno!« Gospod, z glavarstva, ki ne more nikdar mimo natakarice, da bi je ne vščipnil, plane s stola, potrka z nožem po kozarcu. »Moj govor bo kratek, gospoda! Srce me sili in tudi je moja dolžnost, da v imenu stalnega omizja gostov ,Pri zlati ribici' izrečem gospodu geometru najtoplejšo zahvalo za njegovo duhovito domislico. Mesece že streže našim želodcem, hladi in napaja naša žejna grla naša dična, naša draga in mila prijateljica Anica ...«

Omizje kot v zboru: »Živio Anica!« In vsi dvigajo kozarce.

Natakarico pri vratih prestreže gospodar, da ne pobegne. »Ne bodi dete! Razumi vendar šalo!«

»Anica, Ančka, Anka, Anuška, Anutja, Ana. Imena, kakršnih je po svetu dovolj! Dekleta z imenom Ribica pa gotovo ni nikjer na vsem širnem božjem svetu. Kaj mislite, gospoda moja?« 

»Ni ga! Ni ga!«

»Ančka, naša Ančka! Ime Ančke ni zate! Prenavadno, prevsakdanje je zate, ki si cvet deklet, ki si čisto drugačna kot druge tvoje tovarišice! Šale ne poznaš, življenje ti ni cvetoč travnik. Posebno ime moraš imeti za svoje posebnosti, da se boš tudi ti smejala z nami in bila dobre volje kot mi. Ribica! Kak domislek! Gospod geometer, hvala vam zanj! Hvala vam, da ste nam vzeli iz src in jezika besedo, ime, katerega smo čutili, pa ga nismo mogli izreči! Dosedanja Ančka, odsedanja Ribica, pridi, da te krstimo na ime Ribica!«

Gospodar vleče natakarico k mizi. Gospodje so vsi iz sebe, vse je vrglo s stolov, kozarce dvigajo proti njej in hrumijo: »Živio Ribica!« Geometer ji tišči svojo kupico v roko. Ta trenutek porabi nakatarica, se iztrga gospodarju iz roke in pobegne v sobo za navadne pivce.

Natakarica ni sužnja, da bi počenjali z njo, kar jim pade v glave, ki so razgrete od vina. Da vas le sram ni, gospodje, izbirati za svoje norčije prav natakarico, ki opravlja svoj težak posel le, da se na svetu pošteno preživi.

Gospodar priteče za njo: »Gospodje kličejo, Anica!« 

»Če opustijo svojo neslano šalo, grem! Če ne ...« 

»Če ne?« Gospodar grbanči čelo.

Natakarica se vrne h gospodi.

»Ribica, o, Ribica! Pa si res ko Ribica, ki je človek ne more obdržati v roki in mu spolzi iz nje!«

»Ribica! Ribica!« Od povsod in z vseh strani: »Ribica, Ribica.«

Natakarica stisne zobe. »Kdo me je klical.« 

»Jaz že, če nihče drugi ne!« Geometer jo ujame za roko. »Če izpolziš drugim iz rok, meni ne boš, Ribica zlata!«

Natakarica toliko da ne zavpije od bolečine. Gospod z glavarstva, ki je prej govoril, je posegel kar čez mizo in jo vščipnil v vrat.

Geometer jo stiska za roko, da jo boli. Ko se mu skuša izviti, se mora obrniti z glavo proti njemu in mu od blizu pogledati v oči.

Težko sope natakarica. Ali je natakarica cunja, ob katero si sme vsakdo obrisati roke?

Hipoma jo geometer izpusti. Debelo ji zre v oči.

»Ribica! Kje sva se midva že videla?«

Natakarica je rdeča v obraz od napora, ko se je skušala izviti iz geometrovih rok. Rdeča je v obraz od bolečine, ker jo je tisti gospod z glavarstva tako surovo in neusmiljeno vščipnil v vrat. Ničesar ne odgovori geometru. Pobira po mizi prazne skodelice, v katerih je prinesla črne kave. Globoko sklanja glavo nad mizo.

Geometer ne odneha: »Gospodje, skrivnost in zanimivost vašega mesta poznam! Dekle, od kod se poznava?« Brezobzirno jo ulovi za brado in ji obrne obraz k sebi »Anica ... Anica ... Ančka ... Anuška ... Čakaj, da premislim? ... Anica ... Anica ... Ali si bila natakarica, ko sva se srečala v življenju?«

Natakarica se komaj oprosti geometrovih rok. »Govori, Ribica! Tedaj kajpa še nisi bila Ribica! Anica ... Anica ... Kje sva le že trčila skupaj? Pa nisi bila tedaj kaj drugega ... Zini vendar!« 

»Zaman, gospod geometer! Na natezalnici jo lahko mučite pa vam ne razodene ničesar iz svojega življenja! Saj prav zato pravim, da je zanimivost in skrivnost našega mesta!«

Geometer zacmaka z jezikom in tleskne s palcem in sredincem desnice. »Ko nalašč zame, gospoda! Ne veste, kako ljubim zanimive in skrivnostne ženske! Ribica, pripravi se!« In skoči za njo, da ji odpre vrata. »Lepa si, Ribica, primoj dunaj, da si lepa!« ji pošepeče.

Odrine ga od vrat. Čuje ga vse do kuhinje, kako se širokousti: »Gospodje, kdo stavi, da v štirinajstih dnevih, v mesecu pa prav gotovo potegnem kopreno z njene skrivnosti?«

Natakarica potoži gospodinji v kuhinji, da se ne počuti najbolje. Komaj da se drži na nogah, ura gre že proti tretji zvečer je bilo gostov kot na semnju. Gospodinja pregovori svojega moža, da ostane pri gospodi, ki se ne spravi iz posebne sobe.

V svoji sobici je natakarica kar omahnila na neodgrnjeno postelj, zarila glavo v blazino in oblečena nepremično obležala.

Gospodje v posebni sobi so postajah še glasnejši ko prej. Petje, posamezni vzkliki so prodrli vse do natakaričine sobe.

Ribica! Odslej ji noben gosposki gost iz mesta ne poreče drugače ko Ribica. Ribica, Ribica, Ribica! Jutri se kdo domisli na drugo, še bolj zaničljivo in poniževalno ime. Ostane ji tudi tisto ime poleg Ribice, na Anico pa bodo pozabili. Saj natakarica je zato v gostilni, da se lahko vsakdo vanjo obregne. Cunja, v katero lahko vsakdo obriše svoje umazane roke ...

Sunkoma vrže natakarico s postelje. Odločno si pripravi pisemski papir na mizo, črnilo, peresnik. Poskusi na časopisnem papirju, če pero lepo piše.

»Draga teta!«

Po teh dveh besedah na pismu pa se zazre proti oknu. Jutro se že oglaša. Ptički na kostanjih pod oknom ga glasno pozdravljajo.

