Vaška idila
| Vaška Idila Valentin Korun |
| |||||||||||||
Tedaj je bilo, ko so bili leški očetje sklenili, da nasujejo peska na razrite kolovoze v vasi. Namreč tedaj je bilo, da je Predovnikov France vozil gramoz iz potoka Trnavce za posipanje cestnih mlak in globeli. Pa na težkem parizarju ga je vozil s širokimi platišči. V voz pa je bilo vpreženih dvoje visokih, močnoprsatih konj. In ker daljava med Lečami in Trnavco ni bila velika, je zapeljal vsak dan po večkrat. Vozeč pa ni sedel na vozu kakor drugi vaški vozniki, ampak na legnarjih je stal, z levo nogo naprej in z desno nazaj razkoračen. Pa moško je stal in si brke zavihal.
Zlasti se je pa ponosno vzravnal na ovinku pri lipi. Tu je konjema zaklical hijó, da sta potegnila močnejše ter zaškrebljala z medenimi ploskami na črnosvitlih komatih; potem pa je z očmi premeril brinjevi bičevnik ter s palcem in kazalcem potipal nitkasti konec na biču, nakar je zapokal pikpok, da je vršelo po zraku, pa desetkrat pikpok priletelo nazaj od leških pristav in kozolcev. In čim močnejši je bil pok ter mnogoternejši jek, tem ponosnejše se je razkoračil France na vozu. Po ušesih pa ga je prijetno ščegetalo, in sicer prijetno tako, kakor kadar je Pašnikov Štefan ob nedeljah popoldne harmoniko vlekel in so se pari leških fantov in deklet v divjih kolobarjih vrteli po Jurčkovem podu, plesaje hitrico polko.
Pa piki in poki Francetu niso božali samo ušes, ampak so deli tudi njegovemu srcu zelo dobro. In kaj bi mu ne? Ker tam ob ovinku pri lipi je stala Ovinškova hiša. V Ovinškovi hiši pri oknu pa je sedela Ovinškova Julka in predla. In kadar je Julka zaslišala pikpok, pikpok, vsikdar je potajno zakukala skozi okno na cesto, v tem ko se je s ceste proti oknu France ozrl, tako da sta se njuna pogleda križala ravno sredi med hišo in cesto, kjer sta se strnila v nerazdružno celoto. Potem pa je France junaško razkoračen pokal naprej, Julka pa je gnala brneči kolovrat, da so se niti ovijale okoli vretenca, na preslici se pa zmanjšavalo povesmo prediva.
Toda pogledi, četudi goreči, na daljavo več sežnjev, vendar niso mogli imeti moči, da bi bili Franceta in Julko docela utešili. Zato je trebalo tesne bližine in ozkega stika, ki je omogočil, da sta si zrla iz oči v oči in pa da sta spregovorila kako prijazno besedo. Pa iznajdljivost ljubečih ljudi tudi njima v tej težnji ni odrekla svoje pomoči. Če je le mogla — in kdo bi ne mogel, če hoče? — je Julka ravno takrat zapazila, kadar je France pokal proti ovinku, da je prazna na ognjišču keblica. »Kako naj se povrelim loncem prilije, če ni v kuhinji nič vode?« je materi rekla ter od kolovrata vstanši stekla s keblico k vodnjaku.
Vsakokrat pa, ko je Julka zajemala vodo, je začutil France suhoto v grlu. Zato si pa ni dolgo pomišljal. Urno je skočil z voza ter stopil s ceste k vodnjaku, da si je žejo pogasil. Potem je pa vedno še malce postal, da sta si povedala to in pa ono, kar jima je bilo ravno na srcu. Oh, in povedati sta si imela toliko, da nista nikdar docela končala s pomenkom! France je jedva še utegnil, da je poravnal Julki svitek na glavi in ji pomagal privzdigniti keblico, nato pa je moral odhiteti za konjema in vozom. Po Julki se je pa tudi že ozirala mati, godrnjaje sama pri sebi: »Kaj neki zajema presneto dekle tako dolgo!« Zato se je pa tudi Julki mudilo.
Vzravnala se je ter razgaljeni roki vprši v bok je nesla na glavi polno keblico, pa nesla jo je tako spretno in fletno, da ni polila niti kapljice vode po sebi. In prav ponosna je bila na to, kakor je bil France ponosen, da je na vozu stoje pokal pikpok, ne da bi bil omahnil na desno ali levo. In ravno zaradi tega po celi vasi slovečega dejstva, da je izmed vseh leških deklet, kar jih je bilo godnih in vrednih, da se jih je hodilo klicat pod okno, je Julka umela najlepše nositi na glavi keblico, France pa med vsemi leškimi fanti, kar jih je v tistih letih fantovalo, znal najimenitnejše pokati z bičem, se je začel Predovnikov France ozirati po Ovinškovi Julki in Ovinškova Julka po Predovnikovem Francetu.
