Vaški sliki

Vaški sliki Zofka Kveder

Spisal Poluks.

Izdano:	Edinost 24/208b, 209b, 211b; 1899
Viri:	dLib 208b, dLib 209b,dLib 211b,
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Kadinov Urban.

Pri Kadinovih so kosili. Gori v dolgem lazu so kosili kosci, da jim je kar pot tekel po čelu in grablječice so premetavale pokošeno travo, da so jim žarila lica.

»Ej fino seno bo! Diši tako lepo in dosti ga je tudi«, tako je opomnila neka grablječica proti Kadinovemu Matiji, ki je prišel pogledat, kako mu kaj ljudje delajo in je pripeljal voz, da se zvečer naloži, kar bo suhega.

»Bo že, bo že!« je odvrnil Matija. »Ko bi le ne bilo dežja, še tisto rebrnino nad vasjo bi rad pokosil do nedelje. Pa kaj, ko je tako težko dobiti delavcev. Človek jih prosi za božjo voljo, a še komaj dobi koga, ki bi mu prišel kosit za en dan. – Včasih so se še ponujali. Zdaj? Zdaj je treba pa moledovati, kakor da bi prosil v bogajme«.

»No, take sile pa vendar ni«, je dejal Šiničev Jernej, ki je ravno brusil koso. Saj radi prihajamo k vam na delo, samo to je, tla smo včasih že drugam obljubili in potem seveda ne moremo priti. – Kje so pa stric Urban? Že tri dni kosim pri vas, pa jih še nisem videl. Trdni so še, lahko bi vam kaj pomagali.

»Pomagal, – Urban pomagal, seveda! Raje hodi kamenje tolč na cesto, če nima nič tesanja, nego bi pomagal meni. Tisto presneto žganje ga je zmešalo vsega. Kar okoli bodi, včasih ga ne vidim ves teden«. Tako je tožil gospodar Matija čez svojega brata.

Pridno so še kosili kosci, gospodar pa je zapeljal voz malo naprej, kjer je bilo že dva dni pokošeno in se je trava že posušila popolnoma.

Par grablječic mu je pomagalo, da je naložil voz in ker je solnce že zašlo, je dejal še druzim koscem, naj puste tlelo in gredo ž njim domov večerjat.

Gospodinja je menila, da pridejo malo pozneje in zato še ni bila gotova z večerjo. V zadregi si je brisala s predpasnikom pot z vročega čela in zatrjevala, da bo čez četrt ure že vsa jed na mizi.

»E saj ni take sile, ne«, so dejali kosci, »saj lahko počakamo. Pa to seno zmečemo na senik; malo se še vidi in dosti nas je tudi«.

In res so šli v skedenj, kamor so že poprej zapeljali seno. Gospodar sam je splezal hitro gori po lestvici, da bi odmetaval seno, katero bi mu podajali od spodaj. Hotel je odpreti lino, da bi se bolje videlo, a že o prvem koraku je zadel ob nekaj. Zazdelo .se mu je, da je človeško truplo. Preletela ga je groza in z glasnim vzklikom je odskočil nazaj. Da ni bilo spodaj ravno voza z senom, na katerega je pal, bil bi lahko ponesrečil. Navzoči so priskočili v strahu, kaj da je. Gospodar se je tako prestrašil, da je komaj povedal v pretrganih stavkih, kaj se mu je pripetilo.

Ženske so kričale, a moški tudi niso vedeli, kaj bi storili. Nazadnje se jih je vendar nekaj ujunačilo, da so šli pogledat, kaj je prav za prav. Otlmašili so lino in lasje so se jim ježili, ko so zagledali grozen prizor: na vrvi je visel – Kadinov Urban.

V polumraku bil je tu pogled se groznejši. Skozi lino je pihala sapa in majala truplo sem in tja. Obraz je postal že višnjevkast. Razmršeni lasje in izbuljene oči so mu dajali nekaj pošastnega. Roke so se opletale krog trdega trupla, a težki škornji na nogah so o vsakem pihu sapo povzročali za uho neprijetno drganje.

Groza se je polastila vseh, kar jih je bilo zgoraj. Hitro so splezali doli in nobena moč jih ne bi bila pripravila, da bi šli snet truplo. Gospodar je bil ves zmeden, mrzel pot mu je tekel z čela in neopisna groza ga je prešinjala o tem strašnem koncu lastnega brata. Gospodinji so se šibile noge, ko ji jo nekdo pritekel povedat, kaj se je zgodilo. Tresla se je po vsem životu in tla ni priskočila sosedovka, zgrudila bi se bila samega strahu.

Grozna vest se je kmalu raznesla po vsej vasi. Vse je drlo k Kadinovim, a nikdo se ni upal stopiti v skedenj.

Razvedelo se je , tla so ljudje Urbana videli zadnjič, ko je stopil iz koče Mešičkove Spele, s katero je že dolgo živel v divjem zakonu. Sprla sta se bila in mnogo jih je čulo, ko je omenjena babnica kričala nad njim z svojega praga.

Vse se je zgražalo nad takim koncem in ko j e došel župan, upali so si le najpogumnejši stopiti ž njim v skedenj. Luna je mej tem že priplula na obzorje. Skozi odprto lino je z svojim bledim svitom obsevala viseče truplo, katero se je od spodaj videlo mnogo veče, nego je bilo v resnici. Veter je še vedno pihal skozi lino in videti jee bilo, kakor da se hudobni demoni igrajo s truplom.

Nihče ni hotel pomagati, da se truplo sname in nazadnje so odločili, da je pusto, kjer je, do druzega jutra.

Dolgo niso pospali vaščani ono noč; ženice so prebiralo molek, a otroci si malone niso upali dihati.