Teta tam v Ljubljani je sedaj gotovo že pokonci, če ni že v stolnici. Nikdar ni zamudila prve maše. Ko je tudi najbolj priden in najbolj zgoden študent zazehal izpod odeje in skušal skozi okno presoditi po svetlobi, koliko je ura, se je teta že vrnila od maše in šla budit tistega, ki jo je prosil zvečer, naj ga pokliče.

Tam doma pa ugašajo ženice treske, s katerimi so si svetile s hribov proti fari. Kdaj reve. le vstajajo, da pridejo tako zgodaj v cerkev? Mati so že nametali zrnja kokošim, zakurili so na ognjišču ogenj, dojit gredo v hlev. Prebudili so sinčka, ki pojde z živino na pašo, vsi drugi v hiši še spijo. Saj je zaspal tudi sinko, ki so ga prebudili. Dvignil se je, debelo pogledal mater, začudil se, da je že jutro, počakal, da so mati odšli iz sobe, padel z glavo nazaj na postelj, se zvil v klopčič in že spal, ko da niti prebujen ni bil.

Drugi ljudje vstajajo okrepčani in sveži po mirnem spanju, natakarica pa niti oči še ni zatisnila. Drugi ljudje gredo k maši, natakarica pa naj jih po maši že čaka v gostilni, da jim postreže!

Glavni vrišč doni iz posebne sobe. Kaj ni to geometrov glas? Stavi, da v štirinajstih dnevih, najkasneje pa v enem mesecu, potegne, kopreno z natakaričine skrivnosti. Kajpa, saj natakarica sploh ni ženska, da bi jo kdo spoštoval ali imel do nje kak obzir ...

Natakaričino pero se dotakne pisma. Ali beseda ne gre in ne gre na papir. Kaj naj vam napišem, teta? Kakšni so ljudje, kadar se napijejo? Kako se vsak rad obregne ob natakarico? Bog obvari! Ni besedice tarnanja, nobene tožbe, da mi je hudo. Kaj torej? Čemu potem sploh pisati? Zakaj prav danes pisati, ko je nedelja in vsak hip potrka gospodinja na vrata? Ko da je svinec v nogah, oči lezejo skupaj, glava je razbolela. Kaj se siliš s pisanjem, natakarica?

Geometer sklene stavo, da ne bo miroval! Če se domisli in jo povpraša: Ribica, nekoč vas nisem klical za Ribico, ne za Anico, ampak za Kristo! Se spominjaš, Ribica? Ali nisi tedaj nosila narodne noše, ki se ti je tako lepo podala, da sem bil ves navdušen in nor za tabo?

Teta, ne zamerite, da sem toliko časa molčala! Saj bi vam niti sedaj ne pisala, če ... če ... Ne, ne napišem, da mi je hudo. Da je prišel semkaj geometer, ki se zaklinja, da odkrije mojo skrivnost, zato vam pišem.

Teta, zato vam pišem, ker se mi toži po domu, ker naglim na vas, pa ne vem, če sploh smem upati, da niste name hudi. Če niste, pišite mi, kako je doma. Svoj naslov vam pošljem za vsak primer ...

Tako nekako bi pisala. Tako tudi napiše. Sicer je pa prav vseeno, kako napiše. Pisma itak ne bo oddala na pošto. Najmanj desetkrat je že pisala v teh mesecih teti, vselej ji je pisala, kadar ji je bilo hudo. Nobenega pisma pa ni oddala na pošto.

Da je z geometrovim prihodom v mesto povečana nevarnost odkritja, da jo s sramotilnim imenom Ribica bolj ponižujejo ko kdaj prej, da ji bo odslej huje ko kdaj prej; to je zdaj sporočila teti. Ko je končala, ji je pero padlo iz roke, prej ko je napisala naslov. Glava ji je omahnila na pismo ...

Ko je tisto jutro potrkal gospodar na njena vrata in jo opozoril, da ljudje že prihajajo od maše, je nepričakovano hitro prišla v gostilniške prostore. Saj se ji ni bilo treba tisto jutro oblačiti in pospravljati sobe in postelje. Le spanec si je izmila iz oči in na postelji je poravnala in pogladila odejo.

Gospodje, ki so se odzibali pri belem dnevu iz posebne sobe, so začeli kapljati okoli poldneva na pivo in kisle ledvičke. Natakarica se je delala nevedno. Ko da zjutraj sploh ni utekla od njih. In že jo je navdajalo upanje, da ne vedo, kaj so ponoči počenjali. Na tisto nesrečno ime se ni nihče spomnil, dokler se ni prizibal geometer.

»Ribica, kako si spančkala?«

»Ribica! Saj res, Ribica!«

»Ribica, Ribica! Na, včeraj, danes zjutraj hočem reči, sem ga pa moral res imeti, da sem pozabil! Ribica!«

»Ribica, še vrček!«

»Ribica! Ledvičke!«

»Ribica, Ribica!«

Natakarica je pobledela. Ime jo je zbadalo ko s šivanko. Ponižanje in zaničevanje ji je pomenilo. Neprespana noč je pomogla k temu, da je v nekaterih trenutkih mislila vreči gospodi in smehljajočemu se gospodarju polne vrčke piva pod noge in pobegniti kamor koli. Rajši kam za deklo pri svinjah kot pri taki gospodi za natakarico!

Ribice ne bodo nikoli pozabili! Geometer ne bo miroval! Povsod jo spremlja s svojimi pogledi! Ne bo ji tu obstanka!

In po kosilu, ko se je pomirilo prihajanje in naročanje gostov, je natakarica brez oklevanja stekla v svojo sobico, dopisala naslov in vrgla pismo v nabiralnik na gostilni »Pri zlati ribici«.

Tudi v ponedeljek so gospodje še govoričili o Ribici, v torek, ko so svoje mačkasto razpoloženje čisto pregnali, so ponehali. In zopet je vzplamtelo v natakarici upanje, da pozabijo na to nesrečno in poniževalno ime. Geometer je imel menda dovolj opravka v svoji pisarni in ni mogel posedati v gostilni in vrtati v natakarico in njeno skrivnost In natakarici je bilo žal, da je v naglici in nepremišljenosti oddala pismo.

V sredo zjutraj je le okoli obrtniške mize sedelo nekaj gostov in ni imela skoraj nobenega dela. Prav tedaj, ko je skozi lino govorila z gospodinjo v kuhinji, je zadonel tja od steklenih vrat znan glas: »Dobro jutro!«

Natakarica je pobledela. Gospodinja se je prestrašila, kaj ji je in odkod ta sprememba v obrazu? Natakarica se ni ganila od line in ni pogledala na gosta, ki je voščil dobro jutro in treščil steklena vrata za seboj.

»Metka!«

Natakarico je vrglo od line. Ni se mogla več premagovati.

»Teta!«

Pivci pri obrtniški mizi so dvignili glave. Metka ji je ime, ne Anica?! Čuj, prijatelj, čuj! »Torej Metka in ne Anica! «

V kuhinji so pozabile ženske na vrelo vodo v loncih. Metka? Oho, to pogleda in prisluhne geometer!

Metka je potisnila teto v posebno sobo, da se zijala ne napasejo do sitega.