To je bilo pa že več tednov poprej, predno je France vozil pesek iz potoka Trnavce; ker v tem času, ko so nasipali kolovoze v Lečah, je njuna ljubezen že dosegla svoj višek. Vzklila pa je bila, ko je še samo od časa do časa in po daljših presledkih imela Julka priložnost, da je slišala Franceta pokati z bičem, France pa priložnost, da je videl Julko nositi vode polno keblico.
Po njenem vzklitju pa je kaj rado naneslo, da sta se pogosto sešla. Pripetilo se je namreč neredko, da je ravno takrat, ko je Julka na zelniku trgala vehe za svinje, France kosil na meji pri zelniku prelast za krave; da je ravno takrat Julka prala perilo na trnavskem perišču, ko je France tik ob rečišču klestil grmovje živini za steljo; da je ravno takrat nesel France vrečo žita v mlin, ko je nesla Julka moko iz mlina. Pa tudi iz cerkve grede sta se kaj pogosto sešla, seve po samem golem naključju. Trinajsto nedeljo po binkoštih je France opazil, da so mu hlačnice zdrknile izza mehikajnastih škornic. Zato je postal in jih tako dolgo zatikal, da ga je Julka došla, ki je bila zaostala za družbo leških deklet, ko si je pri kramarici Neški nakupovala čipk za rokavce. Štirinajsto nedeljo pa so se Julki odvezali jermenčki na šigrinastih čeveljčkih, in predno jih je zopet zavezala, je porabila ravno toliko časa, da jo je France dohitel, ki je bil zaostal za družbo vaških fantov, ker je poslušal občinskega slugo, ki je vzklicaval pred cerkvijo, kdaj da bodo letos vojaški nabori. Kajpada, če sta se pa že naknadno sešla in po golem naključju, potem jima umevno ni drugače kazalo, kakor da sta še ostali pot skupaj hodila.
Kakor so bili pa taki sestanki všečni Francetu in Julki, tako malovšečni so bili leškim ženščetom. Zato bi pa čudno bilo, ko bi Lečanke, stare in mlade, ne začele stikati glav in stegovati jezikov, češ, da se Predovnikov fant in Ovinškovo dekle rada imata. In res, do semkaj njihovo besedičenje ni bilo izvito iz trte. Toda če so še dalje razpredale marnje, klepetajoč o njiju to in pa ono, s čimur se blati dekliško ime, tedaj je treba odločno, četudi hudo sodbo izreči, da so govorile tako, ker so Franceta in Julko sodile po sebi. Kajti istina je, da je bilo šele pozno na jesen, in sicer v nedeljo po svetem Martinu, ko je France prvič prišel k Julki pod okno, izpod okna na okno in z okna v sobo.
Pa še tedaj bi ne bil prišel, ko bi se ne bil tako dolgo zamudil v Gorjakovem hramu za Gradom, kjer so pokušali mošt in ga krščevali za vino. Šele pozno zvečer se je odpravil domu, pa vesel je bil in na Julko je mislil. Pa sam ni vedel, kdaj je bilo in kako, da je s pota zavil in krenil vstran mimo Ovinškove hiše. Tu mimo idoč pa ni prav nič zavriskal; zavriskal pa ni, da bi se ne vzbudila stara Ovinšca, ki je vedno sitnjala na Julko. Pač pa se je ozrl proti sobi v podstrešju, kjer je spavala Julka. Ozrl se je in postal ter gledal košati rožmarinov grmiček, ki se je v mesečnem svitu videl dol z okna. In prav res zavidal je tej nežni rastlinici, ker je dehtela tako blizu Julkine posteljice. »Oh, ko bi bil jaz rožmarin, kako bi dehtel!« je globoko vzdihnil ter gledal in gledal, kakor da bi hotel z očmi steno prodreti. Od hrepenenja je pa kar koprnel, noge pa niso hotele naprej. Kaj mu je bilo storiti? K sreči je videl tam ob skladnici drv lestvo sloneti. To je vzel ter tiho, čisto tiho prislonil na napustek pri oknu Julkine sobe. Potem je pa splezal po njej ter rahlo potrkal na okno. In ko je bil slišal, da se je zamajala posteljica v sobi, tedaj je zamolklo zaklical:
»Julka! Ali spiš, ali bediš, ali sinka dojiš?«
Pa šele, ko je tretjič zaklical, se je Julkin obrazek steklu približal. Nato pa je okno odprla.