Drugi dan so prišli tudi orožniki. Neki fantè je splezal gori na senik, prerezal vrv in truplo je zamolklo palo na kup slame, ki so ga nalašč položili spodaj.

Nihče ni hotel mrtvecu sezuti čevljev in suknje. Kar tacega so vrgli v za silo skupaj zbito krsto; le-to so naložili na voz, katerega so voli odveli na pokopališče. Kadinovoga Urbana so zagrebli v neposvečeno zemljo tam v kotu pri zidu – brez zvonenja, brez duhovnika.

Se zdaj se otroci ogibljejo Kadinovoga skednja in še odraščeni se pokrižajo, ko v mraku ali po nič hodijo tam mimo.

II. Staretov Ludvik.

Zvonilo j e »Zdrava Marija«, mrak je legal čez vas, a v naši vasi je bilo še vse živo. Tam preti županovo hišo jo bilo vse polno ljudi in vedno se je še kdo pridružil gruči. »I kaj pa imajo vendar tamkaj!« je vprašala Podlipčeva Tona svojo sosedo, Belčevo Katrico. »I kaj še ne veš! Staretovemu Ludviku se je v glavi zmešalo. Strašno je kričal in razbijal doma: morali so ga zvezati in zdaj so ga pripeljali k županovim, da ga odpošljejo jutri v Ljubljano.« – »Moj Bog, kaj praviš – Ludviku se meša – to že ne more biti res.« – »Res je, res, vprašaj katerega hočeš, vsakdo ti pové. Škoda ga je reveža; najzaljši fant je bil v naši vasi. In veš, zakaj mu gre ob pamet? Samo zaradi tistega Gregorjevega dekleta, tiste Ančke, ki ga je vodila za nos. – Lahko vest tudi ne more imeti in Bog jej tudi gotovo ne podeli sreče.« – »Ne podeli ne«, je pritrdila Tona svoji tovarišici, s katero sta še dolgo stali pri vaškem studencu in ugibali, kaj in kako bo z ubogim Ludvikom.

– Ludvik je bil res lop fant, a bil je tudi dober in priden kakor malokdo. Vse ga je imelo rado, staro in mlado. Vedno je bil vesel in dobre volje; le ko je prišla Gregorjeva Ančka – ki je bila prej pri stricu – zopet domov v našo vas, jel je postajati zamišljen in otožen. Zagledal se je bil v dekleta in ona mu tudi ni kazala, da ga ne mara. Oče njen je bil vesel pridnega fanta in Ludvikovi stariši tudi niso imeli nič proti Ančki. Zmenili so se, da kupi Ludvik gori v Velikem klancu domačijo in se potem z Ančko preselita tja, kajti doma jo gospodaril že njega stareji brat. Kupil je res kmetijo, a Ančki ni bila po volji;dejala je, da ne gre v tak puščobo. Ženitovanje se je še zavleklo, Ludvik je prodal domovje, če tudi je imel nekaj zgube, a Ančka vendar ni bila prijazneja žnjim. In kmalo je Ludvik izvedel, kaj je vzrok Ančkini mlačnosti.

Skozi našo vas so zidali cesto; dosti ljudij je delalo na nji. Mej njimi je bil tudi neki Italijan – Bonetti so mu pravili – za nadzornika. Mlad in lep je bil, rad se je prilizoval dekletom in tudi pred Gregorjevo hišo so jo ustavljal vselej, kadar je šel na cesto. Ljudje so kmalo govorili, da sta si z Ančko dobra in dekle samo tudi ni tajilo toga. Ludvik je vedel vse to; iz začetka je molčal, a neko nedeljo popoludne je šel k Gregorjevim, da poreče Ančki, naj pusti ali Italijana ali njega. In pustila je – njega! Od tedaj ni šel več k Gregorjevim ; ogibal se je ljudi, najbolj pa Ančke in Italijana, Ljudje so pravili, da je »čuden« in res je včasih delal ko črna živina, a potem je zopet legal na vrt, nepremično zrl v nebo in se ni zmenil: ne za ljudi, ne za jed, ne za nič, – Italijan je vedno prihajal k Gregorjevim. Ančka ni bila brez cvenka in zvitemu Italijanu to ni hodilo na poti. Staremu Gregorju to ni bilo všeč, a nazadnje se je vendar udal. Bonetti mu je znal govoriti na dušo in tako je prišlo, da sta bila neko nedeljo Ančka in Italijan na oklicih. Ludvik je bil tedaj v cerkvi. Pravili so, da je postal močno bled in potem da je mej vsem opravilom krčevito vrtil klobuk mej rokami. Prišel je domov, zaprl se v kamro in proti večeru je začel razbijati in razsajati, da so z silo ulomili vrata in ga zvezali. Odpeljali so ga v Ljubljano na Studenec, kjer je ostal kakega pol leta. Potem so ga izpustili domov. Tih in zamišljen je hodil okoli, z nikomur ni govoril, ogibal so je vseh. Čez nekaj časa se mu je zopet povrnilo; mešalo se mu je huje, nego prvič. Odpeljali so ga zopet v Ljubljano, od koder se ni vrnil več. Ne dolgo po njegovem odhodu je prišla vest, da je umrl v norišnici.

Ančka je vzela Italijana. Preselila se je žnjim nekam na Laško. Pravili so, da jo je imel rad, dokler je zapravljal njeno doto. Ko pa ni bilo več denarja, izkadila se je tudi njegova prijaznost. Grdo je ravnal žnjo in jo pretepal, dokler ga ni nekoč vzela noč. Pustil ji ni ničesar. Domov jo je bilo sram. Nekaj časa se je potikala po Laškem, zdaj pa pripovedujejo ljudje, da služi tam nekje na Reki.