»Tu si torej ... tu si torej ... tu si torej ...« Ko da ni znala teta nič drugega povedati.

Ali ko ji je Metka prinesla jesti in piti, je teta hitro prišla tudi do drugih besed.

»Natakarica! ... Ti boš meni stregla! ... Moja Metka, moja nečakinja ... najljubša ... natakarica! Zadnja, kateri si postregla, sem jaz, da veš! Kje je gospodar?« 

Teti ni bilo nič dopovedati. Metka se ni mogla ubraniti. prepričanja, da se je te odločnosti teta naučila od svojega rajnega moža, ki je bil orožnik.

Gospodarja k sreči ni bilo doma. Metka je pripeljala v posebno sobo gospodinjo, ki ji je bila zelo naklonjena. Kaj sta se pomenih s teto, Metka ni cula. Po dolgem, dolgem razgovoru jo je gospodinja gledala s sočutjem. In samo prikimala je, ko ji je teta naročila, naj hitro pospravi svoje stvari in se pripravi na pot.

Ali po mestecu se je že razvedelo: ne Ribica, ne Anica — Metka! Imenitnega rodu je, tisto o skrivnosti, zanimivosti in znamenitosti ni nobena pravljica! Po njo je prišla teta v klobuku! Gosposkega rodu je Ribica — Metka!

Geometer ni vzdržal v pisarni. »Ali nisem rekel? Pa to je šele začetek!« In je prihitel na pivo, da vidi gosposko teto, ki se je razjokala — kakor pravijo — ko je zagledala svojo nečakinjo ko navadno natakarico. Prišli so drugi gospodje iz pisarn. »Ali res? Ribica? Ali je mogoče? Kaj nismo prav slutili? Ali nismo vedno trdni!«

Metka ni nikomur več postregla. Gospodar je robantil. Štirinajstdnevna odpoved! Ali naj sedaj sam streže? Strezi ti, žena, ki te je samo srce! Vsaj toliko časa naj ostane, da najdem drugo! To je zahvala, da sem jo vzel v službo brez knjige in sploh brez vsake listine, na samo lepo besedo!

Teta pa ni popustila! Plača, če ne gre drugače! Koliko hočete? Toda, Metka ne bo nikomur več stregla! Gospodinja pa ni hotela čuti o kaki odškodnini! Tako poštenih natakaric ni zlepa nikjer! škoda je zanjo, res! Ali da bi ji za njeno poštenost delali sitnosti in težkoče, Bog obvari!

Teta je naročila kočijo, toda gospodinja ni odnehala in tako sta se odpeljali v njihovi kočiji. Lepše kočije pa ni bilo v vsem mestu, kot je bila kočija gostilne »Pri zlati ribici«. V špalir so se postavni gospodje, bilo je radovednežev, da je Metka zakrila obraz, ko je oddrdrala kočija izpred gostilne »Pri zlati ribici«.

Teta je sedela pokonci in je prezirljivo zrla na radovedneže. Še jezila se je na Metko. »Kaj se skrivaš? Vesela bodi in ponosna, da se je tako končalo.«

Metka ni mogla biti ne vesela, ne ponosna. Tete se je skoraj bala. Kakor je skrivala po mestu obraz med radovedneži, tako ga je skrivala po vsej dolgi poti do postaje pred teto. Ni ji mogla pogledati mirno v oči. Tete pa je bila sama ljubeznivost in naklonjenost. Niti sence jeze! Ta dobrota je Metko še bolj bolela in še bolj se je čutila krivo. Ko pa se je hotela obtožiti, ji je teta z dlanjo zatisnila usta. »Ne besedice!« In vso pot do vlaka, na vlaku, vse do drugega nadstropja stare ljubljanske, hiše ni smela reči nobene besede samoobtožbe. V kuhinji z oknom na grad pa Metka ni mogla več zdržati svojih občutkov.

»Teta, nisem vredna.«

»Vredna si, da bi te pošteno prijela, ker si pobegnila tedaj! Tine je prišel ...«

Metko je zbodlo. Vso pot ga teta ni omenila.

»Čakala sva te, čakala, čakala ... Saj si ne moreš misliti, koliko sem pretrpela tiste dneve. Ko je prišlo tvoje pismo, da nisi mogla drugače ...«

Metka si je zakrila oči. Moj Bog, kako strašno ji je bilo tedaj, ko je pisala teti tisto pismo!

Teta je mislila, da se bo Metka razjokala. Prisilila jo je na stol, hotela je položiti njeno glavo v svoje naročje. Ali iz Metkinih oči ni bilo nobene solzice. Že dolgo, dolgo. Njene solze so iztekle v tistih treh strašnih, obupnih jokih: v noči od tistega velikonočnega ponedeljka na torek; takrat, ko se je vrnila v to kuhinjo z grenko zavestjo, da se je Tine sramuje pred Vido; na vaškem pokopališču nekega mrzlega zimskega večera ... Drugi jok bridkejši od prvega, tretji bridkejši od drugega ... Kateri je bil najgrenkejši?

»Ni več solz v meni, teta! Ne bojte se, ne razjočem se!«

»Saj jih treba ni več! Sedaj pridejo lepši dnevi! Brez solz ...«

Kaj le misli teta, ko zavija svoj obraz v tako skrivnostne poteze? In kaj naj bi le še bilo lepega za Metko na svetu? Da sem le zopet pri vas, teta! Tu v tej kuhinji z oknom na grad, kjer je bilo včasih tako lepo ... Drugega si sploh ne želim več!

XI.

Teta je pregnala s svojega obraza skrivnostne poteze, ko so odšli študentje na velike počitnice.

»Sedaj imajo tudi visokošolci počitnice!« je namignila.

Metka je razumela. Zabolelo jo je pri srcu. Kako težko je čakala včasih počitnic! O, kako lepo je doma sedaj ob žetvi.

Tisto jutro pa je teta povedala čisto jasno: »Z Dunaja grede se oglasi pri nas!«

Čemu le teta s tako vnemo becka v bolečo rano? Da pride nekoč do odkrite besede s Tinetom, je jasno. Ali čemu tako hitro? In kaj prinese razgovor z njjm? Kako se bo končal ta razgovor, ki se ga Metka boji in katerega se gotovo niti Tine ne veseli?

Teta je bila ves tisti dopoldan dobre volje in nekam svečana. Za kosilo je pripravljala celo pojedino. Še po vino je poslala Metko. Pozabila ni niti na cigarete, ki jih Tine tako rad kadi. Metki pa je pri srcu tesno in otožno. Mračen strah. Ko bi vsaj že bilo tudi to končano in bi človek imel za vselej mir!

Kako jo pogleda Tine? Če je tedaj, ko je pobegnila od tete, prišel, čakal in mu je bilo hudo, kakor trdi teta, čemu se potem bojiš, Metka? Če pride, se te vendar ne sramuje, kot si ti domišljaš! Morda ga je trdi Dunaj zopet privedel na tisto pot, s katere je krenil v vojašnici? Čemu se torej bojiš, Metka?