»France, ali si ti?« se je oglasila ter nadaljevala: »Spim, ne bedim; kako bi pa sinka dojila, ko nisem še nikdar ljubila!«
Med tem pa, ko sta govorila ta uvodni pomenek, se je bližalo fantovsko petje.
»Fantje prihajajo! France, kaj bodo rekli, ko te zagledajo tukaj!«
»K sebi v sobo me pusti,« ji je France odvrnil, »da se odtegnem njih radovednim pogledom.«
»Kako naj te pustim, ko je okno zastavljeno z rožmarinom?«
»Lonec rožmarina deni v sobo na tla, da lahko zlezem skoz okno!«
Pa takoj ni bila pri volji. Obotavljala se je in pomišljala ter bi se še bila, ko bi fantovsko petje ne prihajalo vedno bliže in bliže. Tako ji pa ni drugače kazalo.
Ko je pa z oknic lonec jemala, zlomil se ji je najlepši vrh rožmarinov.
»Jojmene, France!« je vzdihnila Julka. »Kaj porečejo mati, ko bodo videli vršiček polomljen? Oh!« in zopet se ji je izvil vzdihljaj iz prsi.
France pa je ravno v pravem času smuknil skozi okno. Ker kmalu nato so prikorakali fantje. Za vrat se drže so hrupno stopali v vrsti pa mogočno so peli:
Moj ljubček 'ma tako navado,
da si zmiraj kaj druz'ga želi.
Ponoči mi krancelčke krade,
podnev' ga pa glav'ca boli.
Stopnikov Tine je peval naprej s svečanostnim glasom, Modičev Janko pa je jemal počez v nebotični višini, dočim so basi bučali nalik votlemu gromu, kadar se hudourni oblaki kopičijo nad Veliko planino. V rednih presledkih pa so se oglašali poskočni juheji in vmes so zveneli škripajoči akordi ročne harmonike, ki jo je Pušnikov Štefan vlekel. In ko so bili brezskrbno veseli fantje že onstran leških pristav in kozolcev, se je še razlegal popevke refren v Julkino sobo:
Ponoči mi krancelčke krade,
podnev' ga pa glav'ca boli.
Razločno je slišala Julka, pa dobro umela pomen in tesno ji je bilo pri srcu.
To je bilo pa tisto nedeljo po svetem Martinu, ko se je bil France navzel poguma in hrepenenja v Gorjakovem hramu za Gradom. Zato so pa delala leška ženščeta Ovinškovi Julki in Predovnikovemu Francetu krivico, če so že prej enako in enako govorile o njiju. Od sedaj pa ne več; ker od nedelje po svetem Martinu je France često kak vršiček rožmarina polomil, ko je nerodno skočil skoz Julkine kamrice okno. In sreča je bila, da Julkina mati ni nič zapazila, v kakšnem razmršenem stanju se nahaja ta nežna cvetica, ker sicer bi bila neznansko sitnjala.
Tako je torej bilo v dolgih zimskih večerih. Čez dan pa je Julka predla pri oknu, France pa vozil mimo Ovinška gramoz na cesto. In ker se je France vsikdar ozrl proti Ovinškovi hiši, Julka ravno takrat pogledala skozi okno na cesto, križala sta se njuna pogleda sredi razdalja, kjer s ta se strnila v nerazdružno celoto. Če je pa zmanjkalo v kuhinji vode, je šla Julka s keblico k vodnjaku, nakar je začutil France suhoto v grlu, da je tudi on pritekel k vodnjaku. Potem pa, ko sta se v naglici kaj pomenila, je Julka dela keblico na glavo in roki uprti v bok je nesla vodo v kuhinjo, ne da bi si bila le kapljico polila po sebi. France pa je skočil na voz ter na legnarjih moško stoje je pokal pikpok, ne da bi se bil omahnil na desno ali levo. Pa ponosna sta bila: France nase in na Julko, ki je znala tako fletno vodo nositi; Julka pa nase in Franceta, ki je razumel tako junaško pokati z bičem.