Oh, kako počasi so tekle tiste ure! Tetina svečanost je Metko le še bolj dražila.

Ko so se oglasih po stopnicah s prvega nadstropja Tinetovi koraki, se je Metki kar zvrtelo v glavi, tako ji je navalila kri v možgane. Čula je udarce svojega srca, čutila je nabijanje žil na sencih. Teta mu je stekla na hodnik naproti. Metka ni mogla z mesta.

Čula je teto: »Pozdravljeni, gospod Tine!« Glas ji je kar drhtel v veselju in svečanosti.

»Spoštovana, gospa!« Tudi Tinetov glas je bil vznemirjen.

Ko je Metka dvignila glavo, ga je zagledala. Vitek, raven kot sveča! Tudi brez uniforme je bil fant, da ga je bilo veselje in lepota pogledati, kakor bi rekel Metkin oče. Teta ga je še držala za roko, ko da ga hoče slovesno uvesti v kuhinjo in pred Metko. Ali Tine se ji je iztrgal iz roke. Ko je zagledal Metko, je tudi on zardel. Nemirno je švignil njegov pogled po njej, od glave do pete jo je premeril, precenil, preskusil.

Čemu to precenjevanje, merjenje, preskušnja, je bolelo Metko.

Naglo je pristopil: »Servus Metka!« Čemu jo tako pozdravlja, ko je ni nikdar? Čula je, da sta se tako pozdravljala z Ribničanom. Ali naj bo tak pozdrav izhod iz zadrege, ali naj poudari iskrenost in prijateljstvo kakor med Tinetom in Ribničanom?

Tinetov pogled pa ni šinil v Metkine oči, tja nekam po njeni roki je zdrsel ko v zadregi.

Metko je zazeblo.

»Kavo, čaj, gospod Tine?« je vprašala teta in jima pomogla iz mučne zadrege. »Pri kosilu ostanete seveda pri nas!«

»Če ni drugače, rad! Za kavo in čaj pa hvala. Prihajam naravnost iz kavarne!«

Metki se je zdelo, da je vesel, ker more govoriti s teto. Vesel še bolj, ker se je mogel obrniti od Metke in umakniti z nje svoj pogled.

»Kaj hodite v kavarno zapravljat denar? Ali ga ni škoda? Saj veste, da sva vas čakali!«

Tine ni ničesar odgovoril na tetino grajo.

V kuhinji je bilo mučno, tišina je bila tako neprijetna, da je Metka povesila glavo.

»Poldne se bliža, s kosilom moram pohiteti. Vem, da ne potrebujeta priče pri svojem razgovoru! Vse tri sobe so prazne! Stopita, v katero hočeta!«

Tine se ni prestopil z mesta. V zadregi je potegnil cigareto, jo vtaknil v usta in prižgal. Tudi Metka se ni genila z mesta.

»Jaz sedaj res ne morem iz kuhinje! Iti morata pač vidva, če vaju ni sram pred staro vdovico iztresti skrivnosti in bolečine svojih src ...«

Ko je Tine čul o srčnih skrivnostih in bolečinah, se je naglo odtrgal z mesta. Ni pogledal ne tete ne Metke; pohitel je iz kuhinje.

Metka pa, kot da je prikovana k tlom.

Z očmi, z roko jo je prosila in ji namigovala teta. Metka pa nič, ko da je ne vidi.

»Štor!« je razjezilo teto. »Zdaj, ko je prilika, je nema in gluha ...«

Metka je odločno pohitela za Tinetom. Prej ko se konča, prej bo mir! Da Tine ni krenil v nobeno tistih sob z okni na ulico, jo je mirilo in ji ugajalo. Da, v tej sobici z okni na grad, kjer je zložil Tine tisto njeno pesem, v tej sobici naj bo razgovor!

Zaprla je vrata za seboj in obstala ob njih. Tine je stal ob mizi pred oknom in zrl na grad. Ko da ni opazil njenega vstopa. Stal je tam, stal nepremično in strmel na grad. Ko da je ni v sobi. Prva ni hotela spregovoriti. Le kaj bi naj rekla?

Ob dogorevajoči cigareti si je zanetil drugo, stopil k peči za vrati in vrgel ugaslo cigareto v prostorček za pepel. Ko je zaprl vratca in se zravnal, se ni vrnil k mizi. Ob obeh posteljah je stopil tja proti vratom, ki drže v veliko sobo z okni na ulico. Glavo je imel sklonjeno na prsi, roke je sklenil na hrbtu. Cigareto je premetaval z ustnicami iz kotička v kotiček ust Trikrat je premeril tesen prostor od peči do vrat v veliko sobo. Molčal je. Na Metko ni pogledal ni enkrat. Nato se je ustavil ob peči, vzel je cigareto iz ust, stresel z nje pepel in med tem rekel: »Zdaj je torej konec pesmi!« Gledal je za pepelom, ki je padal s cigarete. Niti sedaj se ni ozrl na Metko.

Kake pesmi je konec? Kaj hoče reči s tem? Ali misli pesem o marjetici?

Tine zopet krene na pot od peči do vrat, ki drže v veliko sobo z okni na ulico. In zopet molči.

Ko se vrne do peči, obstane: »Takega konca si nisem nikdar mislil!« Skozi okno pogleda. Njegov pogled Metke niti ne ošine. Nato se obrne in zopet krene na pot proti vratom v veliko sobo.

Metka čaka, da konča s svojimi premišljevanji in modrovanji in pove kaj takega, na kar bo mogla odgovoriti. In kar bo sploh razumela. Kdo pa naj razume, kaj misli s tistim koncem pesmi?

Ko se vrne k peči, se zopet ustavi. In zopet se zazre skozi okno. Ko da Metke ni v sobi. »Filozofijo študiram, toliko moder pa nisem, da bi že prej spoznal, da življenje ni pesem! Ni pesem!« In zopet krene na pot proti vratom v veliko sobo.

Zdaj naj pride teta, ki je toliko silila in hotela razgovor, pa naj ga pogleda, Tineta, ki ga včasih ni mogla prehvaliti! Saj bo čakala teta s kosilom, če pojde tako naprej! »Tudi žalostne pesmi so na svetu!« reče Metka.

Tine se naglo obrne in jo bistro pogleda. Kaj je šele zdaj, ko je spregovorila, zapazil, da je v sobi? »Prav imaš! In kar lepo si to povedala! Zakaj pa stojiš in ne sedeš?« Z očmi pokaže na stol, na katerem je včasih pri študiranju drgnil svoje hlače Ribničan.

Metka sede.

Tine tudi pristopi k mizi in si pripravi svoj nekdanji stol. »Zame se začenja žalost, ko veselja sploh še okusil nisem!« Zgrudi se na stol, desnica mu po dolgem pade na mizo. »O, zakaj se je prav name zgrnilo vse to! Jaz, prav jaz moram zaradi nepremišljenega trenutka zagaziti v tako nesrečo! Kako čisto drugače sem si včasih predstavljal življenje!«

Drugačno življenje si je predstavljala tudi Metka! Pa sedaj ni tožbe iz njenih ust. Ali je v resnici tako nesrečen, ali hoče le na Metko vplivati?

»Se spominjaš, kako sem včasih v kuhinji razlagal Prešernovo nesrečo?« 

O, če se Metka spominja! Saj to so bili najlepši dnevi njenega življenja! Na pravo struno je zabrenkal Tine!

»Ko da sem čutil, kaj me čaka!« 

»Tudi jaz, drugače bi se ne ogrevala tako ob tvoji razlagi. O

...kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta...«

Tineta vržejo njene besede s stola. Ni začuden, od kod jih zna, kje se jih je naučila. Razdražijo ga. Dogorelo cigareto vrže skozi odprto okno. Z vžigalico si takoj nato prižge tretjo cigareto. S hrbtom proti njej si jo prižiga. Nato zatava po sobi proti vratom v veliko sobo.

»V strup, v strup! Vsakemu po svoje!« Prej ko dospe do vrat v veliko sobo, se obrne in zadirčno vpraša: »Le zakaj mi nisi vsega povedala tedaj v jeseni ...« Obmolkne, ko da se je zavedel, kako krivico ji dela. »Pisati bi mi morala natančno, kako in kaj! Kako sem mogel misliti! Drugi počenjajo vse drugačne objestnosti, pa ...« Udari se z roko po čelu.

Metka molči. O sebi toliko, samo o sebi in svoji nesreči. O njej niti besedice!

Pa ko da ga draži njen molk: »Da si povedala tedaj, bi bilo laže! Če bi ne bilo laže, vsaj prestano bi že bilo, in človek bi vsaj ne pogledal vseučilišča od znotraj! Sedaj pa vse pustiti! Iskati službe, da mi še kdo poočita, da univerza ni zate?« Tine divja po sobi. Ko obstane pri njej, je zopet ves zadirčen: »Zakaj nisi povedala?«

Bridkosti je pa tudi v Metki dovolj. Zakaj? O Bog, sedaj se jezi na njo, vsega je kriva samo ona! »Sramoval si se me pred Vido ...«

Vidino ime kar vzdigne Tineta od tal. Zardi v lica. Razkači ga. »Ljubosumnost torej! O, ženske, ženske, kako vse drugačne ste, dokler vas človek ne spozna!« Nato pa nadaljuje hrupno: »Sedaj si menda zadovoljna! Zmagala si! Ko ti pred oltarjem obljubim zvestobo, se Vide ne boš več bala?«

Ali je to tisti Tine, ki je včasih iskal besed, s katerimi bi ji bolj pokazal svojo vdanost, če je sprevidel, da ji je prizadel krivico? O zvestobi govori in o oltarju, pa nima mehke besede zanjo. Niti sočutja ne. Sami očitki so ga in krutost! Samo nase misli in na svoje žrtve!

»Tine, včasih si govoril drugače!«

»Ker vas nisem poznal, ženske nesrečne! O, da sem jaz to vedel! Ne bi sedaj govorila midva tako ... Komu naj se zahvalim za uničeno življenje ... Za ubito dušo?«

Kaj pa naj reče Metka?

Tiščalo jo je v grlu, bodlo jo je v srcu. Sklenila je roke in vanje skrila glavo.

»Lepo, lepo! Sem si tudi mislil, da bo tako! Bori se človek zoper ženske solze! Namesto pametne besede, solze! In konec! Solze zmerom zmagajo!«

Toda solz ni bilo iz Metkinih oči! Preveč jih je izteklo tisto noč od velikonočnega ponedeljka na torek, pa tedaj v tej sobici, ko se je privlekla izpred semenišča po srečanju s Tinetom in Vido. In v tisti trdi zimi na daljnem vaškem pokopališču, ko so padale zmrznjene grude na belo krstico ...

Metkino telo je strepetalo. Nato obmirovalo, ko da ga je zapustila duša.

Tine pa je divjal po sobi. Tja do vrat in nazaj do peči.

Ko Metka le ni in ni dvignila glave, je začel Tine stopati tudi mimo peči do mize, postajal tu, pa se zopet vračal proti vratom. Nazadnje je obstal pri mizi. »Metka!« Njegov glas je bil mračen, zagrenjen in užaljen.

Metka pa niti sedaj ni dvignila glave.

»Metka!« Tinetov glas je zgubil mračnost, zagrenjenost in užaljenost.

Metka ni dvignila glave.

»Metka!« Tinetov glas je bil zaskrbljen. Malo, malo mehkobe je čutila v njem Metka. Prva mehka beseda, ki je prišla danes iz Tinetovih ust!

Tudi sedaj še ni hotela Metka dvigniti glave. In Tine se je je dotaknil z roko. »Saj je že tako in tako dovolj žalostno na svetu! Ne teži mi z jokom srca še bolj!«

Tedaj pa je Metka naglo dvignila glavo! Naj Tine vidi, da ne joče! O tistih treh obupnih jokih ne bo zvedel nikoli!

Pa je le moral ves njen obraz vpiti, kaj kipi po njej.

Tine jo je hipec preplašeno zrl, nato je sedel in se zopet zazrl skozi okno. »Kar je, je! Še žalostneje nama bo, če si bova sama grenila življenje z očitki. Premislil sem in k železnici pojdem. Čez leto, poldrugo leto bo moja plača tolikšna, da bova lahko živela. Da si mi povedala že lansko leto, bi ti ne bilo treba toliko časa čakati na poroko. Sama sebi pripiši!«

»Le ne tako dobrotno in milostno, Tine!« Pogledala ga je mirno.

Zdrznil se je. Njena mirnost mu je vzela besedo. Gledal jo je, gledal začudeno in vprašujoče. Kaj hočeš, Metka s svojo mirnostjo in s tako razočaranim izrazom na obrazu?

»Zaradi mene ti ni treba k železnici!«

»Še najlepše je pri železnici od vseh služb, ki jih moreni dobiti z maturo. Tega leta filozofije mi nikjer ne vštejejo! Zgubljeno leto!« Njegov glas je zopet prehajal v grenkobo.

»Zakaj pa naj bi opustil študije na Dunaju? Kdo te sili?«

»Bi počakala? Dobra si, res! Pa je že bolje tako! Poznam jih na Dunaju, ki imajo v domovini tudi neveste. Nič kaj jim ne gre v glavo, da bi zlezli v jarem s postaranimi devicami ...«

»Tine, jaz te ne silim, da me vzameš!« Metka se je sama sebi čudila, da je mogla to tako mirno povedati.

»Res?« Tinetov glas se je zopet rogal. Ko da ne verjame.

»Res!« Metka je vstala. »Mislim, da sva se sedaj pogovorila.« In je hotela k vratom.