Toda ta Julkin in Francetov medsebojni ponos pa je pri leških fantih in dekletih povzročal hudo zavist in pridušeno jezo. Kaj vse bi ne dala tista krivogleda Celarjeva Tekla, ko bi se Julki kdaj nagnila keblica na glavi, da bi se jej voda razlila po krilu! In kaj vse bi ne dal tisti kozasti Lešnikov Tone, ko bi se France kdaj z voza omahnil, da bi telebnil na cesto! Krivogleda Celarjeva Tekla bi dala svojo najlepšo svileno ruto z rdečimi čopki, kozasti Lešnikov Tone pa svoj najlepši zajčji klobuk z dolgim krivcem za okrajkom.
Toda česar se v resnici nista nadejala ne Tone, ne Tekla, se je končno zares pripetilo.
Bilo je na dan Francetovega godu, to je tretjega grudna. Veljalo se je torej ponesti še bolj kakor navadno. Zato pa se je France, ko je privozil na ovinek mimo Ovinškove hiše, posebno moško vzravnal, z levo nogo stoje na levem obodu legnarjev, z desno na desnem obodu. In ko je zagledal cvetoče Julkino lice pri oknu, je brinjevi bičevnik mogočno zavihtel, misleč, da bo pikpok močnejši. Toda nesreča ni spala. Ker sta namreč konja potegnila naknadno hitrejše, je Francetu izpoddrselo z oboda; obenem se je pa bičev nitkasti konec zapletel med prečke v sprednjem kolesu in je potegnil Franceta za sabo. In ker se ni mogel v pravem času vloviti za vozno ročico, je grdo telebnil na cesto; tako da pikpoka ni bilo, pač pa huda sramota.
Udaril se sicer ni nič, ko je telebnil na cesto; toda stokrat rajše bi se bil do smrti pobil, da bi ga le ne bila videla Julka. Pa videla ga je, ker se je ravno takrat ozrla skoz okno. In padec se ji je zdel tako neroden in smešen, da se je na glas nasmejala, in France je dobro slišal njen smeh, ko se je valjal po blatu.
Vendar tej nemali nesreči je imela slediti še hujša nesreča. Namreč od časa, ko je France padel z voza, se je kar vidno začela obračati Julka od njega. In naj je France še tolikanj postopal za njo, njene prejšnje ljubezni si ni mogel več pridobiti. In ne samo, da mu ni hotela več odpirati okna, še celo po drugih fantih se je ozirala, kadar je šla ob nedeljah iz cerkve. Oh, to je bilo Francetu hudo! Sram ga je bilo vsled padca in ponesrečenega poka; in srce ga je peklo, da ga Julka zapušča. Kozastemu Lešnikovemu Tonetu pa se je želja spolnila, ne da bi mu bilo treba dati zajčji klobuk z dolgim krivcem za okrajkom.
Ni pa preteklo trideset dni od Francetove nezgode, ki se je tudi krivogledi Celarjevi Tekli uresničila želja, ne da bi ji bilo treba dati svileno ruto z rdečimi čopki. Bilo je proti Božiču in mraz je pritiskal, da je z drevja ivje viselo, mlake pa so se bile z ledom prevlekle. Zopet je peljal France gramoz po ovinku mimo Ovinškove hiše, pa potrt in klavrn je bil, ker ga ni več marala Julka. Za to pa ni stal na vozu kakor navadno, ampak pohlevno je sedel, pa pokal ni nič in kislo se je držal. Slučajno pa je Julka ravno takrat zajemala vodo pri vodnjaku. In nalašč, pa Francetu v zasmeh se je hotela ponesti, češ: Ti si se s pokanjem grdo osramotil! Zdaj pa mene poglej, kako fletno nosim keblico na glavi! Vendar ko je napravila osem korakov, joj! nakrat ji na ledenih tleh spodrsne, da pade, voda pa pljusk! po njeni jopici in krilu, da je bila namah vsa mokra. Videl je France, kako je po vseh štirih kobacala in si otresala vodo z obleke, pa ni ji tekel pomagat. Kaj še! Ravno nasprotno! Široko se je zakrohotal in zdelo se mu je dobro. In pri tej priči, ko je ugledal ta smešni prizor, mu je izginila iz srca vsa ljubezen do Julke.
In ker od tedaj ni nihče več lomil rožmarinovih vršičkov na oknu Julkine sobe, so kmalu zopet pognali sveže mladike. Brsteli so in zeleneli, toda tako nežni kakor poprej pa le niso več zrastli, seve ker zgodnje brsteče je bil France potrgal, ko je lazil skoz Julkine kamrice okno.