Tine je sedaj uvidel, da gre zares. Osupnilo ga je tako, da je pozabil zapreti usta in da je zrl nanjo ko na prikazen. Stoprav ko je že zaškripala kljuka pod njeno roko, je prišel k sebi. Skočil je k njej, jo potegnil od vrat in jih zaprl z nogo. »Ti ... ti ... ne siliš?!«

»Ne! Jaz ne! Teta, jaz pa ne! Tudi klicala te nisem!«

Tinetova osuplost se ni mogla poleči. Še vedno ni verjel, jecljal je kot v zadregi: »Tako le praviš sedaj, da me ... da me še trdneje prikleneš k sebi! Ženske ste vse enake ...«

Metka ni hotela odgovoriti na obdolžitev. Svojo besedo je že izrekla. Hotela je po vsej sili iz sobice.

Tine jo je pahnil od vrat in se naslonil s hrbtom ob nje. »Rezervni častnik sem. Čast mi je sveta! Svojo dolžnost storim, pa če nikdar več ne huškne smehljaj čez moje ustnice!«

»Dolžnost!« Sedaj se niti Metka ni mogla več premagovati, mirnost se je umikala pikrosti. »Drugo je Vida ... Drugo je dolžnost, drugo je ljubezen!«

Metka je s svojo besedo zadela bolj, kot je nameravala. Tinetu vztrepetajo nozdrvi in ustnice. »Tudi to si lepo povedala! Metka, vidim, da si drugačna kot druge, ki jim je višek, če ujamejo moža. To mi imponira. Ponosen sem nate!« In je posegel z roko proti njenemu licu.

Le tako nekako mlačno in leno je naredil to kretnjo, ker se pač spodobi, da jo vsaj poboža, ko jo snubi. Ognja, iskrenosti in ljubezni pa ni bilo niti malo v tisti kretnji njegove roke. Odstopila je za korak, da je ne doseže. Toliko je pretrpela zaradi njega, vzel je lepoto roži z zelenega polja, potrgal bele lističe marjetici — mehke besede pa nima zanjo, besede ljubezni ni iz njegovih ust. Kakšno naj bo življenje ob njem, če je ne ljubi več. Pekel!

Odpirala je že usta, da mu to pove. Ali njegov pogled in ponovna kretnja njegove roke, ki jo je hotela pobožati, ji je zadržala besedo. Čemu, le čemu, naj bi mu kaj rekla, ko pa je vse zaman?

Sedaj je krenila Metka mimo peči proti vratom v sobo z okni na ulico. Čutila je, da jo sledi s pogledom, ki se širi v začudenju. Tine ni vedel, da so vrata v veliko sobo med počitnicami odklenjena. Le tedaj, ko so bih študentje po sobah, so jih zaklepali. Metka je to vedela. In je pritisnila na kljuko, odprla vrata in stopila v veliko sobo.

Tine jo je prestregel na hodniku.

»Metka, ne bodi vendar tako čudna!« 

To je bil spet njegov nekdanji glas. To je bil zopet tisti Tine, ki je govoril v tej kuhinji o rožah na domačem polju, o marjeticah, njegovih rožah ... To je bil tisti Tine, kakršen je bil, preden je odšel k vojakom ... To je bil tisti Tine, ki je zapel pesem o marjetici, v zelenem polju roži.

Ali sedaj je bilo prepozno. V Metki so še gorele in jo pekle tiste besede, ki jih je pravkar govoril v sobici z oknom na grad. Tam se je razgalil! To je le trenutna muha, morda se mu Metka smili, zato hoče biti mehak. O, če bi začel današnji razgovor s tako mehko besedo, potem morda ... Tako pa ne! Prepozno, prepozno!

Metka se je prisilila, da ga ni pogledala.

Teta je v tistem hipu odprla vrata iz kuhinje. »Sta pa hitro končala! Sem mislila, da si imata več povedati!« Ko pa je zagledala Metkin obraz, je naglo obmolknila, Tinetovega se je pa naravnost ustrašila. »Križ božji, otroka, kaj je z vama? Kaka pa sta?«

»Čemu ste me klicali?« je trdo rekel Tine in pogleda! v kuhinjo na svoj klobuk. »Ali se nista mogli prej do meniti?«

»Mene ni nihče vprašal!« je kljubovalno in trmasto rekla Metka ter stisnila zobe, da ne bi povedala še kaj več.

»Saj nista v ljudski šoli! Nesreča vaju je že dovolj tepla! Izmodrila pa vaju ni, kakor vidim! Kaj imata zopet? Brž na dan, da vaju spravim!«

»Mislil sem pustiti filozofijo, zaradi nje; iti k železnici — zaradi nje ...«

»Čemu, čemu le?« se je nenadoma razjasnil tetin obraz. »Zaradi tega se vama ni treba prepirati in greniti življenja? Že z možem sva nekaj nahranila, vse pokojnine tudi ne porabim, stanovanje in hrano mi plačajo študentje, potratna nisem, edino hčerko je poklical Bog k sebi ...« Prenehala je dobra teta. Vselej, kadar je omenila rajno edinko, jo je prevzelo, da ni mogla zadržati solz.

Dobra, predobra teta! Njena dobrota ni Metke nikdar tako ganila, ko v tistem trenutku! Vse svoje prihranke hoče nakloniti Tinetu! Da dokonča študije in vzame Metko, njeno ljubo, nečakinjo ...

Tudi Tineta osupne tetina namera. V zadregi menca in mečka: »K železnici bom šel, da mi ne bo nikdar nihče mogel očitati, da mi je s svojo dobroto pomagal do kruha!«

»Ali čemu, čemu k železnici, če pa lahko dokončate študije z Metkino doto? Vsako dekle ima doto. Da Metkina ne bo najmanjša, mi lahko verjamete.«

Tine zabrunda: »Kar pred oltar? In jaz oženjen nazaj na Dunaj, da se mi bodo, vsi posmehovali: Atek, kje si pa mamico pustil?«

Metko zapeče njegovo brundanje ob tetini dobroti. Domisli se tudi, s kakim zasmehom in porogljivim poudarkom je prej omenil postarne device. Stopi k teti, da bi ji ne bilo preveč hudo, ko zve, da ji je namera spodletela.

»Vstopite, gospod Tine! Sedite! Malo potrpite, kosilo bo kmalu na mizi.« 

Tine je v zadregi.

»Pa spravita se! Takoj! Še pred kosilom.« 

»Če pa noče! Metka noče!« 

»Ti, Metka? Gospod Tine, tega ne verjamem! Ta dobri otrok, moja Metkica da po tolikih bridkostih peka od sebe srečo? Sami ste krivi, če se kuja. Sedita, spravita se! Vidim, da bi bilo bolje, če bi vaju ne silila k razgovoru na samem.«

»Teta, sreča se ne da prisiliti. Tam za gorami spi, do nje brezmejne so daljave, redko kdo jo zasledi in prebudi ...«

Začudeno pogleda teta Metko.

Tine se nemirno zgane in zopet pogleda na svoj klobuk.

»Tudi ljubezen se ne da prisiliti, teta! In Tine me nima prav nič več rad!«

Vse bolj začudeno gleda teta Metko.

Vse bolj nemirno menca in stopica na hodniku Tine.

»Kakšno življenje bi bilo brez ljubezni? Ob vedhih očitkih: Ti si kriva, da nisem, kar bi bil rad. Komu se naj zahvalim za uničeno življenje, za ubito dušo? V peklu ni huje kot tako življenje!«

Tineta zbodejo njegove lastne besede. V skoku je pri svojem klobuku v kuhinji. V razburjenju ga dvigne visoko pod strop in zahrope: »Zdaj čujete sami, gospa!« In je že na kuhinjskih vratih. Tu postoji in se obrne: »Čemu ste me klicali?« Še s hodnika se vrne in pove v kuhinjo: »Gospa, mislim, da me ne boste več klicali?« In odbrzi po stopnicah, ko da se podirajo za njim.

Teta ni prišla do besede, tako naglo se je vse zgodilo. Ko so utihnili Tinetovi koraki, se je sesedla na stol, ki ga je prej ponujala Tinetu. Vnela se ji je mast, ki jo je vrgla v ponev, prej ko je pogledala, ali sta že končala svoj razgovor Metka in Tine. Ni priskočila, da bi potegnila ponev s štedilnika. Metka jo je morala odstraniti.

Teta sedi, ko da je nič na svetu več ne briga. Pesti si stiska ob senci in mrmra: »Ni ti pomoči ... Ni ti pomoči ... Ni ti pomoči, Metka nesrečna ...«

XII.

Teta je začela prijazneje gledati Metko stoprav tedaj, ko ji je Metka razodela, da pojde h kakšni šivilji. Sprva zastonj, ko se nauči, bo pa že dobila plačo. Tako brez pravega dela noče jesti tetinega kruha.

Kakor je bila prej teta jezna in neprijazna, tako je sedaj ljubezniva in polna dobrot. Otrok nesrečni, ne zameri, da sem taka! Ali moje neprijaznosti ni kriva jeza, temveč le skrb zate. Ti pa hočeš kar v službo! Te ni izmodrilo, ko si bila natakarica? V službo nikdar več, dokler bo teta migala s prstom.

Domov stopiva, Metka! Domov na grozdje, ki se že mehča!

Joj, domov, domov po tolikih skušnjah hi bridkostih ... Domov, tja med gorice, ki sedaj zore, tja v polje, po katerem je človeku hudo, da bi se včasih razjokal. In rože, moje rože po oknih! Revice, ste žalovale po Metki? Vas je sestra negovala kakor prej Metka? Prijateljice, ljubljenke! Metka je mislila vsak dan na vas. Ko jj je bilo najhuje, je mislila na vas ...

Kaj porečejo domači? Ali se mati razjočejo? Ali stisne oče pest in jo spusti jezno na mizo? Ali jo sestra pogleda očitajoče: Metka, kaj te nisem opominjala in svarila? Ali se ne bodo bratje vprašaje ozirali za njo? In vaški jeziki, ki so včasih prav z Metko imeli tako dopadenje in veselje!

Nak, Metka ne pojde domov! Vsaj sedaj še ne, dokler se vse to nekako ne pozabi!

Teta v ogenj: prav sedaj domov, dokler je še sveže opravljanje, če ga je sploh kje kaj? Kaj pa kdo ve? Nihče, vsaj gotovega ničesar! Pa prav sedaj domov, Metka, nalašč sedaj! Pokonci glavo, Metka, pa predrzen in izzivalen pogled: jezik klepetavi, v obraz mi povej, če kaj hočeš in veš! Za hrbtom me ne boste več obirale, ženice! V LjubIjani sem se naučila! Pred sodiščem boste dokazale, česal me sumničite.

Kajpa, pred sodiščem ...

Tako je poučila teta Metko: bolj ko boš predrzna, manj se bodo obregali jeziki ob tebe! Zato so te imeli doslej tako radi, ker si se jih bala in te je obiranje bolelo. O, po takih planejo vaški jeziki kot ose po sladkem moštu!

Saj ni pomagal prav noben ugovor, noben pomislek! Šli sta.

Mati se niso razjokali, le globoko, globoko so ji pogledali v oči, kakor še nikdar ne. In njeno roko so pridržali v svoji dlje kakor po navadi. Metka je svoj pogled v zadregi povesila, tiščalo jo je v grlu, šumelo ji je po glavi: mati vedo! Saj materi ni mogoče ničesar skriti.

»Le kaj ste se ji tako zamerili, da ni hotela iti z menoj?« je vprašala teta, ko bi prav med materjo in hčerko morala pasti boleča beseda.

In teta je v pravem trenutku in spretno preprečila tisto besedo.

V očetovih, v sestrinih očeh je bilo vprašanje, bratje so jo gledali, ko da je več ne poznajo, ali ko da jim je pred gosposko Ljubljančanko nerodno. Pa to je bilo le pri svidenju. Teta je naravnala pogovor tako, da ni prišlo do vprašanj. Metka je od matere stekla v sobico, kjer je prej spala s sestro. Svoje rože je šla pozdravljat. Nagnila se je nanje, zarila obraz v košati rožmarin, ko da ga hoče poljubiti. Domači so se spogledah in si z očmi dopovedah: premagalo jo je, našo Metko, ljubo Metko! Svoje rože zaliva, z grenkimi solzami.

In so bili z Metko vsi dobri, dobri, predobri. Kar bolelo jo je, tako so ji stregli. Ko da ni več prejšnja Metka, ko da ni njihova. Kadar pa je opazila, da jo kdo sledi s pogledom, je spoznala, da ni več tiste iskrenosti kot prej. Skrivnost je ležala med njimi.

Kaj je teta prepovedala, da je ne sme nihče vprašati o tem, kar se je zgodilo v času, ko je ni bilo doma? Ali čakajo, da bo začela praviti sama? Oh, teta, vrniva se v Ljubljano! Doma niso hudi na Metko, radi jo imajo! Obzirni so dovolj, da ji nihče ničesar ne očita, da je nič ne vpraša, niti z besedo ne namigne! Ali pogledi ne molčijo! Vrniva se, teta, prej ko se domači navadijo na Metko.

Z vsakdanjostjo ne bodo mogli zadržati vprašanja. Sestra že komaj čaka in išče prilike. Doma ni več tako, kakor je bilo pred velikonočnim ponedeljkom. In nikdar več ne bo!

Teta pa noče niti čuti o vrnitvi! Dneve, ki jih je namenila preživeti doma pod rojstno streho, jih bo prebila, pa če se svet podere!

Ko pa je prišel France, da pozdravi Metko, je spoznala, zakaj je teta tako silila domov.

Teta, kaj res mora vsaka ženska v zakonski jarem? Kaj je res zakon edina sreča in pribežališče za vsako žensko?

France je moral nekaj vedeti ali vsaj slutiti. Pa se je delal čisto nevednega. Vesel in neprisiljen je hotel biti.

»Če bi te ne imel človek rad ... Če bi mi ne pravilo srce, da si samo ti zame ... Dolgo si me pustila čakati!«

O, mar bi bila Metka ostala sama v Ljubljani. Oh, zakaj ni rajši pobegnila od tete, da bi se ji ne bilo treba srečati s Francetom ...

France je čakal, čakal, čakal. Povpraševal je domače, pisaril teti v Ljubljano, pa ni od nje doba nobenega odgovora. Potrpežljivo je upal. Saj mu je pred odhodom v Ljubljano obljubila, da ga usliši, ko se vrne ...

Obljubila je res!

Ubogi France! Napadel je orožnika, ker se je bal, da mu jo prevzame. Štirinajst dni je odsedel zaradi tega. Zaradi nje je bil prav za prav v zaporu! Da se je Kalumeta vse smejalo in se iz njega norčevalo, za to je preskrbel France. Tako smešnega Amerikanca Metka menda vendar ne bo vzela! Kako je prebadal gumijeve obroče na Vekoslavovem kolesu, kadar je ta govoril z Metko? Kdo je povzročil, da je imel Vekoslav izvinjeno roko? Kako sta se pogovorila tisto noč od velikonočnega ponedeljka na torek France in Tine, da je postal France od tiste noči čisto drugačen?

Ubogi France! Katero koli nevesto bi si lahko izbral v vasi. Nobena bi ga ne zavrnila; če bi sama ne hotela, bi jo pregovorih starši! Najlepše posestvo v vasi, če ne v fari! France tudi ni pokveka, da bi se ga katera mogla sramovati. Zadirčnost in prepirljivost je tudi opustil zadaje čase, še popivanja se je odvadil. Zakaj pa je prav za prav pil nekaj časa? Ali ne iz jeze, ko je videl, kako se mu odtujuješ ti, Metka? Vse slabe navade je v zadnjem času zavrgel samo zaradi tebe, Metka! Ko krotko jagnje sedi pri mizi, čaka na tvojo besedo, Metka. Obljubila si!

France, France, ko bi vedel, kako je Metki hudo! O, da ni bilo tiste igre in vsega, kar je prišlo za tistim večerom, ko si vrgel Tinetu Gašperjevo vlogo pod noge, O, da ni bilo vsega tega, bi se te Metka ne branila. Ti zvesti, dobri, zaljubljeni, ubogi France ...

O, kako lepo bi bilo doma, da ni bilo lanskega velikonočnega ponedeljka ... Ne, niso iztekle vse solze iz Metkinih oči tisto noč od velikonočnega ponedeljka na torek ob Lokačevem kozolcu, niso iztekle tisto dopoldne v sobici z oknom na grad, niti tistega zimskega popoldneva nekje daleč na nekem vaškem pokopališču ... Ko je zrla na Franceta, ki je s tako nestrpnostjo čakal na njeno besedo, so ji siloma udarile solze v oči. Morala se je ugrizniti v spodnjo ustnico, da jih je zadržala v očeh.

Pa bi se ne razjokal človek: France bi bil mož, ki bi storil svoji ženki vse, kar bi želela. Je nagnjen k hudemu, ali iz ljubezni bi se pustil ženi oviti okoli mezinca. Ali je sploh kje na svetu lepša in večja ljubezen kot je Francetova? V kočiji bi jo vozil ob nedeljah ... Toliko je moral pretrpeti zaradi nje, toliko so govorili ljudje čez njo, pa ga ni omajalo. Čakal je in še čaka na obljubo!

Življenje res ni pesem!

Če pa je, je žalostna pesem, vsaj za nekatere!

France, France, rada, o kako rada bi spolnila Metka svojo obljubo. Toda ni mogoče, ni mogoče, ni mogoče! Zakaj naj bi ne bilo mogoče? Mora biti mogoče!

Ne, ne, nikdar, France! Naj ti bo to dovolj. Razlagati ti Metka tega sedaj ne more, toda vedi, ni mogoče, ni mogoče!

To samo sedaj tako misliš, Metka! Pomiri se pa premisli, da tudi Francetu ni mogoče živeti brez tebe! Ni mogoče, ni mogoče! Poskusil je, pa ne gre in ne gre. Poskusil je, ko so hodili drugi za njo. Ni šlo. Poskusil jo je pozabiti, ko je toliko časa ni bilo iz Ljubljane, ko so ljudje toliko in take stvari govorili o njej ...

»Kaj, kaj so govorili?«

France nikdar ni bil tako velik ko v tistem trenutku

»Ne ponavljam, da te ne užalim! Rečem le: Metka, če morda niso bile čenče, če je bilo res ...

»Kaj vendar?« je bila vsa nemirna Metka.

»Kar koli! Metka, bodi moja! Nikdar ti ne poočitam niti besedice! Nikdar, nikdar! Niti povprašal ne bom!

O! In na takega fanta je bila Metka huda, ko je vrgel Tinetu Gašperjevo vlogo pod noge!

Nikdar ne poočita, Metka! Niti povpraša ne! Francetova pest je ko medvedja šapa, po ustih lopne ta Šapa vsakega, ki bo hotel brskati po Metkini preteklosti.

Metka, France te bo nosil na rokah! Tvoje sovražnice se bodo razpočile od zavisti! In ... in na to pomisli Metka: teta je že stara in bolehna, ne bo več dolgo. Kam pojdeš, ko bo teta umrla? Kako se služi kruh v tujini, veš, Ribica! Boš za teto doma? Glej, prva gospodinja boš v vasi, če ne v fari! In doma boš, doma, doma! Tisto, kar je bilo pred lansko veliko nočjo in današnjim dnevom, tisto so bile le sanje, strašne sanje. Pozabi na te sanje, Metka! In bodi Francetova ... Veš, kako ti je bilo po domu hudo tisto jutro, ko so ti vzdeli ime Ribica? Pa tisti božič, ki si ga preživela v Ljubljani, ko je bil Tine doma?

Ko premagana je pogledala Franceta.

Moral je brati v njenih očeh pritrditev in ljubezen. Vrglo ga je s stola. Planil je k njej in jo prijel za roko: »Zvečer prideva z očetom! Metka, Metka!« Glas mu je kar podrhteval v veselju.

Zvečer prideta z očetom! O, njegov oče, ki bo zopet govoril zviška! Pa ni njemu prišlo ničesar na ušesa? Nemogoče! In če te vpraša pred vsemi domačimi? Ali boš mogla tajiti, Metka? Pa če bi tajila zaradi ljubega domačega miru, ali vsaj zardela ne boš?

In ti, France, dobri, pošteni! Oči ti gorijo v sreči. Slišal si morda le kako namigavanje. Kaj pa porečeš, če bi se Metka kdaj v sanjah spozabila in razodela?

France, France, saj te Metka ni vredna! Saj ni, saj ni mogoče! Če Metka zapre oči in pomisli na zmrznjeno zemljo in zmrzel sneg, na zmrznjene grude, ki padajo na belo krstico ...

Ah, tedaj, tedaj so pokopali Metkino srečo ... Na Metkino srečo so padale zmrznjene grude, zmrznjena zemlja in zmrzel sneg ...